Še do brezplačne dostave.

BRANJE

Če očitno premoremo skupna prednostna merila za izbiranje – zakaj bi se moralna vodila sploh trudili iskati v Bibliji?

Richard Dawkins

V obeh zavezah, Stari in Novi, najdemo tako dobre kot odbijajoče vrstice. Potrebujemo pa nekakšno merilo za odločanje, katere vrstice so dobre in katere slabe. Da bi se izognili krožnemu sklepanju, to merilo kajpak ne sme izvirati iz Svetega pisma, temveč iz kakšnega drugega vira. Tega, od kod prihajajo naša poglavitna merila moralnosti, ni lahko rekonstruirati, vendar o njih jasno priča to, kar imenujem ›spremenljivi moralni duh časa‹. Mi, ki živimo danes, smo moralisti 21. stoletja, neizbrisno zaznamovani z vrednotami 21. stoletja. Če bi se nam pri večerji ali v spletni klepetalnici pridružili misleci 19. stoletja, bi nas celo najnaprednejši med njimi – možje, kot so bili T. H. Huxley, Charles Darwin in Abraham Lincoln – šokirali s svojim rasizmom in seksizmom. Tako za Huxleyja kot za Lincolna je bilo samoumevno, da so črnci manjvredni; številni ustanovni očetje ZDA so imeli sužnje. Večina demokratičnih držav na svetu je volilno pravico žensk uvedla šele v dvajsetih letih 20. stoletja ...

naprej

Potujem, ker hočem videti točno tisto, česar politiki – ljudje z zloščenimi čevlji – ne vidijo ...

Paolo Rumiz

In konji. Konji, ki vsepovsod trasirajo cesto. Mirno gredo mimo z vozovi, mulijo jesensko travo, predigra k napajanju huzarskih konjev v samotnih rekah v ravnini, predhodnica ulancev, ki jahajo proti plamenečim sončnim zahodom, in od vodke zabuhlih kozakov, sedečih na konjskih hrbtih. Že vračajo se konji na bregove Ksanta: Alkajev verz vznikne iz gimnazijskega berila. In venomer tisti topot nemirnih štirinožcev v vagonih, bobnanje kopit po lesenih deskah.
Osem konj ali dvainštirideset mož. Razmerje ena proti pet. Kar pomeni, da moraš vsakemu milijonu mrtvih dodati dvesto tisoč konj. Milijoni konj za črnimi žrebci, ki so vlekli katafalk Franca Ferdinanda.

naprej

Svoje usode si ne izbereš sam

Hjalmar Söderberg

Lydia se je običajno kopala sama.
Tako ji je bilo najbolj všeč in poleg tega tisto poletje ni bilo nikogar, ki bi se kopal z njo. In ni se ji bilo treba bati: njen oče je sedel malce stran više na gričku in slikal svoj »motiv z obrobja arhipelaga« ter pazil, da ni nihče nepoklican prišel preblizu.
Stopala je proti globlji vodi, dokler ji ni segla malo čez pas. Takrat je obstala, roke je imela sklenjene na vratu, dokler se niso krogi na vodi umirili in je v valu odsevalo njenih osemnajst let.
Sklonila se je naprej in odplavala proti smaragdno čisti globini.

naprej

Rada bi dolgo živela, da bom lahko nekoč prispevala svojo razlago

Etty Hillesum

Moje bojišče je včasih zelo krvavo, cena za to pa je strahotna izčrpanost in hud glavobol. Kakor koli že, zdaj sem spet tukaj samo jaz, Etty Hillesum, marljiva študentka, ki prebiva v prijazni sobi s knjigami in vazo, polno marjetic. Spet tečem po lastni ozki strugi in stik s »človeštvom«, »zgodovino« in »trpljenjem« je pretrgan. Tako je tudi prav, kajti sicer lahko človek znori. Ne bi se smeli vseskozi ubadati z velikimi vprašanji. Ne moremo obstajati samo kot bojišča. Vedno znova moramo zaznavati tudi človeške meje, znotraj katerih lahko previdno in zavestno živimo naprej svoje lastno življenje ...

naprej

Kaj je tisto, kar otroka spridi ... kaj je tisto, kar otroka spremeni, da neha biti otrok?

Edna O'Brien

Nadel si bo skrivno ime, Caoilte, gozdno ime.

Ko je prvič tam preživel skoraj celo noč, je bil na smrt prestrašen in na smrt vznemirjen. Pred očmi so mu pobliskavale lise in pege različnih barv. Spustil se je na vse štiri in lomil vejice in spletel stavek okrog totemskih besed – »Bog me sovraži, oče me sovraži, osovražen sem«. Tisto noč je v gozdu videl stvari, ki jih ni videl nihče drug, niti sinovi Joeja Mangana niti sinovi kogarkoli drugega, samo on.

naprej

V svetu, tako polnem zla, je živeti greh ... Roditi se kot ženska je zločin

Amrita Pritam

Purina mati je rodila drugo za drugo tri hčerke; med njimi je bilo samo po dve leti. Hčerk je imela dovolj in zdaj, ko se jim je spet nasmehnila sreča in so imeli obilo hrane in dovolj oblačil, si je želela, da bi bil njen naslednji otrok spet sin. Molila je k Sveti materi. Ženske iz vasi so prinesle posušene kravjake in na njenem dvorišču naredile malika. Glavo so mu pokrile z živo rdečo tančico, obrobljeno z zlatom, v nosnico pa so mu zataknile majcen zlat uhan.

naprej

Zgodovina je po naravi zgodba: razlika med izmišljenim in resničnim nas na tem mestu ne zanima

Katarina Marinčič

Zaveda se, da bo imel pri pisanju pričujočega romana največ težav z moralo. Junaki v moralnem smislu ne sodijo skupaj. Med njimi je nekaj podobnosti, vendar so zgolj naključne. No, morda je naloga literature, da razsvetljuje naključja.
O
bstajajo bralci, ki si stavke, kot je prejšnji, podčrtavajo ali celo izpisujejo. Pavla tak odnos plaši. Fotografski spomin s svojo žlahtno zmotljivostjo, to mu je dosti bližje.

naprej

Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih

Božo Repe

Osamosvojitev Slovenije naj bi bila po formalnopravni plati dosežena z novo ureditvijo, ki bi jo določila slovenska ustava in ki bi jo potrdili ljudje na referendumu. Ker pa ustavna komisija v skupščini ni mogla doseči konsenza in se je zato osamosvojitveni proces upočasnil, so Demosovi ideologi videli rešitev v obratni poti – najprej plebiscit in potem ustava. Plebiscit za samostojnost in neodvisnost Slovenije je v skupščini 4. oktobra 1990 predlagala opozicijska Socialistična stranka Slovenije (nekdanja SZDL). Stranka ni imela velike politične moči in njen predlog je bil zavrnjen, saj so bili vodilni veljaki Demosa tedaj še prepričani, da je osamosvojitev države »njihov« politični projekt in da ga je tako treba tudi izpeljati. Zaradi nesoglasij v Demosu glede ustave je bil 10. novembra v Poljčah posvet Demosovih poslancev, ki so se ga udeležili tudi pisci ustave Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar.

naprej

Nič hujšega se človeku ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo blato

Drago Jančar

Mladi violinist na postaji Schottentor ni mogel vedeti, da se po stopnicah z malce nezanesljivimi koraki spušča nič manj kot njegova usoda. Negotova hoja človeka v temni obleki in z rdečo, pod vratom razrahljano kravato bo čez nekaj minut spremenila njegovo življenje.
Ko je moški prišel do vznožja stopnic, se je ustavil, vendar ne zaradi vesele glasbe Alla Turca, ki je sredi poznega dopoldneva odmevala po velikem, skoraj praznem prostoru in so bili njeni strunasti zvoki raztreščeni med hrum tramvajskih koles in kovinskih glasov iz zvočnikov. Ustavil se je in se začel z izgubljenim pogledom ozirati okrog sebe, ker očitno ni vedel, v katerega od hodnikov bi se moral napotiti. Njegove oči so begale po velikem prostoru, oči izgubljenega, mladeniču se je zdelo, da tudi nekoliko žalostnega človeka.

naprej

Da je neki pisatelj, in to iz tako imenovanega prvega sveta, prepisoval od brazilskega avtorja?

Moacyr Scliar

Da, kanadski pisatelj po imenu Yann Martel je v Angliji prejel prestižno nagrado Booker v vrednosti 55 tisoč funtov, ki jo letno podeljujejo avtorjem iz britanskega Commonwealtha ali iz Irske (med prejemniki so npr. Ian McEwan, Michael Ondaatje, Kingsley Amis, J. M. Coetzee, Salman Rushdie, Iris Murdoch). Da, povedal je, da se je oprl na neko mojo knjigo, Max in mačji rod, ki je v Braziliji izšla leta 1981 pri založbi L & PM v Porto Alegreju in je bila nekaj let pozneje v ZDA prevedena kot Max and the Cats (New York, Ballantine Books, 1990), v Franciji pa kot Max et les Chats (Pariz, Presses de la Renaissance, 1991). To kratko novelo sem napisal z velikim užitkom – spominjam se konca tedna v gavčevskem višavju, ko sem vsako minuto, ko se nisem ukvarjal s sinčkom, energično razbijal po pisalnem stroju.

naprej

Zbežati je treba do konca – pobegniti pred tem življenjem, grdim, sramotnim

Milutin Cihlar - Nehajev

Đurovo dušo je v mladostnih letih vseskozi mučilo dvoje. Ko je pri dvanajstih iz pogovora starejših tovarišev docela jasno razbral, kakšni so odnosi med moškim in žensko, je to spoznanje globoko pretreslo vse njegovo bitje. Mati, ki ga je bila vzgajala kot osamljeno rastlinico in varovala fantka pred vplivi ulice, mu je vcepila močna verska čustva, ta pa so se pod vtisom čedalje bolje razumljenih obredov in prejetih verskih uteh še krepila. Uvid v to pošastno skrivnost, ki jo – tako se je fantu zdelo – vsi ljudje skrivajo zato, ker je gnusna in nevredna človeka, ta uvid je prišel prav po prvem svetem obhajilu, malone neposredno za dnem, ko se je Đuru zazdelo, da resnično stoji v krogu angelov. Takrat, na dan svetega Alojzija, je v ekstazi s tovariši stopal v sprevodu pod tramovi starodavne cerkve in občutil blaženost stika s samim bogom.

naprej

Želi si, da bi v teh zgodbah uživali tudi ljudje, ki navadno ne berejo knjig ...

Sandra Cisneros

V angleščini moje ime pomeni upanje. V španščini pomeni preveč črk. Pomeni žalost, pomeni čakanje. Takšno je kot število devet. Kot mrčasta barva. In mehiške plošče, ki jih oče vrti ob nedeljah zjutraj, medtem ko se brije, pesmi, ki so kot ihtenje.
To je bilo ime moje prababice in zdaj je moje. Tudi ona je bila konjska ženska, rojena kot jaz v kitajskem letu konja – kar velja za neugodno, če se rodiš ženskega spola – ampak po mojem je to kitajska laž, ker Kitajci, tako kot Mehičani, ne marajo, da so njihove ženske močne.

naprej

Mladost v zbirki Svila

Irène Némirovsky in Sigrid Undset

Gospa Kampf je stopila v učilnico in tako zaloputnila vrata za seboj, da so nalahno in jasno kot kraguljčki zacingljali vsi obeski na kristalnem lestencu, ko jih je zatresel prepih. Vendar Antoinette ni nehala brati in se je še naprej sklanjala tako nizko nad pult, da se je z lasmi dotikala knjige.

***

Svojemu možu sem bila nezvesta.
To zapišem in potem sedim in strmim v te besede – to so vse moje misli … Nekoč sem tako zapisovala Ottovo ime in potem strmela vanj: Otto Oulie, Otto Oulie, Otto Oulie ...

naprej

Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj

Franz Werfel

Pošta je ležala na zajtrkovalni mizi. Znaten kup pisem, kajti Leonidas je ravno pred kratkim slavil petdeseti rojstni dan in še vedno so vsakodnevno prihajala zapoznela voščila. Leonidasu je bilo res ime Leonidas. Zahvalo za to tako herojsko kakor tudi obremenjujoče ime je dolgoval očetu, ki mu je kot siromašen gimnazijski učitelj poleg te dediščine zapustil le še celotno zbirko grško-rimskih klasikov in deset letnikov Tübingenskih študij iz klasične filologije.

naprej

Zgodbe o raju so objokovanje izgube in samo kot to nas lahko karkoli naučijo o tem, kaj pomeni biti človek

Michael Köhlmeier in Konrad Paul Liessmann

Eden in edini, Večni – Bog – je stal na svoji zemlji in okoli sebe narisal krog, velik, do koder je seglo njegovo oko, in določil, da naj bo v njem rajski vrt, in iznašel je lepoto in z njo okrasil svoj novi vrt. Toda lepote ni bilo mogoče videti, kajti svet je bil še v temi. Tedaj je poklical Helela ben Šaharja, sinu Jutranje zarje, svojega ljubljenca, namestnika, imenovanega tudi Lučenosec ali Lucifer, in mu ukazal, naj s svojo lučjo posveti na njegov vrt, da se bo lepota vrta vendar kaj videla.
To je bilo prvi dan stvarjenja, takrat ko je Bog govoril: »Bodi luč!« Lucifer je stopil po stopinjah božjih in poslal svojo luč in videl, česar ni bil videl še nikoli: lepoto.

naprej

Čuvati se moramo nacionalnih siren. Ne smemo jih poslušati, v ušesa si moramo naliti vode, si vanje zatlačiti vosek!

Siegfried Lenz

Vojaka sta se prebijala skozi mrak, se spotikala, preklinjala in butala ob drevesna debla, vendar sta napredovala. Nihče ju ni videl in nihče jima ne bi mogel preprečiti, da bi se malce ulegla ter zadremala in v snu vse pozabila in premagala strah, ki je obema težil srce, čeprav tega nista hotela priznati. Vendar sta šla naprej, gnana od navade, vlekel ju je Willijev ukaz.
Vsa potna sta prispela na rob gozda. Obstala sta vrh vzpetine. Pred njima se je razprostiral barjanski travnik, na drugi strani sta zagledala umetni nasip železnice. Tiri so se bleščali kot mrtvi kovinski črvi.

naprej

Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati ...

Juan Octavio Prenz

Vse na tem svetu se mora začeti in končati z imenom, o njegovem osebnem izvoru pa nam je dana samo kaka nejasna in meglena predstava, ki je leta ne razjasnijo, pač pa še bolj zameglijo. Poizvedovanje pri sorodnikih in raziskovanje po mestnih in cerkvenih arhivih sicer pomagajo odkriti vsaj nekatere spremembe priimka, njegovega izvora pa najverjetneje ne, nasprotno od tega pa v ničemer ne pomagajo dognati najpomembnejših razlogov, ki so jih imeli znani ali neznani ljudje, ki so odgovorni za naše krstno ime. Iz prejemnikov se tudi sami spremenimo v darovalce drugih imen, pri tem pa izbira ni nič manj skrivnostna.

naprej

Srh me spreleti ob pogledu na človeka, ki mu jemljejo kri iz prsta ...

Maja Novak

Svet je policijska država. Častna beseda. V tej državi od jutra do večera počnemo le stvari, ki jih ne maramo početi, da bi tako primorali druge, naj nam na ljubo počnejo tisto, česar ne marajo početi. Temu se potem reče civilizacija, in ko se končno navadiš početi, kar počneš, ne da bi si pri tem zatiskal nos, si socializiran – kako ponosno to zveni, socializiran.

naprej

O, blaženi mož, ki ga ljubijo Muze!

Heziod, Longin in Kajetan Gantar

Sveta prisega, pravičnost, dobrota – vse to bo brez cene. / Bolj bodo v čislih nasilni možje in mojstri zločinov, / pest bo edina pravica, občutek sramu bo izginil, / podlež bo žalil pravične in škódoval boljšemu možu / s svojo zahrbtno besedo, ob krivo prisego podprto. / Bednim ljudem bo povsod prepirljiva zavist za petámi / z zlobnim pogledom in s srcem, ki uživa ob bližnjega škodi.

naprej

Če nas že nimaš rad zaradi nas samih, nas imej rad, ker te spominjamo na vse, kar si bil, predvsem pa na vse, kar bi lahko bil

Gustave Flaubert, Marcel Proust

V neki ozki in prisojni ulici v Barceloni je nedolgo tega živel eden tistih mož bledega lica, medlih, udrtih oči, eno tistih peklenskih in bizarnih bitij, kakršna je v svojih pripovedih oživljal Hoffmann.
To je bil Giacomo, knjigarnar; trideset let mu je bilo, pa so ga že imeli za starega in onemoglega. Bil je visokorasel, toda upognjen kot kak starček; njegovi lasje so bili dolgi, a beli, njegove roke močne in nemirne, toda posušene in zgubane, njegova obleka uboga in razcapana; videti je bil okoren in neroden; njegovo obličje je bilo bledo, žalostno, grdo in povsem brezizrazno.

naprej

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega

Ladislav Klíma

Rodil sem se 22. avgusta 1878 v Domažlicah. Oče uradnik; skromna ›blaginja‹. Dva brata, dve sestri; vsi so umrli v otroških letih. V meni so prav vsi zbujali gnus – ne zato, ker bi se mi gnusili –, marveč zato, ker so mi bili preveč blizu. Starši so se mi gabili, skorajda sem jih sovražil, čeprav se zato, ker so se mi drznili biti še bliže – tako paradoksalno brezobzirno blizu –, nad njimi nisem mogel pritoževati. V otroštvu sem sovražil vse ljudi, vsaka nežnost me je malodane silila k bruhanju, predvsem pa sem imel zoper vse moške povsem dozorelo idiosinkrazijo. Osnovana je bila na prirojenem preziru.

naprej

Očetu res ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, in če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo

Pascal Bruckner

Čas kosila je. V kuhinjo pridem po krožnike, da bi jih odnesel v jedilnico, štejem kakih ducat let. Zaslišim prve krike, kot bi odjeknilo več detonacij zapored, prepoznam dobro znano pesem. Stanujemo v predmestju Lyona, ob robu državne ceste številka sedem, v hiši z velikim vrtom. Na drugi strani ceste se začenja podeželje, po travniku onkraj ograje se pasejo krave in ovce, v zraku veje močan vonj po živini. V daljavi je videti stolpiče nekega dvorca in vzpetine Ecullyja. Nekoliko nižje teče železniška proga, po kateri vozijo samo tovorni vlaki. Kriki se okrepijo, mama kliče na pomoč.

naprej

Človek pove toliko, kolikor zmore, da čustveno preživi

Mirana Likar

Od prve besede je toliko odvisno! Vemo, naša zgodba bi se lahko začela lepše. Sploh ker v njej nastopa prava kontesa stare vrste. Ki nikoli v življenju, niti v sanjah, ni izgovorila nekaterih besed. Čeprav ... mogoče jih v sanjah je.

In vemo, ni nujno, da že na začetku omenjamo partijskega sekretarja. A bi bila naša zgodba brez partij, zlasti komunistične in njene revolucije, pa tudi brez vseh drugih, ki jim niti imena ne vemo, mogoče drugačna.

naprej

Vsi moji glavni liki, tudi največji negativci, so zmeraj nekakšni moji alteregi

Andrej E. Skubic

Brskanje po podstrešju je depresivna stvar, ampak nekdo mora opraviti tudi to. Če bi bila tukaj Julija ...

Julija je nekoč igrala kitaro, in tole je bila nekoč moja soba, preden je postala očetova ropotarnica.

Bil sem mali iznajditelj. Ko sem poslušal solo Iana Paicea od Deep Purplov v The Mule, sem sklenil, da bom moral biti tudi jaz bobnar.

naprej

Naj bo branje avtonomno, naj knjiga pušča prazne prostore in raje izziva bralca k razmisleku

Roman Rozina

Ljudje ne marajo klicenoscev, ob njih se počutijo ogrožene. Lansko zimo sem v splošni ambulanti srečal starčka. Sam je sedel na skrajnem koncu čakalnice, kjer so stranišča, vsi sedeži nekaj metrov naokrog so bili prazni. Na drugi strani čakalnice je vladala huda gneča, nekateri so celo stali, ker ni bilo dovolj sedežev za vse. Starec jih je preplašil in odgnal z dolgimi rafali kašljanja, ki so kar prehitevali drug drugega.

naprej

Pisati smešno je najtežje, saj to menda vemo

Zoran Hočevar

Da bi bil do sebe samega kdaj zlonameren, tega se ne spomim. Bil sem pa površen, in to dostikrat celo med opravili, ki so terjala od mene absolutno zbranost. Dam primer:

Med pisanjem romana, v katerem sem obdeloval razmere v nebesih in hierarhijo med njih prebivalci, se nikakor nisem mogel spomit ... ne pa ne ... kako se je pisala plemkinja, živeča na Madžarskem sredi 17. stoletja, ki je kljub sadističnem izživljanju nad svojimi podložniki prišla po smrti v nebesa.

naprej

Slovenski roman desetletja

Drago Jančar

Začelo se je tako, da sva oba hotela odpovedati. Vendar je bilo morda prav zato nadaljevanje lažje. Opravičil sem se: ... če je napačno razumela, ker sem rekel, da rekrutom najprej povem, da ... in je spoštovana gospa potem mislila, da jo obravnavam kot kakšnega rekruta ... v resnici pa ... ah, saj ni nič, je rekla in se zasmejala, dajte mi tisto strgalo. Takšna je bila, Veronika. Kar naenkrat se ji je lahko razpoloženje povsem spremenilo. Dal sem ji strgalo. Zasmejala se je in z vso vnemo začela drgniti konja po dlaki.

naprej

Metod Frlic: frajgajst, ki zaupa zgolj pogledu svojega tretjega očesa

Metod Frlic je umetnik izjemnega ustvarjalnega zagona in oblikovalske obrtniške spretnosti. Njegovo delo je izzivalno tako na čutni, taktilni ravni kot v območju domišljije, saj se za na videz premočrtnimi sporočili skrivajo izrazne in interpretativne plasti, ki zbujajo nevsakdanja čustva in nemalokrat celo nelagodje, ko kipar dobro znane, vsakdanje, celo trivialne vsebine zapelje na vznemirljive, neznane in neraziskane terene ...

naprej

Svila: mala antologija svetovne književnosti

Ne trdimo, da so v Svili objavljena dela najboljša ali najpomembnejša v bibliografiji posameznih avtorjev, verjamemo pa, da vas utegne branje teh drobnih del povabiti k raziskovanju drugih, morda pomembnejših, boljših, obsežnejših.

Štiri pisateljice, štirje pisatelji. Štirje še pišejo in vsi si zaslužijo Nobelovo nagrado. Najdejavnejša je Joyce Carol Oates (1938): skorajda ne mine leto, ne da bi objavila vsaj en roman, novelo ali zbirko – in tako je že skoraj 60 let.

naprej

Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka

Colin Barrett

Bila je poletna noč pred kakimi tisoč leti in moja malenkost in moj bratranec Matteen Judge sva se vozila okrog in okrog in okrog zapuščene ovalne zelenice v naselju Grove Park in čakala, da bova videla, kar bova videla. Noč je bila spet vroča kot kopel, polna luna je visela nizko nad obzorjem, z zamegljenimi robovi, kot da je vročina dolgega dne zgostila zrak okrog nje.

naprej

Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog

Aleksandra Kocmut

»Za moč gre,« je Profesor povedal svoji nemi, neumni ženi. »Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog.«

Vrgel je noge na mizo, vzel v roke časopis in začel listati po njem. Samo zato, da bi še malce odložil sladko opravilo, ki ga je čakalo. Pri takih rečeh se ne sme kar planiti; potem je prehitro konec – in sploh, če ni pričakovanja, odlašanja, nestrpnosti in hkrati samokontrole, tudi ni pravega užitka.

naprej

Dojel sem, zakaj je zemlja blizu moje vasi vedno tako preklemano temna, skorajda črna

Kristian Novak

»Te risbe pa sporočila si puščal atu na grobu, ko si bil majhen,« je zašepetala sestra, medtem ko je topo gledal. »Pobirala sem jih za tabo, ker sem se bala, kaj si bojo ljudje v vasi mislili o tebi. Nisem hotela, da bi se te bali, čeprav si se tako mami kot meni zdel zelo čuden po atovi smrti. Čuden otrok pa konec. Eh, klinc, nisi se mi zdel čuden, bala sem se te in bala sem se zate. Star si bil, kaj, šest let in z mamo si naju znal kar naenkrat vprašat, a bi te imeli radi, če bi vedeli, da si naredil nekaj res groznega. Al pa si me po tiho vprašal, da ne bi slišala mama, a bi šla s teboj odkopavat grobove. Otrok, star šest let.

naprej

Če bi bil Otto danes živ, bi bil gost v kakem rumenem televizijskem programu

José Morella

Na edini fotografiji, na kateri je videl Hansa Grossa, Ottovega očeta, bi mu prisodil več kot petdeset let. Zdi se mu debel, vendar ne preveč: gre bolj za dokazovanje pomembnosti, nekakšen tukaj sem. Je plešast in nosi brke in kozjo bradico. Ima napol odprta usta, podrobnost, ki si jo Llerandi razlaga kot posledico neobvladanosti, kakršno kažejo ljudje, ki hočejo imeti vse pod nadzorom. Njegove oči kažejo na vztrajnega in malenkostnega človeka. Očke trmoglavca.

naprej

Vse gobe so užitne, žal nekatere samo enkrat!

Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik in Božo Malovrh

Gobarjenje in spoznavanje novih vrst gob ni samo koristno razvedrilo, ampak nam daje tudi obilo možnosti za razmišljanje o naravi in njenih zakonitostih. Ob nabiranju gob se namreč srečujemo z rastlinami in živalmi, opazujemo naravo v različnih letnih časih in zaznavamo spremembe, ki jih povzroča človek. Ko zbrane vtise in večletne izkušnje povežemo v celoto, presenečeni ugotovimo, kako tesno so gobe (glive) povezane z življenjem in (iz)umiranjem drugih organizmov ...

naprej

Pekovske dobrote Prlekov, Prekmurcev in Porabcev

Marija Fras

V knjigi Kruh, pogače in sladice so zapisane jedi Prlekov, Prekmurcev in Porabcev, ki so se ohranile do danes. V ospredju je priprava starih in posodobljenih jedi, saj so te vedno bolj cenjene in spoštovane.

Ker sem želela, da bi bile omenjene jedi zbrane na enem mestu, sem se odločila za knjižno izdajo. Precej sem jih zapisala že v svojih prejšnjih priročnikih, nekatere pa so nastale po nagovarjanju mlajših gospodinj, mojih otrok in vnukov.

naprej

Če hočeš dobiti, moraš dati; če hočeš biti opažen, moraš opaziti

Austin Kleon

To dvoje se včasih ne prekriva. Ali hodiš v šolo ali ne, si vedno dolžan poskrbeti za svojo izobrazbo.
Svet, v katerem živiš, te mora navdajati z radovednostjo.
Poduči se o stvareh. Preuči vso dodatno literaturo. Prodri globlje od drugih – tako jih boš prehitel.
Poguglaj vse po vrsti. Resno mislim: vse po vrsti. Poguglaj svoje sanje, poguglaj svoje težave. Ne sprašuj, najprej poguglaj. Potem boš bodisi poznal odgovor bodisi znal zastaviti boljše vprašanje.

naprej

Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo

Nina Berberova

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom. Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.
»Zaprli te bodo,« je sočutno in razposajeno hkrati zavpila Vera, ne da bi vedela, kdo je to.

naprej

O bog, kako sem bila neumna, to je naravnost neverjetno | Njima je lahko, ko pa jima zjutraj ni treba v službo

Rumena Bužarovska, Ivana Sajko

Gorana sem spoznala na nekem pesniškem festivalu. Lasje so mu ravno začeli siveti, zdaj je že popolnoma osivel. Mislim, da meni, da je to njegov »novi seksapil«, tako mi je enkrat sam rekel. To naj bi bila šala, vendar mislim, da je prepričan v svoj prav. Hotela sem ga vprašati, ali so njegovi razredčeni lasje in skalp, ki po barvi in lesku spominjajo na stopljeni in znova strjeni vosek ...

naprej

Svojo svinčeno težko dušo sem prelil v ta mršavi kalup, ji sledil ven – in ja, jaz sem to rekel, jaz!

Connie Palmen

Zadnjih petintrideset let sem zgrožen le nemočno opazoval, kako je najini življenji pod sabo pokopal blaten plaz apokrifnih zgodb, lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij, mitov, kako sta najini resnični, kompleksni osebnosti nadomestila klišejska lika, kako sta se skrčili v popreproščeni podobi, izrezani po meri občinstva, ki hlepi po senzacijah.

naprej

Da bi ostal z mrtvimi, jih moraš zapustiti

Anne Michaels

ČAS JE SLEP VODNIK.
Mene, močvirnega dečka, je naplavilo na površje blatnih ulic utopljenega mesta. Več kakor tisoč let so samo ribe tavale po lesenih pločnikih Biskupina. Hiše, zgrajene, da bi se ozirale v sonce, je poplavil muljast somrak reke Gąsawka. Bujni vrtovi so rasli v tišini pod vodo; lilije, ločje, smrdljivke.
Nihče se ne rodi samo enkrat. Če imate srečo, boste znova izplavali v objemu nekoga drugega;
če je nimate, se boste zbudili, ko vam bo dolg rep groze krtačil notranjost lobanje.

naprej

Prekletstvo, ki obda vse samodržce: svoje naslajanje nad oblastjo morajo vselej deliti s krogom lizunov in vetrogončičev

Vladimir Vauhnik

Zgodovina nas uči, da so se v vseh časih kot narodni voditelji obdržali le pripadniki tistih slojev, ki so bili skozi generacije vzgajani za to in so smisel za vladanje domala že prinesli s seboj na svet. Pri tem ne mislimo le na razne vladarske hiše, temveč tudi na širše sloje, kakor jih denimo pozna angleška zgodovina, deloma pa tudi nemška in predvsem avstrijska. Posamezniki, ki so se brez tega temeljnega pogoja zavihteli na oblast in postali narodni voditelji, so ta uspeh zvečine dolgovali le ugodnim okoliščinam, najsi ob tem pomislimo na Julija Cezarja, Oliverja Cromwella, Napoleona ali v novejšem času na Lenina in za konec še Hitlerja in Mussolinija.

naprej

Vesuoška kronika, Vesuok, Tavčar, Polanci, od takat do dons

Andrej Šubic, Ivan Tavčar

Na sviet sn paršu nejk u Polansk dolin, tuočn kraja na viem. A sn jemu zakuonskga očieta, tud na viem, poznou ga niesm. Karstil sa me za Polikarpa. Kar pounem, sn živu z matarja pa stara matarja u luteransk vier. Ke sn biu star dvanajst liet, sta me mat pa stara mat uziele s sebuoj u niemšk miest, ke se mu prau Nürnberg. Tam sn se u svietum evangeliju še bel utardu, pa na moja žalast pa vesele hudiča pol niesm živu po nem. Hmal za stara matarja mje umarla tud mat, tok de sn čist sam ostou na sviet. Klatu sn se po Niemči okuol pa spoznou velik barab. Pol sn se pa oglasu par cesarsk vojsk, s ketiera sn biu u liepih bitkah.
Par mojum oddielku j služu tud Lukež. Lih tok sej pokazal, de sva oba z ene, s Polanske doline. Od takat sva daržala ukop ket dva dvuojčka.

naprej

Zdaj ko sem končno obvladal svojo umetnost, mi je péti le še do jutrišnjega jutra

Lucy Hughes-Hallett

Veliko črnila je bilo prelitega o gospodarskih, političnih in vojaških razmerah, v katerih so se razcveteli fašizem in sorodna politična gibanja. D’Annunzijeva zgodba je lahko leča, skozi katero ta gibanja uziramo iz drugega kota, prepoznavamo njihove kulturne predhodnike ter psihološke in emocionalne potrebe, ki so jih zadovoljevala. Če spremljamo d’Annunzijevo pot od mladega novoromantičnega pesnika do pobudnika radikalno desničarskega upora proti avtoriteti demokracije, lahko vidimo, da fašizem ni le bizaren produkt izrednega zgodovinskega trenutka, temveč nekaj, kar je organsko zraslo iz dolgo uveljavljenih trendov v evropskem intelektualnem in družbenem življenju.

naprej

»Za nas so bili smeti. Odpadki.«

Keith Lowe

Je bil Hitler res zloben? So bili zlobni možje, ki so služili v SS ali gestapu? Kaj pa možje, ki so na ljudeh izvajali medicinske ali znanstvene preizkuse? Ta tematika je postala že tako mitološka, da se lahko zdi svetoskrunski že sam pomislek, češ da te osebe morda niso bile pošasti, marveč »navadni ljudje«. Na predstavi, da nacisti niso bili samo zlobni, marveč tudi edini, ki so bili zlobni, so zasnovane cele zgodovinske šole: kdor je trdil drugače, je izzval ogorčenje v akademskih krogih, parlamentih in medijih po vsem svetu.

naprej

Moja nekdanja profesorica pravi: »Vse je dovoljeno, če le znaš utemeljiti.«

Aleksandra Kocmut

K taki utemeljitvi seveda ne spadajo izjave in prepričanja tipa »vsi tako delajo«, »prvič slišim«, »to se mi zdi grdo« ipd. Gre za to, da je pri pisanju, prevajanju, lektoriranju treba upoštevati pravila – čeprav se nekaterim težko privadimo – hkrati pa uporabljati tudi lastno presojo in »zdravo pamet«. Jezik je živ in se razvija že med samim procesom pisanja jezikovnih priročnikov, ki so zato neizogibno vsaj nekoliko »za časom«.

naprej

Mi zmoremo, vendar nam ne lomite kril

Umberto Galimberti

Mladi dejavnega nihilizma, ki so se rodili v digitalno okolje, me v svojih pismih sprašujejo: »Kako se uporaba računalniških tehnologij zajeda v naše miselne in čustvene procese?« Nadvse močno, kajti svet informatike vpliva na naše mišljenje, sicer ne tako, da bi nam narekoval, kaj naj mislimo, temveč tako, da korenito spreminja naše razmišljanje; spreminja ga iz analognega, strukturiranega, sekvenčnega in referenčnega v posplošeno, nejasno, globalno, holistično.

naprej

Začaran krog debelosti

Gary Taubes

Več kot milijarda odraslih na svetu je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pretežka; tristo milijonov je debelih in delež debelih »je v nekaterih predelih Severne Amerike, v Veliki Britaniji, vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, Tihomorskih otokih, v Avstraliji in na Kitajskem od leta 1980 zrasel za trikrat ali več«. Tudi na teh območjih strokovnjaki krivijo blaginjo.

naprej

Sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij

Bandi

Razlog za to, da so prebivalci mesta N. sedež mestne oblasti poimenovali »rdeča hiša«, je bil zelo preprost – bila je iz vpadljivo rdeče opeke. Med drugimi opečnatimi zgradbami v ulici je tista z mestnimi uradi v resnici izstopala kot kričeče rdeča. Zrasla je v prvih dneh po osvoboditvi, ko je bila komunistična partija šele komaj ustanovljena, in takratni partijski sekretar je naročil uporabo posebej zanjo izdelane opeke, v katero je bilo primešano rdeče barvilo.

naprej

Zgodovina nas uči, da se ne učimo iz zgodovine

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Lebensborn (v dobesednem prevodu Lebensborn pomeni vir ali izvir življenja) je bil očitno ustanovljen leta 1935 kot nekakšna skrbstvena organizacija, ki jo je financirala nacistična stranka in je vodila materinske domove po vsej Nemčiji; zasnovana je bila kot odgovor na dogajanje, ki je v novem rajhu naglo preraščalo v demografsko krizo.

naprej

Ni meja za tiste, ki si jih upajo premagati

Janez Pirc

Naslonjena na kolesi skušava skozi raztrgane meglice ujeti vsaj kakšen pogled proti dolini. Sredina septembra je, a ker sva dva kilometra in pol nad morjem, se začenjajo med dežne kaplje mešati posamezne snežinke. Še nekaj trenutkov se razgledujeva, potem pa se odpraviva na toplo v bližnjo kočo. Nina, ki naju spremlja in spodbuja iz avtomobila, naju priganja, saj jo skrbi, da se ne bi prehladila.

naprej

Kdor je med nami morda še neuk v ljubezenski stroki ...

Publij Ovidij Nazon

... pesem je učbenik zanj, vešč bo ljubimec odslej. / Z vesli in jadri le stroka ladjevje podi po gladini. / Veščemu vprega drči. Stroka naj čustva kroti. / Z gibko je uzdo svoj voz Avtomedon priročno obvladal, / Tifis kot vešč je krmar vodil hajmonijski brod; / meni pa Venera v uk je zaupala nežnega sina; / Amorjev Tifis bom jaz, bom Avtomedon njegov.

naprej

Ko bi človek na tak svetel dan vsaj prišel do kakšne hrane!

Knut Hamsun

Bog ve, sem razmišljal, ali se mi sploh še splača iskati delo! Vse te zavrnitve, te polovične obljube, jasni ne-ji, zasmehovano in razočarano upanje, novi poskusi, ki so se vedno znova končali v niču, so pokončali moj pogum. Nazadnje sem se prijavil za inkasanta, a sem prišel prepozno, poleg tega nisem mogel zbrati petdeset kron varščine.

naprej

S Kozincem na izlete po Sloveniji

Željko Kozinc

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša.

naprej

© Modrijan založba, d. o. o. Kopiranje ni dovoljeno.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.