Še 15 € do brezplačne dostave.

MI ZMOREMO, VENDAR NAM NE LOMITE KRIL

Iz Uvoda

Mladi dejavnega nihilizma, ki so se rodili v digitalno okolje, me v svojih pismih sprašujejo: »Kako se uporaba računalniških tehnologij zajeda v naše miselne in čustvene procese?« Nadvse močno, kajti svet informatike vpliva na naše mišljenje, sicer ne tako, da bi nam narekoval, kaj naj mislimo, temveč tako, da korenito spreminja naše razmišljanje; spreminja ga iz analognega, strukturiranega, sekvenčnega in referenčnega v posplošeno, nejasno, globalno, holistično. Spreminja tudi naše doživljanje, saj nam približuje oddaljene stvari in oddaljuje bližnje. Ne omogoča nam stika s svetom, temveč z njegovimi upodobitvami, te pa nam o njem dajejo predstavo, ujeto v točkovno hkratnost trenutka, v kateri čas in prostor ne moreta zadihati.

Kaj storiti? Uporabi informacijske tehnologije se ne moremo odpovedati, saj bi se s tem obsodili na izločitev iz družbe – kar veliko pove o tem, koliko svobode imamo pri odločanju o uporabi teh naprav. Ker se jim ne moremo izogniti, nam ne preostane drugega, kot da se poskušamo zavedati, kako spreminjajo naše razmišljanje in doživljanje. Tega bi se morali zavedati tudi v šoli; ta ima danes opraviti z otroki, ki za pojave, od najpreprostejših do najbolj zapletenih, ne izvedo tako, ker bi o njih nekje brali, temveč preko televizije ali kina oziroma računalniškega zaslona ali mobilnega telefona, možno pa je tudi, da so jih slišali po radiu ali preko slušalk, priključenih na iPad.

|||

Informatika ni kriva, da naša šola ne deluje in da smo Italijani po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj na zadnjem mestu v razumevanju pisnih besedil. Mladi, ki mi pišejo, govorijo o skrivnem tekmovanju v pripisovanju odgovornosti za to; po vrsti so obtoženi brezvoljni učitelji, starši, ki nastopajo kot sindikalni zastopniki svojih otrok, ravnatelji, popustljivi, ker bi radi živeli v miru, ministrstvo za izobraževanje s svojimi slapovi večinoma jalovih birokratskih reform. Mnogo jih je zakrivilo propad izobraževanja in mnogo je odgovornih za zmagoslavje nevednosti.

Tudi od tam, kjer šola deluje (naravno je, da obstajajo tudi šole, ki delujejo, in sicer predvsem zaradi karizmatičnih in zagnanih učiteljev), mi študenti pišejo, da je prišlo do druge katastrofe. »Kakovost« pouka je nadomestila »količina« šolskih proizvodov, ki jo je mogoče »znanstveno« izmeriti in tako natanko določiti učinkovitost.

|||

Kaj se zgodi z mladimi, ko se soočijo s svetom dela? S kakšnimi težavami se srečujejo? Eno delo ni enako drugemu, v pismih, ki jih prejemam, pa se mladi niti ne trudijo prikrivati, da smo morda priča odtujenosti, mnogo skrajnejši, kot je bila tista, na katero je opozarjal Marx, ko je odtujenost pomenila, da je del povračila za delavčevo delo odtekel nekam drugam (da mu je bil torej odtujen).

Danes, v dobi tehnike, gredo stvari na slabše, kot je zapisala neka mlada delavka, zaposlena v klicnem središču: »Počutim se kot opica. Res, po pravici lahko trdim, da imam ravno toliko svobode delovanja kot dresirana opica. To je moje delo. Odgovarjam na klice. Ves čas. Vedno in kar naprej, ves dan, vse dni. Pribita sem na zvonjenje telefonskega aparata. Ne vstanem s sedeža, ne oddaljujem se, ne govorim s sodelavcem, če mi tega ne dovoli telefon. V celoti sem vodena od zunaj. Kakršnekoli ustvarjalnosti si ne morem niti zamisliti, svojega dela ne morem načrtovati v nobeni podrobnosti. Omejujem se na izvajanje predpisanih postopkov.«

|||

Kako vidi in kako doživlja spolnost in ljubezen ta generacija mladih, ki si upa o njej govoriti in mi pisati? Pisem o tem pravzaprav ni veliko, verjetno zato, ker je spolnost vedno bolj svobodna, dostopnejša in pogostejša od pojava emancipacije žensk, ki so jo omogočila kontracepcijska sredstva, zaradi katerih se je prekinila povezava med spolno združitvijo in zanositvijo. Vendar je spolnost pri tem izgubila nekaj čara, povezanega vsaj z omejevanjem, če že ne s prepovedjo (Freud nas v zvezi s tem opominja: »Kjer je tabu, je tudi želja.«).

Iz njihovih pisem lahko razberem, da se pustolovščine želje nikdar docela ne ločijo od klica doma, kjer jih je nekdo ne glede na vse še vedno pripravljen sprejeti. Tedaj se podobe izdajstva in sprave ali izkušnje mnogostranske ljubezni, ki jih je tako odlično opisal Jacques Attali, seštejejo brez posebnih dramatskih napetosti, značilnih za preteklost. Kar pomeni, da mladi danes vzpostavljajo odnose šibke intenzivnosti, zaznamuje pa jih nova, v našem času zelo razširjena predstava o svobodi, ki ne dopušča izbire za vse življenje, temveč je naklonjena preklicevanju vsake izbire; zato je mogoče menjavati partnerje tako zlahka kot menjavamo oblačila, na čast ljubezni, ki jo dojemamo kot strast v vsej njeni spremenljivosti in nestalnosti.

|||

Med petnajstim in tridesetim letom premorejo mladi največjo moč misli. Ta je v tem obdobju morda neurejena, bolj nagonska kot logična, zagotovo pa je najbolj ustvarjalna. Naj naštejemo nekaj primerov: pri trinajstih letih je Mozart igral pred cesarji in papeži, pri enaindvajsetih je Leopardi napisal Neskončnost, pri štiriindvajsetih je Einstein odkril svojo enačbo, da ne omenjamo rosne starosti mladih izumiteljev na področju informatike, ki je spremenila naš svet.

Kaj naj zdaj rečemo o družbi, ki se tej generaciji, mladim ljudem na vrhuncu biološke, spolne in miselne moči, sicer morda ravno ne odpoveduje, zagotovo pa jih ne zaposluje najbolj primerno in koristno. Ali je mogoče zares verjeti, da ima takšna družba prihodnost? Morda, a samo zaradi delovanja »dejavnih nihilistov«, vendar so ti manjšina in zelo pogosto le v tujini najdejo pogoje, da se lahko uveljavijo.

Umberto Galimberti, BESEDO IMAJO MLADI

Dialog z generacijo dejavnega nihilizma

Prevedel Matej Venier

Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih.

Umberto Galimberti

PISMA

19. Če torej, kot pravite, vrednot ni več, jih bomo iznašli

Dvajset let mi je in sem popolna brezdomka; ne znam si razložiti te dobe. Zdi se mi, da okoli sebe vidim le ljudi, ki se vedno bolj zanimajo za svoj fizični izgled in so vedno bolj sebični in žalostni. Vsi mi govorijo, da imam probleme jaz, ker se mi zdi svet tako mračen in brez smisla. Leto dni sem bila na zdravljenju in doumela sem, da ima svet tisti smisel, ki mu ga hočeš dati. Življenje ima različne pomene, pač glede na to, kako gledaš na stvari. Okoli sebe kar naprej vidim strahote in vsak dan občutim njihovo težo.
Rada bi naredila revolucijo, hkrati pa okoli mene preži brezpogojni nič. Ne morem več poslušati govorjenja o niču. Smo v obdobju vesoljnega niča. Oproščam se za ponavljanje besede »nič«, vendar to gledam vsak dan, to čutim, ko s kom govorim, to diham zjutraj, samo da grem iz hiše. Nič občutim skupaj s tisto jutranjo negibnostjo, ki te obide, ko si pravkar utišal budilko ob sedmih, nekakšen dremav odpor, ki izvira iz niča. To stanje duha sem hotela deliti z vami.

Isabella

U. G. Leta 1887 je Nietzsche zapisal: »Nihilizem je pred vrati: od kod prihaja, ta izmed vseh najgrozljivejši gost?« Po tem oznanilu je kakšen mesec pozneje zapisal: »Me boste razumeli čez petdeset let?« Da bi ga razumeli, smo potrebovali sto petdeset let, vendar je Martin Heidegger že leta 1956 zapisal: »Nietzsche pravi nihilizmu najgrozljivejši vseh gostov. Hoče namreč zmedenost samo po sebi, zato prav nič ne pomaga, če mu pokažemo vrata, kajti že dolgo se povsod in nevidno potika po hiši. Gre za to, da tega gosta zagledamo in ga spregledamo.«
Vi ste ga zaznali, okušate ga z vseh strani, morda pa mu niste dobro pogledali v obraz, in čeprav se pritožujete nad zmedo, ki jo razširja nihilizem, imam vtis, da se ji predajate in s tem hranite tisti »pasivni nihilizem«, značilen za vdanost v usodo. Pogledati nihilizmu v obraz pomeni opustiti besede, ki jih označujem za »besede pasivnosti«, kakršne so »upanje«, »slutnja «, »znamenje«, ki nam govorijo, da bo že nekdo poskrbel za našo prihodnost, nam pa ni treba drugega, kot da čakamo nanjo. Ni tako. Nietzsche vabi k »dejavnemu nihilizmu«, ta pa lahko krene samo, če se pozorno zagledamo v obraz nihilizmu, ki ga označi s temi besedami: »Nihilizem: manjka smoter, manjka odgovor na ›čemu?‹. Kaj pomeni nihilizem? – da se najvišje vrednote razvrednotijo.«
S tem, da so vrednote razvrednotene, ni več hujših težav. Kot smo že rekli, vrednote niso metafizične prvine, ki rosijo z neba, temveč preprosti družbeni količniki, ki jih skupnost sprejme, ker v določenem času spozna, da so najprimernejši za preprečevanje sporov in zagotavljanje urejenega sožitja. Pred francosko revolucijo na primer so družbo urejale hierarhične vrednote, po revoluciji pa vsaj formalno državljanske vrednote. Če se vrednote ne bi spreminjale, bi še vedno živeli v babilonskih časih. Nihilizem nastopi, ko se sistem vrednot zruši, ne da bi se namesto njih vzpostavil nov sistem. Tedaj pride do stanja, ko so, kot je zapisal Hölderlin, »bogovi pobegnili «, novi pa še niso prišli.
Bolj pomembno je, »da manjka smoter«. Prihodnost, ki jo je zahodna kultura po krščanskem navdihu vselej pojmovala kot »obljubo« ali vsaj kot »upanje«, se zdaj kaže kot grožnja ali, vsaj za vas mlade, kot »nepredvidljivo «. In ko je prihodnost nepredvidljiva, ima povratni učinek: jemlje pobudo. »Čemu študiram? Čemu delam?« Tukaj, kot je upravičeno rekel Nietzsche: »Manjka odgovor na ›čemu‹?« »Čemu se moram truditi?« In nazadnje: »Zakaj moram živeti?«
Če je tako, in v resnici je tako, imamo poleg poti »pasivnega nihilizma«, tistega, ki se sprijazni, še vedno na razpolago pot »dejavnega nihilizma«; izbere jo tisti, ki je nihilizmu pogumno pogledal v obraz in se ne hrani več s pričakovanji, upanjem in znamenji, temveč vzame svoje življenje v roke, začenši od tod, kajti mlad človek ve, da je življenje njegovo, in če si ga ne bo vzel, mu ga ne bo nihče podaril. Odločitev o tem, kako ga boste pograbili, prepuščam vam mladim. V biološki prednosti ste, in če vas ne bo požrla sprijaznjenost z usodo, imate še domišljijo. Morda potrebujete samo nekaj duševne moči.

21. Se ne sramujete svojega rasizma?

Spoštovani doktor Galimberti, z materjo pogosto bereva vašo rubriko, v kateri odgovarjate na vprašanja, ki si jih pogosto sama zastavljam, pa nimam poguma, da bi jih izrekla. Piše vam dvanajstletno dekle, ki ga močno prizadevajo krivice, kakršne se dogajajo vsenaokrog. S tem pismom bi rada opozorila na zapostavljanje in ponižanja, ki jih vsak dan doživljajo »drugačni« od nas.
Po celem svetu in v vseh okoljih prihaja do rasističnih dejanj, ki vodijo v spopade in nesporazume. Naše vsakdanje življenje zaznamujejo nasilna in nespoštljiva dejanja. V šoli vidim nasilneže, ki žalijo, vznemirjajo in zbadajo manjše in šibkejše od sebe, ti pa so preveč preplašeni, da bi se branili. Ko hodim po ulicah svoje vasi, slišim žaljive šale na račun Judov, Afričanov, Kitajcev in žensk. V televizijskem dnevniku pogosto poročajo o požarih, podtaknjenih v romskih naseljih, o pretepenih krošnjarjih in posiljenih tujih dekletih. Še politiki nimajo spoštovanja do drugih ljudstev. Neki francoski minister je predlagal sterilizacijo Romkinj, da ne bi mogle več imeti otrok.
Naša nestrpnost do drugačnih je dosegla skrajno stopnjo: še z živalmi ravnajo bolj spoštljivo! Zakaj podjetja plačujejo ženskam manj kot moškim? In zakaj imajo vse Afričane za tatove in razbojnike? Rasizem je v vsakem od nas, skrit v kotičku naše pameti: televizijski programi in zgodbe, ki jih poslušamo v šoli in na delu, tako močno vplivajo na nas, da poskočimo, če nas berač prosi za drobiž, in štejemo za slabo, če stopi mimo nas tuji ulični prodajalec.
Neprestano se bojimo drugačnosti, ker je ne poznamo. Je kot temna in neznana praznina, o kateri ne vemo ničesar. Vse, kar ne poteka v skladu z običajnim, velja za nevarnost, ki jo je treba odstraniti, ko bi se morali imeti za brate vseh »državljanov sveta«. Tudi če imamo drugačno kožo, vero in navade, bomo vedno imeli nekaj, kar nas bo združevalo: stvariteljsko silo, po kateri smo prišli na svet, in ljubezen do svobode. Če bi razmislili o stvareh v luči teh idej, bi vojne, ki divjajo po svetu, morda prenehale in bi postal naš svet srečnejši kraj za vse.
Vem, da sem le dekle s preveč idealiziranimi obzorji, vendar upam, da sprejemate moje misli in jih delite z mano, saj urejate rubriko, ki naj bi mladim vzbudila dojemljivost za zamisel o svobodi in strpnosti. V upanju, da me bo kdo poslušal.

Diletta

U. G. Draga Diletta, osupel sem nad idejami, ki domujejo v tvojem duhu, in nad tem, kako ti jih uspe izraziti. In tudi če ti je kdo pomagal, da si jih premislila in izrazila, je tisti nekdo začel pri namigih, ki si mu jih priskrbela ti. Tvoja starost, dvanajst let, je zanimiva z vidika oblikovanja rasističnih predsodkov, kajti v otroštvu, ko še odkrivamo svet, nam vsaka nova stvar, ki nam pride na pot, in tudi vse, kar je nenavadno – pa naj bo to barva kože ali oblika oči drugih otrok, njihova govorica ali oblačila – vzbudi zanimanje.
Vendar otroci ne odraščajo samo na zelenem travniku, kjer se igrajo z vsemi vrstniki, otroci odraščajo tudi v družinah in v nekaterih od njih jim svetujejo, naj se ne družijo preveč s tistimi, ki so temnopolti in ne govorijo dobro našega jezika, ker ti otroci niso čisto taki kot mi, kar naj bi pomenilo, da so slabši od nas. In v resnici stanujejo v hišah, ki niso tako lepe in prostorne kot naše, v šoli se nekoliko težje učijo, včasih rečejo kaj takega, da se jim vsi smejijo. V začetnem obdobju odraščanja otroci iščejo svojo identiteto in ni lažje poti do nje, kot da si poiščejo zavetje v tistem, po čemer se razlikujejo od teh vrstnikov, in se začnejo v skladu s presojami, ki so jih slišali v družini, zaradi teh različnosti počutiti večvredne.
Ko pa se nekdo počuti večvrednega od drugega, zlahka podleže tiste mu živalskemu zakonu, po katerem močnejši vedno napade šibkejšega. In igra je uspešna, kajti tisti, ki zapusti svojo deželo, svoj jezik in svoje navade ter pride k nam, je zares šibkejši od nekoga, ki odrašča v svoji deželi, govori svoj jezik in mu ni treba spremeniti življenja. Kdor uganja nasilje nad šibkejšim, se počuti še močnejšega in tako podkrepljena identiteta postane življenjski slog.
Ker pa poleg »živalskega zakona« močnejšega vendarle obstaja tudi »človeški zakon«, po katerem nekdo, ki na težave naleti zgodaj in jih s časom in prizadevnostjo premaga, postane sposobnejši od tistega, ki se s težavami nikoli ni srečal in ni imel priložnosti, da bi jih premagal. Zato se na koncu vse preobrne in tisti, ki je bil nekaj časa šibkejši, postane močnejši od tistega, ki se je imel za močnega, ker je tako slišal v družini. V svetu, v katerem se že mešajo vse kulture, se bo torej lažje gibal nekdo, ki se je že od malega naučil vključevati se v kulturo, drugačno od svoje in sobivati v njej, kot nekdo, ki ni nikoli zapustil svoje dežele in je v tej ogradi izoblikoval svojo bedno identiteto.

29. Zakaj nisem na Facebooku

Dragi Galimberti, ali ste vi na Facebooku? Jaz sem pobegnila od slik prijateljev, zaročencev, mesa na žaru, gumba »všeč mi je«, ponudb za prijateljstvo in se pred približno letom dni, malo pred maturo, izpisala s spletnega mesta. Počutila sem se strahovito neprimerno: na moji strani ni bilo fotografij iz diskotek, ni bilo romantičnih poljubov pred Starim mostom v Firencah, ni bilo sporočil prijateljic, ki bi mi pisale, kako so se zabavale skupaj. Vedno, ko sem se dolgočasila, sem nadzirala druge in primerjala njihovo življenje s svojim, ki prav gotovo ni bilo brez obveznosti, prijateljstev in razvedrila, nedvomno pa se mi je zdelo manj zmedeno in razburljivo kot življenje mojih virtualnih »prijateljev«.
Počutila sem se neustrezno in manjvredno, obenem pa so se mi zdeli drugi nepopravljivo zlagani. Čemu služi, da prisiljeno spleteni mreži svojih prijateljev in znancev, ki jih nikoli nisi videla, oznaniš, da nisi več sama? Pravkar ti je umrl sorodnik, greš na morje, študiraš v knjižnici, imel si avtomobilsko nesrečo; le zakaj bi človek to nemudoma objavil na Facebooku? Da ne govorimo o sem in tja posejanih drobnih izrekih različnih Pasolinijev, Bukowskih, de Andréjev in drugih: razumeš in podeliš tisto, kar prebereš in čemur si priča, nato pa se sam prodajaš kot mlad intelektualec po modi? Skratka, počneš stvari iz veselja do njih ali zato, da bi se razkazoval?

Stella

U. G. Ne, nisem na Facebooku, nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Čeprav se nekdo tam izdaja zame ter piše in odgovarja v mojem imenu. Računalniška policija mi je dejala, da ne more narediti nič zoper te vdore in da mora nadzirati veliko pomembnejše stvari. S tem nočem reči, da imam karkoli proti družabnim omrežjem; ta so kot vse drugo odvisna od načina njihove uporabe. In v naši družbi množične osamljenosti so morda zelo uporabna. Čeprav so nedavne raziskave, ki jih je v Ameriki opravil Jeffersonov inštitut v Washingtonu, razkrile oblike odvisnosti od Facebooka in podobnih platform, od katerih se je zelo težko odvaditi.
Predvsem mladim, ki porabijo več časa za srečevanja v virtualnem svetu kot v resničnem. In v tem namišljenem svetu govorijo reči, ki imajo malo opraviti s komunikacijo, so pa zelo zanimive za trg, ki je že raziskal okus teh nesrečnikov in jih bombardira s točo oglasov, da bi izpolnil njihove želje ali sanje.
To, da za pregledovanje svojih profilov zapravljamo ure in ure, ne da bi mogli, kot ste rekli, povedati kaj zares zanimivega, le zato, da bi po tolikih srečanjih dobili okus, ki daje občutek, da jih v resnici doživljamo in so celo zanimiva, kaže le na globino naše samote in koliko smo zamudili, ko drugih nismo bili pripravljeni srečevati brez mask ponarejenih identitet.
Če k temu dodamo še to, da lahko s krajo
passworda tistih, ki nas zanimajo (tako lahko nadziramo njihova življenja, čustva, dopisovanje z drugimi, ki z nami nima nobene zveze), gradimo in rušimo podobo o drugem, izhajajoč iz podatkov, ki jih razberemo – potem nevarnost preganjavice ni daleč. In ta potreba po popolnem nadzoru se ugnezdi na mesto nedolžnosti, iz katere bi moral izhajati vsak odnos s sprejetjem tistega prvega pogoja za vsako pristno srečanje, da je namreč drugi resnično drugi, in ne odgovor, v popolnosti prirejen našim vnaprejšnjim predstavam.
S tem ne zadovoljujemo toliko potrebe po ljubezni kot potrebo po nadzoru in torej po moči. Splošno mnenje je, da nam je tehnika prinesla napredek, ob branju vašega pisma pa sem dobil vtis, da smo se vrnili v čase vaškega življenja, ko je cvetela opravljivost, ko so vsi vedeli vse o vsakem, kako se vede in kako živi, presojali o vsem in uokvirjali ljudi v stereotipe, iz katerih so se napajale vsakovrstne govorice in klevete. Sicer pa so takih čenč zvrhane mnoge popoldanske televizijske oddaje, v katerih dajejo ljudje na ogled svoja občutja, svoja čustva in želje v popolni brezsramnosti, ki jo zamenjujejo za iskrenost. »Ničesar ne prikrivam, ničesar se mi ni treba sramovati,« medtem ko je sramota (beseda, ki označuje strah pred sramom oziroma razkritjem nečesa sramotnega) že v tem, da se oropam svoje notranjosti, ko jo izpostavim na ulici. Razgaljanje duše, ki se mi zdi bolj nedostojno kot razgaljenje telesa.

Kazalo

UVOD

1. Grozljivi gost: nihilizem
2. Pasivni in dejavni nihilizem
3. Soočenje s svetom odraslih
4. Vrednote in ideali dejavnih nihilistov
5. Kritičen pogled dejavnih nihilistov na sredstva informacijske tehnologije
6. Usihanje zanimanja za šolo in njena velika odgovornost
7. Delo in nove oblike odtujenosti
8. Scenariji ljubezni, v katerih ljubezen do sebe ne odraža vedno ljubezni
do drugih
9. Iskanje samega sebe, svoje identitete in meja svoje svobode
10. Mladi dejavnega nihilizma si zastavljajo tudi vprašanja o poslednjih rečeh
11. Kakšno prihodnost ima družba, ki ne vlaga v mlade?

Prvi del

Izgubljena mladost? Ne, po pomoti izbrisana
1. Nam, dvajsetletnikom, se mudi uresničiti svoje sanje
2. Pravijo, da se nam preveč mudi
3. V resnici nismo pripravljeni na izgradnjo svoje prihodnosti
4. Kljub vsemu se ne odrekamo svojim sanjam in se ne predajamo »zdravemu realizmu«
5. Tudi nasilju ne zapadamo, kajti malo med nami jih verjame, da je v tem prihodnost
6. Če je sveta konec, nam ne preostane drugega, kot da čakamo na apokalipso
7. Medtem pa se doživljamo kot »generacija zlomljenih sanj«

Drugi del

Mi zmoremo, vendar nam ne lomite kril
8. Obtožujete nas, da jočemo sami nad seboj in se uspavamo v sanjski svet
9. Zares: tudi če smo »generacija tistih brez«, se ne predajamo
10. In razprostiramo krila proti vetru
11. Kajti znamo biti svobodni tudi, ko nas resničnost zapira v ječo
12. Kajti pomanjkanje izkušenj smo nadomestili z vednostjo
13. Zakaj ne verjamemo tistim, ki nam pravijo, da se lahko samo na en način spopademo z življenjem?
14. Kajti v nasprotju z vami mi poznamo strast
15. In znamo združevati strast z ostrino uma

Tretji del

Zaradi vašega defetizma se ne bomo odpovedali svojim vrednotam in idealom
16. Nam mladim ne morete več govoriti v imenu ničesar
17. Niti v imenu vrednot, ki nimajo v ozadju ničesar drugega kot denar
18. Niti v imenu tistih vrednot, ki vprašanje identitete razrešujejo z videzom
19. Če torej, kot pravite, vrednot ni več, jih bomo iznašli
20. Ne ugašajte naše moralne napetosti tako, da naše ideale razglašate za utopije!
21. Se ne sramujete svojega rasizma?
22. Nam lahko poveste, kdo je tujec?
23. Ali kaj veste o »metafizični krivdi« nas zahodnjakov?
24. Kako ste lahko ravnodušni ob vojnih grozotah?
25. Kako vam je, ko gledate naše mlade in mlade teroriste na robu istega, razdeljenega sveta?
26. Kakšna morala se odpoveduje mučenju le zato, ker to ne daje pričakovanih rezultatov?
27. Naša revolucija? Spet začeti govoriti »mi«!

Četrti del

Smo digitalni staroselci, a nismo nekritični
28. Nove tehnologije in njihovi učinki
29. Zakaj nisem na Facebooku
30. Kako reven je svet, ko je zaprt v mobilni telefon
31. Kako nam računalnik spremeni glavo
32. Ali je računalnik v šoli zares nujen?

Peti del

Mladi in šola: žalostna zgodba o obojestranski brezbrižnosti in nerazumevanju
33. Nasilje v naših šolah: kaj storiti?
34. Kaj, ko bi šola učila razmišljati?
35. Kdaj bomo doumeli, da je prihodnost mladih odvisna od kakovosti naših šol?
36. Kdo je kriv, da šola ne deluje?
37. Kolikšna je odgovornost šole za brezbrižnost dijakov?
38. Ali ima smisel učiti se tudi za predmete, ki jih ne maramo?
39. Homo sapiensa izriva homo videns
40. Mladi, ki berejo, živijo mnogo življenj
41. Kdor ne bere, ne ve, kaj se dogaja v njem, ne, kaj se dogaja zunaj njega
42. Dragi profesorji, svojim učencem boste pomagali odrasti le, če boste z njimi ravnali kot z odraslimi
43. Preprečimo, da bi se mladi v svojem življenju počutili kot tujci

Šesti del

Mladi in delo v dobi tehnike in globaliziranega gospodarstva
44. Ko se pri delu počutimo kot dresirane opice
45. Celo dobrodelnost deluje po pravilih tehnične racionalnosti
46. Delo na črno, slabo plačano delo, siva ekonomija
47. Kdo, če ne mi mladi, plačuje državo, ki se ne prilagaja zgodovini?
48. Ali lahko svoje življenje izpolnimo samo z delom?
49. Kako sanjati v tej družbi, ki je povsem podrejena trgu?

Sedmi del

Mladi in z zmedo navdajajoči zemljevidi ljubezni
50. Nestalna in narcistična mladostna ljubezen
51. Ljubezen in nasilno poseganje v celostnost jaza
52. Brezglava ljubezen lahko škoduje
53. Ko se ljubezen konča, ponovno začni pri sebi
54. Samo mladi lahko odpravijo spolno zapostavljanje
55. Vendar, ali mladi poznajo revolucionarno moč erosa?
56. Ali je večstranska ljubezen resnično lahko svobodna izbira?
57. Pustolovščine želje in klic ljubezni, ki ne popušča pred minljivostjo strasti

Osmi del

Mladi in težavno iskanje samega sebe
58. Smo prepričani, da je življenje, ki ga živimo, res naše?
59. V kolikšni meri našo svobodo omejuje naša osebnost?
60. Ali v dobi tehnike človeku identiteto določa vloga, ki jo opravlja?
61. Samota tistega, ki je prezahteven do sebe
62. Ali je iskanje življenjskega smisla smiselno?
63. Kaj je sreča?
64. Kakšne skrivnosti lahko skriva bolezen?
65. Ni vsako trpljenje znak bolezni

Deveti del

Mladi pred vprašanji o poslednjih rečeh
66. Kaj je v temelju iskanja Boga?
67. Vsakomur svojega Boga, po lastni podobi in sličnosti?
68. Kakšno vlogo je v zgodovini odigrala zamisel o Bogu?
69. Kaj je duša? In predvsem, ali obstaja?
70. Zakaj smrt?
71. Česa se v resnici bojimo pred obličjem smrti?
72. In če bi bilo premišljevanje o smrti prava mera za usmerjanje našega življenja?

Obstajajo mladostniki, ki pišejo bolje od svojih profesorjev. Kako je to mogoče? Prebrali so več knjig kot oni. Nekateri najstniki poznajo čustva v vseh možnih odtenkih. Kdo jih je seznanil z njimi? Knjige, ki so jih prebrali.

40. Mladi, ki berejo, živijo mnogo življenj

Predragi gospod Galimberti, imam petnajst let in obiskujem klasični licej v nekem mestecu v Apuliji, kjer z neba sije sonce in morje razveseljuje ljudem duha. Ali pa je bilo nekoč tako, kajti zdaj so vsi pogreznjeni v tehnologijo in nimajo ne poguma ne volje, če lahko tako rečemo, da bi si pogledali v oči.
Kot vsak petek zvečer sem v svoji postelji brala časopis in bi nato naprej brala knjigo, če mojega običajnega početja ne bi prekinil spomin na nekaj, kar se mi je zgodilo, ko mi je bilo pet let. Takrat mi je soseda, čudovita starčica, ki je pred nekaj leti umrla, podarila zavoj. Ta zavoj je bil oglat, velik in težak. Komaj sem čakala, da ga odprem, vendar sem ji morala obljubiti, da ga ne bom, dokler se ne bom naučila brati. Spravila sem ga v omaro v knjižnici. Čez leto in dan sem res znala brati. Ko sem darilo odprla, sem na svoje veliko presenečenje našla knjigo pravljic. Vendar to ni bila navadna knjiga pravljic, bila je moja prva knjiga pravljic, tista, ki sem jo brala vsak večer, da sem lahko zaspala, tista, ki mi je pomagala, da sem si izmislila svet samo zase.
Sčasoma so mi podarili druge knjige; eno od njih rada berem še danes, pravljice Itala Calvina. Ta mi je bila najljubša. Danes je moja soba polna knjig. Šolskih, pesniških, ljubezenskih, takih, ob katerih jokaš do zadnje strani, knjige, ki ti vzbujajo strah, knjige, ki ti jemljejo dih. Nekoč sem kupila knjigo, ki me je zasvojila. Ponoči nisem spala, zjutraj sem najprej pomislila na to, ali se bo končala dobro ali slabo. Lahko bi napisala sto, tisoč, milijarde strani o knjigah. Moje sanje so, da bi postala pisateljica, dobra pisateljica. Pisateljica, katere knjigo vzljubijo tudi tisti, ki imajo knjige za nekaj nekoristnega, tudi oni naj bi na koncu požrli svoje besede in potočili solze iz oči, končno odprtih za svet. Vendar so žal za to generacijo knjige deveta skrb. Preveč tehnologije je. Tehnologija nas počasi požira. Ni več medčloveških stikov! Zdaj se ljudje spoznavajo po Facebooku in na različnih družabnih omrežjih. V tej generaciji je težko uresničiti svoje sanje.
V mojem razredu, in naj ponovim, da obiskujem klasični licej, od štiriindvajsetih dijakov samo štirje berejo knjige. Ostali ne berejo. Ob teh podatkih me je groza. Rada bi, da bi vsi ponovno odkrili ljubezen do knjig. Medtem čakam in hranim svoje skrivnosti v kovinski steklenici v upanju, da se bodo nekega dne uresničile, in borila se bom zato. Hvala, da ste me poslušali.

Chiara

U. G. Z veseljem objavljam pisma, ki mi jih pošiljajo mladostniki, kajti v nasprotju z odraslimi, ki se pogosto upravičeno pritožujejo ali žalostijo ali obtožujejo, mladostniki opisujejo svojo usodo ali pa si zamišljajo načrte za prihodnost. In poslušanje njihovih sanjarskih načrtov za prihodnost ne bi smelo sprožiti poplave odzivov odraslih, ki jim očitajo naivnost; točno to namreč berem v prejetih odzivih. Odrasli namreč poznajo minuli čas, ne poznajo pa časa, ki bo prišel, in ta vendarle pripada mladim.
Obstajajo na primer mladostniki, ki pišejo bolje od svojih profesorjev. Kako je to mogoče? Prebrali so več knjig kot oni. Nekateri najstniki poznajo čustva v vseh možnih odtenkih. Kdo jih je seznanil z njimi? Knjige, ki so jih prebrali. Obstajajo mladostniki, ki se nikoli ne dolgočasijo, ker so iz knjig spoznali, kako neverjetna pota ponuja življenje, in ne potrebujejo mamil za »potovanje« iz vsakdanjosti. Nazadnje obstajajo tudi najstniki, ki zaradi prebranih knjig ne dramatizirajo trpljenja, ko jim ga življenje prinese, in se ne prepuščajo ljubeznim z naivnostjo tistih, ki poznajo samo trenutno strast. Ker vedo, kako široko razprta in raznobarvna je pahljača čustev, kako prostrano je ozvezdje idej, se ne izgubijo v prvi strasti, ki jih obsede, ali v prvi fiksni ideji, ki jih muči.
Zaradi tega seveda ne postanejo nedovzetni za nemir odraščanja in tudi ne odrastejo prezgodaj. Po zaslugi knjig so svojemu duhu in svojemu srcu odprli mnoga pota, ki jih brez knjig ne bi nikoli spoznali. Tako so se izognili izgubi sposobnosti jezikovnega izražanja, odmiranju čustev, duševni revščini in pomanjkanju domišljije, ki skoraj vedno nakazuje življenjski načrt, vsaj v najrahlejših obrisih.
Takšne darove prinaša branje knjig, to pa postane življenjski tovariš le tistim, ki so se mu privadili že v otroštvu. Moti se, kdor pravi: »Bral bom, ko bom v pokoju,« kajti če ni začel kot otrok, ne bo bral nikoli. Šola bi se morala potruditi, da bi otroci poleg učbenikov prebrali mnogo drugih knjig, in nepojmljivo je, da v gimnazijskem razredu samo štirje dijaki od štiriindvajsetih berejo knjige. Brez omahovanja lahko rečemo, da je ostalih dvajset že izgubljenih, tudi če bodo izdelali. Kajti vzgoja duha in srca se ne dopolni tako, da izdelamo neki študijski program, temveč tako, da s strastno vnemo hodimo po vseh stezah, kar jih razkriva življenje in ki jih dobra književnost zna pokazati in opisati.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.