BRANJE

Če nas že nimaš rad zaradi nas samih, nas imej rad, ker te spominjamo na vse, kar si bil, predvsem pa na vse, kar bi lahko bil

V neki ozki in prisojni ulici v Barceloni je nedolgo tega živel eden tistih mož bledega lica, medlih, udrtih oči, eno tistih peklenskih in bizarnih bitij, kakršna je v svojih pripovedih oživljal Hoffmann.
To je bil Giacomo, knjigarnar; trideset let mu je bilo, pa so ga že imeli za starega in onemoglega. Bil je visokorasel, toda upognjen kot kak starček; njegovi lasje so bili dolgi, a beli, njegove roke močne in nemirne, toda posušene in zgubane, njegova obleka uboga in razcapana; videti je bil okoren in neroden; njegovo obličje je bilo bledo, žalostno, grdo in povsem brezizrazno. Na ulici so ga videli malokrat, in še to le ob dnevih dražb redkih in zanimivih knjig. Tedaj to ni bil več isti brezbrižni in smešni možak. Njegove oči so se razvnele, dirjal je, hodil, cepetal; le stežka je miril radost, nemir, tesnobo in bolečine; domov se je vračal zasopel, upehan in brez sape.

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega

Rodil sem se 22. avgusta 1878 v Domažlicah. Oče uradnik; skromna ›blaginja‹. Dva brata, dve sestri; vsi so umrli v otroških letih. V meni so prav vsi zbujali gnus – ne zato, ker bi se mi gnusili –, marveč zato, ker so mi bili preveč blizu. Starši so se mi gabili, skorajda sem jih sovražil, čeprav se zato, ker so se mi drznili biti še bliže – tako paradoksalno brezobzirno blizu –, nad njimi nisem mogel pritoževati. V otroštvu sem sovražil vse ljudi, vsaka nežnost me je malodane silila k bruhanju, predvsem pa sem imel zoper vse moške povsem dozorelo idiosinkrazijo. Osnovana je bila na prirojenem preziru. Če bi svoje spomine analiziral – sem sebe in človeštvo že v prvih letih tega življenjca dojemal kot dve med seboj bojujoči se sili; svojega nasprotnika sem že v prvih letih instinktivno podcenjeval – imel sem ga za nič. Že takrat je bila moja osnovna lastnost Volja, medlo svetlikajoča, a obenem mogočna, stalno objemajoča se in absolutno poveljujoča.

O, blaženi mož, ki ga ljubijo Muze!

Sveta prisega, pravičnost, dobrota – vse to bo brez cene.
Bolj bodo v čislih nasilni možje in mojstri zločinov,
pest bo edina pravica, občutek sramu bo izginil,
podlež bo žalil pravične in škódoval boljšemu možu
s svojo zahrbtno besedo, ob krivo prisego podprto.
Bednim ljudem bo povsod prepirljiva zavist za petámi
z zlobnim pogledom in s srcem, ki uživa ob bližnjega škodi.

Metod Frlic: frajgajst, ki zaupa zgolj pogledu svojega tretjega očesa

Metod Frlic je umetnik izjemnega ustvarjalnega zagona in oblikovalske obrtniške spretnosti. Njegovo delo je izzivalno tako na čutni, taktilni ravni kot v območju domišljije, saj se za na videz premočrtnimi sporočili skrivajo izrazne in interpretativne plasti, ki zbujajo nevsakdanja čustva in nemalokrat celo nelagodje, ko kipar dobro znane, vsakdanje, celo trivialne vsebine zapelje na vznemirljive, neznane in neraziskane terene ...

Človek pove toliko, kolikor zmore, da čustveno preživi

Od prve besede je toliko odvisno! Vemo, naša zgodba bi se lahko začela lepše. Sploh ker v njej nastopa prava kontesa stare vrste. Ki nikoli v življenju, niti v sanjah, ni izgovorila nekaterih besed. Čeprav ... mogoče jih v sanjah je.

In vemo, ni nujno, da že na začetku omenjamo partijskega sekretarja. A bi bila naša zgodba brez partij, zlasti komunistične in njene revolucije, pa tudi brez vseh drugih, ki jim niti imena ne vemo, mogoče drugačna.

Nekje je pač treba začeti. Predreti membrano. Vstopiti v limb. Izruvati lato v plotu in priti čez, na drugo stran. Zato:

Vsi moji glavni liki, tudi največji negativci, so zmeraj nekakšni moji alteregi

Brskanje po podstrešju je depresivna stvar, ampak nekdo mora opraviti tudi to. Če bi bila tukaj Julija ...

Julija je nekoč igrala kitaro, in tole je bila nekoč moja soba, preden je postala očetova ropotarnica.

Bil sem mali iznajditelj. Ko sem poslušal solo Iana Paicea od Deep Purplov v The Mule, sem sklenil, da bom moral biti tudi jaz bobnar. Pri starših sem naletel na bolj slabo razumevanje koncepta rock bobnarja. »Mogoče bi mu pa lahko za začetek kupila en boben?« je dvomeče predlagala mama. Albin se ni strinjal.

Nabral sem velike okrogle škatle od Ajaxa ...

Naj bo branje avtonomno, naj knjiga pušča prazne prostore in raje izziva bralca k razmisleku

Ljudje ne marajo klicenoscev, ob njih se počutijo ogrožene. Lansko zimo sem v splošni ambulanti srečal starčka. Sam je sedel na skrajnem koncu čakalnice, kjer so stranišča, vsi sedeži nekaj metrov naokrog so bili prazni. Na drugi strani čakalnice je vladala huda gneča, nekateri so celo stali, ker ni bilo dovolj sedežev za vse. Starec jih je preplašil in odgnal z dolgimi rafali kašljanja, ki so kar prehitevali drug drugega. V pramenu svetlobe, ki se je čudežno lepo narisal skozi majhno okno visoko v steni, so lebdele kapljice sokov, ki so pršele iz njegovih ust in nosu.

Pisati smešno je najtežje, saj to menda vemo

Da bi bil do sebe samega kdaj zlonameren, tega se ne spomim. Bil sem pa površen, in to dostikrat celo med opravili, ki so terjala od mene absolutno zbranost. Dam primer:

Med pisanjem romana, v katerem sem obdeloval razmere v nebesih in hierarhijo med njih prebivalci, se nikakor nisem mogel spomit ... ne pa ne ... kako se je pisala plemkinja, živeča na Madžarskem sredi 17. stoletja, ki je kljub sadističnem izživljanju nad svojimi podložniki prišla po smrti v nebesa. Tak je bil pač moj koncept. Medtem ko njen priimek ... hm ... kako že? ... Hunjady? Ne bo šlo. Arpady? Še manj verjetno. In naposled ... bejž, sem rekel, nimam živcev za jebado z malenkostmi, zaenkrat naj bo Esterhazy.

Svila: mala antologija svetovne književnosti

Ne trdimo, da so v Svili objavljena dela najboljša ali najpomemb-nejša v bibliografiji posameznih avtorjev, verjamemo pa, da vas utegne branje teh drobnih del povabiti k raziskovanju drugih, morda pomembnejših, boljših, obsežnejših.

Štiri pisateljice, štirje pisatelji. Štirje še pišejo in vsi si zaslužijo Nobelovo nagrado. Najdejavnejša je Joyce Carol Oates (1938): skorajda ne mine leto, ne da bi objavila vsaj en roman, novelo ali zbirko – in tako je že skoraj 60 let. Dolg je tudi seznam nagrad in nominacij, petkrat je bila finalistka za »pulitzerja« ...

Če bi bil Otto danes živ, bi bil gost v kakem rumenem televizijskem programu

Na edini fotografiji, na kateri je videl Hansa Grossa, Ottovega očeta, bi mu prisodil več kot petdeset let. Zdi se mu debel, vendar ne preveč: gre bolj za dokazovanje pomembnosti, nekakšen tukaj sem. Je plešast in nosi brke in kozjo bradico. Ima napol odprta usta, podrobnost, ki si jo Llerandi razlaga kot posledico neobvladanosti, kakršno kažejo ljudje, ki hočejo imeti vse pod nadzorom. Njegove oči kažejo na vztrajnega in malenkostnega človeka. Očke trmoglavca.

Dojel sem, zakaj je zemlja blizu moje vasi vedno tako preklemano temna, skorajda črna

»Te risbe pa sporočila si puščal atu na grobu, ko si bil majhen,« je zašepetala sestra, medtem ko je topo gledal. »Pobirala sem jih za tabo, ker sem se bala, kaj si bojo ljudje v vasi mislili o tebi. Nisem hotela, da bi se te bali, čeprav si se tako mami kot meni zdel zelo čuden po atovi smrti. Čuden otrok pa konec. Eh, klinc, nisi se mi zdel čuden, bala sem se te in bala sem se zate. Star si bil, kaj, šest let in z mamo si naju znal kar naenkrat vprašat, a bi te imeli radi, če bi vedeli, da si naredil nekaj res groznega. Al pa si me po tiho vprašal, da ne bi slišala mama, a bi šla s teboj odkopavat grobove. Otrok, star šest let. Pogosto si se pogovarjal sam s sabo.

O bog, kako sem bila neumna, to je naravnost neverjetno | Njima je lahko, ko pa jima zjutraj ni treba v službo

Gorana sem spoznala na nekem pesniškem festivalu. Lasje so mu ravno začeli siveti, zdaj je že popolnoma osivel. Mislim, da meni, da je to njegov »novi seksapil«, tako mi je enkrat sam rekel. To naj bi bila šala, vendar mislim, da je prepričan v svoj prav. Hotela sem ga vprašati, ali so njegovi razredčeni lasje in skalp, ki po barvi in lesku spominjajo na stopljeni in znova strjeni vosek, tudi del njegovega »novega seksapila«, a sem se raje zadržala, ker ne prenese prav nobene kritike.

Vse gobe so užitne, žal nekatere samo enkrat!

Gobarjenje in spoznavanje novih vrst gob ni samo koristno razvedrilo, ampak nam daje tudi obilo možnosti za razmišljanje o naravi in njenih zakonitostih. Ob nabiranju gob se namreč srečujemo z rastlinami in živalmi, opazujemo naravo v različnih letnih časih in zaznavamo spremembe, ki jih povzroča človek. Ko zbrane vtise in večletne izkušnje povežemo v celoto, presenečeni ugotovimo, kako tesno so gobe (glive) povezane z življenjem in (iz)umiranjem drugih organizmov ...

Pekovske dobrote Prlekov, Prekmurcev in Porabcev

V knjigi Kruh, pogače in sladice so zapisane jedi Prlekov, Prekmurcev in Porabcev, ki so se ohranile do danes. V ospredju je priprava starih in posodobljenih jedi, saj so te vedno bolj cenjene in spoštovane.

Ker sem želela, da bi bile omenjene jedi zbrane na enem mestu, sem se odločila za knjižno izdajo. Precej sem jih zapisala že v svojih prejšnjih priročnikih, nekatere pa so nastale po nagovarjanju mlajših gospodinj, mojih otrok in vnukov.

Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom. Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.
»Zaprli te bodo,« je sočutno in razposajeno hkrati zavpila Vera, ne da bi vedela, kdo je to. »Domov je treba!«

Kdor je med nami morda še neuk v ljubezenski stroki ...

... pesem je učbenik zanj, vešč bo ljubimec odslej.
Z vesli in jadri le stroka ladjevje podi po gladini.
    Veščemu vprega drči. Stroka naj čustva kroti.
Z gibko je uzdo svoj voz Avtomedon priročno obvladal,
    Tifis kot vešč je krmar vodil hajmonijski brod;
meni pa Venera v uk je zaupala nežnega sina;
    Amorjev Tifis bom jaz, bom Avtomedon njegov.

Prekletstvo, ki obda vse samodržce: svoje naslajanje nad oblastjo morajo vselej deliti s krogom lizunov in vetrogončičev

Posamezniki, ki so se brez tega temeljnega pogoja zavihteli na oblast in postali narodni voditelji, so ta uspeh zvečine dolgovali le ugodnim okoliščinam, najsi ob tem pomislimo na Julija Cezarja, Oliverja Cromwella, Napoleona ali v novejšem času na Lenina in za konec še Hitlerja in Mussolinija. Toda vsi taki ›samouki‹ so kot narodni voditelji odpovedali tisti hip, ko so se iztekle okoliščine, iz katerih so zrasli do višav, ali pa se spremenile; to pa najbolje dokazuje, da niso bili sami iz sebe usposobljeni za vladanje.

Zdaj ko sem končno obvladal svojo umetnost, mi je péti le še do jutrišnjega jutra

Veliko črnila je bilo prelitega o gospodarskih, političnih in vojaških razmerah, v katerih so se razcveteli fašizem in sorodna politična gibanja. D’Annunzijeva zgodba je lahko leča, skozi katero ta gibanja uziramo iz drugega kota, prepoznavamo njihove kulturne predhodnike ter psihološke in emocionalne potrebe, ki so jih zadovoljevala. Če spremljamo d’Annunzijevo pot od mladega novoromantičnega pesnika do pobudnika radikalno desničarskega upora proti avtoriteti demokracije, lahko vidimo, da fašizem ni le bizaren produkt izrednega zgodovinskega trenutka, temveč nekaj, kar je organsko zraslo iz dolgo uveljavljenih trendov v evropskem intelektualnem in družbenem življenju.