Dejstvo je, da so vedeli, da bo vse izginilo, da ne bo ostalo nič

Veliko truda vlagam v to, da odstranim vse sledi svojega napora

Zgodovina je temelj naše identitete. Toda po drugi strani gledamo nanjo kot na silo, ki nas poneumlja, zaradi katere smo talci stoletnih preživetih tradicij

Lepo je plesati po ulicah, vendar je vaš oče še vedno mrtev, vaša sestra je bila posiljena. Težko je biti srečen več kot en dan ...

Ne bom vstala, ne bom se premaknila od tod. In čakala bom, da se kaj zgodi – karkoli. Ampak ne bom šla od tod ...

Vstopili smo v novo dobo ekstremizma. Kar je bilo nekoč obrobje, je zdaj osredje ...

Slogani skrajne desnice so si utrli pot na uradne predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne subkulture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne kulturne prvine spletnih skupnosti. Zabava in zlo sta združila sile, zaradi česar je težje razlikovati med neškodljivo potegavščino in kriminalnim dejanjem, ki zahteva kazenski pregon. Kje povleči ločnico med svobodo govora in zločinom iz sovraštva? Med »državljanskim novinarstvom« in informacijsko vojno? Med trolanjem in terorizmom? Vse to niso samo pravna vprašanja. To so vprašanja, ki se dotikajo samega jedra demokratične identitete. Kako libertarni ali avtoritarni si želimo biti?

Dojel sem, zakaj je zemlja blizu moje vasi vedno tako preklemano temna ...

V neki medžimurski vasi na južnem bregu Mure ... so od srede maja do konca junija 1991 zabeležili skupno osem samomorov. Glede na uradne zapisnike in poročila s kraja dogodka Policijske uprave Medžimurje (tedanje Postaje milice Mursko Središće) ni bilo znakov o medsebojni povezanosti teh osmih primerov samomora. V Medžimurju, kjer je glede na popis iz leta 1991 živelo 119.866 prebivalcev, se je tega leta zgodilo skupno 21 samomorov, kar sodi med najnižjo zabeleženo regionalno stopnjo samomora na Hrvaškem tega leta. Poleg tega polletna stopnja smrtnosti v tej občini, ki je v tistem času imela približno 2500 prebivalcev, ni v znatnejši meri odstopala od prejšnjih oziroma poznejših obdobij, zato ta niz samomorov ni bil deležen posebne pozornosti državnih in lokalnih medijev. Javni prostor je bil takrat tako ali tako povsem zaposlen z dogodki, povezanimi z razpadom Jugoslavije.

Moj duh se je navadil na skrivnost – in ta skrivnost bo oklep, plamen in zlata sled mojega življenja ...

Po odsluženih desetih letih zapora za zločin, ki ga nisem zagrešil in za katerega se tudi nisem nikoli zagovarjal; mrtev za življenje in sanje; brez možnosti na upe in brez želja – je končno tukaj moja izpoved: se pravi: dokaz moje nedolžnosti.
     Morda mi ne boste verjeli. Gotovo mi ne boste verjeli. A, saj ni važno. Nikakor ni v mojem interesu, da bi zdaj ugovarjal, da nisem umoril Ricarda de Loureira. Nimam družine; ni treba, da me rehabilitirajo. No, nekdo, ki je bil deset let zaprt, se ne more nikoli rehabilitirati. Takšna je kratko malo resnica.
     In tistim, ki bodo brali, kar sem napisal, in me bodo spraševali: »Zakaj pa niste podali svoje izpovedi, ko je bil še čas? Zakaj niste dokazali svoje nedolžnosti na sodišču?« bom odgovoril: Ne bi se mogel braniti. Nihče mi ne bi verjel. 

Kaj, hudiča, je s tem mulcem?

Nisem utegnila odložiti torbice v kabinetu. Zadnjih nekaj metrov sem morala steči. Vrata zbornice so bila samo priprta in za vsak primer sem mimo hušknila po prstih. V stranišču sem naglo preverila, če so vse kabine prazne, obesila torbico na kljuko in komaj še dosegla školjko. Kašasta vsebina, ki sem jo pred pol ure zaužila kot zajtrk, mi je kot lava narasla iz želodca in se boleče zbila skupaj v prsih, v ozki odprtini požiralnika. Hipna telesna groza – oh, samo da ne poči. Usta so mi široko zazevala v krču, školjka je za zaveso solz zamigljala kot potopljena bela skleda ... Končno je zletelo ven. Prvi in drugi pljusk na sredo luknje, tretji tudi malo po sedalu. Zatipala sem za toaletnim papirjem in si obrisala brado, nato še rob sedala. Spustila sem vodo in pol minute počakala v kabini, da se kiselkasti vonj vrnjenega zajtrka vsaj za silo izgubi skozi odprto okno.

Če res obstaja bog, bi mi, prosim, ljubeznivo razložili, kako naj ga najdem?

Nezavedno, tako kot je ozračje bolj vzvišenega življenja prodiralo vame, je prišlo tudi védenje o grehu in bridkosti po vsem svetu – krik milijonov tlačenih, zatiranih, od Boga zapuščenih! Kolesa družbenega mehanizma so potrebovala ponovno nastavitev – stvari so uhajale iz rok. Oh, ko bi mogla iznajti zdravilo za svoje sotrpine! Utrujala sem možgane s tem; sama sebi sem bila odveč. Že moški s takšnimi predstavami je sam sebi prekletstvo, ženska pa je vredna usmiljenja! Ne samo, da ne ustreza svojemu okolju, ampak je bitje brez okolja – osamljeno bitje.

To se ni še nikoli zgodilo. Sprednji vhod. Še nikoli ji ni bilo dovoljeno vstopiti skozi katerakoli sprednja vrata

Bil je trideseti marec 1924. Bila je materinska nedelja. Milly je imela mater, h kateri je šla. Nivenova služkinja pa je imela svojo preprosto svobodo in pol krone, ki je šla skupaj z njo. Potem je zazvonil telefon in hitro spremenil njen prejšnji načrt. Ne, ne bo si privoščila piknika.
In to je bilo gotovo več, kot si je lahko sploh kdaj želela. Kajti čeprav gospod Paul in gospodična Hobday ne bosta na zabavi v Henleyju, je, kakorkoli, ostalo odprto vprašanje, kako bosta skupaj preživela dan. Vprašanje, ki je še vedno ostajalo odprto.

Pisanje seznama prepovedanih knjig kmalu preraste v seznam ljudi

Živim z mamo in bratom. Potrpežljivo čakamo, da bomo prilezli na zeleno vejo. Moja mama dela na banki. Nikdar nisem razumel, zakaj smo tako revni, če moja mama dela na banki.

Pri nas doma je vedno vse polno ljudi. Najpogosteje mamini prijateljici Olgica in Dobrilč. Skupaj debatirajo o najrazličnejših stvareh.

»Pičica!« pravi moja mama. »Znam delati z računalnikom, sem vodja izmene in mam kluče od trezora.« Na te dodatne funkcije je bila skrivoma ponosna. »Vseeno pa ne zaslužim dovolj, da bi prilezli na zeleno vejo!«

Nekje v tistem blodnjaku ulic se skriva pošast, ki ga hoče uničiti

Bil je marec in pelikani se še niso vrnili. Očitno so to zelo izbirčni ptiči in gotovo obstajajo še toplejši konci sveta, toda lepše in prijetneje kot v njihovem mestu seveda ne more biti nikjer. Dnevi niso bili tako vroči kot poleti in noči so bile še hladne, ampak pravega mraza ni bilo več. Mesto je graciozno ležalo ob zalivu, se kopalo v domala brezčasni lepoti in se razgledovalo po modrem morju, ribiških barkah in jahtah, ki so prihajale in odhajale ...

O normi sem vse bolj verjel, da je dosegljiva, o Normi pa, da mi je usojena

Če kakšno stvar počnete s strastjo in s popolno predanostjo, če ste tekač, kot sem bil nekoč jaz, morda veste, o čem govorim – o tistih izjemnih trenutkih občutja posebne, samozavestne moči, o trenutkih, ko vas ne obhaja niti senca dvoma, ali ste se nemara precenili, niti senca strahu, da boste prav klavrno omagali.

So mesta, ki ne potrebujejo literature, ampak so literatura

Vse poti vodijo v Tramvaj 83. Nobena cesta ni držala na Severni kolodvor, ne da bi šla mimo Tramvaja 83. Na poti mimo Tramvaja jih je navdala nostalgija. Vzdušje je bilo na vrhuncu. Zunaj so sedeli in stali ljudje, pili, jedli, sem ter tja v en glas pritegnili divi, plesali, kričali, se objemali, zapeljevali stranke, klicali račke, robantili, si skakali v lase, klicali po džezu, da bi bili enaki prvorazrednim turistom ...
»Imate uro?«

Se moram odpovedati svojemu življenju, ker sem ženska? Mi mora zrasti falus, da bom človek?

Slavje traja že tretji dan. Odisej praznuje. Telemah praznuje. Itaka praznuje. Vsi praznujejo. Tudi kraljica praznuje.
     »Moja zvesta Penelopa! V vseh morjih sem videl tvoj obraz. Izgubila sva dvajset let, a čaka naju jih še dvajset. Najlepših dvajset,« govori moj mož, vendar ne govori meni. To govori obrnjen k množici, ki se prenažira in naceja za mojimi mizami. Njim kliče moje besede. Vsi nazdravljajo njegovim navdahnjenim besedam. Vsi ploskajo srečnemu kralju. Vsi pijejo in jedo, kričijo in pojejo. Odisej jim pripoveduje o svojih potovanjih. O ženskah in čarovnicah, o velikanih in bogovih. Poslušajo ga z odprtimi usti. Potem spet pijejo in znova pojejo. Obrazi so novi, vino in pesmi isti.

Letnik 1940 je bil utelešenje novih idealov. Zdaj počasi, ne ravno srečen, zahaja

Družina iz glažute v Zagorju.
Ker držijo skupaj, ketna.
Ata Fritz, mama Fritzi, otroci Kati, Pavle,
Lizika, Štefi, Pepi in kot postržek Lojzek,
v otroštvu vaserpinči v glažuti,
potem steklopihači kot ata.
Največkrat brezposelni.

Ko mama Fritzi doji Lojzeka, ima dovolj mleka.
Malo lahko poziza tudi Pepi,
ki si že sam prinese pručko, da bi dosegel zizo.
Pepi postane prekla, Lojzek pa se, močno slaboviden,
zanima za umetnost, črni si obrvi
in gleda izza debelih očal kot Rodolfo Valentino,
a vsi z atom vred že dolgo brezposelni.

Družbene potrebe po vzgoji, blaginji, pravici in varnosti je tako težko zadovoljiti, da lahko prerokujemo vrnitev k bogu

Šestero majhnih starcev, starih dvanajst let. Otroci vojaki. Videli so smrt, dotaknila se jih je, morda so jo komu celo zadali. Na mah so ostareli. Zaskrbljenost je v nekaj mesecih njihova čela prepredla z gubami. Njihove oči se niso več smejale. Njihovi obrazi do otrdeli od stisnjenih čeljusti. Mali nasmejani starec z jamicami v licih mi je rekel, da se je vojna v Kongu končala in da si zdaj želi postati nogometaš ali pa šofer enega od tistih sijajnih avtomobilov, ki jih ima nevladna organizacija v Gomi.

Kaj je tisto, kar otroka spridi ... kaj je tisto, kar otroka spremeni, da neha biti otrok?

Nadel si bo skrivno ime, Caoilte, gozdno ime.

Ko je prvič tam preživel skoraj celo noč, je bil na smrt prestrašen in na smrt vznemirjen. Pred očmi so mu pobliskavale lise in pege različnih barv. Spustil se je na vse štiri in lomil vejice in spletel stavek okrog totemskih besed – »Bog me sovraži, oče me sovraži, osovražen sem«. Tisto noč je v gozdu videl stvari, ki jih ni videl nihče drug, niti sinovi Joeja Mangana niti sinovi kogarkoli drugega, samo on.

Če bi bil Otto danes živ, bi bil gost v kakem rumenem televizijskem programu

Na edini fotografiji, na kateri je videl Hansa Grossa, Ottovega očeta, bi mu prisodil več kot petdeset let. Zdi se mu debel, vendar ne preveč: gre bolj za dokazovanje pomembnosti, nekakšen tukaj sem. Je plešast in nosi brke in kozjo bradico. Ima napol odprta usta, podrobnost, ki si jo Llerandi razlaga kot posledico neobvladanosti, kakršno kažejo ljudje, ki hočejo imeti vse pod nadzorom.

Če gre mrtev človek tja, kjer je bil nekoč živ, je, kot bi šel tja duh. Duhov pa se vsi bojijo, kajne?

Večkrat si rekla: »Ajme, Nedica, če kje dolgo ne živiš več, potem si tam mrtev. In če gre mrtev človek tja, kjer je bil nekoč živ, je, kot bi šel tja duh. Duhov pa se vsi bojijo, kajne? Odrasli in otroci.« Teh tvojih besed nisem razumela. Nisem mogla razumeti, zakaj si tam, kjer ne živiš več, že mrtev. Preprosto živiš drugje in se kadar koli lahko vrneš tja, kjer si prej živel. Za mojo generacijo so potovanja postala nekaj običajnega, turizem, ne pa eksistenčno vprašanje.

Svoje usode si ne izbereš sam

Lydia se je običajno kopala sama.
Tako ji je bilo najbolj všeč in poleg tega tisto poletje ni bilo nikogar, ki bi se kopal z njo. In ni se ji bilo treba bati: njen oče je sedel malce stran više na gričku in slikal svoj »motiv z obrobja arhipelaga« ter pazil, da ni nihče nepoklican prišel preblizu.
Stopala je proti globlji vodi, dokler ji ni segla malo čez pas. Takrat je obstala, roke je imela sklenjene na vratu, dokler se niso krogi na vodi umirili in je v valu odsevalo njenih osemnajst let.

Če nas že nimaš rad zaradi nas samih, nas imej rad, ker te spominjamo na vse, kar si bil, predvsem pa na vse, kar bi lahko bil

V neki ozki in prisojni ulici v Barceloni je nedolgo tega živel eden tistih mož bledega lica, medlih, udrtih oči, eno tistih peklenskih in bizarnih bitij, kakršna je v svojih pripovedih oživljal Hoffmann.
To je bil Giacomo, knjigarnar; trideset let mu je bilo, pa so ga že imeli za starega in onemoglega. Bil je visokorasel, toda upognjen kot kak starček ...

Rada bi dolgo živela, da bom lahko nekoč prispevala svojo razlago

Moje bojišče je včasih zelo krvavo, cena za to pa je strahotna izčrpanost in hud glavobol. Kakor koli že, zdaj sem spet tukaj samo jaz, Etty Hillesum, marljiva študentka, ki prebiva v prijazni sobi s knjigami in vazo, polno marjetic. Spet tečem po lastni ozki strugi in stik s »človeštvom«, »zgodovino« in »trpljenjem« je pretrgan. Tako je tudi prav, kajti sicer lahko človek znori. Ne bi se smeli vseskozi ubadati z velikimi vprašanji.

Potujem, ker hočem videti točno tisto, česar politiki – ljudje z zloščenimi čevlji – ne vidijo ...

In konji. Konji, ki vsepovsod trasirajo cesto. Mirno gredo mimo z vozovi, mulijo jesensko travo, predigra k napajanju huzarskih konjev v samotnih rekah v ravnini, predhodnica ulancev, ki jahajo proti plamenečim sončnim zahodom, in od vodke zabuhlih kozakov, sedečih na konjskih hrbtih. Že vračajo se konji na bregove Ksanta: Alkajev verz vznikne iz gimnazijskega berila. In venomer tisti topot nemirnih štirinožcev v vagonih, bobnanje kopit po lesenih deskah.

Zgodovina je po naravi zgodba: razlika med izmišljenim in resničnim nas na tem mestu ne zanima

V svetu, tako polnem zla, je živeti greh ... Roditi se kot ženska je zločin

Purina mati je rodila drugo za drugo tri hčerke; med njimi je bilo samo po dve leti. Hčerk je imela dovolj in zdaj, ko se jim je spet nasmehnila sreča in so imeli obilo hrane in dovolj oblačil, si je želela, da bi bil njen naslednji otrok spet sin. Molila je k Sveti materi. Ženske iz vasi so prinesle posušene kravjake in na njenem dvorišču naredile malika. Glavo so mu pokrile z živo rdečo tančico, obrobljeno z zlatom, v nosnico pa so mu zataknile majcen zlat uhan.

Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih

Osamosvojitev Slovenije naj bi bila po formalnopravni plati dosežena z novo ureditvijo, ki bi jo določila slovenska ustava in ki bi jo potrdili ljudje na referendumu. Ker pa ustavna komisija v skupščini ni mogla doseči konsenza in se je zato osamosvojitveni proces upočasnil, so Demosovi ideologi videli rešitev v obratni poti – najprej plebiscit in potem ustava. Plebiscit za samostojnost in neodvisnost Slovenije je v skupščini 4. oktobra 1990 predlagala opozicijska Socialistična stranka Slovenije (nekdanja SZDL).

Čuvati se moramo nacionalnih siren. Ne smemo jih poslušati, v ušesa si moramo naliti vode, si vanje zatlačiti vosek!

Vojaka sta se prebijala skozi mrak, se spotikala, preklinjala in butala ob drevesna debla, vendar sta napredovala. Nihče ju ni videl in nihče jima ne bi mogel preprečiti, da bi se malce ulegla ter zadremala in v snu vse pozabila in premagala strah, ki je obema težil srce, čeprav tega nista hotela priznati. Vendar sta šla naprej, gnana od navade, vlekel ju je Willijev ukaz.
Vsa potna sta prispela na rob gozda. Obstala sta vrh vzpetine.

Nič hujšega se človeku ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo blato

Mladi violinist na postaji Schottentor ni mogel vedeti, da se po stopnicah z malce nezanesljivimi koraki spušča nič manj kot njegova usoda. Negotova hoja človeka v temni obleki in z rdečo, pod vratom razrahljano kravato bo čez nekaj minut spremenila njegovo življenje.
Ko je moški prišel do vznožja stopnic, se je ustavil, vendar ne zaradi vesele glasbe Alla Turca, ki je sredi poznega dopoldneva odmevala po velikem, skoraj praznem prostoru in so bili njeni strunasti zvoki raztreščeni med hrum tramvajskih koles in kovinskih glasov iz zvočnikov.

Želi si, da bi v teh zgodbah uživali tudi ljudje, ki navadno ne berejo knjig ...

V angleščini moje ime pomeni upanje. V španščini pomeni preveč črk. Pomeni žalost, pomeni čakanje. Takšno je kot število devet. Kot mrčasta barva. In mehiške plošče, ki jih oče vrti ob nedeljah zjutraj, medtem ko se brije, pesmi, ki so kot ihtenje.
To je bilo ime moje prababice in zdaj je moje. Tudi ona je bila konjska ženska, rojena kot jaz v kitajskem letu konja – kar velja za neugodno, če se rodiš ženskega spola – ampak po mojem je to kitajska laž, ker Kitajci, tako kot Mehičani, ne marajo, da so njihove ženske močne.

Kako klavrn položaj. Kako klavrno življenje. Prav žalostno otroštvo; mučna deška leta; nenaden beg iz domovine; zdaj pa še to, še brodolom!

Z mačjim rodom je imel Max tako ali drugače opraviti že od nekdaj.

Rodil se je v Berlinu leta 1912, kot sin krznarja je rastel med krzni; in med temi so mu bila najljubša leopardja, ki pa so bila v očetovi trgovini, majhni prodajalnici v ne preveč ugledni četrti Berlina, žal redkost. Tam se je znašla v glavnem malovredna šara: lisice dvomljivega porekla, nerci, ki so jih poginule našli v snegu, kune zlatice, ki so jih drugi krznarji zavrnili.

Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati ...

Vse na tem svetu se mora začeti in končati z imenom, o njegovem osebnem izvoru pa nam je dana samo kaka nejasna in meglena predstava, ki je leta ne razjasnijo, pač pa še bolj zameglijo. Poizvedovanje pri sorodnikih in raziskovanje po mestnih in cerkvenih arhivih sicer pomagajo odkriti vsaj nekatere spremembe priimka, njegovega izvora pa najverjetneje ne, nasprotno od tega pa v ničemer ne pomagajo dognati najpomembnejših razlogov, ki so jih imeli znani ali neznani ljudje, ki so odgovorni za naše krstno ime.

Zgodbe o raju so objokovanje izgube in samo kot to nas lahko karkoli naučijo o tem, kaj pomeni biti človek

Eden in edini, Večni – Bog – je stal na svoji zemlji in okoli sebe narisal krog, velik, do koder je seglo njegovo oko, in določil, da naj bo v njem rajski vrt, in iznašel je lepoto in z njo okrasil svoj novi vrt. Toda lepote ni bilo mogoče videti, kajti svet je bil še v temi. Tedaj je poklical Helela ben Šaharja, sinu Jutranje zarje, svojega ljubljenca, namestnika, imenovanega tudi Lučenosec ali Lucifer, in mu ukazal, naj s svojo lučjo posveti na njegov vrt, da se bo lepota vrta vendar kaj videla.
To je bilo prvi dan stvarjenja, takrat ko je Bog govoril: »Bodi luč!« Lucifer je stopil po stopinjah božjih in poslal svojo luč in videl, česar ni bil videl še nikoli: lepoto.

Očetu res ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, in če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo

Čas kosila je. V kuhinjo pridem po krožnike, da bi jih odnesel v jedilnico, štejem kakih ducat let. Zaslišim prve krike, kot bi odjeknilo več detonacij zapored, prepoznam dobro znano pesem. Stanujemo v predmestju Lyona, ob robu državne ceste številka sedem, v hiši z velikim vrtom. Na drugi strani ceste se začenja podeželje, po travniku onkraj ograje se pasejo krave in ovce, v zraku veje močan vonj po živini. V daljavi je videti stolpiče nekega dvorca in vzpetine Ecullyja. Nekoliko nižje teče železniška proga, po kateri vozijo samo tovorni vlaki. Kriki se okrepijo, mama kliče na pomoč. Podvizam se: starša sta si skočila v lase, gre za že skoraj ustaljen obred. Ampak tokrat je stvar videti resnejša.

Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj

Pošta je ležala na zajtrkovalni mizi. Znaten kup pisem, kajti Leonidas je ravno pred kratkim slavil petdeseti rojstni dan in še vedno so vsakodnevno prihajala zapoznela voščila. Leonidasu je bilo res ime Leonidas. Zahvalo za to tako herojsko kakor tudi obremenjujoče ime je dolgoval očetu, ki mu je kot siromašen gimnazijski učitelj poleg te dediščine zapustil le še celotno zbirko grško-rimskih klasikov in deset letnikov Tübingenskih študij iz klasične filologije. Na srečo je bilo svečanega Leonidasa zlahka mogoče spremeniti v preprosto-običajnega Lea. Prijatelji so ga imenovali tako, Amelie pa mu ni nikoli rekla drugače kakor Leon. To je storila tudi zdaj, ko je z zamolklim glasom pridala drugemu zlogu v Leónu melodično zateglo in povišano noto.

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega

Rodil sem se 22. avgusta 1878 v Domažlicah. Oče uradnik; skromna ›blaginja‹. Dva brata, dve sestri; vsi so umrli v otroških letih. V meni so prav vsi zbujali gnus – ne zato, ker bi se mi gnusili –, marveč zato, ker so mi bili preveč blizu. Starši so se mi gabili, skorajda sem jih sovražil, čeprav se zato, ker so se mi drznili biti še bliže – tako paradoksalno brezobzirno blizu –, nad njimi nisem mogel pritoževati. V otroštvu sem sovražil vse ljudi, vsaka nežnost me je malodane silila k bruhanju, predvsem pa sem imel zoper vse moške povsem dozorelo idiosinkrazijo.

O, blaženi mož, ki ga ljubijo Muze!

Sveta prisega, pravičnost, dobrota – vse to bo brez cene. / Bolj bodo v čislih nasilni možje in mojstri zločinov, / pest bo edina pravica, občutek sramu bo izginil, / podlež bo žalil pravične in škódoval boljšemu možu / s svojo zahrbtno besedo, ob krivo prisego podprto. / Bednim ljudem bo povsod prepirljiva zavist za petámi / z zlobnim pogledom in s srcem, ki uživa ob bližnjega škodi.

Zbežati je treba do konca – pobegniti pred tem življenjem, grdim, sramotnim

Đurovo dušo je v mladostnih letih vseskozi mučilo dvoje. Ko je pri dvanajstih iz pogovora starejših tovarišev docela jasno razbral, kakšni so odnosi med moškim in žensko, je to spoznanje globoko pretreslo vse njegovo bitje. Mati, ki ga je bila vzgajala kot osamljeno rastlinico in varovala fantka pred vplivi ulice, mu je vcepila močna verska čustva, ta pa so se pod vtisom čedalje bolje razumljenih obredov in prejetih verskih uteh še krepila.

Človek pove toliko, kolikor zmore, da čustveno preživi

Od prve besede je toliko odvisno! Vemo, naša zgodba bi se lahko začela lepše. Sploh ker v njej nastopa prava kontesa stare vrste. Ki nikoli v življenju, niti v sanjah, ni izgovorila nekaterih besed. Čeprav ... mogoče jih v sanjah je.

In vemo, ni nujno, da že na začetku omenjamo partijskega sekretarja. A bi bila naša zgodba brez partij, zlasti komunistične in njene revolucije, pa tudi brez vseh drugih, ki jim niti imena ne vemo, mogoče drugačna.

Naj bo branje avtonomno, naj knjiga pušča prazne prostore in raje izziva bralca k razmisleku

Ljudje ne marajo klicenoscev, ob njih se počutijo ogrožene. Lansko zimo sem v splošni ambulanti srečal starčka. Sam je sedel na skrajnem koncu čakalnice, kjer so stranišča, vsi sedeži nekaj metrov naokrog so bili prazni. Na drugi strani čakalnice je vladala huda gneča, nekateri so celo stali, ker ni bilo dovolj sedežev za vse. Starec jih je preplašil in odgnal z dolgimi rafali kašljanja, ki so kar prehitevali drug drugega.

Vsi moji glavni liki, tudi največji negativci, so zmeraj nekakšni moji alteregi

Brskanje po podstrešju je depresivna stvar, ampak nekdo mora opraviti tudi to. Če bi bila tukaj Julija ...

Julija je nekoč igrala kitaro, in tole je bila nekoč moja soba, preden je postala očetova ropotarnica.

Bil sem mali iznajditelj. Ko sem poslušal solo Iana Paicea od Deep Purplov v The Mule, sem sklenil, da bom moral biti tudi jaz bobnar.

Srh me spreleti ob pogledu na človeka, ki mu jemljejo kri iz prsta ...

Svet je policijska država. Častna beseda. V tej državi od jutra do večera počnemo le stvari, ki jih ne maramo početi, da bi tako primorali druge, naj nam na ljubo počnejo tisto, česar ne marajo početi. Temu se potem reče civilizacija, in ko se končno navadiš početi, kar počneš, ne da bi si pri tem zatiskal nos, si socializiran – kako ponosno to zveni, socializiran.
Vsi smo – ali pa sem morda le jaz, ampak jaz sem zagotovo – ukleščeni ...

Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog

»Za moč gre,« je Profesor povedal svoji nemi, neumni ženi. »Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog.«

Vrgel je noge na mizo, vzel v roke časopis in začel listati po njem. Samo zato, da bi še malce odložil sladko opravilo, ki ga je čakalo. Pri takih rečeh se ne sme kar planiti; potem je prehitro konec – in sploh, če ni pričakovanja, odlašanja, nestrpnosti in hkrati samokontrole, tudi ni pravega užitka.

Pisati smešno je najtežje, saj to menda vemo

Da bi bil do sebe samega kdaj zlonameren, tega se ne spomim. Bil sem pa površen, in to dostikrat celo med opravili, ki so terjala od mene absolutno zbranost. Dam primer:

Med pisanjem romana, v katerem sem obdeloval razmere v nebesih in hierarhijo med njih prebivalci, se nikakor nisem mogel spomit ... ne pa ne ... kako se je pisala plemkinja, živeča na Madžarskem sredi 17. stoletja, ki je kljub sadističnem izživljanju nad svojimi podložniki prišla po smrti v nebesa.

Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom. Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.

Svila: mala antologija svetovne književnosti

Ne trdimo, da so v Svili objavljena dela najboljša ali najpomembnejša v bibliografiji posameznih avtorjev, verjamemo pa, da vas utegne branje teh drobnih del povabiti k raziskovanju drugih, morda pomembnejših, boljših, obsežnejših.

Štiri pisateljice, štirje pisatelji. Štirje še pišejo in vsi si zaslužijo Nobelovo nagrado.

Ko bi človek na tak svetel dan vsaj prišel do kakšne hrane!

Bog ve, sem razmišljal, ali se mi sploh še splača iskati delo! Vse te zavrnitve, te polovične obljube, jasni ne-ji, zasmehovano in razočarano upanje, novi poskusi, ki so se vedno znova končali v niču, so pokončali moj pogum. Nazadnje sem se prijavil za inkasanta, a sem prišel prepozno, poleg tega nisem mogel zbrati petdeset kron varščine.

Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka

Bila je poletna noč pred kakimi tisoč leti in moja malenkost in moj bratranec Matteen Judge sva se vozila okrog in okrog in okrog zapuščene ovalne zelenice v naselju Grove Park in čakala, da bova videla, kar bova videla. Noč je bila spet vroča kot kopel, polna luna je visela nizko nad obzorjem, z zamegljenimi robovi, kot da je vročina dolgega dne zgostila zrak okrog nje.

Njima je lahko, ko pa jima zjutraj ni treba v službo

Pred tisoč leti, morda pa še prej sta se napila kot mambi. Sedela sta na neki plaži, prebodeni z ogorki, se otipavala in čakala, da turisti naposled poberejo svoje brisače, izginejo po hotelih, da se sonce zruši čez obzorje, da se obala zamegli v vijoličasto, zrak napolni z vonjem cipres in da potem dodobra nagneta steklenico, se slečeta do golega, vržeta v morje, potem pa drug na drugega, brez kontracepcije, in da se življenje obrne v popolnoma drugačno smer.

Mladost v zbirki Svila

Gospa Kampf je stopila v učilnico in tako zaloputnila vrata za seboj, da so nalahno in jasno kot kraguljčki zacingljali vsi obeski na kristalnem lestencu, ko jih je zatresel prepih. Vendar Antoinette ni nehala brati in se je še naprej sklanjala tako nizko nad pult, da se je z lasmi dotikala knjige.
Mati jo je nekaj časa molče opazovala; nato je prekrižala roke na prsih in se ustopila prednjo.

To je začetek vseživljenjskega hrepenenja, ki ni enako, je pa podobno drugim oblikam zasvojenosti z mamili

Namen te knjige je predstaviti obtožnico proti sladkorju – tako proti saharozi kot proti koruznemu sirupu z visoko vsebnostjo fruktoze – saj je ta glavni vzrok kroničnih bolezni, ki v 21. stoletju najhuje ogrožajo naše življenje ali vsaj pospešujejo naš propad.

Začaran krog debelosti

To knjigo sem napisal iz preprostega razloga: kljub globini in gotovosti naših prepričanj, da so nasičene maščobe prehransko zlo v naših življenjih in da debelost povzročata pretirano hranjenje ter sedeč način življenja, je vedno obstajalo veliko dokazov, ki kažejo, da te predpostavke niso pravilne, in ti dokazi se še naprej kopičijo. »Za vsak človeški problem je na voljo preprosta rešitev,« je nekoč dejal H. L. Mencken – »elegantna, verjetna in napačna.«

Moja nekdanja profesorica pravi: »Vse je dovoljeno, če le znaš utemeljiti.«

K taki utemeljitvi seveda ne spadajo izjave in prepričanja tipa »vsi tako delajo«, »prvič slišim«, »to se mi zdi grdo« ipd. Gre za to, da je pri pisanju, prevajanju, lektoriranju treba upoštevati pravila – čeprav se nekaterim težko privadimo – hkrati pa uporabljati tudi lastno presojo in »zdravo pamet«. Jezik je živ in se razvija že med samim procesom pisanja jezikovnih priročnikov, ki so zato neizogibno vsaj nekoliko »za časom«.

Tito

V nedeljo, 4. maja 1980, je ob 18.55 pred temno okrašeno televizijsko sceno urednik Miroslav Lilić počasi spregovoril: »Umrl je tovariš Tito.« Čeprav je Jugoslavija ta stavek pričakovala že več tednov, je v tistem trenutku prenehala dihati. Na prvoligaški tekmi med Hajdukom in Crveno zvezdo v Splitu so nogometaši obstali kot vkopani, spontano so zajokali in padli drug drugemu v objem; tekma je bila prekinjena. Obstala je tudi štafeta mladosti, ki je Titu čez vso državo nosila čestitke za njegov oseminosemdeseti rojstni dan. 

Prekletstvo, ki obda vse samodržce: svoje naslajanje nad oblastjo morajo vselej deliti s krogom lizunov in vetrogončičev

Zgodovina nas uči, da so se v vseh časih kot narodni voditelji obdržali le pripadniki tistih slojev, ki so bili skozi generacije vzgajani za to in so smisel za vladanje domala že prinesli s seboj na svet. Pri tem ne mislimo le na razne vladarske hiše, temveč tudi na širše sloje, kakor jih denimo pozna angleška zgodovina, deloma pa tudi nemška in predvsem avstrijska.

Slovenska zgodovina

Slovenska zgodovina je popotovanje po zgodovini ljudi na ozemlju, ki ga Slovenci danes v glavnem razumemo kot svoje in ki je v največji meri vključeno v sodobno državo Slovenijo. Delo je rezultat spoznanj sodobnega slovenskega zgodovinopisja, avtorji so ugledni zgodovinarji oziroma zgodovinopisci, specialisti za posamezna obdobja naše zgodovine. Kot podlago za celostni prikaz slovenske zgodovine v »besedi in podobi« so uporabili knjigi Na stičišču svetov in Od Pohlinove slovnice do samostojne države ...

Kdor je med nami morda še neuk v ljubezenski stroki ...

... pesem je učbenik zanj, vešč bo ljubimec odslej. / Z vesli in jadri le stroka ladjevje podi po gladini. / Veščemu vprega drči. Stroka naj čustva kroti. / Z gibko je uzdo svoj voz Avtomedon priročno obvladal, / Tifis kot vešč je krmar vodil hajmonijski brod; / meni pa Venera v uk je zaupala nežnega sina; / Amorjev Tifis bom jaz, bom Avtomedon njegov.

Ni meja za tiste, ki si jih upajo premagati

Naslonjena na kolesi skušava skozi raztrgane meglice ujeti vsaj kakšen pogled proti dolini. Sredina septembra je, a ker sva dva kilometra in pol nad morjem, se začenjajo med dežne kaplje mešati posamezne snežinke. Še nekaj trenutkov se razgledujeva ...

Pekovske dobrote Prlekov, Prekmurcev in Porabcev

V začetku se boste seznanili z osnovami za pripravo kruha in drugih kvašenih jedi. Kruh sodi tako v Sloveniji kot Pomurju med starejše jedi. Ljudje so ga v vseh časih zelo spoštovali, pomenil je »bogastvo hiše«. Revne družine so ga pekle le ob praznikih. Namesto njega so jedli žgance, kaše, krompir, fižol …

V redu je z njo, zakaj pa ne bi bilo? | Modro okrasje nosi podpise moških

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe.

S Kozincem na izlete po Sloveniji

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša.

Zavreči ideologijo svoje družine ni lahko

POVPREČNEMU JUGOSLOVANSKEMU OTROKU JE SPREJEM MED TITOVE PIONIRJE POMENIL TOLIKO KOT JUDOM BAR MICVA ALI KATOLIKOM PRVO OBHAJILO. PIONIRKA SEM POSTALA V LETU TITOVE SMRTI ALI, KOT BI REKLA VEČINA MOJE GENERACIJE, V LETU, “KO JE VSE ŠLO K VRAGU“.