Še do brezplačne dostave.

ZBEŽATI JE TREBA DO KONCA – POBEGNITI PRED TEM ŽIVLJENJEM, GRDIM, SRAMOTNIM

Caspar David Friedrich (1774–1840), Menih na obali

V svetu, ki ga opisuje Cihlar - Nehajev, pač ni borcev, ni niti odločnih in jeznih jurišnikov na mline na veter. V njem živijo le samooklicani poraženci, globoko užaljeni zaradi krivic, ki so se njim, angelsko nedolžnim balkanskim bitjem, pripetile. Ali pa se jim šele bodo.

Goran Vojnović

ĐUROVO DUŠO JE V MLADOSTNIH LETIH VSESKOZI MUČILO DVOJE. Ko je pri dvanajstih iz pogovora starejših tovarišev docela jasno razbral, kakšni so odnosi med moškim in žensko, je to spoznanje globoko pretreslo vse njegovo bitje. Mati, ki ga je bila vzgajala kot osamljeno rastlinico in varovala fantka pred vplivi ulice, mu je vcepila močna verska čustva, ta pa so se pod vtisom čedalje bolje razumljenih obredov in prejetih verskih uteh še krepila. Uvid v to pošastno skrivnost, ki jo – tako se je fantu zdelo – vsi ljudje skrivajo zato, ker je gnusna in nevredna človeka, ta uvid je prišel prav po prvem svetem obhajilu, malone neposredno za dnem, ko se je Đuru zazdelo, da resnično stoji v krogu angelov. Takrat, na dan svetega Alojzija, je v ekstazi s tovariši stopal v sprevodu pod tramovi starodavne cerkve in občutil blaženost stika s samim bogom.

Milutin Cihlar - Nehajev, BEG

Zgodba nekega našega človeka

Prevedla Maja Novak
Spremno besedo napisal Goran Vojnović

Milutin Cihlar - Nehajev (1880–1931)

Beg (Bijeg: povijest jednog našog čovijeka, 1909) je najboljši roman hrvaške moderne in eno temeljnih del hrvaške književnosti. Druga najpomembnejša dela Nehajeva so »Poraz in slavje«, »Študija o Hamletu« (1915), »Veliko mesto« (novele, 1919), Volkovi (1928; slov. prev. 1973), »Esej o Vladimiru Mažuraniću« (1929) in »Ob stoletnici hrvaškega preporoda 1830–1930« (1931). Nekaj del je izšlo tudi po njegovi smrti.

Zato boste v romanu Beg tako zlahka prepoznali današnji slovenski svet, zato se vam bo zdelo, da berete sodobni slovenski roman, nekaj tako svežega in tako novega. In jezili se boste na nekoč nadarjenega Đura Andrijaševića, ki ni zmožen nič več kot spisati ubog pamflet in usekati po gobcu sebi podobnega nesrečnika. Jezni boste, ker se vam bo zdelo, da ga poznate, da ste maloprej govorili z njim na ulici ali po telefonu, in žal vam ga bo, ko boste odložili roman. A boste istočasno tudi prepričani, da si je na neki način za vse to kriv čisto sam. Kaj ni ostal v širnem svetu, tam gori na Dunaju, bebec doktorski, si boste mislili, kaj se je pa vrnil v ta naš zavoženi in užaljeni južni svet.

Goran Vojnović

Ali je mogoče, da véliki, vsemogočni, neskončno dobri bog dovoljuje tako strahoto? Dejstva o spočetju so se mladeniču zdela kot profanacija duše, madež, s katerim je zaznamovano človeštvo. Znotraj njega je nastal strašanski razkol; včasih mu je bilo tako hudo, da je – pravzaprav še otrok – podvomil v resnico o bogu, ki je z izvirnim grehom tako ponižal ljudi. »Ne, ne, to ni mogoče,« se je prepričeval in se trudil pri kom najti potrditev, da to res ni mogoče. Vprašati katerega od tistih, ki so mu bili blizu, si ni drznil; zdelo se mu je, da bi moral zasovražiti mater ali jo zapustiti, ko bi mu prav ona povedala, da se mora za svoj obstoj res zahvaliti prav taki ureditvi. Ne radovednost fanta, v katerem se razvijajo prvi vzgibi moškosti, temveč srdita želja, da bi tovarišem in svojemu sumu dokazal: ne, ni tako – ga je gnala k iskanju v vseh knjigah, ki bi mu o tem lahko kaj povedale.

Dolgo ni hotel verjeti stavkom, ki so potrjevali njegove sume. Boj med mislijo o nebeškem, neomadeževanem življenju, ki so ga deležni ljudje čistega in dobrega srca, ter čedalje močnejšim prepričanjem, da je táko življenje nedosegljivo, ker je naš lastni organizem, kot ga je ustvaril bog, podvržen naravnim zakonom, je v njegovi duši divjal skoraj dve leti. Ko pa je nazadnje iz svojih grešnih sanj in knjig, o katerih ni mogel reči, da lažejo, spoznal resnico, se je vsa njegova religioznost sprevrgla v pravo pravcato mladostno uporniško sanjarjenje. Pohlepno se je vrgel na branje Büchnerja in podobnih knjig, saj se mu je zdelo, da to dvoje – bog in tako grozljiva narava – ne more obstajati drugo ob drugem. Na svojo mater, sorodnike, vse ljudi, je začel zreti z docela drugačnimi očmi; duhovnikove besede o veličini Odrešenikovega nauka, ki so nekdaj močno delovale nanj, pa je poslušal z nenehnim porogljivim refrenom v duši: ja, ko ne bi bilo »tistega« ...

»Tisto« pa se je pri njem oglašalo čedalje pogosteje. Tačas se je nadvse spoprijateljil z nekim svojim tovarišem, o katerem je veljalo, da je že književnik, saj je v podlistku malega pokrajinskega časopisa izšlo nekaj njegovih ljubezenskih pesmic; malone zaljubil se je vanj, mu sledil kot zvest satelit in prežal na sleherno njegovo besedo. Takrat mu je v roke prišla knjiga o spolnem razvoju, kjer je pisalo, da se prvi vzgibi nagona po navadi kažejo v takih prijateljstvih; Đuru je bilo strašno pri srcu in skoraj je zasovražil ves svet. Postal je melanholičen; in ko je izvedel za vsakdanji greh mladosti, je podvomil o vrednosti slehernega življenja. Nezrelo svetobolje, ki se tako pogosto porodi iz neuporabljene mladostne energije, se je pri njem sprevrglo v nekakšno ljudomrznost, ki ga je malone spet odpeljala k izgubljenemu bogu. Spet ga je pritegnila vera s svojo vzvišeno mislijo na odpovedovanje in čistost, s trpečim Kristusom in brezmadežno Devico; in ko se je prvič zaljubil (»ona« za to ni nikoli izvedela), je to ljubezen v domišljiji spojil z mislijo na neko čisto, od sveta ločeno čustvo, ki nima nikakršne zveze z »navadno« človeško ljubeznijo.

Tako se je v njem življenje prvič spravilo z mislijo na boga: ureditev sveta se mu ni več zdela tako strašna, saj je – tako je vsaj menil – iz nje mogoče izbrisati »tisto«, življenje pa šele s takim angelskim čustvovanjem dobi lepši, pravi smisel. Idealne plati ljubezni malone nič ni okrnilo to, da izbranka za njegova čustva ni vedela in mu jih zato ni vračala; to svoje trpljenje je mladenič prelil v stihe in se – po tem, ko se je »ona« omožila v Trst – zadovoljil s spomini na sladke čase minule ganjenosti.

Tačas ga je obsedlo hlepenje po slavi. Prvi literarni uspehi so njegovo razmišljanje zaobrnili v novo smer. Misel na delo za domovino in rojake, ki se je sila lepo ujemala z nazori o čistem življenju, življenju za druge, zlasti za sonarodnjake – ta misel je zdaj dobila povsem prepoznavno obliko: delovati na področju književnosti, s svojimi znamenitimi deli koristiti skupnosti. Pred tem novim idealom so se stari dvomi docela razblinili; in tako je Đuro Andrijašević dočakal svoje osemnajsto leto z grenkobo v duši, a z veliko upanja in vere v vrednost svojega prihodnjega dela. (str. 16–17)

TU IMAM PRED OČMI PRAVI KMEČKI TIP. Ljudi, ki jim celoten pogled na svet narekuje zemlja, mati hraniteljica. Nič čudnega, da tak človek ne prenese šole; med pisano besedo in delom na polju ne vidi nikakršne zveze. Tudi njegovo nezaupanje do gosposke – tako se mi zdi – nima korenin v domnevni brezbrižnosti, ki jo mestne srajce čutijo do njega, ali samovolji najrazličnejših uradnikov. Moj Pajo ali Nikola ne razume, zakaj »gospod« sploh živi; ker mu ni jasno, da se da živeti tudi brez zemlje, v družbeni ureditvi, kakršna je, vidi nekakšno krivičnost usode, ki mu ni naklonjena.

Toša je zasukal pogovor k literaturi – in pri priči sva se zapletla v debato.

– Vsi vi tarnate, da se vaše knjige ne prodajajo, da književnik strada. Sam kupim skoraj vsako našo knjigo; pa veš, kaj se mi zdi, da je vsega krivo? Vsi vi ste nekakšni strašanski slabiči; ne vase ne v nikogar drugega ne verjamete, zmerom opisujete neke nervozne, izmozgane ljudi. Zdaj pa poglej nas, ki delamo tu na obrobju. Celo jaz komaj razumem to vaše umetniško razpoloženje; kako neki pričakuješ, da se bodo zanj ogrele široke ljudske množice? (Toša se je med razpravo ves razvnel, kar mu izvrstno pristaja; njegova Anka je zrla vanj kot v svojega idola.)

– Toša, spregledal si, da nas široke ljudske množice ne razumejo zato, ker nas ne berejo, zato pač, ker nas ne morejo brati. A celo ko bi bilo med nami manj nepismenih, bi tvoj kmet iz Zdencev komaj čutil kaj zanimanja za lepo knjigo.

– Naš narod je zanemarjen, drži; a zakaj tukajšnji češki priseljenci berejo in celo kupujejo knjige?

– Večje duhovne potrebe imajo; ko nas bo naš človek razumel, bo tudi nehal biti tak kmet, kakršen je danes.

– Zdaj pa je ves vaš trud zaman?

– Ni; majhen narod smo, zato tudi književnik ne more najti veliko ljudi, ki bi jim lahko spregovoril. Za nameček smo poljedelci, pri takih pa je s prosveto vedno težko. Na splošno se mi zdi, da je napredek literature in vseh drugih zunanjih znakov kulture mogoč le pri ljudeh, ki so že prerasli to prvo stopnjo in se prelevili v industrijski narod. Za apostole luči je delavec dosti bolj hvaležen material. Ali veš, da danes na Češkem izhaja več časopisov kot v Italiji, kljub velikim kulturnim razlikam med državama? To je zato, ker ima Italija v povprečju manj industrije kot Češka.

– Ampak tako se ne bo nič popravilo! Ti boš še dalje opisoval svoje potrte ljudi, mi pa bomo optimisti in te ne bomo razumeli; tebe bo pobiralo od lakote, mi pa ne bomo imeli česa brati!

– Pišemo tako, kot čutimo. Celo ko bi hotel opisovati takle tvoj veseli možati ideal, bi se silil, verjemi mi; slika se mi ne bi posrečila, zato na nikogar ne bi naredil nobenega vtisa.

– A pomisli – narod hoče verjeti in narod od vas pričakuje vesele, bodrilne besede.

– Toša moj, kako veliko besedo si uporabil: narod! Pa poglejva, kakšen je ta tvoj narod. Sam nisem daleč od njega, všeč mi je njegovo kólo (čeprav se med kolom vedno pojejo strašansko nespodobne pesmi) in uživam v njegovih pesmih; vem, da se nikjer ne bi počutil tako sproščenega kot med našimi ljudmi, še več, v sebi nosim veliko staromodnega oboževanja naših krajev, rodne grude; ampak, bratec moj, tudi sam boš priznal, da smo tem čustvom navkljub samo romantiki in pesniki. Kaj ta tvoj narod, s katerim se družiš vsak dan, ve o Hrvaški? Njegovega sveta je konec z njegovo vasjo – v najboljšem primeru jo mahne do Broda. Zagreb pa – kaj šele naši drugi bratje, oddaljena mesta – kaj on ve o vsem tem!

– Poduči ga, pa bo vedel. (Toša je pozabil, da mi je dan poprej pripovedoval, kako je vaškim otrokom najteže vtepsti v glavo zemljepisne pojme.) (str. 41–43)

TUDI NA REKI IMAMO BURJO: močna je, vse podira pred sabo in lomi. Kolikokrat smo se kot šolarji prijeli za roke in stekli, da nas je poganjal sunek vetra!

A Reka je mesto, pristanišče ima in kavarne, tramvaje, hrup avtomobilov in človeški vrvež. Tam burje ni mogoče čutiti tako kot tu: ljudje imajo opravke, mudi se jim, po ulicah hitijo, lahko se skrijejo v lokale ali stisnejo v gručo. Na Reki je burja neprijetna prometna ovira, tako kot dež ali prehud mraz; nič več kot to.

Tu je nekaj povsem drugega – živ element, ki se kot nekakšen nadnaraven zmaj spusti nad ljudi. Ti v malem mestu malo delajo in počasi živijo. Tudi nervoznih enournih zabav, med katere v velemestu spada čas, odmerjen za kosilo ali večerjo, tu ni. Tukajšnji ljudje v večji meri životarijo kot rastline – in zato močneje čutijo dotik narave.

Burja zapiha – tu je tudi močnejša – in polovica ljudi se ne gane iz hiše; zakaj bi se boril z naravnim elementom, če se nameravaš zgolj sprehajati, ne hiteti v oddaljen urad ali na ladjo? Zapreš se v hišo in trdno zapahneš vrata. Tudi tisti redki, ki vendarle morajo ven, kmalu spet zbežijo v hiše, brž ko opravijo najnujnejše. V gostilni ostanejo le tisti, ki res nimajo kje drugje jesti. Burja pa zavija, tuli in brije po praznih ulicah. Če je predtem padal dež, pa naj je bil še tako močan, ga burja v hipu posuši. Kot ogromna kosa s sto rezili gre, izza vsakega vogala kuka, žvižga v slehernem kotu. Kdo bi se lahko pomeril z njo?

In ona gre dalje, do morja; ne piha enakomerno, temveč v sunkih, ne dviga visokih valov, temveč kosi. Na morju se pokaže sled njenega dotika in preletava ga s pošastno hitrostjo. Kot da bi drsala po gladini. Tam onstran, na otoku, kjer se morje razbija ob čereh, pa dviga cele vrtince pene.

Burja ni kot požar; ne ubija, ne uničuje tistih, ki se je bojijo. Ni kot poplava, ker ne golta brez milosti.

Nekaj večjega in lepšega je. Bije te po licih, se upira v tvoja ramena, duši te, ne dovoli ti nadaljevati poti. Bori se! – tako se ti zdi, da veleva njen žvižg. Ti pa ji moraš korak za korakom odvzemati ozemlje, dokler ti ne dovoli prečkati ulice. Vendar skoraj nikoli ni tako pobesnela, da ne bi spoštovala tvojih moči in poguma; upri se ji in prispel boš na cilj.

Samo bežati pred njo ti ne kaže! Če se boš zasukal in poskušal steči, se ti bo pri priči porogala. Ti – ti bi rad tekmoval z mano, ki drvim hitreje od najmanj obtežene lokomotive! Nikar ne poskušaj! Kot peresce te bo dvignila v zrak in te zalučala ob zid.

Burja je element za močne in drzne, ne za modre ali previdne. Proti njej ne zaleže pihalnik ne čoln – še vedno je gospodarica svojega doma, svobodna kot divjad v pragozdu.

Pri tem pa ni grda, ne spremljajo je megla ne temni oblaki; kadar piha, je nebo jasno, in jasnejše ko je, veseleje burja praznuje.

Kri mi močneje zapolje po žilah, kadar jo začutim. Velika je in ponosna; vendar nas ne prezira. Zase si je pridržala le nekaj kotičkov, kamor naša noga ne sme stopiti.

Pregovor pravi, da se rojeva v Senju. Meni se dozdeva, da je tu mlada, polna svežih moči. (str. 69–71)

Roman Beg je vsako leto na seznamu obvezne lektire pri državni maturi iz hrvaškega jezika. Tako pa je hrvaškim dijakom v šolskem letu 2019/20 priskočilo na pomoč Hrvaško narodno gledališče iz Osijeka. Dramski igralec Vladimir Tintor je prebral Đurovo zadnje pismo Toši (prevod je na desni).

Toša!

Ne bom ti rekel ljubi ne dragi; smešno se mi zdi, tako te imenovati v tem pismu, poslednjem, ki ga pišem.

Da, poslednjem. Moje življenje je ljudi okoli mene samo žalostilo in jim bilo napoti. Moja smrt bo razžalostila tebe.

Vendar tako mora biti. Končati je treba – se umiriti – za vedno –

Lahko bi se ti opravičeval – ti opisoval svoje življenje. Pa nimam moči – spomin me zapušča – in težko mi je.

Samo to ti bom rekel, da boš vedel, kako sem končal: docela sem propadel in rešitve zame ni bilo. Sprl sem se z vsemi, bežal sem pred njimi in se sramoval. Mučili so me kot Kristusa, vso kri so mi izpili. Opijal sem se, da mi ne bi bilo treba misliti nase; postal sem izgubljenec, da bi lahko pobegnil pred življenjem. Tudi Vera se je poročila –

A kaj bi ti pisal o vsem tem. Samo o tem zadnjem poslušaj: pred dvema tednoma so me odpustili. Ostal sem sam, brez pomoči, v megli. Sedel sem v krčmi in vedel, da mi dajejo jesti in piti iz usmiljenja, saj nisem mogel upati, da jim bom plačal. Čakal sem. Pil sem in čakal. Na konec. Na smrt.

Včeraj so me nagnali od tam. Niso mi dali pijače. Prav imajo. Zakaj bi bil ljudem še dalje v napoto?

Tako sem odšel. S sabo sem vzel le nekaj pol papirja, odlomke iz svojega dnevnika – to so ti zapiski. Videl boš, kaj sem pisal pri tebi v Zdencih in pozneje v Senju.

Ne vem, zakaj ti to pošiljam. Morda zato, da bi sam sebi še malo lagal, kako sem bil nekdaj boljši, zato, da se mi moja smrt ne bi zdela tako strašna, kot je v resnici.

Pobegnil sem iz Senja. Odšel sem peš, po cesti, ponoči, v dežju. Morje me je klicalo; a nisem ga takoj ubogal; smrt ni lahka.

Zdaj vidim – umreti je treba. Danes sem pritaval sem, ne vem, ob kateri uri. Zavlekel sem se v to krčmo, od koder ti pišem. Čudno me gledajo. A grudila me je lakota in v želodcu mi je gorelo. Na manšetah imam še srebrne gumbe; plačal bom z njimi. In četudi me vržejo ven – vseeno, česa naj bo mar človeku, ki gre v smrt?

Vendar moram piti – za smrt potrebujem moči. Da me le ne bi začele preganjati prikazni! Drhtim – boš lahko to prebral?

Grdo in žalostno je bilo moje življenje. Toda kdo je kriv za to?

Premišljeval sem o tem – in nisem mogel rešiti uganke. Ali je bila kriva moja vzgoja, to, da so iz mene naredili pesnika in pisatelja ter me postavili pred zahteve, ki jih nisem mogel izpolniti? Ali ljubezen do Vere, ki se spričo moje revščine in siromaštva moje službe ni mogla dobro končati? Ali ljudje okoli mene – to malo mesto, hudobno in drobnjakarsko? Ali alkohol, sanjarjenje, šibkost živcev, bolezen duše?

Ne vem, ne vem. Samo to čutim: končati je treba. Zbežati je treba do konca – pobegniti pred tem življenjem, grdim, sramotnim.

Glej: zdi se mi, da sem od nekdaj bežal pred ljudmi in življenjem. Nikoli se nisem uprl – vedno sem se umaknil na stran. Ko pa sem prišel v stik z življenjem teh naših ljudi, življenjem v bedi in utesnjujočih okoliščinah, sem bežal tudi pred njimi. Bežal sem celo pred sabo in nisem hotel uvideti, kako propadam; samo opijal sem se, samo čakal konec.

Zdaj grem. Zunaj je noč – in nihče me ne bo videl. Kot zločinec imam pred smrtjo le še eno željo: da bi pokadil cigareto – a nerodno mi je poklicati, da mi ne bi pri priči prinesli računa. Hlastno jim bom vrgel manšetne gumbe in šel.

Slišim morje, kako šumi. Kliče me, pozno je že.

Pozdravljen, Toša! Bodi vesel in srečen. Če imaš sina, mu ne pripoveduj o meni.

Đuro
(str. 193–195)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.