BRANJE

Da bi ostal z mrtvimi, jih moraš zapustiti

ČAS JE SLEP VODNIK.
Mene, močvirnega dečka, je naplavilo na površje blatnih ulic utopljenega mesta. Več kakor tisoč let so samo ribe tavale po lesenih pločnikih Biskupina. Hiše, zgrajene, da bi se ozirale v sonce, je poplavil muljast somrak reke Gąsawka. Bujni vrtovi so rasli v tišini pod vodo; lilije, ločje, smrdljivke.
Nihče se ne rodi samo enkrat. Če imate srečo, boste znova izplavali v objemu nekoga drugega; če je nimate, se boste zbudili, ko vam bo dolg rep groze krtačil notranjost lobanje.
Izvil sem se iz močvirnih tal kakor tollundski človek, kakor grauballski človek, kakor deček s šeststo školjčnimi koraldami okoli vratu in s čelado iz blata ...

O bog, kako sem bila neumna, to je naravnost neverjetno | Njima je lahko, ko pa jima zjutraj ni treba v službo

Gorana sem spoznala na nekem pesniškem festivalu. Lasje so mu ravno začeli siveti, zdaj je že popolnoma osivel. Mislim, da meni, da je to njegov »novi seksapil«, tako mi je enkrat sam rekel. To naj bi bila šala, vendar mislim, da je prepričan v svoj prav. Hotela sem ga vprašati, ali so njegovi razredčeni lasje in skalp, ki po barvi in lesku spominjajo na stopljeni in znova strjeni vosek, tudi del njegovega »novega seksapila«, a sem se raje zadržala, ker ne prenese prav nobene kritike.

Zdaj ko sem končno obvladal svojo umetnost, mi je péti le še do jutrišnjega jutra

Veliko črnila je bilo prelitega o gospodarskih, političnih in vojaških razmerah, v katerih so se razcveteli fašizem in sorodna politična gibanja. D’Annunzijeva zgodba je lahko leča, skozi katero ta gibanja uziramo iz drugega kota, prepoznavamo njihove kulturne predhodnike ter psihološke in emocionalne potrebe, ki so jih zadovoljevala. Če spremljamo d’Annunzijevo pot od mladega novoromantičnega pesnika do pobudnika radikalno desničarskega upora proti avtoriteti demokracije, lahko vidimo, da fašizem ni le bizaren produkt izrednega zgodovinskega trenutka, temveč nekaj, kar je organsko zraslo iz dolgo uveljavljenih trendov v evropskem intelektualnem in družbenem življenju.

Če hočeš dobiti, moraš dati; če hočeš biti opažen, moraš opaziti

Šola je eno. Izobrazba je drugo. To dvoje se včasih ne prekriva. Ali hodiš v šolo ali ne, si vedno dolžan poskrbeti za svojo izobrazbo.
Svet, v katerem živiš, te mora navdajati z radovednostjo. Poduči se o stvareh. Preuči vso dodatno literaturo. Prodri globlje od drugih – tako jih boš prehitel.
Poguglaj vse po vrsti. Resno mislim: vse po vrsti. Poguglaj svoje sanje, poguglaj svoje težave. Ne sprašuj, najprej poguglaj. Potem boš bodisi poznal odgovor bodisi znal zastaviti boljše vprašanje.
Nenehno beri. Hodi v knjižnico. Čarobno je biti obkrožen s knjigami. Izgubi se med knjižnimi policami. Prebiraj bibliografije. Ni pomembno, s katero knjigo začneš ...

Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom. Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.
»Zaprli te bodo,« je sočutno in razposajeno hkrati zavpila Vera, ne da bi vedela, kdo je to. »Domov je treba!«
Vendar se deček ni premaknil. V hitro padajočem večeru se je videla njegova togo iztegnjena roka.

Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog

»Za moč gre,« je Profesor povedal svoji nemi, neumni ženi. »Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog.«

Vrgel je noge na mizo, vzel v roke časopis in začel listati po njem. Samo zato, da bi še malce odložil sladko opravilo, ki ga je čakalo. Pri takih rečeh se ne sme kar planiti; potem je prehitro konec – in sploh, če ni pričakovanja, odlašanja, nestrpnosti in hkrati samokontrole, tudi ni pravega užitka. Podobno kot pri fuku. Cmizdravci, ki se zarinejo v žensko in se skoraj isti hip že izlijejo – preziral jih je. Taki mehkojajčniki so živ dokaz, da ima tisti babji rek, da moški bolj misli s spodnjo glavo kot zgornjo, realno podlago.

Svojo svinčeno težko dušo sem prelil v ta mršavi kalup, ji sledil ven – in ja, jaz sem to rekel, jaz!

Zadnjih petintrideset let sem zgrožen le nemočno opazoval, kako je najini življenji pod sabo pokopal blaten plaz apokrifnih zgodb, lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij, mitov, kako sta najini resnični, kompleksni osebnosti nadomestila klišejska lika, kako sta se skrčili v popreproščeni podobi, izrezani po meri občinstva, ki hlepi po senzacijah.

Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka

Bila je poletna noč pred kakimi tisoč leti in moja malenkost in moj bratranec Matteen Judge sva se vozila okrog in okrog in okrog zapuščene ovalne zelenice v naselju Grove Park in čakala, da bova videla, kar bova videla. Noč je bila spet vroča kot kopel, polna luna je visela nizko nad obzorjem, z zamegljenimi robovi, kot da je vročina dolgega dne zgostila zrak okrog nje.

Vesuoška kronika, Vesuok, Tavčar, Polanci, od takat do dons

Na sviet sn paršu nejk u Polansk dolin, tuočn kraja na viem. A sn jemu zakuonskga očieta, tud na viem, poznou ga niesm. Karstil sa me za Polikarpa. Kar pounem, sn živu z matarja pa stara matarja u luteransk vier. Ke sn biu star dvanajst liet, sta me mat pa stara mat uziele s sebuoj u niemšk miest, ke se mu prau Nürnberg. Tam sn se u svietum evangeliju še bel utardu, pa na moja žalast pa vesele hudiča pol niesm živu po nem. Hmal za stara matarja mje umarla tud mat, tok de sn čist sam ostou na sviet. Klatu sn se po Niemči okuol pa spoznou velik barab.

Kdor je med nami morda še neuk v ljubezenski stroki ...

... pesem je učbenik zanj, vešč bo ljubimec odslej.
Z vesli in jadri le stroka ladjevje podi po gladini.
    Veščemu vprega drči. Stroka naj čustva kroti.
Z gibko je uzdo svoj voz Avtomedon priročno obvladal,
    Tifis kot vešč je krmar vodil hajmonijski brod;
meni pa Venera v uk je zaupala nežnega sina;
    Amorjev Tifis bom jaz, bom Avtomedon njegov.
Amor je res neugnan in pogosto mi divje kljubuje,
    deških pač let, a mladost voljna je, kmalu se vda.

Vse gobe so užitne, žal nekatere samo enkrat!

Gobarjenje in spoznavanje novih vrst gob ni samo koristno razvedrilo, ampak nam daje tudi obilo možnosti za razmišljanje o naravi in njenih zakonitostih. Ob nabiranju gob se namreč srečujemo z rastlinami in živalmi, opazujemo naravo v različnih letnih časih in zaznavamo spremembe, ki jih povzroča človek. Ko zbrane vtise in večletne izkušnje povežemo v celoto, presenečeni ugotovimo, kako tesno so gobe (glive) povezane z življenjem in (iz)umiranjem drugih organizmov ...

Zgodovina nas uči, da se ne učimo iz zgodovine

Lebensborn (v dobesednem prevodu Lebensborn pomeni vir ali izvir življenja) je bil očitno ustanovljen leta 1935 kot nekakšna skrbstvena organizacija, ki jo je financirala nacistična stranka in je vodila materinske domove po vsej Nemčiji; zasnovana je bila kot odgovor na dogajanje, ki je v novem rajhu naglo preraščalo v demografsko krizo. Ko je Hitler v tridesetih letih prišel na oblast, je število prebivalstva v državi že dve desetletji upadalo.