Še do brezplačne dostave.

Pekka Halonen (1865–1933), Dekle, ki piše, 1911

ČE PISMO PREBERE, ČE TO, ČESAR SI NE SME DRZNITI NITI SLUTITI, POSTANE GOTOVOST, POTEM NI VEČ POTI NAZAJ

Franz Werfel, BLEDOMODRA ŽENSKA PISAVA

Prevedla Anja Naglič
Spremno besedo napisala Kristina Jurkovič

Žal mi je Leonidasa. Da je sklenil izuriti srce v brezbrižnosti. Da ni sprejel največjega izziva, pravzaprav naloge, ki jo ima človek in ga formira v osebnost, namreč oblikovanje (dobrih, pristnih) medčloveških odnosov, dialoškost, ki bi se kot koncentrični krogi širila navzven, na celotno družbo. Toda Leonidas ne potrebuje moralke. In kdor ga obsoja, ta ne ve, kaj je življenje.

Kristina Jurkovič

POŠTA JE LEŽALA NA ZAJTRKOVALNI MIZI. Znaten kup pisem, kajti Leonidas je ravno pred kratkim slavil petdeseti rojstni dan in še vedno so vsakodnevno prihajala zapoznela voščila. Leonidasu je bilo res ime Leonidas. Zahvalo za to tako herojsko kakor tudi obremenjujoče ime je dolgoval očetu, ki mu je kot siromašen gimnazijski učitelj poleg te dediščine zapustil le še celotno zbirko grško-rimskih klasikov in deset letnikov Tübingenskih študij iz klasične filologije. Na srečo je bilo svečanega Leonidasa zlahka mogoče spremeniti v preprosto-običajnega Lea. Prijatelji so ga imenovali tako, Amelie pa mu ni nikoli rekla drugače kakor Leon. To je storila tudi zdaj, ko je z zamolklim glasom pridala drugemu zlogu v Leónu melodično zateglo in povišano noto.

»Neznosno priljubljen si, León,« je rekla. »Spet najmanj dvanajst čestitk ...«

Leonidas se je ženi nasmehnil, kot da bi se bilo treba za to, da mu je hkrati z vrhuncem bleščeče kariere uspelo doseči tudi petdeseto leto življenja, v zadregi opravičiti. Že nekaj mescev je bil vodja oddelka na ministrstvu za kulturo in šolstvo, s tem pa je sodil med štirideset do petdeset uradnikov, ki so v resnici vladali državi. Njegova bela, spočita roka se je raztreseno igrala s skladovnico pisem.

Amelie je z žličko počasi jedla grenivko. To je bilo vse, kar je ob jutrih použila. Ogrinjalo ji je zdrsnilo z ramen. Na sebi je imela črno kopalno obleko, v kateri je navadno opravila svojo vsakodnevno telovadbo. Steklena vrata, ki so vodila na teraso, so bila napol odprta. Bilo je precej toplo za ta letni čas. S svojega mesta je lahko Leonidas videl daleč preko morja vrtov v zahodnem predmestju Dunaja, vse do hribov, na pobočju katerih se metropola izteče. S pogledom je preveril vreme, ki je bilo za njegovo ugodno počutje in zmogljivost bistveno. Svet se je tega dne predstavljal kot mil oktobrski dan, ki je bil v nekakšni muhasto prisiljeni mladostnosti podoben aprilskemu. Nad vinogradi na obronku mesta je drsela debela, nagla gmota oblakov snežno bele barve in z ostro zarisanimi robovi. Kjer je bilo nebo prazno, je ponujalo na ogled golo, za ta letni čas skoraj nespodobno pomladno modrino. Vrt pred teraso, ki se je komaj že kaj obarval, je ohranjal usnjato trdovratno poletnost. Pobalinski vetrc se je objestno igral z listjem, ki se je očitno še prav močno držalo vej.

Precej lepo, je pomislil Leonidas, v službo bom šel peš. In znova se je nasmehnil. Toda to je bil čuden, mešan nasmeh, navdušen in posmehljiv obenem. Leonidas se je vedno, ko je bil zavestno zadovoljen, nasmehnil posmehljivo in navdušeno. Kakor številni zdravi, postavni, celo lepi moški, ki so v življenju dosegli visok položaj, je bil nagnjen k temu, da je bil v prvih jutranjih urah izjemno zadovoljen in je brez zadržkov pritrjeval vijugavemu delovanju sveta. Tako rekoč iz niča noči je čez most rahle, vsak dan znova porojene osuplosti vstopil v popolno zavedanje svojega življenjskega uspeha. In ta uspeh je bil resnično precejšen: sin revnega gimnazijskega profesorja osmega činovnega razreda. Niče, brez družine, brez imena, še huje, obremenjen z napihnjenim rojstnim imenom. Kakšna turobna, neprijazna študentska leta! Mukoma se preživlja s štipendijami in kot domači učitelj bogatih, debelušnih in nenadarjenih dečkov. Kako težko je obvladati hrepeneče pobliske lakote v lastnih očeh, ko lenobnega gojenca pokličejo k mizi! Toda v prazni omari vendarle visi frak. Nov, brezhiben frak, ki je zahteval le nekaj drobnih popravkov. Ta frak je namreč podedovan. Študijski kolega in sostanovalec ga je z oporoko zapustil Leonidasu, potem ko si je nekega večera v sosednji sobi nenapovedano pognal kroglo v glavo. Stvari se odvijajo skoraj kakor v pravljici, kajti to državniško oblačilo postane odločilno za študentovo življenjsko pot. Lastnik fraka je bil »inteligenten Izraelit«. (Tako previdno ga tudi v svojih mislih označi občutljivi Leonidas, ki se mu preveč odkrito izražanje mučnih okoliščin upira.) In tem ljudem je šlo v tistem času tako izredno dobro, da so si brez težav privoščili takšne luksuzne motive za samomor, kakršen je filozofsko svetobolje.

Franz Werfel (1890–1945)

Werfel je umetniško pot začel kot ekspresionistični lirik in dramatik, pozneje se je uveljavil zlasti s psihološko-realističnimi romani in novelami z zgodovinsko in religiozno-metafizično tematiko. Pred Bledomodro žensko pisavo so bili v slovenščino prevedeni romani Mladostna krivda, Verdi, Otroci iz Neaplja, 40 dni na Muza Daghu in Pesem o Bernardki.

Frak! Kdor ga ima, sme hoditi na plese in druge družabne prireditve. Kdor je v fraku videti dobro in je poleg tega tako posebno nadarjen plesalec kakor Leonidas, hitro vzbudi simpatije, sklepa prijateljstva, spoznava sijoče mlade dame in je vabljen v »najboljše hiše«. Tako je vsaj bilo takrat v tistem osupljivem čarobnem svetu, v katerem je vladala družbena hierarhija, v njej pa nedosegljivo, ki je čakalo, da ga izbrani zmagovalec osvoji. Kariera revnega domačega učitelja se je začela z golim naključjem – z vstopnico za enega od velikih plesnih dogodkov, ki jo je Leonidas prejel v dar. Samomorilčev frak se je tako izkazal za usodnega. S tem ko ga je obupani zapustnik skupaj z življenjem žrtvoval, je pomagal srečnemu dediču prestopiti prag bleščeče prihodnosti. In ta Leonidas ni v Termopilah svoje tesne mladosti nikakor podlegel premoči ošabne družbe. Ne le Amelie, tudi druge ženske so trdile, da plesalca, kakršen je on, nikoli ni bilo in ga tudi več ne bo. Je sploh treba povedati, da je bil Leónova domena valček, in sicer ta, ki se pleše na levo, lebdeče, nežno, neizbežno čvrsto in hkrati sproščeno? V zanosnem dvokoračnem valčku tistega nenavadnega obdobja se je mojster ljubezni, spretnež v vodenju žensk še lahko izkazal, plesi modernega človeka množice pa (po Leónovem prepričanju) nudijo s svojim ravnodušnim prerivanjem skromen prostor le mehanskemu ponavljanju gibov precej mrtvih okončin.

10. septembra 2020 je bila
130. obletnica rojstva Franza Werfla.

Tudi tedaj ko se Leonidas spomni svojih minulih plesnih zmagoslavij, mu okoli čednih ust z bleščečimi zobmi in mehkimi brčicami, ki so še vedno pšenične barve, zaigra tako značilno mešani nasmeh. Večkrat na dan se ima za izrazitega ljubljenca bogov. Če bi preverili njegov »svetovni nazor«, bi moral Leonidas odkrito priznati, da gleda na vesolje kakor na prireditev, katere edini smisel in namen je, da ljubljence bogov, kakršen je sam, razvaja in dvigne z dna v višave ter jim podari moč, čast, blišč in luksuz. Mar ni njegovo lastno življenje popoln dokaz za ta prijazni smisel sveta? V kamri njegovega soseda v bornem študentskem bivališču poči strel. Leonidas podeduje skoraj še popolnoma nov frak. In že se zgodi kakor v baladi. V pustnem času gre na nekaj plesov. Pleše sijajno, ne da bi se kdaj učil. Povabila dežujejo. Leto pozneje že sodi med mlade, za katere se vsi pulijo. Ko kdo izreče njegovo vse preveč klasično rojstno ime, na vseh obrazih zaigra smehljajoča se dobrohotnost. Zelo težko si je priskrbeti sredstva za tako priljubljeno dvojno življenje. S pridnostjo, vztrajnostjo in skromnostjo Leonidasu to uspe. Predčasno opravi vse izpite. Sijajna priporočila mu odprejo vrata do državne službe. Takoj je deležen naklonjenosti nadrejenih, ki njegove prijetno okretne skromnosti kar ne morejo prehvaliti. Že čez nekaj let sledi zelo zavidljiva premestitev v osrednji državni urad, sicer pridržana le za najboljša imena in najbolj izbrane protežirance. In potem ta silovita zaljubljenost Amelie Paradini, osemnajstletnice, velike lepotice ...  (str. 5–9)

Zelo preprosto: novela Bledomodra ženska pisava je vredna branja. Obziren, a hkrati zelo prodoren pripovedni ton, nevsiljivi, a globoki uvidi nam izrišejo psihogram v človeški velikosti. Branje pa je brez dvoma »muss« tudi zaradi zoprnih podobnosti takratnega in današnjega vzdušja. Da se zgodovina v svojih slabih plateh ponavlja, je preprosto neuspeh človeštva. Dan v življenju Leonidasa Tachezyja senči slutnja vojne, ne da bi avtor v ospredje postavljal kake ključne zgodovinske dogodke ali imena. To »nase« prevzame vreme: oblaki, ki v neobičajno toplem jesenskem jutru še prepuščajo modrino neba, se izostrijo in polagoma strnejo v dež, zadušljivo brezvetrje, olistena drevesa, ki jih ogoli pravi obraz jeseni. Werfel zelo prepričljivo portretira brezznačajnost uradniške elite, ki v pisarnah neodgovorno operira, ne zavedajoč se posledic. Takšno družbeno formo mentis lahko izkoristi vsakršen, in ne nujno skrajen režim. Naivno hočem verjeti, da se v noveli opisani prizor sestanka na ministrstvu, ki požene led po žilah, lahko zgodi le v literaturi.

Kristina Jurkovič

NEZGREŠLJIVO ZAHRBTNO JE ŽENSKA, KI JE NEZVESTEMU LJUBIMCU odtegnila svojo podobo, materializirala svojo osebnost v tistih nekaj besedah naslova. Bile so polne strašne prisotnosti, te fine poteze s peresom. Vodja oddelka Leonidas se je začel potiti. Pismo je držal v roki kakor pozivnico kazenskega sodišča, ne, kakor že izdano sodbo tega sodišča. In nenadoma je bil tam tisti julijski dan pred petnajstimi leti, svetel in žareč, v najbolj bežnih podrobnostih.

Počitnice! Prečudovito alpsko poletje v Sankt Gilgnu. Leonidas in Amelie sta še precej sveže poročena. Bivata v očarljivem hotelčku na obrežju jezera. Danes sta s prijatelji dogovorjena za zložen izlet v hribe. Čez nekaj minut bo priplul v pristan tik pred hotelom parniček, na katerega se morajo vkrcati, da prispejo do izhodišča načrtovanega sprehoda. Preddverje gostišča spominja na veliko kmečko izbo. Skozi rešetkasta, z viniko zasenčena okna prodira sonce le z uborno židkimi medenimi kapljami. Sam prostor je temen. A to je nasičena tema, ki čudno slepi oči. Leonidas stopi k vratarski loži in vpraša po svoji pošti. Prišla so tri pisma, med njimi tisto s pokončno, strogo žensko pisavo v bledomodri barvi. Tedaj Leonidas začuti, da Amelie stoji za njim. Zaupljivo mu položi roko na rame. Vpraša, ali ni zanjo prispelo nič. Kako mu uspe skriti Verino pismo in ga spraviti v žep, še sam ne ve. Jantarna tema mu pomaga. Na srečo se zdaj pojavijo prijatelji, ki jih pričakujeta. Po vedrem pozdravljanju Leonidas neopazno izgine. Še pet minut časa ima, da prebere pismo. Ne bere ga, temveč ga neodprto obrača sem in tja. Vera mu piše po treh letih popolnega molka. Piše mu, potem ko se je vedel do nje podleje, strahotneje kakor kadarkoli kakšen moški do svoje ljubimke. Najprej ta najnizkotnejša od vseh strahopetnih laži, saj se je bil vendar tri leta pred tem že poročil, pa ji tega ni priznal. In nato prekanjeno prevarantsko slovo ob oknu vagona: »Zbogom, življenje moje! Še dva tedna, pa boš pri meni!« S temi besedami je kratko malo izginil in se ni več menil za obstoj gospodične Vere Wormser. Če mu danes piše, ona, bitje, kakršno je Vera, tiči za tem najstrašnejše samopremagovanje. To pismo potemtakem ne more biti drugega kakor klic na pomoč v hudi stiski. In tisto najhujše? Vera je pismo napisala tu. V Sankt Gilgnu je. Na hrbtni strani ovojnice piše črno na belem. Biva v penzionu na drugi strani obrežja. Leonidas že izvleče žepni nož, da bi preprosto razparal kuverto – prav tako trapasta kakor izdajalska pedantnost. Vendar noža ne odpre. Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj. Nekaj sekund premišljuje o možnosti in obetu spovedi. Toda kateri bog bi mogel zahtevati od njega, da svoji rosno mladi ženi, Amelie Paradini, ki ga fanatično ljubi in se je z njim na začudenje vseh poročila, da temu privilegiranemu posebne- mu bitju brez obotavljanja, kot strela z jasnega prizna, da jo je že po letu dni njunega zakona skrajno preudarno prevaral? S tem bi zgolj uničil svojo lastno eksistenco in Ameliejino življenje, ne da bi mogel pomagati Veri. Leonidas izgubljeno stoji v tesnem prostoru, medtem ko sekunde bežijo. Slabo mu postane od lastnega strahu in nizkotnosti. Lahko pismo mu težko leži v roki.

Papir ovojnice je zelo tanek in ni podložen. Skozenj nejasno presevajo vrstice. Tu in tam poskuša kaj razbrati. Zaman! Skozi odprto okence pribrenči čmrlj in zdaj je z njim ujet. Leonidasa navdajo praznina, žalost, krivda in nenadoma silna jeza do Vere. Zdelo se je že vendar, da je razumela. Kratka, nora sreča, po milosti naključja in njegove laži. Nič drugače ni ravnal kakor antični bog, ki se v spremenljivi podobi skloni k človeškemu bitju. V tem je vendar plemenitost, lepota. Zdelo se je, da je Vera to prebolela, o tem je bil že tako prepričan. Kajti karkoli se je že utegnilo zgoditi z njo, v teh treh letih po njegovem izginotju se ni oglasila, niti z vrstico, niti z besedo, z nobenim osebnim sporočilom. Vse se je najlepše izteklo in je bilo urejeno. Kako zelo ji je štel v dobro, da se je razumno podredila neizogibnemu. Zdaj pa to pismo! Zgolj po srečnem naključju ni padlo v roke Amelie. Pa ne le pismo. Vera sama je tu, zasleduje ga, pojavi se ob tem gorskem jezeru, kjer se zbirajo vsi, zdaj v gnusno družinskem mescu juliju. Leonidas besno razmišlja: Vera je pač vendar zgolj »intelektualna Izraelitka«. Naj so se ti ljudje zmožni še tako visoko razviti, nekje nazadnje vendarle zašepa. Večinoma pri taktu, tej fini umetnosti, da sočloveku ne povzročamo duševnih neprijetnosti. Zakaj se je moral, na primer, njegov prijatelj in študijski kolega, ki mu je zapustil tisti uspešni frak, ustreliti ob osmih zvečer, v času družabnosti, in poleg tega še v sosednji sobi? Ne bi mogel tega prav tako storiti kje drugje ali takrat, ko Leonidasa ni bilo v bližini? Ampak ne! Vsako dejanje, tudi najbolj obupano, je treba podčrtati in dati v bridek narekovaj. Vedno je nekaj preveč ali nekaj premalo! Dokaz za takó značilno pomanjkanje takta. Neizmerno netaktno je od Vere, da pride julija v Sankt Gilgen, kjer želi Leonidas z Amelie preživeti dva tedna težko prisluženega dopusta, kakor je gotovo izvedela. Recimo, da jo zdaj sreča na parničku –kaj naj stori? Seveda ve, kaj bo storil: ne bo je prepoznal, ne bo je pozdravil, nepozorno vedro bo gledal skoznjo ter v smehu, ne da bi trenil, kramljal z Amelie in družbico. Toda kako drago bo plačal to nezaslišano briljantno držo! Stala ga bo živcev in samozavesti skozi ves teden njegovega vse prekratkega dopusta. Tek ga bo minil. Naslednji dnevi bodo zagrenjeni. In takoj si mora izmisliti za Amelie prepričljiv razlog, da lahko najpozneje jutri opoldne prekine bivanje v tem krasnem Sankt Gilgnu. A kamorkoli se bosta odpravila – na Tirolsko, na Lido ali k Črnemu morju –, povsod ga bo zasledovala možnost, ki si je ne upa domisliti. Ob naglem slapu teh razmišljanj je pozabil na pismo v roki. Tedaj pa ga zgrabi nenadna radovednost. Rad bi vedel, pri čem je. Morda so tiste mračne slutnje in bojazni le plod njegove tako zlahka razdražljive hipohondrije. Morda si bo olajšano oddahnil, ko bo pismo prebral. Debeli poletni čmrlj, njegov sojetnik, je končno našel špranjo pri oknu in odbrenčal na svobodo. Naenkrat je grozno tiho v tem klavrnem tesnem prostoru. Leonidas nastavi žepni nož, da bi odprl pismo. V tistem pa zatrobi prastari parniček, majhen in majav, otroška igrača iz davnih časov. Lopatasto kolo slišno peni vodo. Po kratki negibnosti začne senčni vzorec listja vinike znova svojo igro na steni. Ni več časa! Amelie bo vsak hip živčno zaklicala: León! Srce mu razbija, ko trga pismo na koščke in pusti, da izgine ... (str. 15–18)

Tako na intimni kot na družbeni ravni, ki se navsezadnje vendarle vedno prepleteta, je človek dnevno soočen z muko (?) izbora in z njegovimi posledicami, prednostmi in pomanjkljivostmi. Le kdo bi bil Leonidas, če bi izbral Vero Wormser? Bi lahko rastel ob njej, skupaj z njo? Bi ji zmogel pomagati nesti, kar bi jo glede na zgodovinske okoliščine doletelo, bi bil dovolj močan, bi se postavil zanjo, ko bi prišel čas? Za njiju? Odločil se je za absolutno prilagoditev, kar je morda povsem legitimno, in v tej odločitvi zaspal v temi opernega hodnika.

Kristina Jurkovič

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.