Še do brezplačne dostave.

PISATI SMEŠNO JE NAJTEŽJE, SAJ TO MENDA VEMO

Zoran Hočevar

Zoran Hočevar (1944) se je rodil v Metliki, študiral je na beograjski akademiji za likovno umetnost, nato pa še na ALU v Ljubljani. Piše romane in drame. Njegova dela so postavljena v sodobni čas, pripovedujejo vsakdanje zgodbe malih ljudi, pri čemer avtor uporablja pogovorni jezik s številnimi vulgarizmi in duhovitostmi, blizu mu je ironija. Za roman Šolen z brega je leta 1998 prejel nagrado Kresnik, leta 2001 pa Grumovo nagrado za tragedijo M'te ubu!.

ČEPRAV SEVEDA

DA BI BIL DO SEBE SAMEGA KDAJ ZLONAMEREN, tega se ne spomim. Bil sem pa površen, in to dostikrat celo med opravili, ki so terjala od mene absolutno zbranost. Dam primer:

Med pisanjem romana, v katerem sem obdeloval razmere v nebesih in hierarhijo med njih prebivalci, se nikakor nisem mogel spomit ... ne pa ne ... kako se je pisala plemkinja, živeča na Madžarskem sredi 17. stoletja, ki je kljub sadističnem izživljanju nad svojimi podložniki prišla po smrti v nebesa. Tak je bil pač moj koncept. Medtem ko njen priimek ... hm ... kako že? ... Hunjady? Ne bo šlo. Arpady? Še manj verjetno. In naposled ... bejž, sem rekel, nimam živcev za jebado z malenkostmi, zaenkrat naj bo Esterhazy.

Ja? Zaenkrat? Kar ostala je zapisana pod tem imenom v romanu. A glede malenkosti, tako imenovanih, tole: prec ko je roman izšel, sta se pojavila v javnosti kar dva umetniška izdelka, en roman in en celovečerni film, in oba sta obravnavala taisto baronico, vendar s priimkom Bathory!

Ti mater, točno, Bathory! Se pravi, težka polomija, zdaj si zagotovo mislite o meni, da sem čista neznalica. A poglejte, prav o tej prasici sem si bil popolnoma na jasnem. Vedel sem celo še več. Madžarsko plemstvo je, sledeče govoricam o zločinih, sprožilo proces in naprosilo priče, kar jih je, naj se zglasijo na sodišču. A potem? Potem jih je vse pobilo, zrezalo na koščke, jih solilo, jih popeklo na čebuli, jih posipalo z zmleto papriko, jih podušilo in nato požrlo z največjim apetitom ter zalilo z bokalom palinke.

Čeprav seveda, meni se zdi moj zločin veliko hujši. Upanje gojim samo, da je bil kupec knjige tudi kdo, ki je napako ne samo zaznal, marveč je, hevreka, pohitel in kupil še dodatnih trideset izvodov. In če je, je storil pametno. Menda je en ameriški muzej izjemno mastno plačal nekemu zbiralcu kiksov v umetniških izdelkih za njegovo zbirko, potlej pa posebej zanjo dal zgradit bazaltno stavbo z imenom tistega s črkami v rimski kapitali na pročelju. In posledica: obisk muzeja je, tako poročajo vsi pomembni časopisi, zvečan za desetkrat!

Sicer se največ lapsusov zgodi v filmu, mediju, ki naj bi nudil sliko pristne stvarnosti ... a skorajda ni filma, niti takega z milijardnim vložkom vanj, ki ne bi moč bilo v njem opazit vsaj ene pomanjkljivosti oziroma razloga za hahljanje in celo rezget iz privoščljivosti. Taglavni kavbojc se, na primer, vrže z nekega balkona ali strehe dol, in vidi se lepo, da mu je kolt pri tem odneslo iz futrole daleč nekam, ampak glej, takoj ko se heroj pobere, že nažiga s tais- tim koltom proti lopovom in enega celo zadene točno sredi čela. In oči tam ene druge zvezde so bile v njeni puberteti modre, toda ko je zrasla, so bile rjave. Super, ne? Še lepši kiks od tega pa je mikrofon, razločno viden iznad srednjeveških kirasirjev v oklepih.

Toda nehal bi nakladat o napakah drugih. Bolj me pečeta količina in grozota tistih, ki sem jih ušpičil jaz. In ene me je še posebno sram.

Nekoč sem javnosti pokazal en svoj krajši filmček, komedijo, ki je bila kar smešna, res, a kaj, ko moram reč, da se občinstvu kader, v katerem en precejšen debeluhar mukoma prerine maso svojega telesa skoz čist ozko okence v neko hišo, sploh ni zdel zabaven v primeri z naslednjim, v katerem bajsi ne samo da se pobere s tal pod zasteklenim oknom nadpovprečne dimenizije, marveč je to okno z zunanje strani celo zavarovano s palicami iz železa!

Cvek bi si zaslužil, to drži, a vsaj po tem je filmič rariteta. In na polomijah se učimo, ne? In to vsi ljudje, še ekstra znanstveniki. Resda je sicer po milijonu in še več eksplozijah laboratorijev prišlo nazadnje do tako fantastičnih izumov, da so se o teh pomembnostih bili seznanili celo občani na otočju Fidži ...

... vendar je naposled tudi znanstvenikom sinilo, da se jim utegne maščevat, če med opazovanjem česa z mikroskopom poizkusijo ugasnit čik od cigarete v pepelniku, a zadenejo prav tisto šalčko, v kateri je žvepleni prah, denimo.

Najbolj pametno z njihove strani pa bi bilo, če sploh kadili ne bi. Bistvena je namreč znanost. Toda kaj čmo, ta ga zna zelo pokidat kljub namenu delovanja v korist človeštva. Dam primer. Trditev enih kemikov, da »element arzen s svojo barvo v tapetah, barvo ozalita, nadvse prispeva k lepoti stanovanj«, se je izkazala kot vredna upoštevanja ...

... a prav tako umestna je bila trditev drugih enih kemikov, da prebivalci, stanujoči med tovrstnimi nalepnicami, delajo popolnoma pravilno, če umirajo prezgodaj, kajti hlapi od arzena so strupeni.

Ampak zdaj sem jaz na prangerju, pustimo njih.

|||

In če pogledate, na fotki sem z enim od rabotnikov, zidarjem Mehmedom. Bila je prav tako nedelja, ta še v decembru, grela sva se ob gorečih trskah. No, in zdaj povejte, kdo od naju se vam zdi bolj imeniten. Kdo od naju bi bil bolj ustrezen za igrat avtoritativnega in hkrati še pravičnega junaka v romanu ali drami. Ta, ki je na desni strani, ali ta, ki je na levi?

Kajpa, ta ki je na desni, on!, čeprav sem jaz, kot vidite, v malone zakmašnem gvantu. In da veste, ta Bosanec sploh ni bil edini plemenitnik po izgledu in obnašanju med plebsom. Kar pomeni med zidarji, pleskarji, železokrivci, žagarji, kleparji, pometači, asfalterji, štromarji, steklarji, kamnorezci in celo mesarji. Slednji znajo bit celo prav ekstra občutljive dušice. Osebno garantiram. Mehmedu na not in po izgledu sličnih lordov, kajpada pa tudi nadpovprečno srčnih dam, sem srečal kar precej po deloviščih nižje sorte, tako zvane.

Toda takih imenitnikov, ki si navkljub pretežno skromnejšim pogojem preživetja (in navkljub temu, da se zavedajo, kako neslavno reputacijo uživajo pri oblastnikih in baje veljakih vobče) prizadevajo bit kar se da korektni, takih je dejansko največ 0,6 promila. In njim primerljivih poštenjakov je seveda malo tudi med manjšinci, a še najmanj med umetniki. Sicer so eni res kapacitete, zmeraj se jih najde par zares superiornih po talentu, a čemu je treba dvigat ravno kakemu od slednjih nos še višje, kakor je visok ... madona ... ne zastopim. Resda pa ta greh, če upoštevamo, da povečini ravno najminornejši flackači in klepači dobesedno pokajo od bogovstva – četudi jim ga pripisuje le najbližja žlahta in skupinica podkupljenih hvalilcev – ni posebno velik.

Ampak pustil bi zdaj to. Rekel bi še kakšno o poštenju vobče. Bi in bom, ker moram, toda boljši termin se mi zdi normalnost. Ja, tako. Normalen človek, tak je pa izjemna redkost. Skorajda ga ni. In zdaj, ojoj ...

Jaz sem izrazit slovencelj. Moti me samo, da me je tega sram. Česar ne razumem najbolje. Živa kontradikcija od človeka, saj vem.

Zoran Hočevar, Delo

TOLE ZDAJ

SMEM VERJET IN UPAM? Upam, ja, saj nisem več docela trdni vodja skoz berilo. Rekel sem, če se nemara spomite, da snov popolnoma obvladam. Ali da jo nadzorujem. Nekaj takega. Računal sem pač na par zanesljivih desk pod mojimi nogami, in ker sem imel za najbolj trdno tisto po imenu Edo, ker sem se resnično nadejal objave tega delca s strani založbe (sam bi ga nikoli ne bil zmožen), sem trenutno v precej majavi situaciji, ali če povem bolj pesniško, v riti.

Ni dogodkov, pa tako ni praktično ničesar za opisovanje. Kar pomeni, da se mi življenje zdi nesmiselno, brezveze?

Ne, zaenkrat ne še. Nisem jaz edini pisec proze, ki zvečine ždi za mizo, ne pa na rešilnem čolnu kje med Libijo in Lampeduso. A tudi če kdo tak obstaja, najsi je osebno Hemingway, ki je zadet na kobariški fronti, potlej operiran, pa še sam se leči s flaškoni šnopsa in občasnimi nokavti njemu zoprnih, pa ki potem na Kubi lovi petstokilske mečarice, gnuje v Nigeriji in bejbe po Evropi in Ameriki, pa sodeluje in v španski in v drugi vojni in med tem ubije, dasi po profesiji reporter, najmanj ducat takozvanih kravtov, pa se poroči s štirimi ženami in otroke dela pa še prehranjuje jih vse, in ni ga konec niti po dveh padcih z aeroplanom, pa si mora potemtakem sam prestrelit glavo – vendar mu je predvsem pomembno, da sedi na samem kje in tipka.

No, stoji, ker matrali so ga hemoroidi. Kakorkoli, segel je do zvezd, zahvaljujoč pretežno pisanju. Kot tudi en, ki nikoli ni imel v rokah niti takele pištolce, ki zgolj vodo špricka, kljub temu pa je docela prepričljivo, kakor da je bil osebno zraven, spravil na papir poboje in pokole med spopadom vojske Severa in Juga.

In še ena stvar, važnejša, saj zato je v posebnem pasusu: kako povedat! Godi se nam morda vsega vraga ali pa si vraga pač izmislimo, a nekaj je: če ni zadeva pripovedovana z natančno pravimi besedami in pravo količino njih

čim manj

in če ni v tistemle krvi, in to krvi iz lastnih žil, sicer mogoče ste pisatelj, ampak tak bolj, za en kurc.

Ma niti kurc ne. Zmota, napačen izraz, ker gre za bedo. Moral bi reč pimpek, ampak fraza je pač taka. Upam, da smo se vseeno razumeli. Skratka, zlahka je mogoče, da se izgubite, da zaidete celo med izdelavo najbolj prepričljive izmišljije, če ne pazite. Sploh pa, če ni zad ideje in posebno ne, če komaj čakate, da pride ura trinajst, ko je čas, da se presedete za drugo mizo, tisto kuhinjsko, in sežete po žlici.

No, osebno nisem tak, čeprav se od mašine resda dvignem točno ob rečeni uri. Dejstvo je pač, da kaj dlje ne morem mislit. Sem pa do rečenega momenta kljub zanič možganom priden uporabnik aparata po imenu računalnik. Res, ugasnem ga pred eno le tedaj, ko se mi kaka ... no, katera od eksternih dogodivščin prizazdi porabna za opis pozneje ali pa se mi, kaj klinc, ne da več ...

 

Evo, klinc! Pa sem ga našel. Ampak ne, saj ni problema, tipkanje je zanimivo delo. Niti ko mi ga poskuša kdo zagravžat, se ne dam. Nekakšna nuja znotraj mene me priganja. Mar bi jaz sicer sploh čmrknil kaj o urednikih, če bi se dotični ne izrekel proti Edotu kot literarni umetnini? Najbrž ne, in del resnice o današnjosti, o temle zdaj, bi se izgubil.

In izginilo bi, če bi iz obupa jenjal pisat, še dodatno razočaranje, glede katerega sem prav tako dolžan natančneje poročat:

Vreme, vam povem, je čista polomija. Od celotnega števila žab ni letos niti ena zaregljala v nebo, češ, daj nam moče. Razumljivo, ko pa praktično brez pavze lije, piha in mrazi. Kar tudi mene deprimira. Sonca rabim, tega predvsem, čeravno ne spet toliko kot lani. Lani, veste, smo imeli čez poletje par prav hudih suš. V jamah prostornine okrog 1500 litrov skupaj, dveh bazenih, ki sem ju izkopal poleg vrta nekaj let nazaj, že junija več ni bilo ne kaplje vode. Ratalo mi je sicer, da sem pridelal nekaj zelenjave, da bi pa bil v naslednjem letu ziher, sem naredil še en tak rezervoar (se pravi jamo z dvometrskim premerom in globoko 70 cm, tu nekje) in ga prekril, enako kakor tista dva, z nekaj sežnji plastične, tako imenovane folije UV, da ne bi šla eventualna voda v podtalje.

Kaj? Eventualna? ... Letos je te gnusne tekočine toliko, da se razliva čez robove vseh treh bazenov! Zemlja pa že itak ni več zemlja. Blato je. A blato ni nikakršna podlaga niti za plevel. Zato je ves moj kmetovalski trud popolnoma brezploden.

Toda super, moreš pa se vsaj razpisat mojstrsko o tem, bi rekel kdo, ki je prepričan, da se da vse dojemat kot podarjeno od višjih sil. Že mogoče, vendar so te nekrščanske, in opustil bi pisateljski opravek, če bi ne bilo v meni nekaj še bolj zlodjevega. Ali praznega, če sem preciznejši, pa zato probavam prav v jebi s tem tekstom videt nekaj smisla.

Do poletja, kakršno že bo, se menda ja smem nadejat dogodkov, ki imajo pozitivnejši predznak. Ali pa po še bolj obupnih, ni pomembno; glavno je, da stvar končam do konca junija, ker hočem brez skrbi plavuckat po jadranskem morju in drnjohat ob uspavanki škržatov.

Vendar je oboje – vem že zdaj – samo pobožna želja. Zmeraj je. Kako naj se počutim potešenega, ko nekaj dokončam, ko me pa najučinkoviteje pomirja delovni proces kot tak. Medtem ko me izidi tega redko kdaj, četudi bi nemara moral bit celo navdušen nad katerim. Ampak ne, po dokončanem in prebranem Edotu sem šel docela brez skrbi za sebe že dopoldne na popolnoma navaden luftarski špancir po mestu.

Edo je dejansko super, nič si ne domišljam. Glejte. Če sem jaz bil o romanu, na katerem sem se trudil štiri leta, zmožen reč, da je zanič, potem pa ga zabrisat na polico in pozabit nanj ...

... kaj torej? Znam bit objektiven, ali ne?

Kdor nima opravka s kulturniškimi krogi, jih pač ne bo prepoznal, a to je povsem nepomembno. Celo ovira pri branju bi to utegnila biti, precej ljudi – kolikor jih sploh bere – se je najbrž spraševalo, kaj so to za eni. Važno je samo, ali so opisani kot pristne osebe, tudi če morda niso ravno najbolj smešni. A pisati smešno je najtežje, saj to menda vemo. Eni vemo, no, mnogi pa mislijo, da to pride zlahka.

Zoran Hočevar, Dnevnik

EDO

Moje ime je Edo Prinčič

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.