Še 55 € do brezplačne dostave

ZAČARAN KROG DEBELOSTI

Gary Taubes, DOBRE KALORIJE, SLABE KALORIJE

Maščobe, ogljikovi hidrati in kontroverzni pogledi na prehrano in zdravje

Prevedli Urška Pajer in Jana Lavtižar

Več kot milijarda odraslih na svetu je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pretežka

Več kot milijarda odraslih na svetu je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pretežka; tristo milijonov je debelih in delež debelih »je v nekaterih predelih Severne Amerike, v Veliki Britaniji, vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, Tihomorskih otokih, v Avstraliji in na Kitajskem od leta 1980 zrasel za trikrat ali več«. Tudi na teh območjih strokovnjaki krivijo blaginjo. »Ko se dohodki večajo in populacije postajajo bolj urbane,« je zapisala Svetovna zdravstvena organizacija, »se prehrana z veliko kompleksnih ogljikovih hidratov umakne bolj raznoliki prehrani z večjim deležem maščob, nasičenih maščob in sladkorja. Hkrati delovna mesta po vsem svetu postajajo manj fizično zahtevna. Premik k manjši telesni aktivnosti je viden tudi v povečani uporabi avtomatiziranega transporta, domače tehnologije in pasivnih prostočasnih aktivnostih.«

Vse to se zdi razumno, vendar je tu še mnogo drugih spremenljivk, mnogo drugih možnosti, vključno z dejstvom, da se je močno povečalo tudi uživanje prečiščenih ogljikovih hidratov in sladkorja. Da bi ugotovili, katera hipoteza najverjetneje drži, se osredinimo na ZDA, ki ponujajo izhodišče za epidemijo – med koncem sedemdesetih in sredino osemdesetih let –, in na razmeroma konsistentne podatke.

|||

Nasvet, da je treba vsak dan telovaditi, danes najdemo v vseh priporočilih javnega zdravja ter popularnih knjigah o problemih debelosti in prevelike teže. Utrjuje se z vseprisotnimi elektronskimi prikazi tekalnih stez in drugih telovadnih naprav, ki nam povedo, koliko kalorij domnevno porabljamo s svojim razgibavanjem. /.../

Napornejša vadba bi sicer pokurila več kalorij, vendar bi tudi povečala tek. »Po intenzivni mišični vadbi se navadno takoj pojavi potreba po obilnem obroku,« je leta 1940 dejal endokrinolog na Severozahodni univerzi Hugo Rony. »Dosledno visoka ali nizka poraba energije sproža dosledno velik ali majhen tek. Zato moški, ki opravljajo težka fizična dela, spontano pojedo več kakor moški, ki imajo sedeče poklice. Statistika kaže, da je povprečen dnevni kalorični vnos gozdarjev več kot 5000 kalorij, medtem ko jih krojači pojedo samo okoli 2500. Pri ljudeh, ki menjajo poklic od lahkega k težkemu delu ali obratno, se kmalu razvijejo ustrezne spremembe v apetitu.« Če bi krojač postal gozdar in začel jesti kot gozdar, naj bi se zgodilo enako, čeprav v manjši meri, debelemu krojaču, ki bi se za eno uro na dan začel razgibavati kot gozdar. Leta 1960, ko je epidemiolog Alvan Feinstein v dolgem pregledu v reviji Journal of chronic diseases raziskal učinkovitost različnih zdravljenj debelosti, je s telesno vadbo opravil v enem samem odstavku: »Velikokrat se je pokazalo, da je telesna vadba neučinkovita metoda povečanja porabe energije, kajti potrebna je prevelika aktivnost, da bi porabili dovolj kalorij za opazno izgubo teže. Poleg tega telesni napor budi željo po hrani, tako da lahko naknadni vnos kalorij preseže količino, izgubljeno pri vadbi.«

|||

Tisti, ki so pretežki ali debeli (z zelo redkimi izjemami), ne nabirajo kilogramov v nedogled. Nekaj časa se redijo, nato pa dolga obdobja, če ne za vedno, ostanejo pri teži, ki sicer nikakor ni idealna. Zakaj, je torej zanimalo Bennetta, »je energijska bilanca dosežena na določeni ravni maščobnih zalog, in ne na kaki drugi«. Tudi to je vprašanje, ki ga mora upoštevati vsaka razumna hipoteza o debelosti. Leta 1940 je endokrinolog na Severozahodni univerzi Hugo Rony problem opisal na način, ob katerem pomislimo na Hirschevo pripombo izpred petdesetih let: »Debela oseba, ki ohranja svojo težo pri 140 kilogramih, je v kaloričnem ravnovesju, enako kot oseba normalne teže. Ideja, da je debelost posledica pozitivne kalorične bilance, morda lahko pojasni, kako je oseba preveliko težo dosegla, ne pove pa, zakaj jo ohranja, zakaj se upira poskusom, da bi se zmanjšala na normalno in zakaj jo spet pridobi po uspešnem hujšanju.«

Mikavno je domnevati, da se skupnost raziskovalcev debelosti skoraj ni posvečala logičnim in znanstvenim hibam hipoteze o prenajedanju in sedečem načinu življenja med drugim tudi zato, ker je težavno celo razpravljati o tej temi, ne da bi nenehno zadevali ob napake v izražanju, ki jih prinaša. Reči, da se nekdo »prenajeda« ali »veliko jé«, takoj sproži vprašanje: V primerjavi s kom? Raziskave debelosti, kot smo že dejali, so že mnogokrat pokazale, da debeli ljudje v povprečju ne pojedo nič več kot vitki. Morda ne pojedo tako malo, kot rečejo ali mislijo, vendar ne pojedo nujno več kot kdorkoli drug. »Ob redkih priložnostih, ko se je vnos hrane pri skupini debelih oseb meril s potrjeno tehniko,« sta leta 1967 zapisala britanska fiziologa J. V. G. A. Durnin in Reginald Passmore, »se je pokazalo, da ni nič večji kot pri kontrolni skupini oseb z normalno težo. Debeli ljudje niso nujno požrešni: nekateri so resnično zmerni.« Passmore in Durnin se nista vprašala, kako ti zmerni posamezniki postanejo debeli, temveč sta vztrajala, da ni niti »sence dokaza«, ki bi podpiral prepričanje debelih in »tudi njihovih prijateljev ter včasih na žalost tudi medicinskega osebja, da so kot ›skrivnostni stroji‹, ki na neznan način ohranjajo energijo«. Skrivnostno ohranjanje energije pa je, kot se zdi, edino pojasnilo. Zakaj ostajajo debeli, ko pa drugi ob enaki prehrani brez truda ostajajo vitki? Kaj pomeni prenajedanje – če sploh res gre za to?

|||

Konflikt med strokovnostjo in opazovalnimi dokazi je precej vplival na vedo o debelosti. Zanesljiva pričevanja so izhajala samo od ljudi, ki so imeli težave s težo, ali od zdravnikov, ki so jih pogosto zdravili, vendar verodostojnosti na tem področju niso nikoli pridobili. (Že sama domneva, da je debelost psihološka motnja, nakazuje, da debelim ne moremo zaupati glede zanesljivih pričanj o njihovem lastnem stanju.) Vendar imajo prav ti ljudje izkušnje iz prve roke. Ko je Hilde Bruch leta 1957 poročala, da se je dekle drobnih kosti v svojih najstniških letih »dobesedno izgubljalo v gorah maščobe« in da je v enem samem poletju izgubila skoraj 23 kilogramov, ker je pojedla »tri velike porcije mesa« na dan, so ob njenem pričevanju strokovnjaki prej odmahnili z roko, češ da gre za bizaren pojav, kot pa razmislili, kako je do tega prišlo. Toda proces odkrivanja v znanosti, je dejal filozof znanosti Thomas Kuhn, se začne šele z zavedanjem, da narava krši naša pričakovanja. Pogosto prav nekonvencionalni dogodki – anomalni podatki, kot se imenujejo v znanosti – razkrijejo pravo naravo vesolja.

Leta 1920, ko je Vilhjalmur Stefansson začel prehranske strokovnjake prepričevati, da je vsemesna dieta edinstveno zdrava prehrana, je ta, zahvaljujoč Blaku Donaldsonu, internistu iz New Yorka, že prehajala v shujševalno dieto. Donaldson je, kot je zapisal v svojih spominih leta 1962, debele paciente začel zdraviti leta 1919, ko je delal s kardiologom Robertom Halseyjem, enim od štirih ustanoviteljev Ameriškega združenja za zdravje srca (AHA). Po letu neuspešnih poskusov, da bi njegovi pacienti (»debeli srčni bolniki«, kot jih je imenoval) shujšali s polstradalnimi dietami, so mu antropologi v Ameriškem prirodoslovnem muzeju povedali, da so predzgodovinski ljudje živeli skoraj izključno »od najbolj mastnega mesa, ki so ga lahko ubili«, občasno pa so ga dopolnili s koreninicami in jagodičjem. Ob tem je Donaldson sklenil, da mora biti mastno meso »ključni del vsake shujševalne diete«, in ga začel predpisovati svojim debelim pacientom. V dvajsetih letih je s poskušanjem dieto nadgrajeval in nazadnje za vsakega od treh obrokov na dan določil 220 gramov mastnega mesa – po kalorijah razdeljenega v tri dele mastnega in en del pustega mesa, kakor je delal tudi Stefansson pri poskusu v bolnišnici Bellevue. Iz tega po pripravi pri vsakem obroku nastane 170 gramov pustega mesa s 56 grami maščobe. Donaldsonova dieta je prepovedovala vsak sladkor, moko, alkohol in škrob, z izjemo ›hotelske porcije‹ surovega sadja ali krompirja enkrat na dan, s čimer je nadomestil koreninice in jagodičje, ki bi jih starodavni ljudje verjetno tudi jedli. Predpisal je tudi polurni sprehod pred zajtrkom.

V štirih desetletjih, je povedal Donaldson, je zaradi težav s težo zdravil 17.000 pacientov. Večina je ob tej dieti na teden izgubila kilogram ali kilogram in pol, ne da bi bili lačni. Donaldson je trdil, da niso shujšali samo tisti pacienti, ki so goljufali, kar je pogosta domneva zdravnikov o dietah z omejenimi kalorijami. Ti pacienti so bili »zasvojeni s kruhom«, je zapisal Donaldson, in niso nič laže shajali brez škroba, moke in sladkorja, kot tudi kadilec ne more brez cigaret. Zato si je zelo prizadeval, da bi jih prepričal, naj nehajo s svojimi navadami. »Ne pozabite, da imajo grenivke in drugo surovo sadje v sebi škrob. Ne smete jih jesti,« jim je govoril. »Prav tako ne kakršnegakoli kruha. […] Izločiti jih morate iz življenja, zdaj in za vedno.« (Njegov nasvet diabetikom je bil enako odkrit: »Zmešani ste, kadar si dajete inzulin, da bi lahko pojedli krof.«)

|||

V zadnjega četrt stoletja Američani postajajo vse bolj debeli in diabetični. Leta 2004 je veljalo, da je tretjina Američanov klinično debelih; dve tretjini od teh je bilo pretežkih. Vsak deseti odrasli Američan ima diabetes tipa 2 – vsak peti v starosti nad šestdeset let. Zdaj so korenine te epidemije očitne celo pri dojenčkih in porodni teži novorojenčkov. Med družinami srednjega sloja v Massachusettsu, na primer, kot je poročala ekipa raziskovalcev pod vodstvom Matthewa Gillmana s Harvarda, je število pretirano debelih dojenčkov med letoma 1980 in 2001 močno zraslo. Porast je bil najbolj očiten med otroki, mlajšimi od šest mesecev. Vzrok je verjetno v tem, da ženske, ki so v plodni dobi vse debelejše in mnoge zbolijo za diabetesom, svoje presnovne posledice prenesejo na otroke prek intrauterinega okolja. Preskrba s hranili, ki poteka od matere k razvijajočemu se otroku, prehaja skozi posteljico v sorazmerju s koncentracijo hranil v materinem obtoku. Če ima mati visok krvni sladkor, se nastajajoča trebušna slinavka v zarodku na ta dražljaj odzove s proizvodnjo prevelikega števila celic za izločanje inzulina. »Otrok ni diabetičen,« pojasnjuje Boyd Metzger, ki na Severozahodni univerzi preučuje diabetes in nosečnost, »toda celice za proizvodnjo inzulina v trebušni slinavki so spodbujene, da delujejo in zrasejo do velikosti in števila glede na okolje, v katerem so. Zato začno pretirano delovati in otrok nabere preveč maščobe, zaradi česar so otroci diabetičnih mater značilno debeli.«

To najbolje pojasnjuje tudi dejstvo, da so otroci, ki se rodijo ženskam, ki se med nosečnostjo zredijo, navadno debelejši. Medicinska direktorica porodnega oddelka splošne bolnišnice v Massachusettsu Laura Riley je v odziv na harvardsko študijo za Boston Globe povedala, da zdaj svojim pacientkam govori: »Če pretiravate med nosečnostjo, bo otrok večji,« kar nato pomeni: »Otroku lahko povzročite vseživljenjske probleme s težo.« Gillman in njegovi sodelavci so problem opisali takole: »Opažanje trenda povečane teže med dojenčki morda napoveduje nadaljevanje večje pojavnosti otroške in odrasle debelosti.«

A če se debelejšim ženskam rojevajo debelejši otroci in iz debelejših otrok zrasejo debelejše matere, kar je tudi pogosto opažanje, je to še en začaran krog. Nakazuje, da bodo, potem ko generacija mladostnikov in odraslih začne jesti močno prečiščene ogljikove hidrate in sladkor, ki so zdaj vseprisotni v naši prehrani, učinke čutili tudi njihovi otroci in morda celo otroci njihovih otrok. Skrajni primer tega pojava so Pimi, pri katerih je pojavnost diabetesa med najvišjimi od vseh populacij na svetu. Leta 2000 so raziskovalci NIH poročali, da je pri Pimih, ki se rodijo diabetičnim materam, dva- do trikrat večje tveganje, da bodo v odrasli dobi tudi sami dobili diabetes, in dva- do trikrat večje tveganje, da bodo prenesli diabetes na svoje otroke – »in tako nadaljujejo ta krog. Začaran krog diabetičnega intrauterinega okolja lahko pojasni velik del povojnega povečanja števila diabetesa tipa 2 med Pimi in je morda tudi dejavnik v alarmantnem naraščanju te bolezni v državi.«

Soočamo se torej z vprašanjem, ali je isti začaran krog morda tudi dejavnik v alarmantnem naraščanju debelosti v državi in širše. Povsem verjetno je, da hormonske in presnovne posledice visokega krvnega sladkorja – izhajajoč iz »odziva na impulze prevelikih količin glukoze, ki so posledica uživanja preveč prečiščenih ogljikovih hidratov in pretiranega hranjenja nasploh v mnogih civiliziranih družbah«, kakor je dejal James Neel leta 1982 – prehajajo od matere na otroka prek intrauterinega okolja, naj bo mati klinično diabetična ali ne. Če je tako, bo začaran krog verjetno vse hujši, čim dlje se epidemija debelosti nadaljuje in čim dlje bomo neuspešno iskali resnične vzroke debelosti, presnovnega sindroma in diabetesa.

|||

Nekdanji kadilci naj bi težo pridobivali zato, ker jedo več, potem ko nehajo kaditi. To drži, a študije kažejo, da le v prvih dveh ali treh tednih. Po mesecu dni nekdanji kadilci ne jedo nič več, kot bi jedli, če bi še naprej kadili. Presežek zaužitih kalorij ne pojasnjuje pridobivanja teže. Še več, Judith Rodin, nekdanja predsednica Univerze Rockefeller, je leta 1987 poročala, da kadilci, ki nehajo kaditi in nato pridobijo težo, ne zaužijejo nič več kalorij kakor tisti, ki nehajo, a se ne zredijo. (Vendar pojedo »precej več ogljikovih hidratov« in zlasti več sladkorja.) Kadilci so navadno tudi manj aktivni in se manj gibljejo kot nekadilci, zato razlike pri telesni aktivnosti prav tako ne morejo pojasniti pridobivanja teže ob prenehanju kajenja.

Kaže, da nikotin povzroča hujšanje, ker deluje na maščobne celice in povečuje njihovo neodzivnost na inzulin, hkrati zmanjšuje aktivnost lipoprotein lipaze na teh celicah, oboje pa zavira kopičenje maščobe in spodbuja mobilizacijo pred shranjevanjem, kot smo že videli. Mobilizacijo maščobnih kislin verjetno spodbuja neposredno s stimulacijo receptorjev na opnah maščobnih celic, ki jih navadno sprožijo hormoni, kot je adrenalin. Droga prav tako poveča aktivnost lipoprotein lipaze v mišicah, kar morda pojasni strmo povečanje presnovne stopnje, ki se pojavi takoj po kajenju. Vse to se ujema z opažanjem, da kadilci porabljajo maščobne kisline za večji delež svojega dnevnega goriva kot nekadilci in hudi kadilci pokurijo več maščobnih kislin kakor tisti, ki kadijo manj. Skratka, nikotin očitno ne sproža izgube teže in maščobe z zatiranjem teka, temveč z osvobajanjem maščobnih kislin iz maščobnih celic, ki jih usmerja v mišične celice, kjer se absorbirajo in oksidirajo, pri čemer telesu nudijo nekaj presežne energije. Ko človek neha kaditi, se zredi, ker se maščobne celice odzovejo na odsotnost nikotina tako, da precej povečajo aktivnost lipoprotein lipaze. (Obstajajo tudi dokazi, da shujševalno zdravilo fenfluramin – »fen«: polovica priljubljenega shujševalnega zdravila phen/fen, ki ga je FDA prepovedal leta 1997 – deluje na podoben način, z zmanjšanjem aktivnosti lipoprotein lipaze v maščobnem tkivu.)

Gary Taubes

Gary Taubes (1956) je ameriški novinar in publicist. Na Harvardovi univerzi je študiral uporabno fiziko ter na Stanfordovi letalsko in raketno tehniko. Na Univerzi Columbia je dokončal še študij novinarstva in leta 1982 začel delati pri reviji Discover, od leta 1993 je bil dopisnik revije Science, pozneje pa je kot znanstveni avtor sodeloval še z revijami The Atlantic Monthly, The New York Times Magazine, Esquire, Slate in drugimi.

Sprva je pisal pretežno članke in publikacije s področja fizike, pozneje se je začel čedalje več posvečati problemom medicine in prehrane. S teh področij so tudi njegove poljudno-strokovne knjige Nobelove sanje. Moč, prevara in končni eksperiment (1987), Slaba znanost. Kratko življenje in čudni časi hladne fuzije (1993), Dobre kalorije, slabe kalorije. Maščobe, ogljikovi hidrati in kontroverzni pogledi na prehrano in zdravje (2007), Zakaj se redimo. In kaj storimo glede tega (2010) ter Dosje sladkor (2016).

Za svoje raziskovalno in publicistično delo je Taubes prejel več najuglednejših priznanj strokovne javnosti v ZDA, Ameriška zveza znanstvenih piscev mu je trikrat podelila Nagrado za novinarstvo na področju znanosti v družbi, bil je prejemnik štipendije MIT, neodvisni raziskovalec zdravstvene politike pri Skladu Roberta Wooda Johnsona, je tudi soustanovitelj nepridobitne Iniciative za prehranske znanosti (nusi.org).

Kazalo

Predgovor
Kratka zgodovina diete po Bantingu
 

I

Hipoteza o maščobi in holesterolu
1. Eisenhowerjev paradoks
2. Problem pomanjkljivih dokazov
3. Ustvarjanje soglasja
4. Najvišje dobro
 

II

Hipoteza o ogljikovih hidratih
5. Civilizacijske bolezni
6. Hipoteza o ogljikovih hidratih in diabetesu
7. Vlaknine
8. Znanost v ozadju hipoteze o ogljikovih hidratih
9. Trigliceridi in zapleti s holesterolom
10. Vloga inzulina
11. Pomen diabetesa
12. Sladkor
13. Demenca, rak in staranje

III

Debelost in uravnavanje teže
14. Mitologija debelosti
15. Lakota
16. Protislovja
17. Ohranjanje energije
18. Diete za pridobivanje teže
19. Shujševalne diete
20. Nekonvencionalne diete
21. Hipoteza o ogljikovih hidratih – I. Presnova maščob
22. Hipoteza o ogljikovih hidratih – II. Inzulin
23. Redilni ogljikovi hidrati izginejo
24. Hipoteza o ogljikovih hidratih – III. Lakota in sitost
25. Epilog

Preberite tudi

Sladkorna bolezen je danes bolj razširjena kot kdajkoli prej; debelost dosega med prebivalstvom skoraj epidemične razsežnosti; skoraj desetina današnjih otrok ima nealkoholno zamaščenost jeter. Osnovni vzrok teh in podobnih kritičnih družbenih problemov, povezanih z zdravjem, je sladkor.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Modrijan

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.