Novica

Philip Roth pri skorajda osemdesetih letih na vrhuncu pisateljske moči

01.02.2012

Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika. Romanu je leta 2008 sledilo Ogorčenje (Indignation), katerega prevod smo dobili leta 2010, v njem pa se odvije pretresljiva zgodba Marcusa Messnerja in njegovo kruto spoznanje, da življenje krojijo na videz vsakdanje, naključne odločitve, ki lahko privedejo do usodnih posledic. Bralca nad vprašanjem Kaj, če bi ravnal drugače? pusti – ogorčenega.
A človek se lahko pri doseganju ciljev v danem trenutku potrudi le toliko, kolikor je v njegovi moči. To spozna tudi Simon Axler, »igralec« kratkega romana Ponižanje (The Humbling, 2009; prev. 2012), ki je pravkar, ponovno v prevodu Miriam Drev, izšel v naši zbirki Bralec. Pred nami se kot na gledališkem odru zavrti usoda šestdesetletnika, ki mu usahne igralska moč, zatem pa se na robu živčnega zloma znajde v psihiatrični bolnišnici ... Naposled se zdi, da ga iz odtujenosti samemu sebi lahko reši zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni, a to ga privede le do – ponižanja. Tudi v tem romanu je Roth »uporabil« znana pripovedovalska prijema: poglobljen prikaz človeških zmot in srdito zaostrene dialoge.
Medtem pa ameriški kritiki že pojejo hvalnice Rothovemu zadnjemu romanu Nemesis, ki ga je objavil leta 2010 in katerega prevod že pripravljamo pri Modrijanu. Dogajanje tega romana je postavljeno v ameriško mesto Newark, ki ga poleti 1944 prizadene epidemija otroške paralize.
Brez pretiravanja lahko torej zapišemo, da je Roth, ki bo letos dopolnil 79 let, trenutno eden najbolj plodnih pisateljev vrhunske literature. Od leta 2000, ko je izšel Človeški madež (The Human Stain), je nanizal kar devet romanov, v tem času pa prejel kar 16 pomembnih literarnih nagrad in priznanj, med njimi lani mednarodno Bookerjevo nagrado. Rothova pisateljska kondicija je približno tako dobra, kot je močna njegova vera v obstoj tiskanih knjig. Lani je v pogovoru s Tino Brown, odgovorno urednico znane ameriške spletne mnenjske strani The Daily Beast, o menda naraščajoči prodaji e-knjig in hkratnem pešanju prodaje leposlovja povedal: »Da bi brali romane, je potrebno veliko koncentracije, pozornosti, predanosti branju. Težko je najti ogromno, ali veliko, ali pomembno število ljudi, ki imajo ta dar in sposobnost. In prihod e-knjige tega ne bo spremenil. Knjiga ne more tekmovati z zaslonom. Ob rojstvu filma ni mogla tekmovati s platnom, ob rojstvu televizije ni mogla tekmovati z ekranom in ne more tekmovati z računalniškim zaslonom. Danes imamo vse te zaslone in nobeden od njih se ne more niti primerjati s knjigo.«

Philip Roth bere iz svojega zadnjega romana – Nemesis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

18.05.2012

Toni so vzvišene besede – Nikolaus Harnoncourt o glasbi in njenem pomenu »

Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.05.2012

Srhljivka, ki sporoča: sekularna družba je srhljivka! (Marcel Štefančič, jr.) »

Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.05.2012

Nova pesniška zbirka Ervina Fritza – zgodbe, ki bralca primejo za srce »

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.05.2012

Vznikanje in naraščanje grozljivega pod površjem krhkega dekliškega sveta »

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.05.2012

Odrske pripovedke – izčrpen priročnik za lutkovno in dramsko uprizoritev treh pravljic »

Ilustratorka, pisateljica, scenaristka, režiserka, scenografka in kostumografka Eka Vogelnik je v svoji novi knjigi zbrala tri pravljice in zanje napisala dramska besedila: Kdo je napravil Vidku srajčico, O deklici, ki je prehitro rasla in O miški, ki si je trebušček raztrgala.
Knjiga Odrske pripovedke je koristen priročnik za mentorje dramskih krožkov na osnovnih šolah, ki bodo v njej našli veliko koristnih napotkov za delo z mladimi igralci. Razveselile se je bodo tudi vzgojiteljice v vrtcih, saj bodo v njej našle zamisli za gibalne, pevske in govorne ustvarjalne dejavnosti v vrtcu. V veselje pa bo tudi staršem, ki lahko skupaj z otroki ustvarijo papirnato gledališče in zaigrajo eno od igric.

objavljeno v rubriki: Izšlo je
eZ Publish™ copyright © 1999-2012 eZ Systems AS