Še 55 € do brezplačne dostave

KO BI ČLOVEK NA TAK SVETEL DAN VSAJ PRIŠEL DO KAKŠNE HRANE!

Knut Hamsun

Največja enigma moderne evropske literature

Norveški pisatelj Knut Hamsun (1859–1952) je morda »največja enigma moderne evropske literature«, piše Janez Pipan v obsežni študiji k novemu prevodu romana Glad. »Vprašanja in klicaji se pri avtorjih raziskav in interpretacij skoraj dobesedno ponavljajo in kažejo na to, da je današnja recepcija Hamsunove literature povezana z zadregami in nelagodji.« Vedno znova se namreč zastavlja ena in ista dilema. »Kako se je moglo zgoditi,« je leta 1964 zapisal Vladimir Kralj, »da je človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja s človekom, zlasti z malim, ljudskim človekom, v času nacistične okupacije Evrope, vštevši Hamsunovo Norveško, očitno simpatiziral z eno najbolj nečloveških političnih ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina?« Janez Pipan pa se v svoji podrobni analizi pisatelja sprašuje: »Je torej avtor romana Glad, enega temeljnih besedil literarnega modernizma, svojo monumentalno, čeprav ves čas tudi dvoumno in v vseh pogledih zapleteno osebno in umetniško biografijo resnično sklenil v območju zločina? Kako za vraga je Hamsun (lahko) ›srečal Hitlerja‹ in kaj ima s tem pričujoči roman?«

V romanu Glad (Sult, 1890) spremljamo mladeniča, ki blodi po ulicah Kristianie (Oslo) in gladuje. »Roman se ne ukvarja z družbenimi razlogi za to, da mlad novinar, ki bi mu danes rekli prekarni delavec, s svojim delom dobesedno ne zasluži dovolj za preživetje, niti z očitno neustreznostjo stanja družbe, ki dopušča, da do tega sploh pride,« opiše roman prevajalka Marija Zlatnar Moe. »Zgodba se štirikrat ponovi, vsakič v nekoliko hujši obliki: pisec je lačen, poskuša napisati nekaj, kar bi mu objavili, a ga pri tem onemogočata skrajna revščina in izčrpanost zaradi pomanjkanja: poleg tega, da je lačen, enkrat nima za svečo, drugič nima za svinčnik, nikoli nima za kurjavo in primerna oblačila, vedno globlje drsi v brezno lakote, trpi različne telesne nadloge, ki pa ga skrbijo mnogo manj, kot ga skrbi, da izgublja pamet, in tik preden bi se vse skupaj tragično končalo, ga kot po čudežu nekaj reši.«

Glad je prvo Hamsunovo delo, ki je izšlo v slovenščini: prevod Frana Albrechta je najprej kot podlistek v letih 1919 in 1920 objavljal časopis Naprej, leta 1925 pa je izšel tudi v knjižni obliki.

Bog ve, sem razmišljal, ali se mi sploh še splača iskati delo ...

Bog ve, sem razmišljal, ali se mi sploh še splača iskati delo! Vse te zavrnitve, te polovične obljube, jasni ne-ji, zasmehovano in razočarano upanje, novi poskusi, ki so se vedno znova končali v niču, so pokončali moj pogum. Nazadnje sem se prijavil za inkasanta, a sem prišel prepozno, poleg tega nisem mogel zbrati petdeset kron varščine. Vedno je bila kakšna ovira. Prijavil sem se tudi h gasilcem. Pol sto mož nas je stalo v veži in bočilo prsi, da bi naredili vtis moči in drznosti. Nadzornik je hodil naokoli in si ogledoval prosilce, otipaval je njihove roke in jih spraševal to in ono in je šel mimo mene, samo odkimal je in rekel, da sem neprimeren zaradi očal. Prišel sem še enkrat, brez očal, tam sem stal z nagubanimi obrvmi in očmi, ostrimi kot noži, in moški je šel še enkrat mimo mene in se nasmehnil – očitno me je prepoznal. Najhujše od vsega pa je bilo to, da so moje obleke postale tako ponošene, da se nisem mogel nikjer več prikazati kot spodoben človek.

Kako enakomerno in urejeno je šlo z mano navzdol! Na koncu sem ostal tako čudno brez vsega mogočega, da nisem imel več niti glavnika niti knjige, ki bi jo lahko bral, kadar je postalo vse preveč turobno. Vse poletje sem se potikal po pokopališčih ali po Kraljevem parku, posedal sem in pisal članke za časopise, stolpec za stolpcem o različnih stvareh, o čudnih domislicah, blodnjah, utrinkih svojih nemirnih možganov; iz obupa sem izbiral najbolj nenavadne teme, ki so mi nalagale dolgotrajne napore in ki jih ni hotel nihče objaviti. Ko je bil članek končan, sem začel naslednjega in urednikov ne me je le malokrat potrl, ves čas sem si govoril, da se mi bo nekega dne že posrečilo. In res, kdaj pa kdaj je bila sreča na moji strani in mi je uspelo, da sem dobil pet kron za delo enega popoldneva.

Spet sem se dvignil od okna, stopil sem k stojalu za umivanje in kapnil nekaj vode na hlače, ki so se na kolenih svetile, da bi jih potemnil in bi bile videti novejše. Ko sem to opravil, sem kot navadno v žep vtaknil papir in svinčnik in šel ven. Tiho sem zdrsel po stopnicah, da ne bi zbudil pozornosti svoje gospodinje; že nekaj dni je minilo, odkar bi moral plačati najemnino, in še vedno nisem imel nič, s čimer bi ji lahko plačal.

2020 – 100. obletnica

Nobelove nagrade

Knuta Hamsuna

Naslovnica Damijana Stepančiča

Knut Hamsun, GLAD

Prevedla Marija Zlatnar Moe
Spremno besedilo Janez Pipan in Marija Zlatnar Moe

Zveden na en sam rekvizit,
odejo, ki je meja med biti in spati, spati ...

Matej Bogataj

Ura je bila devet. Zrak so polnili glasovi in škripanje koles, glasni jutranji zbor, pomešan s koraki pešcev in udarci kočijaževega biča. Ta hrupni promet me je hitro poživil in začel sem se počutiti vse bolj zadovoljnega. Nič mi ni bilo bolj tuje od tega, da bi šel zgolj na sprehod po svežem zraku. Le kaj ima zrak z mojimi pljuči? Bil sem močan kot velikan in sem lahko z ramo ustavil voz. Prevzel me je prijeten, čuden občutek svetle ravnodušnosti. Začel sem gledati ljudi, ki sem jih srečeval in prehiteval, bral sem plakate na zidovih, sprejel sem vtis pogleda, ki mi ga je vrgel nekdo iz mimo vozečega se tramvaja, pustil sem, da se me je prijela vsaka malenkost, vsako drobno naključje, ki mi je prekrižalo pot in izginilo.

Ko bi človek na tak svetel dan vsaj prišel do kakšne hrane! Vtis vedrega jutra me je preplavil, neobvladljivo zadovoljen sem bil, začel sem mrmrati od veselja, brez kakšnega vidnega razloga. Pred mesnico je stala ženska s košaro v roki in razmišljala o klobasah za kosilo; ko sem šel mimo nje, me je pogledala. Spredaj v ustih je imela samo en zob. Ker sem bil zadnje dni tako živčen in dovzeten, je obraz ženske name takoj napravil odvraten vtis; dolgi rumeni zob je bil videti kot majhen prst, ki ji je rasel iz čeljusti, in njen pogled je bil, ko ga je usmerila proti meni, še vedno poln klobas. Takoj sem izgubil tek in začutil slabost. Ko sem prišel na tržnico, sem stopil do vodnjaka in popil malo vode; pogledal sem gor – na stolpu Našega Odrešenika je bila ura deset.

|||

Ko bi vsaj imel kaj kruha! Tak slasten majhen ržen hlebček, ki ga lahko ješ, medtem ko hodiš po ulici. In sem hodil in razmišljal o prav tej vrsti temnega rženega kruha, ki bi jo bilo tako dobro imeti. Hudo lačen sem bil, želel sem si, da bi umrl in izginil, postal sem sentimentalen in zaihtel sem. Nikoli ne bo konca moje bede! Potem sem se nenadoma ustavil, zatopotal sem po tlakovcih in glasno zaklel. Kaj mi je rekel? Prismoda? Bom že pokazal temu stražniku, kaj se to pravi, meni reči, da sem prismoda! Takoj sem se obrnil in stekel nazaj. Od besa mi je bilo strašno vroče. Malo naprej po ulici sem se spotaknil in padel, ampak se nisem zmenil za to, skočil sem pokonci in tekel naprej. Spodaj na trgu pred železniško postajo pa sem postal tako utrujen, da nisem več čutil dovolj moči, da bi nadaljeval pot prav do pomola; poleg tega se mi je med tekom jeza polegla. Končno sem se ustavil in zajel sapo. Ali ni konec koncev vseeno, kaj pravi stražnik? – Ja, ampak ne bom kar vsega prenašal! – Prav res! sem se prekinil, ampak saj ni znal drugače! – In to opravičilo se mi je zdelo zadovoljivo; ponovil sem si, da ni znal drugače. In tako sem se obrnil.

Bog, le kaj ti pride na misel! sem jezno pomislil; da tečem kot kak norec sredi noči po mokrih cestah! Lakota me je neusmiljeno najedala in mi ni dala miru. Znova in znova sem požiral slino, da bi se tako za silo nasitil, in zdelo se mi je, da je bolje. Že dolge tedne pred tem sem imel bolj malo hrane in zadnje čase mi je vidno zmanjkovalo moči. Kadar sem imel srečo in sem nekako prišel do petih kron, te niso trajale dovolj dolgo, da bi si resnično opomogel, preden me je zadelo novo obdobje lakote. Najslabše so jo odnesli moj hrbet in ramena; glodanje v prsih sem lahko za trenutek zaustavil, če sem močno zakašljal ali če sem hodil sklonjen naprej; ampak za hrbet in ramena nisem imel nobene zvijače. Le kako je mogoče, da mi nikakor ni šlo na bolje? Mar nisem imel prav enake pravice, da živim, kot kdorkoli drug, na primer antikvar Pascha ali ladjar Hennechen? In mar nisem imel ramen kot velikan in dveh močnih rok za delo in mar nisem iskal službe pri drvarjih na Mollerjevi, da bi si zaslužil svoj vsakdanji kruh? Sem bil mar len? Mar nisem iskal službe in poslušal predavanj in pisal člankov za časopise in bral in delal noč in dan kakor blaznež? In mar nisem živel kot skopuh in sem jedel kruh in mleko, kadar sem imel veliko, in kruh, kadar sem imel malo, in nič, kadar nisem imel ničesar? Sem mar stanoval v hotelu, sem imel suito z več sobami v pritličju? Na podstrešju sem stanoval, v kleparski delavnici, za katero bog ve, da so jo lansko zimo vsi zapustili, ker je vanjo snežilo. Vsega tega preprosto nisem mogel razumeti.

Tako sem razmišljal, ko sem hodil, in v mojih mislih ni bilo niti ščepca hudobije ali zavisti.

Pri trgovini z barvami sem se ustavil in pogledal skozi okno; poskusil sem prebrati nalepke na nekaj nepredušno zaprtih dozah, a je bilo pretemno. Zaradi te nove domislice sem se jezil sam nase in bil sem razburjen in besen, ker nisem mogel ugotoviti, kaj je v teh dozah, zato sem potolkel po oknu in odšel naprej. Malo pozneje na ulici sem zagledal policista, pospešil sem korak, stopil čisto do njega in rekel brez kakršnegakoli razloga:

Ura je deset.

Ne, dve je, je začudeno odgovoril.

Ne, deset je, sem rekel, ura je deset. In zastokal sem od besa, napravil še nekaj korakov do njega, stisnil roko v pest in rekel: Poslušajte, veste kaj – ura je deset.

Nekaj časa je preudarjal, opazoval me je, osuplo je strmel vame. Končno je zelo tiho rekel:

Čas je vsaj, da bi šel domov. Naj vas pospremim?

Ta prijaznost me je razorožila; začutil sem, da so mi prišle solze v oči, in hitro sem odgovoril:

Ne, hvala! Samo malo sem se zamudil v kavarni. Najlepša vam hvala.

(str. 8–10, 57–58)

Po romanu Glad je danski režiser Henning Carlsen leta 1966 posnel film s Perom Oscarssonom v glavni vlogi; Oscarsson je kar štirikrat prejel nagrado v kategoriji »najboljši igralec«, med drugim na filmskem festivalu v Cannesu.

Film Hamsun je leta 1996 posnel švedski režiser Jan Troell po scenariju Pera Olova Enquista in z Maxom von Sydowom v naslovni vlogi.

Leta 2015 je režiser Janez Pipan Glad – po novem prevodu – postavil na oder ljubljanskega Mini teatra. Gladovalca je upodobil Marko Mandić.

Iz spremne besede Janeza Pipana

Novi prevod Glada, tokrat iz izvirnega jezika, je morda tudi priložnost za okrepljeno slovensko kritično recepcijo Hamsuna, ki je bila doslej pretežno usmerjena na dela, kot so Pan, Viktorija, Blagoslov zemlje in Potepuhi, torej na romane, ki so nastali kot podaljšek klasične realistične tradicije. /.../ Mnogi njegovi romani (skupaj jih je napisal dvaindvajset) pa sploh še niso prevedeni v slovenščino, enako velja za kratko prozo, avtopoetska ter avtobiografska besedila in publicistiko. Z izjemo Vladimirja Kralja (in Monike Žagar) še nihče ni temeljiteje analiziral ne Hamsunove literarne poetike ne njegove mučno zapletene biografije. Na Slovenskem Hamsun danes velja za enega tistih zaprašenih avtorjev, za katerimi je treba brskati po antikvariatih. Pričujoča spremna beseda, ki se je nekaterih tem iz razumljivih razlogov lahko komaj dotaknila, želi biti tudi mali opomnik in spodbuda za morebitne nove prevode in natise. Kajti Knut Hamsun ni le srečal Hitlerja in napisal Blagoslov zemlje, roman, ki ga Klaus Theweleit niti noče brati zaradi »neznosnega naslova«, pač pa je ustvaril tudi Glad, nenavadno prozo, s katero je pred več kot stoletjem izumil samega sebe in moderno evropsko književnost.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Modrijan

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.