Še € do brezplačne dostave.
0

TO JE ZAČETEK VSEŽIVLJENJSKEGA HREPENENJA, KI NI ENAKO, JE PA PODOBNO DRUGIM OBLIKAM ZASVOJENOSTI Z MAMILI

Gary Taubes, DOSJE SLADKOR

Prevedla Maja Novak

Sladkor in sladkarije so postali sopomenke za ljubezen in naklonjenost, o čemer priča tudi jezik, v katerem ju izražamo: »cukrček«, »sladkorček«, »bombonček« ter kombinacije in variacije sladkih izrazov vseh vrst.

Foto: Kirsten Lara Getchell

Namen te knjige je predstaviti obtožnico proti sladkorju – tako proti saharozi kot proti koruznemu sirupu z visoko vsebnostjo fruktoze – saj je ta glavni vzrok kroničnih bolezni, ki v 21. stoletju najhuje ogrožajo naše življenje ali vsaj pospešujejo naš propad. V knjigi bi rad pojasnil, zakaj sta omenjeni obliki sladkorja najverjetnejši osumljenki za te težave in kako smo se znašli v današnjem položaju: tretjina vseh odraslih je predebela, dve tretjini imata čezmerno telesno težo, skoraj vsak sedmi človek je diabetik in vsak četrti ali peti bo umrl zaradi raka; vendar smo na glavne osumljence prehranskega sprožanja teh težav do zadnjega desetletja zrli kot na komaj kaj več od nedolžnega užitka.

Ko bi bil to kazenski proces, bi bila obtožnica proti sladkorju dokazno gradivo tožilca.

Od kod sladkorna bolezen?

Mary H., neporočena šestindvajsetletnica, je ambulantni oddelek Splošne bolnišnice Massachusettsa obiskala 2. avgusta 1893. Povedala je, da ima suha usta, da »ves čas pije vodo« in da mora vsako noč trikrat ali štirikrat vstati, da bi urinirala. Počutila se je »slabotno in utrujeno«. Njen tek se je spreminjal; trpela je za zaprtjem in mučili so jo glavoboli z omotico. Po obrokih se ji je spahovalo, v želodcu pa jo je tiščalo in »peklo«. Zmanjkovalo ji je sape.

ELLIOTT JOSLIN, opis »primera sladkorne bolezni št. 1« iz bolnišnične dokumentacije Joslinove klinike

Elliott Joslin je poleti leta 1893 študiral medicino na Harvardu in kot klinični administrator delal v Splošni bolnišnici Massachusettsa, kjer je dokumentiral svoj prvi pogovor z diabetično pacientko. Več kot tri desetletja bodo morala preteči, preden bo postal najvplivnejši strokovnjak za sladkorno bolezen 20. stoletja. Pacientka je bila Mary Higgins, mlada priseljenka, ki je pred petimi leti prišla z Irskega in ki je kot služkinja delala v nekem bostonskem predmestju. Trpela je »za hudo obliko diabetesa mellitusa«, je zapisal Joslin, in njene ledvice so že »odpovedovale zaradi obremenitev«, ki jih je povzročala bolezen.

Joslinovo zanimanje za diabetes je segalo v čas njegovega dodiplomskega študija na Yalu, a morda je prav zaradi Higginsove preraslo v obsedenost. V naslednjih petih letih sta Joslin in Reginald Fitz, ugledni patolog s Harvarda, pregledala »več sto zvezkov« na roko napisane zdravstvene dokumentacije Splošne bolnišnice Massachusettsa, da bi našla podatke, ki bi lahko osvetlili vzrok bolezni in morda ponudili namig, kako jo zdraviti. Joslin je dvakrat potoval v Evropo, kjer je obiskal zdravstvene ustanove v Nemčiji in Avstriji, da bi se učil pri tedanjih najvplivnejših strokovnjakih za diabetes.

Leta 1898, ko je Joslin odprl zasebno ordinacijo, specializirano za zdravljenje sladkorne bolezni, sta s Fitzem na letnem srečanju Ameriškega medicinskega združenja v Denverju predstavila analizo zapiskov massachusettske bolnišnice. Pregledala sta anamnezo vsakega bolnika, ki se je tam zdravil po letu 1824. Čeprav tega takrat še nista vedela, je to, kar sta odkrila, pomenilo začetek epidemije.

Med oseminštiridesetimi tisoči bolnikov, ki so se zdravili v tem obdobju, le leto dni krajšem od treh četrtin stoletja, so diabetes odkrili pri sto dvainsedemdesetih. To je pomenilo le 0,3 odstotka vseh primerov v bolnišnici, a Joslin in Fitz sta opazila jasen trend: tako število pacientov s sladkorno boleznijo kot njihov odstotek sta vztrajno rasla. V trinajstih letih po letu 1885 je bilo v bolnišnico sprejetih toliko bolnikov kot v enainšestdesetih letih predtem. Joslin in Fitz sta pretehtala več mogočih razlag za to, vendar sta zavrnila možnost, da bolezen sama po sebi postaja bolj razširjena. Namesto tega sta naraščanje števila diabetičnih pacientov pripisala »hvalevrednemu nagnjenju diabetikov, da se prepustijo pozornemu zdravstvenemu nadzoru«. Ne gre za to, da za diabetesom iz leta v leto oboleva več Bostončanov, sta rekla, temveč se povečuje delež tistih, ki zato obiščejo bolnišnico.

Do januarja 1921, ko je Joslin v reviji Ameriškega medicinskega združenja objavil članek o svojih kliničnih izkušnjah s sladkorno boleznijo, se je njegovo mnenje precej spremenilo. Nič več ni govoril o hvalevrednih nagnjenjih bolnikov, da poiščejo zdravniško pomoč, temveč je to, čemur je bil priča, opisal z besedo »epidemija«. »Ob široki ulici neke spokojne vasice v Novi Angliji so nekoč druga ob drugi stale tri hiše,« je zapisal, pri čemer je očitno imel v mislih svoj rojstni kraj Oxford v Massachusettsu. »V te hiše so se drug za drugim vselili trije moški – družinski očetje – in štiri ženske, od teh pa so vsi razen enega pozneje podlegli diabetesu.«

Kot je zatrdil Joslin, bi v primeru, da bi te smrti povzročila nalezljiva bolezen – na primer škrlatinka, tifus ali tuberkuloza – krajevne in državne zdravstvene službe vpoklicale ekipe preiskovalcev, ki bi identificirali prenašalce bolezni in preprečili njeno širjenje. »Samo pomislite,« je zapisal, »kakšne ukrepe bi sprejeli, da bi odkrili vir izbruha bolezni in preprečili, da bi se ponovila.« Ker je diabetes kronična bolezen, ne nalezljiva, in ker je do smrti prišlo v obdobju več let, ne v nekaj tednih ali mesecih, pa tega nihče ni opazil. »Celo zavarovalnice niso razumele pomena tega, kar se dogaja,« je zapisal Joslin.

Elliott Joslin

Navadili smo se prebirati zapise o sedanji epidemiji debelosti, morda pa smo do njih postali celo ravnodušni. Pred petdesetimi leti je bil predebel vsak osmi odrasel Američan; danes njihovo število presega tretjino vseh prebivalcev Združenih držav. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da se je stopnja debelosti po letu 1980 podvojila; leta 2014 je bilo na svetu več kot pol milijarde predebelih ljudi, in več kot štirideset milijonov otrok, mlajših od petih let, je bilo predebelih ali pretežkih. Nedvomno postajamo čedalje bolj rejeni, in začetke tega trenda je v Združenih državah mogoče najti v 19. stoletju, epidemija diabetesa pa je še zanimivejši in zgovornejši pojav. (str. 11–13)

POTEM KO SO ČETRT STOLETJA ZANEMARJALI ali omalovaževali vlogo sladkorjev in sladkarij, številni priznani strokovnjaki danes trdijo, da so ti resnično med najpomembnejšimi vzroki debelosti ter diabetesa in da bi morali njihovo porabo močno obdavčiti ali regulirati. A tega še vedno ne počnejo zato, ker bi bili prepričani, da sladkor povzroča bolezen, temveč zato, ker v njem vidijo vir »praznih kalorij«, ki jih zauživamo preveč, ker so tako okusne. Ker prečiščeni sladkor in koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze ne vsebujeta beljakovin, vitaminov, rudninskih snovi, protioksidantov ali vlaknin, po tej logiki bodisi izpodrivata druge, bolj hranljive sestavine naše prehrane bodisi ji preprosto dodajata nepotrebne kalorije, zaradi katerih se redimo. Tako sta zlasti ta razloga tista, zaradi katerih ameriško ministrstvo za kmetijstvo (v svojih nedavnih Prehranskih smernicah za Američane), Svetovna zdravstena organizacija, Ameriško združenje za bolezni srca in druge organizacije priporočajo zmanjšanje porabe sladkorja.

Sklicevanje na prazne kalorije je še posebej pogodu prehrambni industriji, ki ji iz razumljivih razlogov ni do tega, da bi poglavitno – vse prepogosto pa celo ključno – sestavino njenih izdelkov razglasili za strupeno. Kot bom pojasnil pozneje, je industrija sladkorja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločilno prispevala k temu, da je splošna javnost sladkor oprostila krivde za nastanek bolezni. Trditev o praznih kalorijah gre na roko tudi Ameriškemu združenju za diabetes in Ameriškemu združenju za bolezni srca, ki sta zadnjih petdeset let za naše tegobe krivili prehranske maščobe, prizanašali pa sta sladkorju.

Podjetjem, ki prodajajo izdelke z visoko vsebnostjo sladkorja ali izdelke, pri katerih je sladkor vir vseh kalorij, logika praznih kalorij dovoljuje, da trdijo, kako tudi sama skrbijo za zdravje prebivalstva. Ob tem morda celo sama verjamejo, da se borijo proti kugi otroške debelosti in diabetesa – da so torej del rešitve, ne del problema – s tem, da si prizadevajo poučiti otroke, naj manj jejo, se zadovoljijo z manjšimi obroki in več telovadijo. Tako so Coca-Cola, PepsiCo, Mars, Nestlé, Hershey’s in več ducatov drugih podjetij leta 2009 skupaj z Združenjem proizvajalcev živil, Ameriškim združenjem za prehrano (današnjo Akademijo za nutricionistiko in dietetiko) ter ameriškim Dekliškim skavtskim združenjem ustanovili Fundacijo za zdravo telesno težo. Za nameček je teorija o praznih kalorijah politično prikladna. Noben politik, ki se poteguje za javno funkcijo, se noče zameriti najpomembnejšim dejavnikom prehrambne industrije, zlasti ne podjetjem z močnimi lobiji, kakršna so tista na področju proizvodnje sladkorja in brezalkoholnih pijač. »Nobene industrijske panoge ne kaže demonizirati,« je leta 2010 ob predstavitvi svojega zelo odmevnega programa Zganimo se, ki se bori proti debelosti med otroki, izjavila Michelle Obama.

Ta knjiga trdi nekaj drugega: da so sladkorji, kakršna sta saharoza in koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze, temeljni povzročitelji diabetesa ter debelosti. Pri tem si pomaga s preprostim konceptom vzročne zveze, po katerem posežemo, kadar rečemo, da kajenje povzroča pljučnega raka. Ne gre za to, da pojemo preveč tovrstnih sladkorjev – čeprav na to namigujeta že izraza »prevelika poraba« in »pretirano uživanje« – temveč ti sladkorji v človeškem telesu fiziološko, presnovno in endokrinološko (tj. hormonsko) učinkujejo tako, da sprožijo diabetes ter debelost. Najvidnejši zagovornik te trditve je pediatrični endokrinolog Robert Lustig s Kalifornijske univerze v San Franciscu. Po tej logiki tovrstni sladkorji niso strupi s takojšnjim učinkom, ki bi delovali v nekaj dneh ali tednih, temveč škodo povzročajo skozi leta in desetletja, morda celo iz generacije v generacijo. Z drugimi besedami, matere bodo svoje težave prenesle na otroke, a ne zaradi načina, kako jih hranijo in s čim (čeprav tudi to igra svojo vlogo), temveč zaradi tega, kar jedo same, in zaradi posledičnih sprememb v okolju maternice, kjer se razvija otrok.

Posamezniki, ki zbolijo za diabetesom – v vsaki generaciji so to tisti, ki so, po vsem sodeč, zanj dovzetni in genetsko nagnjeni k njemu – nikoli ne bi zboleli, ko bi sami, morda pa tudi njihove matere ter babice, živeli v svetu brez sladkorja ali vsaj z mnogo manj sladkorja, kot ga je v našem svetu na voljo zadnjih sto ali sto petdeset let. Nekatere vrste sladkorja so to, čemur bi evolucijski biologi morda rekli okoljski ali prehranski sprožilec bolezni: neizogiben dejavnik, ki sproži delovanje genetske dovzetnosti in spremeni sicer zdravo prehrano v škodljivo. Če prehrani te ali one populacije tovrstne sladkorje dodamo v zadostnih količinah, ni pomembno, kakšno je siceršnje razmerje med rastlinsko in živalsko hrano – tako je leta 1974 o prehrani prvotnih ameriških prebivalcev menil Kelly West – saj bo posledica slej ko prej epidemija diabetesa ter debelosti. Če to drži, je za napredek v boju proti tem boleznim – za preprečevanje izbruha nadaljnjih primerov debelosti in diabetesa ter za ublažitev sedanje epidemije – treba razkrinkati te oblike sladkorja in podjetja, ki jih prodajajo, ter jih prikazati v pravi luči. (str. 21–23)

V BIOKEMIJI BESEDA »SLADKOR« pomeni skupino molekul ogljikovih hidratov, ki jih, kot pove že izraz, sestavljajo atomi ogljika in vodika. Imena teh ogljikovih hidratov se vsa končajo z -za: glukoza, galaktoza, dekstroza, fruktoza, laktoza itd. Vsi so topni v vodi in vsi se nam zdijo sladki, nekateri bolj, drugi manj. Kadar zdravniki ali znanstveniki govorijo o »krvnem sladkorju«, imajo v mislih glukozo, saj med sladkorji, ki krožijo po naših žilah, drugih skorajda ni.

Običajnejša raba besede »sladkor« se nanaša na saharozo, belo kristalno snov, ki jo dodajamo kavi ali čaju ali pri zajtrku potresemo na žitarice. V enakih delih jo sestavljata glukoza in fruktoza, dvoje manjših molekul enostavnih sladkorjev (kakršnim kemiki rečejo monosaharidi), povezanih v večjo molekulo (disaharid). Fruktoza, ki jo v naravi najdemo v sadju in medu, je najslajša med vsemi sladkorji, in prav zaradi nje je saharoza tako sladka. Zadnje čase so se znanstveniki začeli spraševati, ali ni fruktoza toksična, saj se prav zaradi njene visoke vsebnosti v namiznem sladkorju (saharozi) ta razlikuje od drugih živil, bogatih z ogljikovimi hidrati, kakršna sta kruh in krompir in ki se med prebavo večinoma razgradijo v glukozo. A ker nikoli ne uživamo fruktoze brez glukoze, bi se kazalo vprašati, ali ni toksična prav saharoza, kombinacija približno enakih delov fruktoze in glukoze, ne pa ta ali oni od teh sladkorjev zase.

Že to je dovolj zapleteno, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je na trg za nameček prišel še koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze (high-fructose corn syrup ali HFCS), ki je v naslednjem desetletju v Združenih državah v dobršni meri nadomestil prečiščeni sladkor (torej saharozo). Koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze obstaja v več oblikah; najobičajnejša je znana kot HFCS-55, saj jo sestavlja petinpetdeset odstotkov fruktoze in petinštirideset odstotkov glukoze. Pri saharozi to razmerje znaša petdeset proti petdeset. HFCS-55 so pravzaprav razvili kot cenen nadomestek saharoze kot sladila v brezalkoholnih pijačah – natančneje, v kokakoli – ne da bi to opazno vplivalo na njihov okus ali sladkost.

Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je tako saharozo kot HFCS skupaj z medom in javorovim sirupom – ki sta prav tako kombinaciji fruktoze ter glukoze – uvrstilo v kategorijo »kaloričnih« ali »hranljivih« sladil, da bi ju razlikovali od umetnih sladil, kakršna so saharin, aspartam in sukraloza, ki v resnici ne vsebujejo kalorij. Javne zdravstvene službe ju za razliko od sestavnih sladkorjev, ki jih je mogoče (v sorazmerno majhnih količinah) najti v sadju in zelenjavi, pogosto imenujejo »dodana sladkorja«.

Ker se je pojav HFCS-55 v grobem ujemal z začetkom epidemije debelosti v Združenih državah, so znanstveniki in novinarji pozneje izrazili mnenje, da jo povzroča prav ta, saj naj bi se nekako razlikoval od sladkorja. HFCS je pri priči prišel na slab glas kot posebej nevarna sestavina prehrane – postal je »žarišče nezaupanja vseh ljudi v obdelano hrano«, kot je to opisala nutricionistka Marion Nestle z Newyorške univerze – in za táko pogosto velja še danes. Zato na pločevinkah pepsikole, ki jo sladkajo s saharozo namesto s HFCS, ponosno piše, da vsebuje »naravni sladkor«. Tudi proizvajalci limonade Newman’s Own, ki uporabljajo saharozo (»trsni sladkor«, kot sporoča etiketa), na vidnem mestu na embalaži oglašujejo, da v pijači ni koruznega sirupa z visoko vsebnostjo fruktoze. Leta 2010 je Združenje predelovalcev koruze na Upravo za hrano in zdravila naslovilo peticijo, naj na embalaži živil za HFCS dovoli uporabo izraza »koruzni sladkor«, s čimer se je želelo izogniti demonizaciji. Da bi to preprečila, je sladkorna industrija takoj vložila tožbo proti združenju, to pa je odgovorilo z nasprotno tožbo. Leta 2012 je Uprava za hrano in zdravila peticijo zavrnila – sladkor, je rekla, je »trdno, suho in kristalizirano sladilo«, HFCS pa ne – zato se ta od sladkorja uradno še vedno jasno loči po tem, da je tako gosto tekoč kot pridelan iz koruze.

Čeprav industriji sladkorja (saharoze) tovrstni spori morda celo koristijo, pa samo zamegljujejo bistvo: koruzni sirup z visoko vsebnostjo sladkorja ni fruktoza, kot tudi saharoza ni fruktoza. (Razlog za besedno zvezo »z visoko vsebnostjo fruktoze« je ta, da HFCS v razmerju do glukoze vsebuje več fruktoze od nekdanjih koruznih sirupov, ki so jih začeli izdelovati v 19. stoletju in katerih nobeden ni bil tako sladek, da bi ogrozil primat saharoze v hrani in pijačah.) Kot kaže, se naše telo na HFCS odziva enako kot na saharozo. Leta 2010 je Luc Tappy, raziskovalec na švicarski Univerzi v Lausanni, ki je po mnenju biokemikov med vodilnimi strokovnjaki za sladkorje, v pregledu znanstvenih dognanj, povezanih s slednjimi, zapisal, da »prav nič ne namiguje«, da bi bil HFCS nevarnejši od drugih virov sladkorja. V tej knjigi se bom ukvarjal z vprašanjem, ali sta HFCS in saharoza oba nenevarna ali oba škodljiva, ne z vprašanjem, ali je eden od njiju nevarnejši od drugega. (str. 30–32)

Mamilo ali hrana?

Leta 1923 nas je prodajalna sladkarij v Llandaffu zanimala bolj kot vse drugo. Pomenila nam je to, kar pomeni gostilna pijancu ali cerkev škofu. Brez nje ne bi imeli skoraj ničesar, za kar se bi nam zdelo vredno živeti.

ROALD DAHL, Poba: Zgodbe iz otroštva, 1984. (Prevod: Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997.)

Predstavljajte si trenutek, ko je okus medu ali sladkorja na jeziku še presenečenje, nekakšen opoj. Temu občutku sladkosti sem se pozneje lahko približal le posredno, a celo tako je name naredil močan vtis. V mislih imam prvo srečanje svojega sina s sladkorjem: z glazuro na torti za njegov prvi rojstni dan. O tem, kakšna je bila, lahko sklepam samo po izrazu na Isaacovem obrazu (in njegovi strastni želji, da bi izkustvo ponovil), a očitno je bilo, da ga je okus omamil – da bil dobesedno v ekstazi. To se pravi, ves je bil iz sebe od ugodja, z mano ni več v vsem delil prostora in časa kot malo poprej. Med zalogaji me je osuplo premeril z očmi (sedel mi je v naročju, jaz pa sem mu z vilicami nosil ambrozijo v usta), kot da bo zdaj zdaj vzkliknil: »To je del tvojega sveta? Od tega dne dalje bom vse svoje življenje posvetil temu.«

MICHAEL POLLAN, Botanika poželenja, 2001

Kaj, če imata Roald Dahl in Michael Pollan prav in je okus sladkorja resnično nekakšen opoj? Mar nam to ne daje misliti, da je sam sladkor opojno sredstvo, mamilo? Predstavljajte si mamilo, ki nas lahko opije in nas navda z energijo, zaužijemo pa ga oralno. Da bi začutili njegove čudovite blagodejne učinke, si ga ni treba vbrizgati, ni ga treba kaditi ali vdihavati. Predstavljajte si, da ga je mogoče dodati tako rekoč vsaki hrani, zlasti pa pijačam, kadar pa ga damo otrokom, je njihov užitek tako globok in močan, da prerase v gonilo njihovega življenja.

Pretirano uživanje tega mamila ima morda dolgoročne stranske učinke, kratkoročnih pa ne – nobenega opotekanja ali vrtoglavice ni, nobenega nerazločnega govora, nobene omedlevice ali duševne odsotnosti, nobenega razbijanja srca ali težav z dihanjem. Kadar ga zaužijejo otroci, so njegovi učinki podobni skrajnostim domnevno naravnega nihanja njihovega razpoloženja, od začetne opitosti do ihte in sitnarjenja, ki ju nekaj ur pozneje morda – in morda ne – povzroči abstinenčna kriza. Predvsem pa naše namišljeno mamilo otroke osrečuje, vsaj dokler ga jedo. Potolaži jih v stiskah, jim lajša bolečine, jim pomaga, da se osredotočijo, dokler njegov učinek ne popusti, pa so polni radosti in navdušenja. Edina slabost mamila je, da otroci pričakujejo, da jim bomo v rednih presledkih dajali nadaljnje odmerke, ali to celo zahtevajo.

Koliko časa bi minilo, preden bi starši s tem namišljenim mamilom začeli miriti otroke, jim lajšati bolečine, preprečevati njihove izbruhe slabe volje ali odvračati njihovo pozornost? In ko bi začeli mamilo enačiti z užitkom, kako dolgo bi trajalo, preden bi z njim praznovali rojstne dneve, zmage v malem nogometu, dobre šolske ocene? Kdaj bi z njim začeli drugim izrekati svojo ljubezen in ga uživati v trenutkih sreče? Kdaj brez njega ne bi bilo več popolno nobeno družinsko ali prijateljsko srečanje, kdaj bi za praznike in proslave deloma postala značilna uporaba tega mamila, ki zagotavlja užitek? Kako dolgo bi trajalo, preden bi revni in prikrajšani tega sveta začeli svoj pičli denar zapravljati zanj namesto za hranljive obroke za svoje družine?

Koliko časa bi preteklo, preden bi to mamilo, kot je o sladkorju zapisal antropolog Sidney W. Mintz, postalo »malone nedovzetno za moralno grajo«, preden bi že knjiga, kakršna je tale, veljala za nutricionistični ekvivalent odprave božiča? (str. 34–35)

Edina slabost mamila je, da otroci pričakujejo, da jim bomo v rednih presledkih dajali nadaljnje odmerke, ali to celo zahtevajo.

RES SE ZDI, DA JE HREPENENJE PO SLADKORJU vrezano v naše možgane. Otroci se na sladkor vsekakor odzovejo pri priči, takoj po rojstvu (če ne celo v materinem trebuhu). Dajte otroku možnost izbire med sladkano in nesladkano vodo, je pred tristotimi leti zapisal britanski zdravnik Frederick Slare, »pa bodo požrešno posrkali prvo in se kremžili ob drugi. Pa tudi s kravjim mlekom ne bodo zadovoljni, če ga ne blagoslovimo s ščepcem sladkorja, da postane sladko kakor tisto, ki ga pijejo pri prsih.« Slarova opažanja je v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s poskusi potrdil Jacob Steiner, profesor oralne biologije pri Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Preučeval in fotografiral je izraze na obrazih novorojencev, ki so jim dali okusiti sladkano vodo, še preden so jih podojili ali jim dali kako drugo hrano. Kot je zapisal Steiner, je sledila »opazna, izrazu ›zadovoljstva‹ podobna sprostitev obraza, ki jo je pogosto spremljal ›droben nasmeh‹«, temu pa »navdušeno oblizovanje gornje ustnice in sesanje«. Ko je Steiner poskus ponovil z grenko raztopino, so jo novorojenci izpljunili. (str. 40–41)

ZDI SE, DA SE JE VSA PREHRAMBNA INDUSTRIJA odločila – morda zaradi pričakovanj številnih ciljnih skupin potrošnikov – da mora biti hrana vsaj malo slajena, sicer jo bo naš sodobni okus zavrnil kot nezadostno, mi pa bomo začeli kupovati slajene izdelke konkurence.

Medtem so sladkor in sladkarije postali sopomenke za ljubezen in naklonjenost, o čemer priča tudi jezik, v katerem ju izražamo: »cukrček«, »sladkorček«, »bombonček« ter kombinacije in variacije sladkih izrazov vseh vrst. Na praznovanja in proslavljanja vseh velikih ter malih praznikov in dosežkov prinašamo zlasti sladkor in sladkarije. Marsikomu med nami, ki si ne privošči občasnega kozarčka (in marsikomu, ki si ga), dan polepšajo sladkani prigrizek, slaščica, sladoledni kornet, kokakola ali pepsi. Za starše so sladkor in sladkarije postali orodja, s katerimi nagrajujemo uspehe naših otrok, s katerimi jim dokazujemo, da jih imamo radi in da smo ponosni nanje, s katerimi jih spodbujamo ali premamimo. Sladkarije so postale valuta otroštva in starševstva. (str. 45–46)

Kako malo je še vedno preveč?

Vzemite si trenutek za miselni eksperiment: predstavljajmo si populacijo posameznikov, ki nikoli niso uživali sladkorja v nobeni prečiščeni obliki, dobivali so ga le po naravni poti, s sadjem in zelenjavo. Nato to populacijo prepolovimo in več generacij sledimo njenemu razvoju. Prva polovica ima dostop do prečiščenega sladkorja in koruznega sirupa z visoko vsebnostjo fruktoze in obojega uživa čedalje več, druga pa še vedno živi pretežno brez sladkorja. Obe populaciji imata na voljo enake medicinske storitve in storitve javnega zdravstva, katerih kakovost se iz generacije v generacijo izboljšuje. Ali bosta nazadnje obe trpeli za istim spektrom kroničnih bolezni – enako stopnjo pojavnosti srčnih bolezni, diabetesa, raka in demence? In če tako, kot trdim, populacija, ki uživa sladkor, nosi znatno večje breme kroničnih bolezni, nato pa se odpove sladkorju, koliko generacij bo potrebnih, preden bosta obe populaciji spet enaki? Ali sploh še kdaj bosta?

Ta eksperiment lahko poteka le v domišljiji – v resničnem življenju vse populacije uživajo prehrano, bogato s sladkorjem. Zato ne vemo, kaj bi v svetu brez sladkorja ali z malo sladkorja veljalo za »normalno« ali »zdravo« niti kako bi se v drugačnih okoliščinah razvijala naša vrsta. Ali bi se z leti zredili? Ali bi se ravni našega »slabega« holesterola, trigliceridov in krvnega pritiska zvišale? Bi postali še bolj odporni proti inzulinu, bi še teže prenašali glukozo? Kako dolgo bi v povprečju živeli? Kaj bi nas nazadnje ubilo? Na ta vprašanja ni mogoče odgovoriti.

Ob tem eksperimentu laže razumemo, zakaj tudi prihodnje raziskave morda ne bodo mogle dati dokončnega odgovora. Tako se vračamo k temu, kar sem že omenil, k priznanju, da dokazi proti sladkorju niso dokončni, čeprav se vsaj meni zdijo zelo prepričljivi. Recimo, da bi nekaterim posameznikom v naši populaciji naročili, naj uživajo sodobno prehrano s sladkorjem ali brez njega. Ker je tako rekoč vsej vnaprej pripravljeni hrani, na primer večini vrst kruha, dodan sladkor, bi se morala populacija, ki bi jo prosili, naj se izogiba sladkorju, izogibati tudi tej. To bi izrazito omejilo njeno porabo »hrani podobnih snovi«, kot je to nepozabno imenoval Michael Pollan, in če bi bila bolj zdrava, bi za to obstajala cela vrsta mogočih razlogov. Morda bi pojedla manj prečiščenega žita te ali one vrste, manj glutena, manj transmaščob, manj konzervansov, manj umetnih arom? V danih razmerah tega nikakor ne bi mogli vedeti.

Za potrebe poskusa bi sicer lahko priredili živila, da ne bi vsebovala sladkorja, a v tem primeru ne bi imela enakega okusa – če seveda sladkorja ne bi nadomestili z umetnimi sladili. Naša naključno izbrana populacija, ki bi uživala tako malo sladkorja, kot je le mogoče, bi verjetno shujšala, vendar ne bi vedeli, ali se je to zgodilo zato, ker je jedla manj sladkorja, ali zato, ker je zaužila manj kalorij vseh vrst. Pravzaprav je ta težava skupna vsem prehranskim nasvetom: če se poskušate izogniti glutenu, transmaščobam, nasičenim maščobam ali vsakršnim prečiščenim ogljikovim hidratom, če poskušate omejiti vnos kalorij – skratka, če poskušate jesti manj in bolj zdravo, vam bodo nazadnje vedno svetovali: uživajte manj vnaprej pripravljene hrane, ki vsebuje sladkor, in manj številnih drugih živil. Če se po tem počutimo bolje, ne moremo točno vedeti, čému gre zasluga. Vse skupaj je preveč zapleteno. Če bomo upoštevali prehranske nasvete, po katerih naj bi uživali čim bolj naravno hrano in se izogibali vnaprej pripravljeni (»hrani podobnim snovem«), bomo iz svoje prehrane samodejno odstranili skoraj ves prečiščen sladkor, medtem ko prehranski nasveti, po katerih naj bi se izogibali sladkorju, pomenijo, da se bomo izogibali skoraj vsej vnaprej pripravljeni hrani.

Zadeve še bolj zapletajo umetna (ali nekalorična, kot jih imenuje ameriško ministrstvo za kmetijstvo) sladila. Večina zaskrbljenosti zaradi njihove uporabe se je porodila v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer zaradi raziskav, ki jih je, kot smo videli, delno financirala sladkorna industrija in ki so pripeljale do prepovedi domnevno rakotvornih ciklamatov ter dajale misliti, da saharin lahko povzroči raka (vsaj pri podganah in v izredno visokih odmerkih). Čeprav se je zaskrbljenost sčasoma delno polegla, jo je nadomestila trditev, da umetna sladila morda povzročajo presnovni sindrom, posledično pa tudi debelost in diabetes.

Kanadski dokumentarni film Skrivnosti sladkorja je bil prvič predvajan 4. oktobra 2013 kot del dokumentarne serije The Fifth Estate na kanadski televiziji CBC. Avtorica je raziskovalna novinarka Gillian Findlay, v filmu pa vidimo tudi avtorja knjige Garyja Taubesa Dosje sladkor (na pribl. 19:00 in 35:15 minut).
Spodaj je posnetek enega številnih predavanj Garyja Taubesa.

Znanstveniki so se do tega sklepa dokopali predvsem zaradi epidemioloških raziskav, ki so opozorile na povezavo med umetnimi sladili in debelostjo ter diabetesom. A tudi v tem primeru je nemogoče reči, ali so vzrok za slednji umetna sladila. Povsem mogoče je, da jih namesto sladkorja uporabljajo prav ljudje, ki so nagnjeni k diabetesu in temu, da se redijo. Po najnovejših člankih o morebitnih nevarnostih umetnih sladil sodeč, so dokazi o tveganosti njihove uporabe vse prej kot dokončni. Čeprav možnosti, da ta vodi k naraščanju pojavnosti raznih bolezni in stopnje smrtnosti, ni mogoče izključiti, je kaj takega le malo verjetno.

Kot je leta 1975 izjavil predsednik Nacionalne akademije znanosti Philip Handler, leta 1907 pa predsednik Teddy Roosevelt, je to, kar nas zanima, naslednje: Ali je to, da vse življenje – ali celo samo nekaj let ali desetletij – uporabljamo umetna sladila, bolje ali slabše od uživanja poljubnih količin sladkorja? Težko si predstavljam, da bi bila odločitev za sladkor bolj zdrava. Žal znanstvene študije o tem ne morejo povedati nič dokončnega, kot ne morejo povedati ničesar o dolgoročnih učinkih uživanja sladkorja. Laboratorijske raziskave so odkrile načine, kako umetna sladila po vnosu v telo morda sprožajo podobne fiziološke odzive kot sladkor. Tako kot v ustih imamo tudi v črevesju in prebavnem traktu receptorje za prepoznavo sladkega okusa, zato molekule umetnih sladil, ki jih sprožijo in prepričajo možgane, da smo zaužili sladkor, morda lahko zavedejo tudi telo. A celo če je tako, je le malo dokazov, da ima to škodljive posledice, povezane z vnosom hrane, presnovnim sindromom in telesno težo, kakršne ima sladkor. Če je naš cilj opustiti sladkor, je morda eden od načinov, kako ga doseči, ta, da ga nadomestimo z umetnimi sladili. Ali je tudi uživanje teh skozi leta ali desetletja škodljivo in ali nam preprečuje, da bi se v celoti okoristili s prednostmi prehrane brez sladkorja, današnje raziskave ne morejo povedati.

Vsekakor bi se znanstvena skupnost pri iskanju odgovorov na tovrstna vprašanja lahko potrudila bolj, kot se je v preteklosti. Kljub temu pa bomo morali najbrž še dolgo čakati, preden bodo službe javnega zdravstva finančno podprle ustrezne raziskave, ki bi nam dokončno odgovorile na to, kar nas zanima. Kaj naj storimo do tedaj?

Kakorkoli obračamo, je odgovor na vprašanje, koliko je preveč, kajpak stvar osebne odločitve, podobno kot se odrasli sami odločamo, koliko alkohola, kofeina ali nikotina bomo zaužili. Kot sem poskušal dokazati v tej knjigi, zadostno število podatkov daje misliti, da je sladkor toksična snov, ti podatki pa nam hkrati omogočajo sprejeti z dejstvi podprto odločitev, kako morebitno tveganje uskladiti s pričakovanimi koristmi. Slednje bomo laže ocenili, če si bomo predstavljali življenje brez sladkorja. Nekdanji kadilci (med katerimi sem tudi sam) vam bodo povedali, da si ne razumsko ne čustveno niso mogli zamisliti življenja brez cigaret, dokler jih niso opustili; da so se morali tedne, mesece ali celo leta spopadati s skušnjavo. Nato pa si nekega dne niso mogli več predstavljati, da bi prižgali cigareto, niti niso mogli razumeti, zakaj so nekdaj kadili in zakaj se jim je zdelo, da je to užitek.

Morda podobno velja za sladkor – a dokler ne bomo poskusili živeti brez njega, dokler brez njega ne bomo poskusili zdržati dlje kot nekaj dni ali nekaj tednov, tega ne bomo vedeli. (str. 251–254)

Začaran krog debelosti

Gary Taubes, DOBRE KALORIJE, SLABE KALORIJE

Več kot milijarda odraslih na svetu je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pretežka; tristo milijonov je debelih in delež debelih »je v nekaterih predelih Severne Amerike, v Veliki Britaniji, vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, Tihomorskih otokih, v Avstraliji in na Kitajskem od leta 1980 zrasel za trikrat ali več«. Tudi na teh območjih strokovnjaki krivijo blaginjo. »Ko se dohodki večajo in populacije postajajo bolj urbane,« je zapisala Svetovna zdravstvena organizacija, »se prehrana z veliko kompleksnih ogljikovih hidratov umakne bolj raznoliki prehrani z večjim deležem maščob, nasičenih maščob in sladkorja.

› naprej
© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkov • Moji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.