Kajn :: Modrijan

Kajn

José Saramago

prevod in spremna beseda: Barbara Juršič
format: 135 × 220 mm
strani: 152
vezava: trda
izid: 2011

ISBN: 978-961-241-571-6

R A Z P R O D A N O

Nobelovec José Saramago je ob predstavitvi romana Kajn (2009) dejal, da bi bilo človeški družbi bolje, ko ne bi poznala Svetega pisma. Po njegovem mnenju je bila Biblija katalog največjih hudobij in krutosti človeške narave.

V romanu Kajn Saramago nekatere najbolj znane prizore iz Svetega pisma obnovi tako, da jih preizprašuje na podlagi odnosa človek – bog in pokaže, da je zgodovina ljudi »zgodovina njihovih nesoglasij z bogom, on ne razume nas, mi pa ne razumemo njega«. Kajn namreč spoznava, da je bog trmast, muhast, egoističen in nagnjen k jezi.

Tako se Kajn ob pogledu na Adama in Evo, ki jesta s prepovedanega drevesa, sprašuje, ali ni bil gospod nepreviden, ko je posadil strupeno drevo, »kajti če bi res hotel, da ne jesta od tistega sadeža, bi imel enostavno zdravilo za to, pač ne bi posadil drevesa ali pa bi ga postavil na drugo mesto ali bi ga obdal z žično ograjo«. Ali ko Abraham žrtvuje sina Izaka: »Bralec je prav prebral, gospod je ukazal abrahamu, naj mu žrtvuje lastnega sina, to je storil povsem prostodušno, kot bi prosil za kozarec vode, ko si žejen, kar pomeni, da mu je bilo to v navadi, očitno zelo zakoreninjeni. Logično, običajno, skratka človeško bi bilo, da bi abraham gospoda nekam poslal, a tega ni storil.« In se sprašuje: »Kakšen gospod je to, ki ukaže očetu, naj ubije lastnega sina?«

V romanu je vse polno posrečenih, hudomušnih pripomb »na račun« Svetega pisma oziroma boga. Ob prizoru s Sabejci in Kaldejci se pripovedovalec čudi, »da lahko satan po mili volji razpolaga s sabejci in kaldejci za uresničevanje svojih lastnih interesov, s še večjim začudenjem nas navdaja dejstvo, da je bilo satanu dovoljeno izkoristiti naravni pojav, kot je orkan. /.../ Skratka, ali satan zmore veliko več, kot si mislimo, ali pa smo priča strašnemu prizoru tihega sporazuma, če nič drugega, vsaj tihega, med maligno in benigno platjo sveta.« Saramago torej skozi vsem znano zgodbo kritizira sodobno družbo in človeka v njej. Pravi, da smo si s tem, ko smo si izmislili boga, postali nevede tudi njegovi sužnji ... Božja jeza v Svetem pismu je jeza, ki smo si jo izmislili ljudje. In tu postavlja ključno vprašanje: Zakaj vsa ta žrtvovanja, krutosti, prelivanja krvi, nečloveškosti, obsodbe, trpljenja?

Roman je bil ob izidu poleg naklonjenih ocen deležen tudi zelo ostrih kritik, ki jih je po Saramagovem mnenju naročila Katoliška cerkev. Leta 2010, že po pisateljevi smrti, je bil nominiran za nagrado portugalskega Telecoma za književnost.

José Saramago

portugalski pisatelj, 1922–2010

José Saramago, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1998, je svoje pisanje in prepričanje osredotočil na človeka; bil je tudi dejaven zagovornik listine o človekovih pravicah in je politike in državnike opozarjal, naj rešijo družbene probleme in ljudem zagotovijo dostojno življenje. Človek je tudi osrednja figura njegovih romanov, posameznik, ki izstopa iz množice zaradi svojih lastnosti ali pa je predstavnik manj pomembnejšega, a številčnega sloja in se pojavlja kot »glasnik svojega razreda«, preprostih, a zdravih navad in trdnih načel. Svoje največje romane je začel izdajati že v zrelih letih, potem ko je že zamenjal mnogo poklicev in služb, od ključavničarja, do urednika, prevajalca, novinarja in literarnega kritika.

Njegova bibliografija obsega okrog 30 literarnih del; prevedena so v 25 jezikov. Kajn (Caim, 2009) je njegov zadnji roman in po Eseju o slepoti (Ensaio sobre a Cegueira, 1995, slov. prev. 1997), Evangeliju po Jezusu Kristusu (O Evangelho segundo Jesus Cristo, 1991, slov. prev. 2005) in Zapisu o samostanu (Memorial do Convento, slov. prev. 1999) četrti, ki je preveden v slovenščino.

Saramago je prvi v portugalščini pišoč avtor, ki je prejel Nobelovo nagrado. V govoru na slovesni akademiji je orisal svoje otroštvo v objemu narave in revščine pri nepismenem dedku in babici, ki pa sta ga naučila vsega najpomembnejšega za življenje, svoja dela pa je opisal skozi usta svojih literarnih likov, ki mu pomenijo vse.

Leta 2007 je bila ustanovljena Fundacija Joséja Saramaga, ki skrbi za Saramagovo literarno zapuščino in promocijo njegovega opusa ter književnosti in kulture nasploh.