Še 15 € do brezplačne dostave.

DOJEL SEM, ZAKAJ JE ZEMLJA BLIZU MOJE VASI VEDNO TAKO PREKLEMANO TEMNA ...

... SKORAJDA ČRNA

Črna mati zemla. Vsakič, ko pade noč, gosta tema pronica v zemljo. Zemlja pa ne more več veliko vpiti. Bilo je gotovo, da bo tema čez nekaj časa ostala nad zemljo in da se ne bo nikoli več zdanilo.

Kristian Novak, ČRNA MATI ZEMLA

Prevedla Đurđa Strsoglavec

Kristian Novak

Hrvaški pisatelj Kristian Novak (1979) se je rodil v Baden-Badnu v Nemčiji, otroštvo in zgodnjo mladost pa je preživel v Medžimurju. Leta 2005 je diplomiral iz kroatistike in germanistike na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu in tam leta 2011 tudi doktoriral. Zaposlen je na Filozofski fakulteti Univerze na Reki, ukvarja se z zgodovinsko sociolingvistiko, večjezičnostjo in nacionalno identiteto. Leta 2012 je objavil znanstveno monografijo Višejezičnost i kolektivni identiteti iliraca.

V obdobju 1996–2009 je kot član hrvaške karate reprezentance osvojil več evropskih in svetovnih medalj (kot posameznik in kot član moštva).

Leta 2005 je objavil roman Obješeni, leta 2013 pa roman Črna mati zemla, za katerega je leta 2014 dobil nagrado Tportala, v letu izida pa je bil nominiran za nagrado Kiklop. Časopis Večernji list je roman uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov petdesetletja.

Leta 2016 je objavil svoj tretji roman, Ciganin, ali najljepši (slov. prevod 2020) in zanj prejel nagrade roman@tportal.hr, Ksaver Šandor Gjalski in Fran Galović ter bil nominiran za nagrado Meše Selimovića in nagrado Fric.

Roman Črna mati zemla je izšel marca 2013 pri zagrebški založbi Algoritam, takrat eni izmed najuglednejših hrvaških založb (zahvaljujoč tudi – ali pa predvsem – uredniku Krunu Lokotarju), in to s tremi različnimi naslovnicami. Akademska slikarka Dunja Janković je založbi predložila štiri ilustracije, in ker se avtor in urednik nista mogla odločiti za eno sámo, sta eno sámo izločila. Temu je Tportal posvetil cel članek, o nastajanju naslovnic(e) pa piše tudi Novak na svoji spletni strani.

Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.

Simon Popek

Ena od treh ilustracij Dunje Janković je bila uporabljena tudi za naslovnico slovenskega prevoda.

V neki medžimurski vasi na južnem bregu Mure ...

... so od srede maja do konca junija 1991 zabeležili skupno osem samomorov. Glede na uradne zapisnike in poročila s kraja dogodka Policijske uprave Medžimurje (tedanje Postaje milice Mursko Središće) ni bilo znakov o medsebojni povezanosti teh osmih primerov samomora. V Medžimurju, kjer je glede na popis iz leta 1991 živelo 119.866 prebivalcev, se je tega leta zgodilo skupno 21 samomorov, kar sodi med najnižjo zabeleženo regionalno stopnjo samomora na Hrvaškem tega leta. Poleg tega polletna stopnja smrtnosti v tej občini, ki je v tistem času imela približno 2500 prebivalcev, ni v znatnejši meri odstopala od prejšnjih oziroma poznejših obdobij, zato ta niz samomorov ni bil deležen posebne pozornosti državnih in lokalnih medijev. Javni prostor je bil takrat tako ali tako povsem zaposlen z dogodki, povezanimi z razpadom Jugoslavije. Sporadični incidenti in rastoče napetosti so vse jasneje napovedovali poznejše spore velikih razsežnosti, zato nekaj, kar se je dogajalo na samem obrobju, ni moglo pomembneje vplivati na medijski prostor. Ta primer v javnosti ni bil odmeven tudi zato, ker prebivalci vasi, že sicer vznemirjeni (poznejše izjave vaščanov govorijo o pojavih, ki mejijo na kolektivno paranojo), niso hoteli, da bi se informacije o nepojasnjenih dogodkih razširile izven vasi. Ti samomori so bili omenjeni v kratkih novicah črne kronike časopisa Medžimurje, v medijih pa le dvakrat, in sicer s pomembnim časovnim odmikom – januarja 1997 v epizodi o problemu depresije in pogostih samomorov vojnih veteranov v televizijski oddaji Latinica in eno leto pozneje v oddaji Malo o zdravju dopoldanskega programa Radia Sljeme. Obakrat je ta primer kot svojevrstno statistično kurioziteto omenil psiholog mag. Mario Torjanac, takrat sodelavec, danes pa predavatelj na Visoki policijski šoli v Zagrebu. Primer je omenil tudi v svoji doktorski disertaciji o epidemiologiji samomora na Hrvaškem, ki jo je zagovarjal leta 2000. V poznejšem znanstvenem članku psihologinje Darije Benci, ki je izšel leta 2002 v reviji Družbene raziskave, je Torjančeva klasifikacija tega primera kot kolektivnega oziroma množičnega samomora kritizirana. Bencijeva je izpostavila, da samomori niso bili sočasni in da ni nikakršnih znakov o motivni povezanosti med njimi, kar velja za tipične kolektivne samomore, kot je primer People's Temple iz leta 1978, ko je 918 pripadnikov verskega kulta sporazumno spilo cianid.

Predgovor, str. 9–10

Matija Dolenčec ni delil sreče s svojimi sonarodnjaki.

Komajda je prikrival globoko nezadovoljstvo in slutnjo, da se bo izgubil v življenjskem breznu. Privolil je, da bo Gito peljal v nakupovalno središče, da bi se ji zahvalil, ker je prebrala nekaj, kar naj bi bila njegova tretja knjiga.

Bila je zadnja od treh ljudi, ki jim je dal svoj izdelek, preden se odloči, ali ga bo sploh poslal uredniku. Njegovi prvi dve knjigi, zbirka kratkih zgodb Odkrivanje nenavadnih organizmov iz leta 2006 in roman Dobro jutro, utvare iz leta 2008, sta kritika in občinstvo razmeroma dobro sprejela (kar pomeni, da je na bilanci prodanih izvodov skorajda vzniknil najmlajši brat štirimestnih števil). Z novo knjigo je bilo drugače. Z njo se je ukvarjal več kot leto in ves čas ga je, ubique, semper, spremljal vonj smeti in gnilobe, zavedanje, da zgodba nikakor ne funkcionira. Občasno ga je popadala paranoja, da tudi sam malce zaudarja, s kotičkom očesa je znal ujeti neprijeten šepet kolegov v službi ali neznanih ljudi v vrsti v trgovini. Zgodba ga v enem letu ni niti enkrat pritegnila, ukvarjanje z njo je bilo nategovanje fabule, da bi se oblikoval kolikor toliko koherenten kolaž domislic in hlinjenih čustvenih dušilcev. Vonj smeti je prihajal naravnost iz ikonice roman_2011.doc. Šlo je za zgodbo o nesrečni ljubezni mladeniča romske narodnosti in Hrvatice in o mladem policaju iz mešanega srbsko-hrvaškega zakona, ki preiskuje brutalen uboj tega mladega Roma. To naj bi bila knjiga, ki bi izzvala komentarje, kot:

»Mater, to je najboljš, kar sem brala zadnja leta. Jokala sem in se smejala. Kaka domišljija! Ne morem verjet, da osebno poznam nekoga, ki piše tako.«;

»Oprostite, ste vi mogoče Matija Dolenčec? Ste vi napisali tisto knjigo o Romih? Oprostite, da vas takole nadlegujem, ampak to je čudovito. To je to, kar ta nacija potrebuje, povedati ji, kar ji gre, pljuniti Hrvatom v faco. Bi hoteli gostovati v moji oddaji v nedeljo popoldne?«;

»Dolenčcu je z novo knjigo uspelo prikazati tragičen potencial lika spodnjega doma komedije dell'arte sodobne hrvaške javnosti.«;

»Prva izdaja Dolenččevega romana je pošla v le nekaj tednih. Gre za pretresljivo zgodbo, v kateri so predstavljene vse ravni sovraštva do drugega in drugačnega v tranzicijski Hrvaški.«;

»Mladi Matija Dolenčec si je s prikazom nemoči navadnega človeka, ki je lahko zgolj udeleženec, ne pa tudi sprožilec zgodovinskih procesov, zagotovil nagrado Evropskega združenja Romov.«;

»David Fincher je začel snemati nov film po nagrajevanem romanu Matije Dolenčca, ki je izšel leta 2011. Vsebina je prirejena, dogajanje je postavljeno v predvojni Berlin, glavni osebi pa sta umetnik judovskega rodu in mlada Nemka. Dolenčec, ki je pred enim tednom dobil nagrado za najlepše oblečenega moškega na Hrvaškem, bo pri snemanju sodeloval kot svetovalec. Na fotografiji so (z leve) Colin Farrell, Fincher, Scarlett Johansson in Matija Dolenčec med pogovorom na filmskem prizorišču.«

Zbiralci sekundarnih odpadkov, str. 2426

Druga izdaja romana, s spremno besedo Kruna Lokotarja, je izšla leta 2017 pri založbi OceanMore, tudi ta z naslovnico Dunje Janković.
Roman je bil pred tem preveden v madžarski jezik (
Anyaföldnek nehéz sara) ter esperanto (La nigra patrino Tero), leta 2017 je bil objavljen v Srbiji, v začetku leta 2020 pa je izšel angleški prevod (Dark Mother Earth).

Foto: Tit Nešović

Prevajalka romana Đurđa Strsoglavec (na fotografiji s predstavitve romana v Klubu Cankarjevega doma 23. maja 2016) je ob izidu leta 2015 k nakupu in branju povabila takole:
Stra pa vüpanje, nejsakdnejšnje pajdaštvo pa strašna osamlenost, nevidena korajža pa nedojmliva krutost. Osen samomorof, dva demona, zgüba edijnoga pajdaša, veuki (usoudni) miti pa legende, Mura pa njejne meglijce. Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate?

Kristian Novak v oddaji Prekinitev programa zaradi branja (HTV3). Prebral je dva odlomka iz romana, v slovenskem prevodu se začneta na straneh 101 in 207. Preberite ju v nadaljevanju.

»Te risbe pa sporočila si puščal atu na grobu ...

... ko si bil majhen,« je zašepetala sestra, medtem ko je topo gledal. »Pobirala sem jih za tabo, ker sem se bala, kaj si bojo ljudje v vasi mislili o tebi. Nisem hotela, da bi se te bali, čeprav si se tako mami kot meni zdel zelo čuden po atovi smrti. Čuden otrok pa konec. Eh, klinc, nisi se mi zdel čuden, bala sem se te in bala sem se zate. Star si bil, kaj, šest let in z mamo si naju znal kar naenkrat vprašat, a bi te imeli radi, če bi vedeli, da si naredil nekaj res groznega. Al pa si me po tiho vprašal, da ne bi slišala mama, a bi šla s teboj odkopavat grobove. Otrok, star šest let. Pogosto si se pogovarjal sam s sabo. Enkrat sem prišla v sobo, stal si sred svoje sobe pa gledal v najtemnejši kot stropa in komajda razumljivo govoril, napol v nekem čudnem jeziku. Spomnim se, da si izgovarjal neke besede ... undal, brokesto, safuntteo ... pol si pa kimal in se smejal. Ko si dojel, da te gledam, si pogledal v strop pa temu nekomu rekel, da sem tvoja sestra in ›naj me pustita‹. Pol so se začele še bolj bolne stvari. Nehal si jest, vse se ti je gabilo, bal si se ostat sam doma, bal si se it na dvorišče, ampak nam nisi hotel povedat, česa te je tako strah. Lulal si v posteljo, tud v šoli si se polulal v hlače. Enkrat sem se sred noči zbudila, ker sem poštekala, da je nekdo v moji sobi, in videla, da si ti. V pižami si stal ob moji postelji, tresel si se od mraza, jokal in šepetal ›tu sta, našla sta me‹. Par dni ti je bilo bolje, pol pa je mama

naenkrat našla modrice pa praske po rebrih pa hrbtu, kot da te je kdo pretepel, ti pa nisi hotel povedat, kdo. Vrgel si kamen v soseda, pljunil v mimoidočega, sežigal pa skrival stvari. In vedno si prepričljivo prisegal, da tega nisi naredil ti. Da ne veš, kdo je, ampak da nisi ti. Enkrat sem te videla, da si metal kamne v češnjo na dvorišču in jo tepel z nogami in rokami, dokler nisi imel odprtih ran na koži. Vprašala sem te, kaj hudiča ti je, pa si rekel, da si jezen, ker ti je mama vrgla stran neko leseno škatlo, in da raje tepeš drevo, ker se bojiš, da bi kaj naredil mami. Pobegnil si od doma, a se niti tega ne spomniš? Sred zime so te našli ob Muri, skoraj zmrznjenega. Na seb si imel pižamo pa jakno. Pol si pobegnil v gozd. To je bilo takrat, ko so ti amputiral prste. Tega se menda spomniš? Ko si bil dva tedna v bolnici, tud pljučnico si imel?«

Matija jo je gledal, ne da bi trenil.

»To si zbrisal pa konec. Z mamo pa naju je bilo ful strah zate. Zdel se je že, da te bo odpeljala socialna služba, ker so ljudje v vasi začel govorit. Pol se je mal umirilo, za par let. Sam pol ... Ko so se začel samomori, po vrsti, a se tega spomniš? Mater ... stalno si bil blizu koga, ki se je poznej ubil. Pa pojasni ljudem v vasi, da je to sam naključje.«

Zbiralci sekundarnih odpadkov, str. 101–103

Med svojim prvim obiskom v Sloveniji, maja 2016, je bil Kristian Novak sogovornik Ksenije Horvat v oddaji Profil na TV Slovenija.

»Hešto! Pujto!« sem glasno zaklical.

Poziv sem moral nekajkrat ponoviti, preden sta se prikazala iz teme.

»Ka je tou bilou s kokoušami?« sem jezno vprašal.

»Vüva bi jih mogla čuvati! Ge sta bila?«

Spogledala sta se, Pujto se je zarežal in siknil:

»Tü sva bila, nindri indri.«

»Ščejš še? Fčasi zaj ti jih bujen. Nesi si jih domou, v rit si jih ftekni, če maš kokouši rajši od naj,« se je zasmejal Hešto.

Pred očmi se mi je stemnilo, z vso močjo sem se zagnal v manjšega. Pograbil sem ga, na kolenih podrsal po blatu in mu hotel zariti celo roko v ogromno zeleno oko. V grlu me je presekalo, ko sem iz neposredne bližine videl, da iz njegovih ust namesto jezika polzi snop debelih rožnatih črvov, ki so se naglo raztezali in krčili proti mojim očem. Odrinil sem ga, se obrnil k drugemu in ga z vso močjo brcnil v glavo. Padel sem na hrbet, on pa se je odkotalil proti stari konjski vpregi. Vstal je, me v skoku oplazil po roki in mi z jakne odtrgal kos tkanine, velik kot robec. Iz komolcev sta mu skozi plašč pogledala dva velikanska nohta, s katerima je trzajoče zamahoval proti moji glavi. Pri drugem zamahu me je skoraj zgrešil, opraskal me je po obrazu, od ušesa pa vse do brade. Stopal sem nazaj in hotel za hrbtom odpreti vrata žične ograje. Nisem mogel najti zapirala.

»Presnete kokouši! Presnete kokouši!« sem vpil. Vedno sta izginila v temi, kadar je babica to izgovorila.

»Boukše bi bilou, če naj ne bi nigdar pouzvo s kmice, « je rekel Pujto.

Končno sem odprl vrata, stopil ven, jih zaprl in se z vso težo naslonil nanje. Gledali smo se skozi žico.

»Si mislo, ka lejko z noma delaš, ka ščejš? Ka naj lejko vržeš s kuče? Zaj boš vido, ka je tou pekeu. Zaj boš vido, ka je tou črna mati zemla. Müva ti pokaževa.«

»Ka ščeta od menej?« sem vprašal in brez uspeha lovil sapo.

Kristian Novak o naslovu romana

To je fraza, ki se v Medžimurju uporablja v različnih kontekstih. Lahko ste pijani 'kak črna mati zemla', zaspani 'kak črna mati zemla', lahko tudi koga zatolčete 'v črno mater zemlo'. Ko umremo, gremo pri nas pod zemljo. Ker govori roman Črna mati zemla o smrti in o tem, kako se znajdejo tisti, ki so ostali živi, se mi je ta naslov ponujal kar sam od sebe. Poleg tega imamo v Medžimurju posebno topel odnos do svoje zemlje. Obstaja legenda, po kateri je Bog najlepši del zemlje ohranil zase, pa ga je potem dal Medžimurcem, da obdelujejo ta raj na zemlji.
Delo, 18. 5. 2016

Foto: Tit Nešović

Gostovanje Kristiana Novaka 23. maja 2016 v Klubu Cankarjevega doma. V pogovoru, ki ga je vodila literarna kritičarka Iva Kosmos, sta sodelovala prevajalka Đurđa Strsoglavec in hrvaški urednik Kruno Lokotar.
Novak je bil marca 2020, ob izidu romana
Cigan, ampak najlepši (Beletrina), gost literarnega festivala Fabula.

»Tou, ka bi müva radiva, tou nama ne mreš dati. Tou va si samiva zejla,« je rekel Hešto in se zarežal. »Najprlej bujeva drüjge kokouši, te ti bujeva omo. Z noužon va jo spikala, f hrbet. Strijca pa njegovo ženo, glavej njima odsekava med spanjon. Te ti zažgejva mamo. Poligejva jo z bencijnon pa jo zažgejva.«

»Fse, štere maš rad, ti zemeva, tebej pa pistijva za konec. F kuči boš žijvo san pa fsakoga, šteri de prišo k tebi, va bujla,« je dodal Pujto in plosknil.

»Vö vaj poven, nej misliti, ka ne mo,« sem hotel zavpiti, ampak iz grla je prihajal samo obupan šepet.

»Komi naj boš vö pravo?« je z nadutim nasmeškom vprašal Pujto. »Vej ti nišče nika več ne vörvle, fsen si že lago.«

»Prišo de moj ata pa ...« nisem znal nadaljevati, s strganim rokavom sem si obrisal solze. Poleg solz sem si obrisal tudi kri z obraza.

»Tvoj atek ne mre prijti. Ne mreš nama lagati. Znaš, ge je tvoj ata? Ne vejš. Müva pa znava.«

Mislil sem, da me bosta iz zlobe mučila, ampak Pujto je komaj čakal, da bi mi razkril.

»Tvojoga ateka majo svečari, goraj v lejsi, na brejgaj. Ideš po njega?« je rekel. Od smeha sta se opotekala po blatu.

»Svečarof nega. Tüj murskij deklic nega. Biu san spodaj pr Muri, ob pounouči, pa so se nej prikazale! Nega jih!« sem rekel, čeprav nisem bil prepričan.

V razred sem prišel blaten, s strgano jakno, po obrazu umazan od solz, zemlje in krvi. Vsi otroci so obnemeli, tovarišica je rekla »Jezus«, vendar se je najbrž spomnila, da ne verjame v te stvari, in je dodala »Kaj takega«.

Kako narisati otomas, str. 207–209

 

Pisanje je brisanje

Kristian Novak na svoji spletni strani piše, da je njegov roman sprva obsegal 400 avtorskih strani, objavljenih pa jih je bilo samo 280. »S sekiro sem jih. Cilj je bil pustiti samo tisto, brez česar zgodba zares ne more. Toda meni se je pred krajšanjem prav vse zdelo pomembno, pa mi je bilo, kot da režem samega sebe. Ko je bila zadeva končana, sem videl, da je tako boljše. Tekst je postal prehodnejši, ker sem bil prisiljen na čim manjšem prostoru doseči maksimalen učinek.«
Preberite nekaj izločenih odlomkov.

Črna mati zemla na odru in filmskem platnu

Režiserka Dora Ruždjak Podolski je leta 2017 roman Črna mati zemla postavila na oder Zagrebškega gledališča mladih (Zagrebačko kazalište mladih, ZKM). Za dramatizacijo je poskrbel Tomislav Zajec, v vlogi Matije pa nastopa Adrian Pezdirc, eden najbolj talentiranih mladih gledaliških umetnikov na Hrvaškem.
Premiera je bila 1. aprila 2017, sledili so številne ponovitve in gostovanja, v Sloveniji je zagrebški ansambel gostilo Slovensko narodno gledališče v Mariboru (2018). Predstava je še vedno na programu ZKM.

Kmalu po izidu slovenskega prevoda je bila napovedana tudi ekranizacija romana, in to v režiji Slovenca Roka Bička (Razredni sovražnik, Družina). Načrtovana je bila že za leto 2018, finančne prepreke in ambicioznost projekta, kot pojasnjuje režiser v intervjuju v Večernjem listu (20. 7. 2020), pa so datum premiere pomaknile za nekaj let v prihodnost.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.