DEŠKA LETA, MLADOST, POLETJE [razprodano] « Nazaj

J. M. Coetzee

prevod: Primož Trobevšek
format: 130 × 200 mm
strani: 160, 168, 256
vezava: mehka, zavihi
izid: 2008; 2011

ISBN: 978-961-241-289-0, 978-961-241-294-4, 978-961-241-558-7

Izdelka trenutno ni na zalogi.

O knjigi in avtorju/avtorici/avtorjih

Romani so avtobiografske pripovedi, ki jih je južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee (1940) začel objavljati leta 1997, šest let preden je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Leta 2011 so izšli v eni knjigi z naslovom Scenes from Provincial Life – Prizori iz podeželskega življenja.

V prvem delu mali John odrašča in se vse bolj zaveda, da je drugačen od drugih, ne le drugačen – nenormalen. In sramotno nenormalna je tudi njegova družina: oče ga ne pretepa, mati vozi kolo, vsak dan nosijo čevlje in nihče ne hodi v cerkev. Življenje naplavlja vse več spoznanj, nerešenih vprašanj in dilem in celo tisto vsakdanje se kaže v novi luči. Bralec svet motri skozi oči fanta, ki išče svoje mesto v družini in družbi in se sooča s problemi identitete. Skupaj s fantovo se širi tudi bralčeva zavest: slika avtorjevega življenja in podeželskega življenja v Južnoafriški republiki v petdesetih letih, zaznamovanega z družbenimi nasprotji in politiko apartheida, postaja vse bolj ostra, včasih tudi (pubertetniško) preosvetljena.

V Mladosti (2002) John dokonča študij, privarčuje za pot in se končno odpravi v svet – in svet je vse: svoboda, umetniška kariera, strast. Pristane v obljubljenem Londonu, po išče si službo in življenje se začne. A vse drugače, kot si je predstavljal. Svoboda kmalu dobi priokus prazne rutine računalniškega programerja, umetniški navdih je le še pobožna želja, priložnostni skoki v posteljo pa ne premorejo niti topline, kaj šele strasti.

Poletje (2009) se odvija v Južni Afriki, s težiščem na sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi podoba zrele dobe je trpka; naslikana je podobno resnicoljubno in literarno prepričljivo, kot sta bili otroštvo in mladost, po drugi strani pa so opazni znatni vsebinski in formalni premiki. Ob zares kratkih »lastnih« beležnicah na začetku in koncu se pisatelj večinoma prikazuje skozi izmišljene – mojstrsko izmišljene – intervjuje, ki jih opravlja literarni zgodovinar po njegovi smrti, in sicer pretežno z ženskami, ki so ga kdaj pobliže spoznale. Tako je knjiga zelo osebna, a obenem hladna v soočanju več perspektiv, ki omogočajo sintezo prejšnjih dveh knjig in korak naprej – korak v smeri avtorjevega dokončnega obračuna s seboj, v smeri poudarjene moralne in etične refleksije tako na osebni kot družbeni, zgodovinski ravni.