Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo avtobiografijo Isaaca B. Singerja Ljubezen in izgnanstvo.

BRANJE

Vstopili smo v novo dobo ekstremizma. Kar je bilo nekoč obrobje, je zdaj osredje ...

Julia Ebner

Slogani skrajne desnice so si utrli pot na uradne predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne subkulture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne kulturne prvine spletnih skupnosti. Zabava in zlo sta združila sile, zaradi česar je težje razlikovati med neškodljivo potegavščino in kriminalnim dejanjem, ki zahteva kazenski pregon. Kje povleči ločnico med svobodo govora in zločinom iz sovraštva? Med »državljanskim novinarstvom« in informacijsko vojno? Med trolanjem in terorizmom? Vse to niso samo pravna vprašanja. To so vprašanja, ki se dotikajo samega jedra demokratične identitete. Kako libertarni ali avtoritarni si želimo biti? In kako daleč si lahko privoščimo iti – finančno, moralno, politično? Kaj se zgodi, če prekomerno cenzuriramo? Kako pogubne bi bile posledice za celoten politični sistem?

naprej

To se ni še nikoli zgodilo. Sprednji vhod. Še nikoli ji ni bilo dovoljeno vstopiti skozi katerakoli sprednja vrata

Graham Swift

Bil je trideseti marec 1924. Bila je materinska nedelja. Milly je imela mater, h kateri je šla. Nivenova služkinja pa je imela svojo preprosto svobodo in pol krone, ki je šla skupaj z njo. Potem je zazvonil telefon in hitro spremenil njen prejšnji načrt. Ne, ne bo si privoščila piknika.
In to je bilo gotovo več, kot si je lahko sploh kdaj želela.

naprej

So mesta, ki ne potrebujejo literature, ampak so literatura

Fiston Mwanza Mujila

Vse poti vodijo v Tramvaj 83. Nobena cesta ni držala na Severni kolodvor, ne da bi šla mimo Tramvaja 83. Na poti mimo Tramvaja jih je navdala nostalgija. Vzdušje je bilo na vrhuncu. Zunaj so sedeli in stali ljudje, pili, jedli, sem ter tja v en glas pritegnili divi, plesali, kričali, se objemali, zapeljevali stranke, klicali račke, robantili, si skakali v lase, klicali po džezu, da bi bili enaki prvorazrednim turistom ...
»Imate uro?«

naprej

Če ima kdo na nosu ali na čelu bradavico, potem se zdi, da imajo vsi en sam opravek na tem ljubem svetu – da gledajo vašo bradavico

Fjodor Mihajlovič Dostojevski

V kupeju tretjega razreda, čisto pri oknu, sta se ob zori znašla drug nasproti drugemu dva potnika – oba mlada človeka, oba skoraj brez prtljage, prav nič gizdalinsko oblečena, oba s precej zanimivima obrazoma in oba, navsezadnje, pripravljena na pomenek drug z drugim. Če bi vsak od njiju vedel, zakaj sta si prav tisti trenutek tako zanimiva, bi se kajpa čudila, da ju je naključje na tako čuden način posadilo nasproti v tretjem razredu peterburško-varšavskega vlaka. Eden je bil nizke rasti, star kakšnih sedemindvajset let, kodrav in skorajda črnolas, z majhnimi sivimi, vendar žarečimi očmi. Imel je top in sploščen nos, obraz z močnimi čeljustmi ...

naprej

To je začetek vseživljenjskega hrepenenja, ki ni enako, je pa podobno drugim oblikam zasvojenosti z mamili

Gary Taubes

Namen te knjige je predstaviti obtožnico proti sladkorju – tako proti saharozi kot proti koruznemu sirupu z visoko vsebnostjo fruktoze – saj je ta glavni vzrok kroničnih bolezni, ki v 21. stoletju najhuje ogrožajo naše življenje ali vsaj pospešujejo naš propad. V knjigi bi rad pojasnil, zakaj sta omenjeni obliki sladkorja najverjetnejši osumljenki za te težave in kako smo se znašli v današnjem položaju: tretjina vseh odraslih je predebela, dve tretjini imata čezmerno telesno težo, skoraj vsak sedmi človek je diabetik in vsak četrti ali peti bo umrl zaradi raka; vendar smo na glavne osumljence prehranskega sprožanja teh težav do zadnjega desetletja zrli kot na komaj kaj več od nedolžnega užitka.

naprej

Naša šola je bila resnična. Imeli smo učiteljico, prostor, tablo, pouk, zvezke in čitanke

Irena Jereb Filipič, Ivan Križnar, Franc Podnar in Milena Sitar

Partizanski učitelji so živeli v splošnem pomanjkanju, mnogi so se prehranjevali po domovih svojih učencev, redki so občasno prejeli nadomestilo stroškov, imenovano preživnina. Starši, čeprav niso vsi podpirali narodnoosvobodilnega gibanja, so bili življenjsko zainteresirani, da se njihovi otroci naučijo pisati, brati in računati. Z učitelji so dobro sodelovali, pri večjih težavah pa jim celo pomagali, na primer pri zagotavljanju varnosti, pripravi prostorov za pouk, zbiranju učil in učnih pripomočkov, pripravi nastopov na proslavah in mitingih. Tako so se v partizanski šoli tudi sami izobraževali – to je bil skupen boj proti nevednosti. 

naprej

Zakaj naša kozmetika ne bi ponovno postala narava?

Mihaela Pichler Radanov

Ko pogovor nanese na »babičino kozmetiko« in mila, je največkrat slišati, kako so naše prababice in babice včasih kuhale živalske maščobe, jim dodajale pepel in – delale milo.

Da, tudi jaz sem imela takšno babico Mišo. Vendar se moji spomini nanjo ne končajo pri ustnem izročilu, saj sem imela srečo, da je svojo umetelnost zapisovala in mi zapustila tudi recepte svojih »maž«, s katerimi je ohranjala mladostno lepoto, prožnost, mehkobo telesa, obraza in bleščeče lase tudi v starosti.

Že od malega me je uvajala v skrivnosti redne nege kože. Kako, kaj, zakaj, kdaj, s čim? Katera olja, zelišča, sadje, začimbe, čaji? Ko sem bila še majhna, me je babica učila skozi igro. Še zdaj se vidim široko odprtih ust in sijočih oči. In prej, ko je bila tudi ona mlada, jo je v ta svet uvedla njena mama. Tako se je to znanje prenašalo iz roda v rod, postalo je nekakšno družinsko izročilo.

naprej

Morda eksistencialiste potrebujemo bolj, kot se tega zavedamo

Sarah Bakewell

Kaj eksistencializem sploh je? Nekatere knjige o eksistencializmu sploh ne skušajo odgovoriti na to vprašanje, saj je eksistencializem težko opredeliti. Ključni misleci se glede tega ne strinjajo med seboj, nesoglasje pa je tolikšno, da boste skoraj zagotovo katerega od njih predstavili v napačni luči ali ga zanemarili, karkoli boste že rekli. Še več, jasno ni niti to, kdo je eksistencialist in kdo ne. Sartre in Beauvoirjeva sta bila med redkimi, ki so sprejeli to etiketo, pa še onadva sprvanerada. Drugi so jo zavračali, pogosto upravičeno.

naprej

Družbene potrebe po vzgoji, blaginji, pravici in varnosti je tako težko zadovoljiti, da lahko prerokujemo vrnitev k bogu

Boris Cyrulnik

Šestero majhnih starcev, starih dvanajst let. Otroci vojaki. Videli so smrt, dotaknila se jih je, morda so jo komu celo zadali. Na mah so ostareli. Zaskrbljenost je v nekaj mesecih njihova čela prepredla z gubami. Njihove oči se niso več smejale. Njihovi obrazi do otrdeli od stisnjenih čeljusti. Mali nasmejani starec z jamicami v licih mi je rekel, da se je vojna v Kongu končala in da si zdaj želi postati nogometaš ali pa šofer enega od tistih sijajnih avtomobilov, ki jih ima nevladna organizacija v Gomi.

naprej

Če očitno premoremo skupna prednostna merila za izbiranje – zakaj bi se moralna vodila sploh trudili iskati v Bibliji?

Richard Dawkins

V obeh zavezah, Stari in Novi, najdemo tako dobre kot odbijajoče vrstice. Potrebujemo pa nekakšno merilo za odločanje, katere vrstice so dobre in katere slabe. Da bi se izognili krožnemu sklepanju, to merilo kajpak ne sme izvirati iz Svetega pisma, temveč iz kakšnega drugega vira. Tega, od kod prihajajo naša poglavitna merila moralnosti, ni lahko rekonstruirati, vendar o njih jasno priča to, kar imenujem ›spremenljivi moralni duh časa‹.

naprej

Najhujša so jutra, kadar se prekmalu zbudim in potem na silo še malo ležim

Barbara Pešut

Ko se je moj sin navadil brati, sem mu takoj kupila knjigo, da bi še malo počakali na facebook. K nam domov je tako prišel Harry Potter. Sin se je branja lotil zelo zbrano in odgovorno, vsak večer. In je tudi mene premamil. Knjigo sem spočetka brala kar malo sramežljivo, niti slučajno ne bi komu priznala, da jo berem. Potem pa je začela vedno bolj smelo grabiti po meni. Tisto, kar me je v zgodbi najbolj očaralo, je bil plašč nevidnosti. Takrat sem si zelo želela, da bi si ga včasih ogrnila. To se je zdaj spremenilo, ne želim si ga več, ker mi ni zares koristen, in tudi tako velik bi moral biti, da bi ogrnil še voziček; imela pa bi eno drugo reč, ki jo dosti bolj potrebujem.

Sem fenica znanstvene fantastike, tako pravljične kot futuristične. Zelo mi je bil všeč film in tudi nadaljevanka Zvezdne steze. Tisto, kar je najboljše zame pa verjetno tudi za marsikaterega hendija, je krasna naprava iz tega filma, ki se ji reče transporter. To je tisti gumbek, ki nas takrat, ko si to želimo, prežarči iz enega v drug prostor. Pred leti sem si skreirala majico, ki zelo spominja na uniforme z vesoljske ladje Enterprise, ki je letela s hiperhitrostjo skozi vesolje in se tu in tam ustavila na kakšnem planetu.

naprej

Kaj je tisto, kar otroka spridi ... kaj je tisto, kar otroka spremeni, da neha biti otrok?

Edna O'Brien

Nadel si bo skrivno ime, Caoilte, gozdno ime.

Ko je prvič tam preživel skoraj celo noč, je bil na smrt prestrašen in na smrt vznemirjen. Pred očmi so mu pobliskavale lise in pege različnih barv. Spustil se je na vse štiri in lomil vejice in spletel stavek okrog totemskih besed – »Bog me sovraži, oče me sovraži, osovražen sem«. Tisto noč je v gozdu videl stvari, ki jih ni videl nihče drug, niti sinovi Joeja Mangana niti sinovi kogarkoli drugega, samo on.

naprej

Če gre mrtev človek tja, kjer je bil nekoč živ, je, kot bi šel tja duh. Duhov pa se vsi bojijo, kajne?

Lidija Dimkovska

Večkrat si rekla: »Ajme, Nedica, če kje dolgo ne živiš več, potem si tam mrtev. In če gre mrtev človek tja, kjer je bil nekoč živ, je, kot bi šel tja duh. Duhov pa se vsi bojijo, kajne? Odrasli in otroci.« Teh tvojih besed nisem razumela. Nisem mogla razumeti, zakaj si tam, kjer ne živiš več, že mrtev. Preprosto živiš drugje in se kadar koli lahko vrneš tja, kjer si prej živel. Za mojo generacijo so potovanja postala nekaj običajnega, turizem, ne pa eksistenčno vprašanje.

naprej

Tako pač je z ljubezenskimi zgodbami

Andrew Sean Greer

Artur Manj je zadnje desetletje in pol samski. Samskost je sledila daljšemu življenju v dvoje s starejšim pesnikom Robertom Brownburnom, ljubezenskemu predoru, v katerega je vstopil pri enaindvajsetih in izstopil, mežikajoč zaradi sončnega sija, v svojih tridesetih. Kje pa je bil? V predoru je izgubil prvo fazo mladosti, kakor da mu je odpadla prva faza rakete; iztrošena je ostala za njim. In potem je nastopila druga faza. In hkrati tudi poslednja. Obljubil si je, da je ne pokloni nikomur; raje bo užival. In užival bo sam.

naprej

Letnik 1940 je bil utelešenje novih idealov. Zdaj počasi, ne ravno srečen, zahaja

Ervin Fritz

Družina iz glažute v Zagorju.
Ker držijo skupaj, ketna.
Ata Fritz, mama Fritzi, otroci Kati, Pavle,
Lizika, Štefi, Pepi in kot postržek Lojzek,
v otroštvu vaserpinči v glažuti,
potem steklopihači kot ata.
Največkrat brezposelni.

Ko mama Fritzi doji Lojzeka, ima dovolj mleka.
Malo lahko poziza tudi Pepi,
ki si že sam prinese pručko, da bi dosegel zizo.
Pepi postane prekla, Lojzek pa se, močno slaboviden,
zanima za umetnost, črni si obrvi
in gleda izza debelih očal kot Rodolfo Valentino,
a vsi z atom vred že dolgo brezposelni.

naprej

Svoje usode si ne izbereš sam

Hjalmar Söderberg

Lydia se je običajno kopala sama.
Tako ji je bilo najbolj všeč in poleg tega tisto poletje ni bilo nikogar, ki bi se kopal z njo. In ni se ji bilo treba bati: njen oče je sedel malce stran više na gričku in slikal svoj »motiv z obrobja arhipelaga« ter pazil, da ni nihče nepoklican prišel preblizu.
Stopala je proti globlji vodi, dokler ji ni segla malo čez pas. Takrat je obstala, roke je imela sklenjene na vratu, dokler se niso krogi na vodi umirili in je v valu odsevalo njenih osemnajst let.

naprej

Če nas že nimaš rad zaradi nas samih, nas imej rad, ker te spominjamo na vse, kar si bil, predvsem pa na vse, kar bi lahko bil

Gustave Flaubert, Marcel Proust

V neki ozki in prisojni ulici v Barceloni je nedolgo tega živel eden tistih mož bledega lica, medlih, udrtih oči, eno tistih peklenskih in bizarnih bitij, kakršna je v svojih pripovedih oživljal Hoffmann.
To je bil Giacomo, knjigarnar; trideset let mu je bilo, pa so ga že imeli za starega in onemoglega. Bil je visokorasel, toda upognjen kot kak starček ...

naprej

Rada bi dolgo živela, da bom lahko nekoč prispevala svojo razlago

Etty Hillesum

Moje bojišče je včasih zelo krvavo, cena za to pa je strahotna izčrpanost in hud glavobol. Kakor koli že, zdaj sem spet tukaj samo jaz, Etty Hillesum, marljiva študentka, ki prebiva v prijazni sobi s knjigami in vazo, polno marjetic. Spet tečem po lastni ozki strugi in stik s »človeštvom«, »zgodovino« in »trpljenjem« je pretrgan. Tako je tudi prav, kajti sicer lahko človek znori. Ne bi se smeli vseskozi ubadati z velikimi vprašanji.

naprej

Potujem, ker hočem videti točno tisto, česar politiki – ljudje z zloščenimi čevlji – ne vidijo ...

Paolo Rumiz

In konji. Konji, ki vsepovsod trasirajo cesto. Mirno gredo mimo z vozovi, mulijo jesensko travo, predigra k napajanju huzarskih konjev v samotnih rekah v ravnini, predhodnica ulancev, ki jahajo proti plamenečim sončnim zahodom, in od vodke zabuhlih kozakov, sedečih na konjskih hrbtih. Že vračajo se konji na bregove Ksanta: Alkajev verz vznikne iz gimnazijskega berila. In venomer tisti topot nemirnih štirinožcev v vagonih, bobnanje kopit po lesenih deskah.

naprej

Zgodovina je po naravi zgodba: razlika med izmišljenim in resničnim nas na tem mestu ne zanima

Katarina Marinčič

Zaveda se, da bo imel pri pisanju pričujočega romana največ težav z moralo. Junaki v moralnem smislu ne sodijo skupaj. Med njimi je nekaj podobnosti, vendar so zgolj naključne. No, morda je naloga literature, da razsvetljuje naključja.
O
bstajajo bralci, ki si stavke, kot je prejšnji, podčrtavajo ali celo izpisujejo. Pavla tak odnos plaši. Fotografski spomin s svojo žlahtno zmotljivostjo, to mu je dosti bližje.

naprej

V svetu, tako polnem zla, je živeti greh ... Roditi se kot ženska je zločin

Amrita Pritam

Purina mati je rodila drugo za drugo tri hčerke; med njimi je bilo samo po dve leti. Hčerk je imela dovolj in zdaj, ko se jim je spet nasmehnila sreča in so imeli obilo hrane in dovolj oblačil, si je želela, da bi bil njen naslednji otrok spet sin. Molila je k Sveti materi. Ženske iz vasi so prinesle posušene kravjake in na njenem dvorišču naredile malika. Glavo so mu pokrile z živo rdečo tančico, obrobljeno z zlatom, v nosnico pa so mu zataknile majcen zlat uhan.

naprej

Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih

Božo Repe

Osamosvojitev Slovenije naj bi bila po formalnopravni plati dosežena z novo ureditvijo, ki bi jo določila slovenska ustava in ki bi jo potrdili ljudje na referendumu. Ker pa ustavna komisija v skupščini ni mogla doseči konsenza in se je zato osamosvojitveni proces upočasnil, so Demosovi ideologi videli rešitev v obratni poti – najprej plebiscit in potem ustava. Plebiscit za samostojnost in neodvisnost Slovenije je v skupščini 4. oktobra 1990 predlagala opozicijska Socialistična stranka Slovenije (nekdanja SZDL). Stranka ni imela velike politične moči in njen predlog je bil zavrnjen, saj so bili vodilni veljaki Demosa tedaj še prepričani, da je osamosvojitev države »njihov« politični projekt in da ga je tako treba tudi izpeljati. Zaradi nesoglasij v Demosu glede ustave je bil 10. novembra v Poljčah posvet Demosovih poslancev, ki so se ga udeležili tudi pisci ustave Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar.

naprej

Nič hujšega se človeku ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo blato

Drago Jančar

Mladi violinist na postaji Schottentor ni mogel vedeti, da se po stopnicah z malce nezanesljivimi koraki spušča nič manj kot njegova usoda. Negotova hoja človeka v temni obleki in z rdečo, pod vratom razrahljano kravato bo čez nekaj minut spremenila njegovo življenje.
Ko je moški prišel do vznožja stopnic, se je ustavil, vendar ne zaradi vesele glasbe Alla Turca, ki je sredi poznega dopoldneva odmevala po velikem, skoraj praznem prostoru in so bili njeni strunasti zvoki raztreščeni med hrum tramvajskih koles in kovinskih glasov iz zvočnikov.

naprej

Želi si, da bi v teh zgodbah uživali tudi ljudje, ki navadno ne berejo knjig ...

Sandra Cisneros

V angleščini moje ime pomeni upanje. V španščini pomeni preveč črk. Pomeni žalost, pomeni čakanje. Takšno je kot število devet. Kot mrčasta barva. In mehiške plošče, ki jih oče vrti ob nedeljah zjutraj, medtem ko se brije, pesmi, ki so kot ihtenje.
To je bilo ime moje prababice in zdaj je moje. Tudi ona je bila konjska ženska, rojena kot jaz v kitajskem letu konja – kar velja za neugodno, če se rodiš ženskega spola – ampak po mojem je to kitajska laž, ker Kitajci, tako kot Mehičani, ne marajo, da so njihove ženske močne.

naprej

Da je neki pisatelj, in to iz tako imenovanega prvega sveta, prepisoval od brazilskega avtorja?

Moacyr Scliar

V Braziliji poznamo izraz »blok zadovoljnih«. Največkrat se uporablja za ljudi, ki so blizu javni upravi in se dokopljejo do uslug, privilegijev, sinekur. Kar jih zadovoljuje, prihaja od zunaj. Literatura ni vir zadovoljstva. Ni nekaj, kar bi lahko ustvarjal član takega ali drugačnega bloka. V svoji srži je samotna razvada. Kar pa ne pomeni, da se ji je treba vdajati v slonokoščenem stolpu, odrezanem od sveta. Velika literatura neogibno odraža družbeni kontekst svoje dobe. Toda to počne kot seizmograf, katerega igla se odziva na premike globoko pod zemljo.

naprej

Zgodbe o raju so objokovanje izgube in samo kot to nas lahko karkoli naučijo o tem, kaj pomeni biti človek

Michael Köhlmeier in Konrad Paul Liessmann

Eden in edini, Večni – Bog – je stal na svoji zemlji in okoli sebe narisal krog, velik, do koder je seglo njegovo oko, in določil, da naj bo v njem rajski vrt, in iznašel je lepoto in z njo okrasil svoj novi vrt. Toda lepote ni bilo mogoče videti, kajti svet je bil še v temi. Tedaj je poklical Helela ben Šaharja, sinu Jutranje zarje, svojega ljubljenca, namestnika, imenovanega tudi Lučenosec ali Lucifer, in mu ukazal, naj s svojo lučjo posveti na njegov vrt, da se bo lepota vrta vendar kaj videla.
To je bilo prvi dan stvarjenja, takrat ko je Bog govoril: »Bodi luč!« Lucifer je stopil po stopinjah božjih in poslal svojo luč in videl, česar ni bil videl še nikoli: lepoto.

naprej

Čuvati se moramo nacionalnih siren. Ne smemo jih poslušati, v ušesa si moramo naliti vode, si vanje zatlačiti vosek!

Siegfried Lenz

Vojaka sta se prebijala skozi mrak, se spotikala, preklinjala in butala ob drevesna debla, vendar sta napredovala. Nihče ju ni videl in nihče jima ne bi mogel preprečiti, da bi se malce ulegla ter zadremala in v snu vse pozabila in premagala strah, ki je obema težil srce, čeprav tega nista hotela priznati. Vendar sta šla naprej, gnana od navade, vlekel ju je Willijev ukaz.
Vsa potna sta prispela na rob gozda. Obstala sta vrh vzpetine. Pred njima se je razprostiral barjanski travnik, na drugi strani sta zagledala umetni nasip železnice. Tiri so se bleščali kot mrtvi kovinski črvi.

naprej

Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati ...

Juan Octavio Prenz

Vse na tem svetu se mora začeti in končati z imenom, o njegovem osebnem izvoru pa nam je dana samo kaka nejasna in meglena predstava, ki je leta ne razjasnijo, pač pa še bolj zameglijo. Poizvedovanje pri sorodnikih in raziskovanje po mestnih in cerkvenih arhivih sicer pomagajo odkriti vsaj nekatere spremembe priimka, njegovega izvora pa najverjetneje ne, nasprotno od tega pa v ničemer ne pomagajo dognati najpomembnejših razlogov, ki so jih imeli znani ali neznani ljudje, ki so odgovorni za naše krstno ime. Iz prejemnikov se tudi sami spremenimo v darovalce drugih imen, pri tem pa izbira ni nič manj skrivnostna.

naprej

O bog, kako sem bila neumna, to je naravnost neverjetno | Njima je lahko, ko pa jima zjutraj ni treba v službo

Rumena Bužarovska, Ivana Sajko

Gorana sem spoznala na nekem pesniškem festivalu. Lasje so mu ravno začeli siveti, zdaj je že popolnoma osivel. Mislim, da meni, da je to njegov »novi seksapil«, tako mi je enkrat sam rekel. To naj bi bila šala, vendar mislim, da je prepričan v svoj prav. Hotela sem ga vprašati, ali so njegovi razredčeni lasje in skalp, ki po barvi in lesku spominjajo na stopljeni in znova strjeni vosek, tudi del njegovega »novega seksapila«, a sem se raje zadržala, ker ne prenese prav nobene kritike.

naprej

Dojel sem, zakaj je zemlja blizu moje vasi vedno tako preklemano temna, skorajda črna

Kristian Novak

»Te risbe pa sporočila si puščal atu na grobu, ko si bil majhen,« je zašepetala sestra, medtem ko je topo gledal. »Pobirala sem jih za tabo, ker sem se bala, kaj si bojo ljudje v vasi mislili o tebi. Nisem hotela, da bi se te bali, čeprav si se tako mami kot meni zdel zelo čuden po atovi smrti. Čuden otrok pa konec. Eh, klinc, nisi se mi zdel čuden, bala sem se te in bala sem se zate. Star si bil, kaj, šest let in z mamo si naju znal kar naenkrat vprašat, a bi te imeli radi, če bi vedeli, da si naredil nekaj res groznega. Al pa si me po tiho vprašal, da ne bi slišala mama, a bi šla s teboj odkopavat grobove. Otrok, star šest let.

naprej

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega

Ladislav Klíma

Rodil sem se 22. avgusta 1878 v Domažlicah. Oče uradnik; skromna ›blaginja‹. Dva brata, dve sestri; vsi so umrli v otroških letih. V meni so prav vsi zbujali gnus – ne zato, ker bi se mi gnusili –, marveč zato, ker so mi bili preveč blizu. Starši so se mi gabili, skorajda sem jih sovražil, čeprav se zato, ker so se mi drznili biti še bliže – tako paradoksalno brezobzirno blizu –, nad njimi nisem mogel pritoževati. V otroštvu sem sovražil vse ljudi, vsaka nežnost me je malodane silila k bruhanju, predvsem pa sem imel zoper vse moške povsem dozorelo idiosinkrazijo.

naprej

Zbežati je treba do konca – pobegniti pred tem življenjem, grdim, sramotnim

Milutin Cihlar - Nehajev

Đurovo dušo je v mladostnih letih vseskozi mučilo dvoje. Ko je pri dvanajstih iz pogovora starejših tovarišev docela jasno razbral, kakšni so odnosi med moškim in žensko, je to spoznanje globoko pretreslo vse njegovo bitje. Mati, ki ga je bila vzgajala kot osamljeno rastlinico in varovala fantka pred vplivi ulice, mu je vcepila močna verska čustva, ta pa so se pod vtisom čedalje bolje razumljenih obredov in prejetih verskih uteh še krepila.

naprej

Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj

Franz Werfel

Pošta je ležala na zajtrkovalni mizi. Znaten kup pisem, kajti Leonidas je ravno pred kratkim slavil petdeseti rojstni dan in še vedno so vsakodnevno prihajala zapoznela voščila. Leonidasu je bilo res ime Leonidas. Zahvalo za to tako herojsko kakor tudi obremenjujoče ime je dolgoval očetu, ki mu je kot siromašen gimnazijski učitelj poleg te dediščine zapustil le še celotno zbirko grško-rimskih klasikov in deset letnikov Tübingenskih študij iz klasične filologije.

naprej

Človek pove toliko, kolikor zmore, da čustveno preživi

Mirana Likar

Od prve besede je toliko odvisno! Vemo, naša zgodba bi se lahko začela lepše. Sploh ker v njej nastopa prava kontesa stare vrste. Ki nikoli v življenju, niti v sanjah, ni izgovorila nekaterih besed. Čeprav ... mogoče jih v sanjah je.

In vemo, ni nujno, da že na začetku omenjamo partijskega sekretarja. A bi bila naša zgodba brez partij, zlasti komunistične in njene revolucije, pa tudi brez vseh drugih, ki jim niti imena ne vemo, mogoče drugačna.

naprej

Naj bo branje avtonomno, naj knjiga pušča prazne prostore in raje izziva bralca k razmisleku

Roman Rozina

Ljudje ne marajo klicenoscev, ob njih se počutijo ogrožene. Lansko zimo sem v splošni ambulanti srečal starčka. Sam je sedel na skrajnem koncu čakalnice, kjer so stranišča, vsi sedeži nekaj metrov naokrog so bili prazni. Na drugi strani čakalnice je vladala huda gneča, nekateri so celo stali, ker ni bilo dovolj sedežev za vse. Starec jih je preplašil in odgnal z dolgimi rafali kašljanja, ki so kar prehitevali drug drugega.

naprej

Vsi moji glavni liki, tudi največji negativci, so zmeraj nekakšni moji alteregi

Andrej E. Skubic

Brskanje po podstrešju je depresivna stvar, ampak nekdo mora opraviti tudi to. Če bi bila tukaj Julija ...

Julija je nekoč igrala kitaro, in tole je bila nekoč moja soba, preden je postala očetova ropotarnica.

Bil sem mali iznajditelj. Ko sem poslušal solo Iana Paicea od Deep Purplov v The Mule, sem sklenil, da bom moral biti tudi jaz bobnar.

naprej

Srh me spreleti ob pogledu na človeka, ki mu jemljejo kri iz prsta ...

Maja Novak

Svet je policijska država. Častna beseda. V tej državi od jutra do večera počnemo le stvari, ki jih ne maramo početi, da bi tako primorali druge, naj nam na ljubo počnejo tisto, česar ne marajo početi. Temu se potem reče civilizacija, in ko se končno navadiš početi, kar počneš, ne da bi si pri tem zatiskal nos, si socializiran – kako ponosno to zveni, socializiran.
Vsi smo – ali pa sem morda le jaz, ampak jaz sem zagotovo – ukleščeni ...

naprej

Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog

Aleksandra Kocmut

»Za moč gre,« je Profesor povedal svoji nemi, neumni ženi. »Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog.«

Vrgel je noge na mizo, vzel v roke časopis in začel listati po njem. Samo zato, da bi še malce odložil sladko opravilo, ki ga je čakalo. Pri takih rečeh se ne sme kar planiti; potem je prehitro konec – in sploh, če ni pričakovanja, odlašanja, nestrpnosti in hkrati samokontrole, tudi ni pravega užitka.

naprej

Pisati smešno je najtežje, saj to menda vemo

Zoran Hočevar

Da bi bil do sebe samega kdaj zlonameren, tega se ne spomim. Bil sem pa površen, in to dostikrat celo med opravili, ki so terjala od mene absolutno zbranost. Dam primer:

Med pisanjem romana, v katerem sem obdeloval razmere v nebesih in hierarhijo med njih prebivalci, se nikakor nisem mogel spomit ... ne pa ne ... kako se je pisala plemkinja, živeča na Madžarskem sredi 17. stoletja, ki je kljub sadističnem izživljanju nad svojimi podložniki prišla po smrti v nebesa.

naprej

Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo

Nina Berberova

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom. Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.

naprej

Svila: mala antologija svetovne književnosti

Ne trdimo, da so v Svili objavljena dela najboljša ali najpomembnejša v bibliografiji posameznih avtorjev, verjamemo pa, da vas utegne branje teh drobnih del povabiti k raziskovanju drugih, morda pomembnejših, boljših, obsežnejših.

Štiri pisateljice, štirje pisatelji. Štirje še pišejo in vsi si zaslužijo Nobelovo nagrado.

naprej

O, blaženi mož, ki ga ljubijo Muze!

Heziod, Longin in Kajetan Gantar

Sveta prisega, pravičnost, dobrota – vse to bo brez cene. / Bolj bodo v čislih nasilni možje in mojstri zločinov, / pest bo edina pravica, občutek sramu bo izginil, / podlež bo žalil pravične in škódoval boljšemu možu / s svojo zahrbtno besedo, ob krivo prisego podprto. / Bednim ljudem bo povsod prepirljiva zavist za petámi / z zlobnim pogledom in s srcem, ki uživa ob bližnjega škodi.

naprej

S Kozincem na izlete po Sloveniji

Željko Kozinc

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša.

naprej

Pekovske dobrote Prlekov, Prekmurcev in Porabcev

Marija Fras

V začetku se boste seznanili z osnovami za pripravo kruha in drugih kvašenih jedi. Kruh sodi tako v Sloveniji kot Pomurju med starejše jedi. Ljudje so ga v vseh časih zelo spoštovali, pomenil je »bogastvo hiše«. Revne družine so ga pekle le ob praznikih. Namesto njega so jedli žgance, kaše, krompir, fižol …

naprej

Metod Frlic: frajgajst, ki zaupa zgolj pogledu svojega tretjega očesa

Metod Frlic je umetnik izjemnega ustvarjalnega zagona in oblikovalske obrtniške spretnosti. Njegovo delo je izzivalno tako na čutni, taktilni ravni kot v območju domišljije, saj se za na videz premočrtnimi sporočili skrivajo izrazne in interpretativne plasti, ki zbujajo nevsakdanja čustva in nemalokrat celo nelagodje ...

naprej

Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka

Colin Barrett

Bila je poletna noč pred kakimi tisoč leti in moja malenkost in moj bratranec Matteen Judge sva se vozila okrog in okrog in okrog zapuščene ovalne zelenice v naselju Grove Park in čakala, da bova videla, kar bova videla. Noč je bila spet vroča kot kopel, polna luna je visela nizko nad obzorjem, z zamegljenimi robovi, kot da je vročina dolgega dne zgostila zrak okrog nje.

naprej

Mladost v zbirki Svila

Irène Némirovsky in Sigrid Undset

Gospa Kampf je stopila v učilnico in tako zaloputnila vrata za seboj, da so nalahno in jasno kot kraguljčki zacingljali vsi obeski na kristalnem lestencu, ko jih je zatresel prepih. Vendar Antoinette ni nehala brati in se je še naprej sklanjala tako nizko nad pult, da se je z lasmi dotikala knjige.
Mati jo je nekaj časa molče opazovala; nato je prekrižala roke na prsih in se ustopila prednjo.
»Lahko bi se zganila, ko zagledaš mater, otrok!« je zavpila nanjo. 

naprej

Svojo svinčeno težko dušo sem prelil v ta mršavi kalup, ji sledil ven – in ja, jaz sem to rekel, jaz!

Connie Palmen

Zadnjih petintrideset let sem zgrožen le nemočno opazoval, kako je najini življenji pod sabo pokopal blaten plaz apokrifnih zgodb, lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij, mitov, kako sta najini resnični, kompleksni osebnosti nadomestila klišejska lika, kako sta se skrčili v popreproščeni podobi, izrezani po meri občinstva, ki hlepi po senzacijah.

naprej

Če bi bil Otto danes živ, bi bil gost v kakem rumenem televizijskem programu

José Morella

Na edini fotografiji, na kateri je videl Hansa Grossa, Ottovega očeta, bi mu prisodil več kot petdeset let. Zdi se mu debel, vendar ne preveč: gre bolj za dokazovanje pomembnosti, nekakšen tukaj sem. Je plešast in nosi brke in kozjo bradico. Ima napol odprta usta, podrobnost, ki si jo Llerandi razlaga kot posledico neobvladanosti, kakršno kažejo ljudje, ki hočejo imeti vse pod nadzorom.

naprej

Prekletstvo, ki obda vse samodržce: svoje naslajanje nad oblastjo morajo vselej deliti s krogom lizunov in vetrogončičev

Vladimir Vauhnik

Zgodovina nas uči, da so se v vseh časih kot narodni voditelji obdržali le pripadniki tistih slojev, ki so bili skozi generacije vzgajani za to in so smisel za vladanje domala že prinesli s seboj na svet. Pri tem ne mislimo le na razne vladarske hiše, temveč tudi na širše sloje, kakor jih denimo pozna angleška zgodovina, deloma pa tudi nemška in predvsem avstrijska.

naprej

Očetu res ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, in če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo

Pascal Bruckner

Čas kosila je. V kuhinjo pridem po krožnike, da bi jih odnesel v jedilnico, štejem kakih ducat let. Zaslišim prve krike, kot bi odjeknilo več detonacij zapored, prepoznam dobro znano pesem. Stanujemo v predmestju Lyona, ob robu državne ceste številka sedem, v hiši z velikim vrtom. Na drugi strani ceste se začenja podeželje ...

naprej

Moja nekdanja profesorica pravi: »Vse je dovoljeno, če le znaš utemeljiti.«

Aleksandra Kocmut

K taki utemeljitvi seveda ne spadajo izjave in prepričanja tipa »vsi tako delajo«, »prvič slišim«, »to se mi zdi grdo« ipd. Gre za to, da je pri pisanju, prevajanju, lektoriranju treba upoštevati pravila – čeprav se nekaterim težko privadimo – hkrati pa uporabljati tudi lastno presojo in »zdravo pamet«. Jezik je živ in se razvija že med samim procesom pisanja jezikovnih priročnikov, ki so zato neizogibno vsaj nekoliko »za časom«.

naprej

Začaran krog debelosti

Gary Taubes

To knjigo sem napisal iz preprostega razloga: kljub globini in gotovosti naših prepričanj, da so nasičene maščobe prehransko zlo v naših življenjih in da debelost povzročata pretirano hranjenje ter sedeč način življenja, je vedno obstajalo veliko dokazov, ki kažejo, da te predpostavke niso pravilne, in ti dokazi se še naprej kopičijo. »Za vsak človeški problem je na voljo preprosta rešitev,« je nekoč dejal H. L. Mencken – »elegantna, verjetna in napačna.«

naprej

Mi zmoremo, vendar nam ne lomite kril

Umberto Galimberti

Mladi dejavnega nihilizma, ki so se rodili v digitalno okolje, me v svojih pismih sprašujejo: »Kako se uporaba računalniških tehnologij zajeda v naše miselne in čustvene procese?« Nadvse močno, kajti svet informatike vpliva na naše mišljenje, sicer ne tako, da bi nam narekoval, kaj naj mislimo, temveč tako, da korenito spreminja naše razmišljanje; spreminja ga iz analognega, strukturiranega, sekvenčnega in referenčnega v posplošeno, nejasno, globalno, holistično.

naprej

Tito

Ivo in Slavko Goldstein

V nedeljo, 4. maja 1980, je ob 18.55 pred temno okrašeno televizijsko sceno urednik Miroslav Lilić počasi spregovoril: »Umrl je tovariš Tito.« Čeprav je Jugoslavija ta stavek pričakovala že več tednov, je v tistem trenutku prenehala dihati. Na prvoligaški tekmi med Hajdukom in Crveno zvezdo v Splitu so nogometaši obstali kot vkopani, spontano so zajokali in padli drug drugemu v objem; tekma je bila prekinjena. Obstala je tudi štafeta mladosti, ki je Titu čez vso državo nosila čestitke za njegov oseminosemdeseti rojstni dan. 

naprej

»Za nas so bili smeti. Odpadki.«

Keith Lowe

Je bil Hitler res zloben? So bili zlobni možje, ki so služili v SS ali gestapu? Kaj pa možje, ki so na ljudeh izvajali medicinske ali znanstvene preizkuse? Ta tematika je postala že tako mitološka, da se lahko zdi svetoskrunski že sam pomislek, češ da te osebe morda niso bile pošasti, marveč »navadni ljudje«. Na predstavi, da nacisti niso bili samo zlobni, marveč tudi edini, ki so bili zlobni, so zasnovane cele zgodovinske šole: kdor je trdil drugače, je izzval ogorčenje v akademskih krogih, parlamentih in medijih po vsem svetu.

naprej

Da bi ostal z mrtvimi, jih moraš zapustiti

Anne Michaels

ČAS JE SLEP VODNIK.
Mene, močvirnega dečka, je naplavilo na površje blatnih ulic utopljenega mesta. Več kakor tisoč let so samo ribe tavale po lesenih pločnikih Biskupina. Hiše, zgrajene, da bi se ozirale v sonce, je poplavil muljast somrak reke Gąsawka. Bujni vrtovi so rasli v tišini pod vodo; lilije, ločje, smrdljivke.
Nihče se ne rodi samo enkrat. Če imate srečo, boste znova izplavali v objemu nekoga drugega;
če je nimate, se boste zbudili, ko vam bo dolg rep groze krtačil notranjost lobanje.

naprej

Kdor je med nami morda še neuk v ljubezenski stroki ...

Publij Ovidij Nazon

... pesem je učbenik zanj, vešč bo ljubimec odslej. / Z vesli in jadri le stroka ladjevje podi po gladini. / Veščemu vprega drči. Stroka naj čustva kroti. / Z gibko je uzdo svoj voz Avtomedon priročno obvladal, / Tifis kot vešč je krmar vodil hajmonijski brod; / meni pa Venera v uk je zaupala nežnega sina; / Amorjev Tifis bom jaz, bom Avtomedon njegov.

naprej

Zdaj ko sem končno obvladal svojo umetnost, mi je péti le še do jutrišnjega jutra

Lucy Hughes-Hallett

Veliko črnila je bilo prelitega o gospodarskih, političnih in vojaških razmerah, v katerih so se razcveteli fašizem in sorodna politična gibanja. D’Annunzijeva zgodba je lahko leča, skozi katero ta gibanja uziramo iz drugega kota, prepoznavamo njihove kulturne predhodnike ter psihološke in emocionalne potrebe, ki so jih zadovoljevala.

naprej

Vesuoška kronika, Vesuok, Tavčar, Polanci, od takat do dons

Andrej Šubic, Ivan Tavčar

Na sviet sn paršu nejk u Polansk dolin, tuočn kraja na viem. A sn jemu zakuonskga očieta, tud na viem, poznou ga niesm. Karstil sa me za Polikarpa. Kar pounem, sn živu z matarja pa stara matarja u luteransk vier. Ke sn biu star dvanajst liet, sta me mat pa stara mat uziele s sebuoj u niemšk miest, ke se mu prau Nürnberg.

naprej

Ko bi človek na tak svetel dan vsaj prišel do kakšne hrane!

Knut Hamsun

Bog ve, sem razmišljal, ali se mi sploh še splača iskati delo! Vse te zavrnitve, te polovične obljube, jasni ne-ji, zasmehovano in razočarano upanje, novi poskusi, ki so se vedno znova končali v niču, so pokončali moj pogum.

naprej

Lingua factiosi, inertes opera (Plavt)

Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas

Namen knjižice je pokazati, da klasična književnost niso samo učene pesmi, pripovedni epi, vzvišene drame, znameniti govori in zgodovinska dela in da so tudi stari Latinci znali izreči marsikatero krepko, žolčno, žaljivo, kosmato, opolzko in nesramno.

naprej

Ni meja za tiste, ki si jih upajo premagati

Janez Pirc

Naslonjena na kolesi skušava skozi raztrgane meglice ujeti vsaj kakšen pogled proti dolini. Sredina septembra je, a ker sva dva kilometra in pol nad morjem, se začenjajo med dežne kaplje mešati posamezne snežinke. Še nekaj trenutkov se razgledujeva ...

naprej

Zavreči ideologijo svoje družine ni lahko

Nina Bunjevac

POVPREČNEMU JUGOSLOVANSKEMU OTROKU JE SPREJEM MED TITOVE PIONIRJE POMENIL TOLIKO KOT JUDOM BAR MICVA ALI KATOLIKOM PRVO OBHAJILO. PIONIRKA SEM POSTALA V LETU TITOVE SMRTI ALI, KOT BI REKLA VEČINA MOJE GENERACIJE, V LETU, “KO JE VSE ŠLO K VRAGU“.

naprej

Kot da ne bi nikoli obstajala

Agata Tuszyńska

Nikoli ni rekla »moj pianist«, čeprav je o njem veliko govorila.
Nikoli ni rekel »moja pevka«.
Nikoli ni nič povedal o njej v javnosti.
Izpovedi Władysława Szpilmana v procesu Wiere Gran niso zapustile sodne dvorane. Jeseni 1946 so izšli njegovi spomini na okupacijo z naslovom Smrt mesta.

naprej

Sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij

Bandi

Razlog za to, da so prebivalci mesta N. sedež mestne oblasti poimenovali »rdeča hiša«, je bil zelo preprost – bila je iz vpadljivo rdeče opeke. Med drugimi opečnatimi zgradbami v ulici je tista z mestnimi uradi v resnici izstopala kot kričeče rdeča.

naprej

© Modrijan založba, d. o. o. Kopiranje ni dovoljeno.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.