Še 55 € do brezplačne dostave

Moje življenje

Marcel Reich-Ranicki

prevod: Ana Jasmina Oseban
spremna beseda: Andrej Inkret
format: 135 × 220 mm
strani: 472
vezava: trda, ščitni ovitek
izid: 2013

ISBN: 978-961-241-742-0

Moje življenje je avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, in vendar veliko več kot le izjemna in obsežna avtobiografija – je kronika nekega časa in dogajanja, tankočuten, temperamenten in trezen oris burnih desetletij med letoma 1920 in 1999. Je eden najpopolnejših dokumentov o vsakdanu varšavskega geta, v katerega je imel avtor še zlasti temeljit vpogled, saj je dobršen čas tudi sam delal v dopisni pisarni judovskega sveta, ki je geto upravljal. Ne nazadnje pa smo priča notranji moči človeka, ki zmore preživeti, in ljubezni, ki ostaja rdeča nit pripovedi – ljubezni do Tosje Langnas in do nemške kulture in književnosti, ki je, kot pravi avtor, njegova edina resnična domovina.

Po knjigi je bil posnet tudi film.

Marcel Reich-Ranicki

nemški literarni kritik, 1920–2013

Marcel Reich-Ranicki, najznamenitejši literarni kritik nemškega jezikovnega prostora, je desetletja izrazito vplival na kulturno življenje in dogajanje. Rodil se je na Poljskem in se devetleten s starši preselil v Berlin. Že od mladih let se je navduševal nad nemško književnostjo, glasbo in gledališčem. Po končani gimnaziji je bil leta 1938 deportiran na Poljsko in v tesnem varšavskem getu delil usodo deset tisočev drugih izgnanih Judov. Z ženo Tosjo sta preživela okrutna leta poniževanj, nasilja in skrivanja pred Nemci. Po vojni je Reich-Ranicki nekaj let služboval na Poljskem, leta 1958 pa se je vrnil v Nemčijo in malone čez noč zaslovel kot literarni kritik. Javnosti se je priljubil predvsem kot neizprosni kritik v dolga leta predvajani popularni televizijski oddaji Literarni kvartet.

Z vehementnimi, pogosto apodiktičnimi sodbami in provokativno zaostrenimi, a vedno jasnimi, predvsem pa striktno neodvisnimi kritičnimi stališči si je – pač Jud! – ustvarjal nasprotnike, a si tudi pridobival zaveznike. In postajal – ne le v književnih krogih – vse bolj zanesljivo slaven ...

Andrej Inkret

Iz knjige

Ker sem v teh letih napisal dosti knjig in jih še več uredil, sem lahko pogosto prebiral kritike svojega dela. Med njimi je bilo, v skladu s pričakovanjem, veliko, zelo veliko negativnih kritik, ki – tudi to ni presenetljivo – niso varčevale z ostrino in agresivnostjo. Bolečine in muke pisateljev, ki sem jih zavrnil, mi niso tuje, zato moram razumeti njihovo maščevanje in izbruhe srda. Le da se mi dozdeva, da so nekateri izbruhi vendarle prekoračili mejo človeškega. Morda jih ni odveč omeniti kot simptome našega literarnega življenja.

Mladega avtorja Rolfa Dietra Brinkmanna sem leta 1965 v Zeitu radostno pozdravil kot nov talent nemške proze. Leta 1968 sem, prav tako v Zeitu, navdušeno hvalil njegov prvi roman Nihče več ne ve. Novembra 1968 sva z Brinkmannom sedela na podiju Akademije za umetnosti v Berlinu. Tik pred prireditvijo sem ga prvič v življenju videl. Na moje presenečenje je samo besno bolščal vame. Nisem slutil, da bo vsak hip povzročil takšen škandal. Razprava še ni trajala dolgo, ko me je brez posebnega povoda nahrulil: »Sploh se ne bi smel pogovarjati z vami, strojnico bi moral prinesti in vas na mestu prerešetati.« Občinstvo je bilo ogorčeno in je vznemirjeno odhajalo iz dvorane. Brinkmann je torej povzročil škandal, ki si ga je očitno tako želel. Njegova urednica na založbi me je hotela potolažiti: »Zanj ste vendar očetovski lik in k temu spada umor očeta – to res morate razumeti.« Ne, tega nisem razumel.

Moje smrti si je želel tudi Peter Handke oziroma je vsaj ne bi obžaloval: v svoji knjigi iz leta 1980, Nauk gore Sainte-Victoire, me označuje kot bevskajočega in besnečega »psa vodnika«, v katerem je »hkrati divjalo nekaj prekletega« in katerega »morilska slast« je bila »zavoljo geta nemara še povečana«. Tudi nadvse cenjena pesnica Christa Reinig je hrepenela po moji smrti in si jo zamišljala – in to zelo nazorno. Da ne bo pomote, naj poudarim, da nisem zoper njo nikoli niti čivknil, v njeno korist pa kar nekajkrat. Christa Reinig je leta 1984 izdala knjigo Ženska v vodnjaku, v kateri neki njen prijatelj toži, da ne more več pisati, saj pri vsakem stavku misli samo še na to, kako bom ocenil njegovo knjigo. V letu dni naj bi bila končana. Avtorica ga potolaži: »Rečem: Tedaj bo Reich-Ranicki že zdavnaj mrtev ... Morda ga grize skrivna bolezen. Rakasta razjeda, srčni infarkt, duševna bolezen. Vse to lahko izbruhne že naslednji mesec in potem boš lahko svobodno napisal, kar koli boš hotel. Zasmeji se moji otročjosti. Ne, vse to je popolnoma izključeno. Rečem: Potem pa bo povzročil prometno nesrečo, povozili ga bodo ali ga bo nekdo prehitel po desni, mu presekal pot in ga zmlel.«

Zgodovina literarne kritike, ne le nemške, nas uči, da tiste, ki pogosto pišejo negativne kritike, drugi še zlasti z užitkom napadajo in trgajo. Morda kdo v tem vidi globljo pravičnost. Kakor koli, literarna obrt je bila že od nekdaj nevarna: kdor se ji resno posveti, veliko tvega, in kdor seje veter, mora biti pripravljen žeti vihar. Zato prav nič ne tožim in se ne pritožujem. Vendar ne bom skrival, da mi je brutalnost marsikatere izjave, naperjene zoper mene, vzela dih.

Morda brutalnost pisateljev izhaja iz njihove občutljivosti, njihove samovšečnosti? Thomas Mann je bil zagledan vase kot otrok, občutljiv kot primadona in domišljav kot tenor. Menil pa je, da je egocentričnost predpogoj za njegovo produktivnost: trpinči se samo tisti, ki se zdi samemu sebi pomemben. Brez oklevanja je dejal, da vse, kar »se zdi dobro in plemenito, duh, umetnost, morala – izhaja iz človeškega občutka pomembnosti«. Ker pisatelji vse občutijo močneje in intenzivneje od drugih ljudi, se morajo tudi trpinčiti bolj kot drugi. S tem je povezana njihova potreba po stalnem samopotrjevanju. Vse to bi bilo še mogoče razumeti, a presenetljivo je, da pisateljev uspeh, celo v svetovnem merilu, te potrebe niti za milimeter ne zmanjša.

Relativni neuspehi – od Ifigenije do Izbirnih sorodnosti – so Goetheja očitno bolj boleli, kot ga je mogel osrečiti njegov mednarodni uspeh. Thomas Mann je dobesedno hlepel po priznanju, bil je zasvojen s pohvalami. O kritičnih mnenjih svojih del ni hotel niti slišati, odredil je, naj njegov založnik, tajniki in družinski člani pred njim tovrstne članke skrivajo. Vsako, še tako neznatno kritiko je namreč dojemal kot osebni poraz, če ne celo strahotno razžalitev.

Kaj pisatelji želijo od tistih, ki se javno izrekajo o njihovih stvaritvah? Ko sem leta 1955 objavil nekaj o Arnoldu Zweigu in mu to, povsem odveč, celo poslal, se mi je zahvalil z anekdoto: »Nekega dni so se na sprehod okoli starnberškega jezera odpravili Heinrich Mann, Arthur Schnitzler in Hugo von Hofmannsthal, pogovarjali so se o literarni kritiki in von Hofmannsthal je na vprašanje, kaj meni o dnevni kritiki, odvrnil: ›Naj nas hval'jo, naj nas hval'jo, naj nas hval'jo.‹« Georg Lukacs se je temi »pisatelji in kritika« posvetil v temeljiti razpravi; po subtilnem, mestoma nadvse zapletenem miselnem toku bralce preseneti z odkritjem: »Pisatelj kot ›dobro‹ kritiko dojema tisto, ki njega hvali ali njegove tekmece raztrga, kot ›slabo‹ pa tisto, ki njega graja ali njegove tekmece hvali.«

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Modrijan

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.