Prišlo je še skoraj celo Kočevje

Bronislava Aubelj

30. november 2023

»O tejle številki bi se pa dalo razpravljati ...« se mi je zapisalo na Modrijanovem FB profilu kak dan po tistem, ko je sobotni Dnevnik (25. 11.) objavil članek o 39. Slovenskem knjižnem sejmu. »Kaj pa, ko bi se kak novinar vendarle ojunačil in povprašal organizatorja, kako, za božjo voljo, je preštel obiskovalce?« Predstavnik organizatorja sejma je namreč na novinarjevo vprašanje, »kaj vse sejem ponuja razstavljavcem«, odgovoril: »Ponuja jim sejemski prostor z dodatnimi storitvami in 50.000 obiskovalcev.«

50.000. Petdeset tisoč. 2,5 odstotka državljanov. Z dojenčki in stoletniki vred. Prebivalci Kopra in Velenja skupaj. Več kot polovica Mariborčanov. Skorajda petina Ljubljančanov. A preden se podrobneje posvetim tej masi ljudi, še to troje:

1) Za to, da ljudje sploh pridejo na sejem, so zaslužni založniki in njihovi sodelavci, organizator ima pri tem bore malo. Znamka SKS se je gradila desetletja, najzaslužnejših za to, da je sejem postal najpomembnejša književna prireditev v državi, ni več zraven. Danes organizator sejemski prostor samo še prodaja, in to po preklemansko zasoljenih cenah, prav tako brezsramno pa zaračunava tako imenovane dodatne storitve, od viličarnine in smetarnine do garderobnine in vsega drugega, za kar se še da iztisniti dodaten evro.

2) Da se je udeležnina na knjižnem sejmu krepko podražila, je bilo znano že ob objavi razpisa oziroma povabila k prijavam, torej junija. Zakaj so založniki, zlasti manjši, ter samozaložniki, ki jih je podražitev najbolj prizadela, takrat samo molčali in ponižno izpolnjevali prijavnice, namesto da bi se organizirali, zaropotali in zapretili z bojkotom? (Ustavljam konje, saj vem, da ne bi prav nič hasnilo.)

3) Dovolj dobro poznam naravo sodobnega novinarskega dela, da vem, da še posebej ko gre za medijsko neprivlačne vsebine, kot sta založništvo in knjigotrštvo, navsezadnje celo knjige same, večidel poteka prek e-pošte. Da spraševalcu ne pride na misel, da bi presenetil še s kakim podvprašanjem, ni zato nič nenavadnega. A kako je mogoče, da se niti letos, po vnovičnem enormnem povečanju obiska, novinar ni počohal po glavi in vprašal: »Hej, kako pa ste prešteli obiskovalce?«

***

Lani nisem obiskala knjižnega sejma. Še vedno je strašila korona, prav nič mi ni bilo do nje. Pozneje sem prebrala nekaj člankov, in najbolj sem si zapomnila to, da so bili založniki in obiskovalci nadvse zadovoljni, ker so končno lahko dihali. Na tako rekoč enaki sejemski površini kot v Cankarjevem domu, kjer so se dobesedno dušili, so zadihali s polnimi pljuči, čeprav se jih je tja zdrenjalo 50 % več kot v Cankarjev dom na 35. SKS leta 2019 oziroma reci in piši natančno 45.106. Dobra vaba za založbe, ki so se lani odpovedale udeležbi na sejmu, kajne?

»Kot bi bili v vrtincu lakomnega zaslužkarstva, v katerem je povsem vseeno, ali prodajamo hladilnike ali knjige.« (Maja Megla, Dnevnik, 25. 11. 2023)

Dihanje.

Neka sledilka FB strani SKS je komentatorja, ki je pod objavo o 50.000. obiskovalki sejma vprašal, od kod ta številka, poučila, da obstajajo tudi »naprave za štetje«. Recimo, da ima prav, a vseeno bi me zanimalo, kako ta inteligentna naprava tiste, ki prihajajo na sejem delat ali nastopat, loči od »obiskovalcev«. So čipirani?

Povejmo drugače: SKS je majhen, zelo majhen sejem. Lahko bi bil ljubek, tako kot Sa(n)jam knjige u Istri. Megalomanstvo, naj gre za napihovanje številk, predimenzionirane stojnice ali, navsezadnje, pregrešno drago kavo na »kofipojntu«, mu ne pristoji. Če bi številke, ki jih organizatorji SKS servirajo javnosti, držale, bi bil Slovenski knjižni sejem daleč najuspešnejši in najbolj obiskan sejemski dogodek v Sloveniji. To bi se odrazilo tudi v prodaji, založnikom bi se cedila med in mleko, s sejma bi odhajali žarečih oči, naslednje leto, ob vnovični podražitvi udeležnine, pa bi samo zamahnili z roko: »Ah, kaj bi to, malenkost!«

***

Petek je bil nekdaj, v CD, poleg sobote najboljši sejemski dan. Prišlo je precej več ljudi kot prejšnje dni – v petek, na zadnji delovni dan, si bolj sproščen, morda je to zate zadnja priložnost za obisk sejma in nakup knjig. V letih, ko je sejemskemu petku sledila prva adventna nedelja, je bilo ljudi še več, saj so obisk sejma mnogi povezali z ogledom prižiganja prazničnih lučk.

V petek, 24. novembra 2023, ni bilo na GR nobene gneče. Tam sem bila sredi dneva, čisto mogoče, da so se začele nepregledne množice na GR valiti pozno popoldne ali proti večeru. Ali pa je večina ušla tisti trenutek, ko sem s svojo družbo vstopila na prizorišče. (Tega sem vajena, svojčas so se kupci, po besedah naših knjigarjev, razbežali le nekaj minut prej, preden sva z Branimirjem stopila čez prag popolnoma prazne Modrijanove knjigarne.) Da se na GR nekaj dogaja, zunaj niti ni bilo mogoče opaziti – nikjer plakatov, nobenih znakov, zastavic, česarkoli, kar bi padlo v oči. Nihče mi ni v roke potisnil letaka, kakšnega vabila, glasovnice, česarkoli pač, da bi se počutila bolj dobrodošla. Buklo sem si šla iskat na UMcovo stojnico, nikjer drugje je nisem videla ali pa sem slepa. Tako imenovani Coffee Point – posrečeno ime za sejemsko kavarno 🤨 – je bil skoraj zapuščen, za šankom nikogar. Pozneje sem si ogledala nekaj založniških FB profilov. Kako bledo, brezkrvno, brez žara, s kakršnim smo sejem spremljali nekoč (najde se tudi kakšna izjema). Nekateri sodelujoči založniki se niso potrudili niti z eno samo objavo.

Časi se spreminjajo in vse kaže, da se bo treba s tem sprijazniti. Meni bo najbrž uspelo, mojemu Branimirju bi bilo mnogo teže. Še pomisliti nočem, kako bi – po več kot tridesetih letih dela v založništvu – sprejel, da »govor«, s kakršnim se je očitno sklenil 39. SKS in je bil v ponedeljek po sejmu objavljen na sejemski FB strani (ko bi ga vsaj lektorirali), v založniški in širši kulturni javnosti ne vzbudi nobenega ogorčenja. Ali pa vsaj začudenja ...

O tempora, o mores!

Pripis

Še beseda ali dve o zavisti iz prej omenjenega zaključnega govora (v Ustavo in »sranje« raje ne bi drezala).
Modrijan na Slovenski knjižni sejem ne hodi več. Knjižnih novosti je premalo, stroški sejma pa previsoki, zato nam prostor za nekaj knjig odstopi Avrora, tri naslove pa je letos gostila še Buča. Tako si prihranimo izgubo, na desetine neplačanih delovnih ur, ki jih terjata najprej priprava in potem še sejem, in na desetine prevoženih kilometrov.
Sejma v Cankarjevem domu smo se udeležili najmanj dvajsetkrat. Iz teh let se spominjam cele palete občutij in razpoloženj. Veselja – recimo takrat, ko se je sejem končno odprl; olajšanja – ko je že vse kazalo, da knjige iz tiskarne ne bo, pa je zadnji hip vendarle prišla; razočaranja – ker knjiga, za katero bi stavili, da bo sejemska uspešnica, ni šla nikamor; presenečenja – na primer nad tem, da gre knjiga, ki je leto prej nihče ni niti ošinil, kar na lepem za med; obžalovanja – recimo takrat, ko je Lukas Bärfuss zbolel in ni mogel gostovati na »fokusu«; začudenja – denimo po sejmu, ko smo ugotovili, da je neznanokam izginilo kakih sto knjig, ne da bi jih kdo kupil ... Bili so ponos, zadovoljstvo pa tudi jeza in ogorčenje ... Vse mogoče. Pri vseh, ne samo pri Modrijanu. Toda zavisti se ne spominjam. »Še dolgo v mrzlih decembrskih dneh« so nas greli volneni puloverji.

Toliko izjemnih oblikovalcev in oblikovalk imamo, pa ilustratorjev in ilustratork, da se zdi uporaba vecteezyja za sejemski dizajn milo rečeno neokusna. Ste za tole plačali, cenjeni kolegi in kolegice?

»Pulj nikoli ni bil svetovna prestolnica knjige ali kandidat za Unescovo mesto literature ... O takem sejmu lahko v Ljubljani res samo sanjamo.« (Zdravko Kafol, Branje spreminja stanje, Zbornik besedil ob 30. Slovenskem knjižnem sejmu, 2014)