Kaj je tisto, kar otroka spridi ... kaj je tisto, kar otroka spremeni, da neha biti otrok?

Nadel si bo skrivno ime, Caoilte, gozdno ime.

Ko je prvič tam preživel skoraj celo noč, je bil na smrt prestrašen in na smrt vznemirjen. Pred očmi so mu pobliskavale lise in pege različnih barv. Spustil se je na vse štiri in lomil vejice in spletel stavek okrog totemskih besed – »Bog me sovraži, oče me sovraži, osovražen sem«. Tisto noč je v gozdu videl stvari, ki jih ni videl nihče drug, niti sinovi Joeja Mangana niti sinovi kogarkoli drugega, samo on.

V svetu, tako polnem zla, je živeti greh ... Roditi se kot ženska je zločin

Purina mati je rodila drugo za drugo tri hčerke; med njimi je bilo samo po dve leti. Hčerk je imela dovolj in zdaj, ko se jim je spet nasmehnila sreča in so imeli obilo hrane in dovolj oblačil, si je želela, da bi bil njen naslednji otrok spet sin. Molila je k Sveti materi. Ženske iz vasi so prinesle posušene kravjake in na njenem dvorišču naredile malika. Glavo so mu pokrile z živo rdečo tančico, obrobljeno z zlatom, v nosnico pa so mu zataknile majcen zlat uhan.

Zgodovina je po naravi zgodba: razlika med izmišljenim in resničnim nas na tem mestu ne zanima

Nič hujšega se človeku ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo blato

Mladi violinist na postaji Schottentor ni mogel vedeti, da se po stopnicah z malce nezanesljivimi koraki spušča nič manj kot njegova usoda. Negotova hoja človeka v temni obleki in z rdečo, pod vratom razrahljano kravato bo čez nekaj minut spremenila njegovo življenje.
Ko je moški prišel do vznožja stopnic, se je ustavil, vendar ne zaradi vesele glasbe Alla Turca, ki je sredi poznega dopoldneva odmevala po velikem, skoraj praznem prostoru in so bili njeni strunasti zvoki raztreščeni med hrum tramvajskih koles in kovinskih glasov iz zvočnikov. Ustavil se je in se začel z izgubljenim pogledom ozirati okrog sebe, ker očitno ni vedel, v katerega od hodnikov bi se moral napotiti. Njegove oči so begale po velikem prostoru, oči izgubljenega, mladeniču se je zdelo, da tudi nekoliko žalostnega človeka.

Da je neki pisatelj, in to iz tako imenovanega prvega sveta, prepisoval od brazilskega avtorja?

Da, kanadski pisatelj po imenu Yann Martel je v Angliji prejel prestižno nagrado Booker v vrednosti 55 tisoč funtov, ki jo letno podeljujejo avtorjem iz britanskega Commonwealtha ali iz Irske (med prejemniki so npr. Ian McEwan, Michael Ondaatje, Kingsley Amis, J. M. Coetzee, Salman Rushdie, Iris Murdoch). Da, povedal je, da se je oprl na neko mojo knjigo, Max in mačji rod, ki je v Braziliji izšla leta 1981 pri založbi L & PM v Porto Alegreju in je bila nekaj let pozneje v ZDA prevedena kot Max and the Cats (New York, Ballantine Books, 1990), v Franciji pa kot Max et les Chats (Pariz, Presses de la Renaissance, 1991). To kratko novelo sem napisal z velikim užitkom – spominjam se konca tedna v gavčevskem višavju, ko sem vsako minuto, ko se nisem ukvarjal s sinčkom, energično razbijal po pisalnem stroju.

Zbežati je treba do konca – pobegniti pred tem življenjem, grdim, sramotnim

Đurovo dušo je v mladostnih letih vseskozi mučilo dvoje. Ko je pri dvanajstih iz pogovora starejših tovarišev docela jasno razbral, kakšni so odnosi med moškim in žensko, je to spoznanje globoko pretreslo vse njegovo bitje. Mati, ki ga je bila vzgajala kot osamljeno rastlinico in varovala fantka pred vplivi ulice, mu je vcepila močna verska čustva, ta pa so se pod vtisom čedalje bolje razumljenih obredov in prejetih verskih uteh še krepila. Uvid v to pošastno skrivnost, ki jo – tako se je fantu zdelo – vsi ljudje skrivajo zato, ker je gnusna in nevredna človeka, ta uvid je prišel prav po prvem svetem obhajilu, malone neposredno za dnem, ko se je Đuru zazdelo, da resnično stoji v krogu angelov. Takrat, na dan svetega Alojzija, je v ekstazi s tovariši stopal v sprevodu pod tramovi starodavne cerkve in občutil blaženost stika s samim bogom.

Želi si, da bi v teh zgodbah uživali tudi ljudje, ki navadno ne berejo knjig ...

V angleščini moje ime pomeni upanje. V španščini pomeni preveč črk. Pomeni žalost, pomeni čakanje. Takšno je kot število devet. Kot mrčasta barva. In mehiške plošče, ki jih oče vrti ob nedeljah zjutraj, medtem ko se brije, pesmi, ki so kot ihtenje.
To je bilo ime moje prababice in zdaj je moje. Tudi ona je bila konjska ženska, rojena kot jaz v kitajskem letu konja – kar velja za neugodno, če se rodiš ženskega spola – ampak po mojem je to kitajska laž, ker Kitajci, tako kot Mehičani, ne marajo, da so njihove ženske močne.

Mladost v zbirki Svila

Gospa Kampf je stopila v učilnico in tako zaloputnila vrata za seboj, da so nalahno in jasno kot kraguljčki zacingljali vsi obeski na kristalnem lestencu, ko jih je zatresel prepih. Vendar Antoinette ni nehala brati in se je še naprej sklanjala tako nizko nad pult, da se je z lasmi dotikala knjige.

***

Svojemu možu sem bila nezvesta.
To zapišem in potem sedim in strmim v te besede – to so vse moje misli … Nekoč sem tako zapisovala Ottovo ime in potem strmela vanj: Otto Oulie, Otto Oulie, Otto Oulie ...

Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj

Pošta je ležala na zajtrkovalni mizi. Znaten kup pisem, kajti Leonidas je ravno pred kratkim slavil petdeseti rojstni dan in še vedno so vsakodnevno prihajala zapoznela voščila. Leonidasu je bilo res ime Leonidas. Zahvalo za to tako herojsko kakor tudi obremenjujoče ime je dolgoval očetu, ki mu je kot siromašen gimnazijski učitelj poleg te dediščine zapustil le še celotno zbirko grško-rimskih klasikov in deset letnikov Tübingenskih študij iz klasične filologije.

Zgodbe o raju so objokovanje izgube in samo kot to nas lahko karkoli naučijo o tem, kaj pomeni biti človek

Eden in edini, Večni – Bog – je stal na svoji zemlji in okoli sebe narisal krog, velik, do koder je seglo njegovo oko, in določil, da naj bo v njem rajski vrt, in iznašel je lepoto in z njo okrasil svoj novi vrt. Toda lepote ni bilo mogoče videti, kajti svet je bil še v temi. Tedaj je poklical Helela ben Šaharja, sinu Jutranje zarje, svojega ljubljenca, namestnika, imenovanega tudi Lučenosec ali Lucifer, in mu ukazal, naj s svojo lučjo posveti na njegov vrt, da se bo lepota vrta vendar kaj videla.
To je bilo prvi dan stvarjenja, takrat ko je Bog govoril: »Bodi luč!« Lucifer je stopil po stopinjah božjih in poslal svojo luč in videl, česar ni bil videl še nikoli: lepoto.

Čuvati se moramo nacionalnih siren. Ne smemo jih poslušati, v ušesa si moramo naliti vode, si vanje zatlačiti vosek!

Vojaka sta se prebijala skozi mrak, se spotikala, preklinjala in butala ob drevesna debla, vendar sta napredovala. Nihče ju ni videl in nihče jima ne bi mogel preprečiti, da bi se malce ulegla ter zadremala in v snu vse pozabila in premagala strah, ki je obema težil srce, čeprav tega nista hotela priznati. Vendar sta šla naprej, gnana od navade, vlekel ju je Willijev ukaz.
Vsa potna sta prispela na rob gozda. Obstala sta vrh vzpetine. Pred njima se je razprostiral barjanski travnik, na drugi strani sta zagledala umetni nasip železnice. Tiri so se bleščali kot mrtvi kovinski črvi.

Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati ...

Vse na tem svetu se mora začeti in končati z imenom, o njegovem osebnem izvoru pa nam je dana samo kaka nejasna in meglena predstava, ki je leta ne razjasnijo, pač pa še bolj zameglijo. Poizvedovanje pri sorodnikih in raziskovanje po mestnih in cerkvenih arhivih sicer pomagajo odkriti vsaj nekatere spremembe priimka, njegovega izvora pa najverjetneje ne, nasprotno od tega pa v ničemer ne pomagajo dognati najpomembnejših razlogov, ki so jih imeli znani ali neznani ljudje, ki so odgovorni za naše krstno ime. Iz prejemnikov se tudi sami spremenimo v darovalce drugih imen, pri tem pa izbira ni nič manj skrivnostna.

Če nas že nimaš rad zaradi nas samih, nas imej rad, ker te spominjamo na vse, kar si bil, predvsem pa na vse, kar bi lahko bil

V neki ozki in prisojni ulici v Barceloni je nedolgo tega živel eden tistih mož bledega lica, medlih, udrtih oči, eno tistih peklenskih in bizarnih bitij, kakršna je v svojih pripovedih oživljal Hoffmann.
To je bil Giacomo, knjigarnar; trideset let mu je bilo, pa so ga že imeli za starega in onemoglega. Bil je visokorasel, toda upognjen kot kak starček; njegovi lasje so bili dolgi, a beli, njegove roke močne in nemirne, toda posušene in zgubane, njegova obleka uboga in razcapana; videti je bil okoren in neroden; njegovo obličje je bilo bledo, žalostno, grdo in povsem brezizrazno.

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega

Rodil sem se 22. avgusta 1878 v Domažlicah. Oče uradnik; skromna ›blaginja‹. Dva brata, dve sestri; vsi so umrli v otroških letih. V meni so prav vsi zbujali gnus – ne zato, ker bi se mi gnusili –, marveč zato, ker so mi bili preveč blizu. Starši so se mi gabili, skorajda sem jih sovražil, čeprav se zato, ker so se mi drznili biti še bliže – tako paradoksalno brezobzirno blizu –, nad njimi nisem mogel pritoževati. V otroštvu sem sovražil vse ljudi, vsaka nežnost me je malodane silila k bruhanju, predvsem pa sem imel zoper vse moške povsem dozorelo idiosinkrazijo. Osnovana je bila na prirojenem preziru.

Očetu res ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, in če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo

Čas kosila je. V kuhinjo pridem po krožnike, da bi jih odnesel v jedilnico, štejem kakih ducat let. Zaslišim prve krike, kot bi odjeknilo več detonacij zapored, prepoznam dobro znano pesem. Stanujemo v predmestju Lyona, ob robu državne ceste številka sedem, v hiši z velikim vrtom. Na drugi strani ceste se začenja podeželje, po travniku onkraj ograje se pasejo krave in ovce, v zraku veje močan vonj po živini. V daljavi je videti stolpiče nekega dvorca in vzpetine Ecullyja. Nekoliko nižje teče železniška proga, po kateri vozijo samo tovorni vlaki. Kriki se okrepijo, mama kliče na pomoč.

Svila: mala antologija svetovne književnosti

Ne trdimo, da so v Svili objavljena dela najboljša ali najpomembnejša v bibliografiji posameznih avtorjev, verjamemo pa, da vas utegne branje teh drobnih del povabiti k raziskovanju drugih, morda pomembnejših, boljših, obsežnejših.

Štiri pisateljice, štirje pisatelji. Štirje še pišejo in vsi si zaslužijo Nobelovo nagrado. Najdejavnejša je Joyce Carol Oates (1938): skorajda ne mine leto, ne da bi objavila vsaj en roman, novelo ali zbirko – in tako je že skoraj 60 let.

Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka

Bila je poletna noč pred kakimi tisoč leti in moja malenkost in moj bratranec Matteen Judge sva se vozila okrog in okrog in okrog zapuščene ovalne zelenice v naselju Grove Park in čakala, da bova videla, kar bova videla. Noč je bila spet vroča kot kopel, polna luna je visela nizko nad obzorjem, z zamegljenimi robovi, kot da je vročina dolgega dne zgostila zrak okrog nje.

Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog

»Za moč gre,« je Profesor povedal svoji nemi, neumni ženi. »Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog.«

Vrgel je noge na mizo, vzel v roke časopis in začel listati po njem. Samo zato, da bi še malce odložil sladko opravilo, ki ga je čakalo. Pri takih rečeh se ne sme kar planiti; potem je prehitro konec – in sploh, če ni pričakovanja, odlašanja, nestrpnosti in hkrati samokontrole, tudi ni pravega užitka.

Vse gobe so užitne, žal nekatere samo enkrat!

Gobarjenje in spoznavanje novih vrst gob ni samo koristno razvedrilo, ampak nam daje tudi obilo možnosti za razmišljanje o naravi in njenih zakonitostih. Ob nabiranju gob se namreč srečujemo z rastlinami in živalmi, opazujemo naravo v različnih letnih časih in zaznavamo spremembe, ki jih povzroča človek. Ko zbrane vtise in večletne izkušnje povežemo v celoto, presenečeni ugotovimo, kako tesno so gobe (glive) povezane z življenjem in (iz)umiranjem drugih organizmov ...

Pekovske dobrote Prlekov, Prekmurcev in Porabcev

V knjigi Kruh, pogače in sladice so zapisane jedi Prlekov, Prekmurcev in Porabcev, ki so se ohranile do danes. V ospredju je priprava starih in posodobljenih jedi, saj so te vedno bolj cenjene in spoštovane.

Ker sem želela, da bi bile omenjene jedi zbrane na enem mestu, sem se odločila za knjižno izdajo. Precej sem jih zapisala že v svojih prejšnjih priročnikih, nekatere pa so nastale po nagovarjanju mlajših gospodinj, mojih otrok in vnukov.

Če hočeš dobiti, moraš dati; če hočeš biti opažen, moraš opaziti

To dvoje se včasih ne prekriva. Ali hodiš v šolo ali ne, si vedno dolžan poskrbeti za svojo izobrazbo.
Svet, v katerem živiš, te mora navdajati z radovednostjo. Poduči se o stvareh. Preuči vso dodatno literaturo. Prodri globlje od drugih – tako jih boš prehitel.
Poguglaj vse po vrsti. Resno mislim: vse po vrsti. Poguglaj svoje sanje, poguglaj svoje težave. Ne sprašuj, najprej poguglaj. Potem boš bodisi poznal odgovor bodisi znal zastaviti boljše vprašanje.

Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom. Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.
»Zaprli te bodo,« je sočutno in razposajeno hkrati zavpila Vera, ne da bi vedela, kdo je to.

O bog, kako sem bila neumna, to je naravnost neverjetno | Njima je lahko, ko pa jima zjutraj ni treba v službo

Gorana sem spoznala na nekem pesniškem festivalu. Lasje so mu ravno začeli siveti, zdaj je že popolnoma osivel. Mislim, da meni, da je to njegov »novi seksapil«, tako mi je enkrat sam rekel. To naj bi bila šala, vendar mislim, da je prepričan v svoj prav. Hotela sem ga vprašati, ali so njegovi razredčeni lasje in skalp, ki po barvi in lesku spominjajo na stopljeni in znova strjeni vosek ...

Svojo svinčeno težko dušo sem prelil v ta mršavi kalup, ji sledil ven – in ja, jaz sem to rekel, jaz!

Zadnjih petintrideset let sem zgrožen le nemočno opazoval, kako je najini življenji pod sabo pokopal blaten plaz apokrifnih zgodb, lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij, mitov, kako sta najini resnični, kompleksni osebnosti nadomestila klišejska lika, kako sta se skrčili v popreproščeni podobi, izrezani po meri občinstva, ki hlepi po senzacijah.

»Za nas so bili smeti. Odpadki.«

Je bil Hitler res zloben? So bili zlobni možje, ki so služili v SS ali gestapu? Kaj pa možje, ki so na ljudeh izvajali medicinske ali znanstvene preizkuse? Ta tematika je postala že tako mitološka, da se lahko zdi svetoskrunski že sam pomislek, češ da te osebe morda niso bile pošasti, marveč »navadni ljudje«. Na predstavi, da nacisti niso bili samo zlobni, marveč tudi edini, ki so bili zlobni, so zasnovane cele zgodovinske šole: kdor je trdil drugače, je izzval ogorčenje v akademskih krogih, parlamentih in medijih po vsem svetu.

Moja nekdanja profesorica pravi: »Vse je dovoljeno, če le znaš utemeljiti.«

K taki utemeljitvi seveda ne spadajo izjave in prepričanja tipa »vsi tako delajo«, »prvič slišim«, »to se mi zdi grdo« ipd. Gre za to, da je pri pisanju, prevajanju, lektoriranju treba upoštevati pravila – čeprav se nekaterim težko privadimo – hkrati pa uporabljati tudi lastno presojo in »zdravo pamet«. Jezik je živ in se razvija že med samim procesom pisanja jezikovnih priročnikov, ki so zato neizogibno vsaj nekoliko »za časom«.

Mi zmoremo, vendar nam ne lomite kril

Mladi dejavnega nihilizma, ki so se rodili v digitalno okolje, me v svojih pismih sprašujejo: »Kako se uporaba računalniških tehnologij zajeda v naše miselne in čustvene procese?« Nadvse močno, kajti svet informatike vpliva na naše mišljenje, sicer ne tako, da bi nam narekoval, kaj naj mislimo, temveč tako, da korenito spreminja naše razmišljanje; spreminja ga iz analognega, strukturiranega, sekvenčnega in referenčnega v posplošeno, nejasno, globalno, holistično.

Začaran krog debelosti

Več kot milijarda odraslih na svetu je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pretežka; tristo milijonov je debelih in delež debelih »je v nekaterih predelih Severne Amerike, v Veliki Britaniji, vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, Tihomorskih otokih, v Avstraliji in na Kitajskem od leta 1980 zrasel za trikrat ali več«. Tudi na teh območjih strokovnjaki krivijo blaginjo.

Sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij

Razlog za to, da so prebivalci mesta N. sedež mestne oblasti poimenovali »rdeča hiša«, je bil zelo preprost – bila je iz vpadljivo rdeče opeke. Med drugimi opečnatimi zgradbami v ulici je tista z mestnimi uradi v resnici izstopala kot kričeče rdeča. Zrasla je v prvih dneh po osvoboditvi, ko je bila komunistična partija šele komaj ustanovljena, in takratni partijski sekretar je naročil uporabo posebej zanjo izdelane opeke, v katero je bilo primešano rdeče barvilo.

Zgodovina nas uči, da se ne učimo iz zgodovine

Lebensborn (v dobesednem prevodu Lebensborn pomeni vir ali izvir življenja) je bil očitno ustanovljen leta 1935 kot nekakšna skrbstvena organizacija, ki jo je financirala nacistična stranka in je vodila materinske domove po vsej Nemčiji; zasnovana je bila kot odgovor na dogajanje, ki je v novem rajhu naglo preraščalo v demografsko krizo.