Kaj naj berem?

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala. Toda po drugi strani ›se ne ve‹, kakšnim in katerim dejavnostim se vse posvečajo subjekti na notranji strani cerkvenih zidov.

Ali bi pred tremi, štirimi leti znali odgovoriti na vprašanje, kdo je bila Ayn Rand? Takrat v slovenščini ni bilo na voljo niti enega samega njenega dela, z njenimi obsežnimi deli so se v izvirniku trudili le posamezni posebej zainteresirani bralci. Prvo knjigo Randove smo dobili šele v devetem letu novega tisočletja, to je bil Izvir (The Fountainhead, 1943), samo leto pozneje pa smo pri Modrijanu kot prvega v zbirki Nostalgija objavili roman Mi, živi. A to ne gre pripisovati drugemu kot naključju, čeprav je izid padel na plodna tla in bil dobro sprejet tako pri bralcih kakor kritikih; Dnevnikova recenzentska Mojca Pišek je denimo zapisala (Dnevnik, 18. 11. 2011), da je »roman aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.«

Če spremljate največje svetovne literate in se od časa do časa pozanimate, ali so izdali kaj novega, ali je kaj svežega tik pred izidom ali pa so malce »zaspali« in morda nabirajo moči (ali idej) za novo knjigo, ste morebiti opazili, da je jeseni 2011 južnoafriški pisatelj svetovnega formata, nobelovec J. M. Coetzee, čigar literaturo nam je bilo dano okusiti – v nekoliko večjih odmerkih, kot je običajno – tudi v slovenskem jeziku, objavil novo knjigo. Naslov je Scenes From Provincial Life – Prizori iz podeželskega življenja.

Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?

Pred malo manj kot štirimi leti smo bili po zaslugi Darka Čudna, enega redkih prevajalcev iz danščine in poznavalcev danske literature pri nas, prvi v Sloveniji, ki smo izdali delo danskega pisatelja Klausa Rifbjerga. Neverjetno – ostali smo tudi edini! Leta 2008 je bil namreč v zbirki Euroman, ki je izšla v čast slovenskemu predsedovanju Svetu EU, objavljen njegov roman Slika, ki ga je v domovini izdal leta 1998. In Slika je eno izmed 220 del Klausa Rifbjerga, ki 15. decembra praznuje 80. rojstni dan, a poudarimo, da številčnost njegovega opusa še zdaleč ni tisto, kar ga uvršča med najpomembnejše danske književnike.

Oddaja Sobotno branje, ki je vsako soboto na sporedu 1. programa Radia Slovenija, spet priporoča branje Modrijanove knjige. Goran Dekleva je tokrat v studio povabil pesnico, urednico in prevajalko Tatjano Jamnik, in skupaj sta predstavila roman Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo mlade poljske pisateljice Dorote Masłowske, ki je izšel pred kratkim kot 50. knjiga v zbirki Bralec. Masłowska ga je objavila pri rosnih devetnajstih in si takoj pridobila veliko pozornost bralske in kritiške javnosti, vendar se je ta v svojih mnenjih izrazito razdelila.

Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto v temle času izda Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig in v njem objavi pregled celotne knjižne produkcije za otroke in mladino v predhodnem letu.
Pravkar izdani priročnik z naslovom Geneze – poti v bistroumne nesmisle prinaša pregled 1003 knjig, ki so na Slovenskem izšle leta 2010. Enajstčlanski strokovni odbor, ki ga sestavljajo dr. Tina Bilban, mag. Tilka Jamnik, Gaja Kos, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar, Manca Perko, Kristina Picco, Petra Potočnik, Zarika Snoj Verbovšek, Katja Stergar in Vojko Zadravec, je knjige razdelil v več skupin ter jih ocenil z ocenami odlično (zlata hruška), zelo dobro, dobro, pomanjkljivo in pogrešljivo. Tako kot pri knjižni produkciji leta 2009 se je tudi pri lanski (žal) izkazalo, da je delež zelo dobrih (82) in odličnih (67) knjig skromen: strokovni odbor je tako ocenil samo 149 knjig.

»Roman Voda za slone združuje vrsto zanimivih in privlačnih, lahko berljivih zgodb, ki jih pisateljica spretno povezuje v kompleksno celoto. Zaznamovan je s pustolovsko oziroma avanturistično, ljubezensko in ekološko noto. Je metafora življenja sodobnega človeka, ki se mora zavedati, da na svetu ni nič nemogočega in da mora biti pripravljen na vse. Srečen konec kompleksnega, zapletenega dogajanja v tej literarni mojstrovini pa zbuja optimizem in vero v življenje, ki ga je vredno živeti,« je med drugim o romanu Sare Gruen Voda za slone zapisala Ada Porenta, ena od treh ocenjevalk, ki so za Siolov knjižni klub prebrale in ocenile ta priljubljeni ameriški roman.

Erica Johnson Debeljak se je pred slabimi dvajsetimi leti zaljubljena do ušes odločila za novo življenje. Poslovila se je od domačih, prijateljev in službe in se iz New Yorka preselila v Ljubljano. Življenje se ji je krepko preokrenilo, službe na področju bančništva v novi domovini ni dobila, a je na predlog urednika nekega časopisa pričela pisati kolumne o tem, kar je v »novem svetu« doživljala. Kolumne so kmalu zbudile pozornost številnih bralcev in sledila je knjiga, Tujka v hiši domačinov, ki je bila kmalu razprodana. Tako je počasi zajadrala v svet kulture, se začela preživljati s prevajanjem, pisanjem kolumn in leposlovja. Leta 2009 je prvič objavila knjigo tudi v Ameriki; z naslovom Prepovedani kruh so ti literarizirani spomini leto zatem izšli pri naši založbi.