Še do brezplačne dostave.

ŽELI SI, DA BI V TEH ZGODBAH UŽIVALI TUDI LJUDJE, KI NAVADNO NE BEREJO KNJIG ...

Ne želi si napisati knjige, ki je bralec ne bo razumel in ga bo zaradi tega sram.

Sandra Cisneros, HIŠA V ULICI MANGO

Prevedla Maja Kraigher
Spremno besedo napisala Jasna Lasja

Moje ime

V angleščini moje ime pomeni upanje. V španščini pomeni preveč črk. Pomeni žalost, pomeni čakanje. Takšno je kot število devet. Kot mrčasta barva. In mehiške plošče, ki jih oče vrti ob nedeljah zjutraj, medtem ko se brije, pesmi, ki so kot ihtenje.
To je bilo ime moje prababice in zdaj je moje. Tudi ona je bila konjska ženska, rojena kot jaz v kitajskem letu konja – kar velja za neugodno, če se rodiš ženskega spola – ampak po mojem je to kitajska laž, ker Kitajci, tako kot Mehičani, ne marajo, da so njihove ženske močne.
Moja prababica. Rada bi jo poznala, tega divjega konja od ženske, tako divjakinjo, da se ni hotela poročiti. Dokler ji ni moj ded vrgel vreče čez glavo in je odnesel. Tako preprosto, kot bi bila razkošen lestenec. Tako je to naredil.
In pravijo, da mu ni nikoli odpustila. Vse življenje je gledala skozi okno, naslonjena na žalost kot na komolec, tako kot toliko žensk. Zanima me, ali je izkoristila, kar je imela, ali ji je bilo žal, ker ni mogla biti vse tisto, kar si je želela biti. Esperanza. Podedovala sem njeno ime, ne želim pa si podedovati njenega prostora ob oknu.
V šoli moje ime smešno izgovarjajo, kot bi bili zlogi iz kositra in bi ti opraskali nebo v ustih. V španščini pa je moje ime iz nečesa mehkejšega, recimo srebra, ne tako gostega kot sestrino ime – Magdalena – ki je grše od mojega. Magdalena, ki lahko vsaj pride domov in postane Nenny. Jaz pa sem zmerom Esperanza.
Rada bi se prekrstila v novo ime, bolj podobno resnični meni, tisti, ki je nihče ne vidi. Esperanza kot Lisandra ali Maritza ali Zeze X. Ja. Kaj takega kot Zeze X bo v redu.

Iz lastnih izkušenj, mimobežnih pogovorov, pronicljivega opazovanja ter notranjega zorenja se v njej izoblikuje spoznanje, da je solidarnost in močna povezanost žensk ključnega pomena za preseganje njihovega inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Pri tem ima njeno pisanje terapevtsko vlogo, saj se skozi zapisovanje lastnih in opazovanih izkušenj od njih čustveno vsaj delno odmika. Na ta način lažje sprejema omejujoče okolje in hkrati navidezno izstopa iz njega, tudi zato, ker so menda grde stvari, napisane v lepem jeziku, manj grde.

Jasna Lasja

Boki

Rada mam kavo, rada mam čaj.
Rada mam fante, oni mene nazaj.
Ja, ne, mogo
če pa le. Ja, ne, mogoče pa le ...

Nekega dne se zbudiš in evo, tam so. Pripravljeni čakajo, kot nov buick s ključi v kontaktu. Da te odpeljejo kam?
Dobri so, da lahko pestuješ otroka, medtem ko kuhaš, reče Rachel in malo hitreje zavrti vrv za preskakovanje. Ta res nima domišljije.
Rabiš jih za ples, reče Lucy.
Če jih ne dobiš, se mogoče spreminjaš v moškega. To reče Nenny in tudi verjame. Taka je zaradi svojih let.
Tako je, pristavim, preden se ji Lucy in Rachel lahko posmehneta. Saj je neumna, ampak je le moja sestra.
Najpomembnejše pa je, da so boki znanstvena zadeva, ponovim, kar mi je že povedala Alicia. To so tiste kosti, po katerih veš, katero okostje je bilo moško, ko je bilo še človek, in katero žensko.
Cvetijo kot vrtnice, nadaljujem, ker je očitno, da sem edina, ki lahko prepričljivo kaj reče; znanost imam na svoji strani. Kosti se nekega dne kar razprejo. Kar tako. Nekega dne se nemara odločiš, da boš imela otroke, in kam jih boš dala? Moraš imeti prostor. Kosti ga morajo dati.
Ampak ne imej jih preveč, drugače se ti bo zadnjica razlezla. Tako to je, reče Rachel; njena mama je široka kot čoln. In me se samo zasmejemo.
Hočem reči, katera tukaj je pripravljena? Moraš vedeti, kaj početi z boki, ko jih dobiš, rečem; sproti si izmišljam. Moraš znati hoditi z boki, vaditi to, veste – kot če bi polovica tebe hotela v eno smer, druga polovica pa v drugo.
To je kot uspavanka, reče Nenny, tako zazibaš otroka v sebi v spanje. In potem začne peti
aja tutaja, nočka prihaja ...
Že ji hočem reči, da je to nekaj najbolj trapastega, kar sem kdaj slišala, ampak bolj ko razmišljam ...
Ujeti moraš ritem, in Lucy začne plesati. Saj ji gre, čeprav malo težko drži svoj konec vrvi pri miru.
Natanko tako mora biti, rečem. Ne prehitro in ne prepočasi. Ne prehitro in ne prepočasi.
Malo upočasnimo kroženje obeh vrvi, da lahko Rachel, ki je ravno vskočila, vadi tresenje.
Hočem se tresti kot hoochie coochie, reče Lucy. Nora je.
Jaz se pa hočem gibati kot
heebie jeebie, zagrabim iztočnico.
Jaz bi bila Tahiti. Ali
merengue. Ali elektrika.
Ali
tembleque!
Tembleque, ja. Ta je dobra.
In potem Rachel začne:

Skačem, skačem,
boke vrtim,
kot da sem ka
ča
brez kosti.

Lucy počaka trenutek, da pride na vrsto. Razmišlja. Potem začne:

Punca s širokimi boki
ple
še, da vse se trese,
poljubit pa je no
če noben fant,
ker ...
ker je taka kot Kri
štof Kolumb!
Ja, ne, mogo
če pa le. Ja, ne, mogoče pa le.

Na mogoče pa le se zmoti. Jaz si vzamem čas, zajamem sapo in vskočim:

Eni so suhi kot prekle,
enih se dr
ži špeh,
in punca zgleda kot balon.
Men je vseen, kak
šne dobim,
sam da boke dobim ...

Zdaj smo notri vse razen Nenny, ki še zmerom brunda aja tutaja, lunica vstaja. Taka je.
Ko se oba loka na široko razpreta kot čeljusti, Nenny skoči z druge strani noter, vrv dela tok-tok, zlati uhančki, ki ji jih je dala mama za prvo obhajilo, poskakujejo. Barvo ima tako kot pralno milo iz nafte, videti je kot rjav košček, ki ostane po pranju, trda kostka, moja sestrica. Odpre usta in začne:

Moja mama s tvojo mamo je obleke prala.
Moja mama tvoji mami eno je po nosu dala.
Kak
šne barve kri je pritekla?

Pa ne te stare pesmi, rečem. Na svojo moraš skakat. Izmislit si jo moraš, razumeš? Ampak ona ne razume ali pa noče. Težko reči. Vrv se vrti, vrti, vrti.

Mi se z vlakom peljemo,
dobro voljo meljemo.
Ko pa se ustavi vlak,
hitro se pre
šteje vsak,
en, dva, tri, vlak si ti.
Ja, ne, mogo
če pa le. Ja, ne, mogoče pa le ...

Jasno mi je, da sta Lucy in Rachel zgroženi, vendar ne rečeta nič, ker je moja sestra.

Ja, ne, mogoče pa le. Ja, ne, mogoče pa le ...

Nenny, rečem, ampak me ne sliši. Svetlobna leta daleč je. V svetu, kateremu me ne pripadamo več. Nenny. Skače. Skače.

En, dva, tri, ven greš ti!

Štiri suhljata drevesa

Ona so edina, ki me razumejo. Jaz sem edina, ki razume njih. Štiri suhljata drevesa s suhljatimi vratovi in špičastimi komolci, kot so moji. Četverica, ki ne spada sem, vendar je tukaj. Štiri zanikrne pokveke, ki jih je posadilo mesto. Iz najine sobe jih lahko slišiva, toda Nenny kar spi in se ne meni za te reči.
Njihova moč je skrivna. Pod zemljo širijo neuničljive korenine. Rastejo navzgor in rastejo navzdol in z dlakavimi prsti grabijo zemljo in z neusmiljenimi zobmi grizejo nebo in nikoli ne nehajo biti lačna. Tako se ohranjajo.
Če eno pozabi, zakaj obstajajo, se bojo vsa povesila kot tulipani v kozarcu, vsako z rokami okrog drugega. Obstani, obstani, obstani, obstani, govorijo drevesa, ko jaz spim. Učijo.
Kadar sem preveč žalostna in prešibka, da bi še lahko vztrajala, kadar sem drobna stvarca proti kupu težav, takrat pogledam drevesa. Kadar na tej ulici nimam več kaj drugega gledati. Četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.

Čisto moja hiša

Ne stanovanje. Ne skromna luknja nekje zadaj. Ne hiša kakega moškega. Ne očkova. Čisto moja hiša. Z mojo verando in mojo blazino, z mojimi lepimi škrlatnimi petunijami. In mojimi knjigami in mojimi zgodbami. Z mojimi čevlji, ki čakajo ob postelji. In nikogar, ki bi mu morala žugati. Nikogar, za komer bi morala pospravljati smeti.
Samo hiša, tiha kot sneg, prostor, kamor bi lahko šla, čist kot papir pred pesmijo.

Lepa in kruta

Jaz sem grda hčerka. Jaz sem tista, po katero ne pride nihče.
Nenny pravi, da ne bo vse življenje čakala, da pride mož in jo odpelje, da je Minervina sestra zapustila materino hišo tako, da je rodila otroka, ampak ona tudi tako noče. Ona hoče čisto svoje reči, ki si jih bo sama izbrala. Nenny ima lepe oči, in če si lepa, je lahko tako govoriti.
Mama pravi, da se bojo moji pusti lasje popravili, ko bom starejša, in da se bo moja bluza naučila ostati čista, ampak jaz sem sklenila, da ne bom odrasla v tako pohlevnico kot druge, ki kar položijo vrat na prag in čakajo na jetniško verigo.
V filmih je zmerom kakšna z rdeče rdečimi ustnicami, ki je lepa in kruta. Zaradi take se moškim zmeša, ona pa jih s smehom nažene. Njena moč je čisto njena. Nikomur je ne da.
Začela sem svojo tiho vojno. Preprosto. Zanesljivo. Od mize vstajam kot moški, ne da bi pospravila stol ali odnesla krožnik.

ČISTO MOJA HIŠA

Mlada ženska na tej fotografiji sem jaz, ko sem pisala Hišo v Ulici Mango. Sedi v svoji delovni sobi, ki je bila nekoč, ko so v tem stanovanju živele družine, verjetno otroška soba. Prostor nima vrat in je komaj kaj širši od shrambe. Ima pa imenitno svetlobo in je ravno nad vežnimi vrati spodaj, tako da se dobro sliši prihajanje in odhajanje sosedov. Njena drža zbuja vtis, da je le za trenutek dvignila glavo iznad dela, vendar v resnici nikoli ne piše v tej sobi. Piše v kuhinji, edinem ogrevanem prostoru.
[...]
Kadar je sama, uživa v svojem stanovanju z visokimi stropi in okni, skozi katera vstopa nebo, z novimi preprogami in stenami, belimi kot papir, na katerega tipka, shrambo s praznimi policami, spalnico brez vrat, delovno sobo s pisalnim strojem, velikimi okni v sobi, ki gledajo na ulico in slemena streh in drevesa in vročičen promet na Kennedy Expresswayu.
Med njeno hišo in opečnato steno sosednje je urejen poglobljen vrt. Edini, ki kdaj stopijo na ta vrt, so člani družine, ki govorijo kot kitare, družine z južnjaškim naglasom. Prikažejo se o mraku, z udomačeno opico v kletki, posedejo na zeleno klop in se pogovarjajo in smejejo. Ona jih na skrivaj opazuje izza zaves v svoji spalnici in se sprašuje, od kod jim opica.
Vsak teden jo obišče oče in vpraša: »
Mija, kdaj prideš domov?« Kaj pa o tem pravi njena mama? Roke upre v boke in se pobaha: »To ima po meni.« Kadar je oče v sobi, mama samo skomigne in reče: »Kaj pa naj storim?« Mama ne nasprotuje. Ona ve, kako je, če je tvoje življenje polno obžalovanj, in si ne želi, da bi tudi hčerka živela tako. Zmerom je podpirala njene načrte, da je le hodila v šolo. Mama, ki je poslikala stene njihovih čikaških domovanj s cvetličnimi barvami; ki je na vrtu posadila paradižnike in vrtnice; prepevala arije; vadila sole na sinovih bobnih; se vrtela s plesno skupino Soul Train; vodila otroke vsak teden v knjižnico, na javne koncerte, v muzeje; nosila na reverju gumb, na katerem je pisalo »Nahranite otroke, ne Pentagona«; ki ni nikoli prišla dlje od devetega razreda. Tista mama. Ki dregne hčerko in reče: »Še sreča, da si študirala.«
[...]
Ženska na fotografiji, ki sem jaz, je ustvarjala vrsto vinjet, malo po malo, vzporedno s poezijo. Naslov sem že imela –
Hiša v Ulici Mango. Petdeset strani je bilo napisanih, vendar še nisem mislila na to kot na roman. Bil je le poln kozarec gumbov, kot neusklajene vezene prevleke za blazine in prtički z monogrami, ki sem jih zvlekla iz Goodwillovih smetnjakov. Pisala sem te stvari in razmišljala o njih kot o »zgodbicah«, čeprav sem čutila, da so povezane med seboj. Takrat še nisem slišala za cikluse zgodb. Nisem še brala knjig Ermila Abreua Gomeza Canek, Elene Poniatowske Lilus Kikus, Gwendolyn Brooks Maud Martha, Materinih rok Nellie Campobello. To je prišlo pozneje, ko sem premogla več časa in samote za branje.
[...]
Mlada ženska na fotografiji oblikuje svojo nastajajočo knjigo po Dreamtigers Jorgeja Luisa Borgesa – pisatelja, ki ga je brala že od srednje šole; odlomke zgodb, ki zvenijo kot Hans Christian Andersen ali Ovidij ali kot gesla iz enciklopedije. Rada bi pisala zgodbe, ki se ne bi menile za meje med žanri, med pisano in govorjeno besedo, med visoko literaturo in otroškimi pesmicami, med New Yorkom in namišljeno vasjo Macondo, med Združenimi državami Amerike in Mehiko. Res je, želi si, da bi pisatelji, ki jih občuduje, cenili njeno delo, a hkrati si želi, da bi v teh zgodbah uživali tudi ljudje, ki navadno ne berejo knjig. Ne želi si napisati knjige, ki je bralec ne bo razumel in ga bo zaradi tega sram.

Po njenem gre v zgodbah za lepoto. Lepoto, ki obstaja, da bi jo občudovali vsi, kot gruča oblakov, ki se pasejo nad našimi glavami. Zdi se ji, da ljudje, ki morajo delati, da preživijo, zaslužijo lepe zgodbice, ker nimajo veliko časa in so pogosto utrujeni. Zamislila si je knjigo, ki jo je mogoče odpreti na katerikoli strani, pa bo bralcu, ki ne ve, kaj je bilo prej ali kaj pride potem, vseeno nekaj povedala.
Zato eksperimentira in ustvarja besedilo, ki je zgoščeno in prožno kot poezija, reže stavke na kose, da prisilijo bralca v premor, da vsak stavek služi
njej, in ne narobe, opušča narekovaje, da je zapis bolj tekoč in stran kar se da preprosta in berljiva. Da so stavki upogljivi kot veje in jih je mogoče brati na več kot en način.
[...]
Ljudje, o katerih sem pisala, so bili večinoma resnični, od tod in tam, zdaj in takrat, le da so včasih trije resnični ljudje prepleteni v eno izmišljeno osebo. Kadar sem mislila, da ustvarjam nekoga domišljijskega, se je po navadi izkazalo, da sem se spomnila na nekoga pozabljenega ali nekoga, ki stoji tako blizu, da ga sploh ne vidim.
Zgodbo sem ukrojila iz razrezanih in na novo sešitih dogodkov in ji dala obliko, da je imela začetek, sredino in konec, saj se nam v resničnem življenju redko zgodijo popolne zgodbe. Čustev pa si ni mogoče izmisliti, si jih izposoditi. Vsa čustva, ki jih doživljajo moje osebe, dobra ali slaba, so moja.

Spoznam Normo Alarcon. Ona bo postala ena mojih prvih založnic in prijateljica za vse življenje. Ko gre prvič skozi prostore v stanovanju na North Paulini, opazi tihe sobe, zbirko pisalnih strojev, knjige in japonske figurice, okna s pogledom na avtocesto in nebo. Hodi kot po prstih, pokuka v vsak prostor, celo v shrambo in garderobno omaro, kot da kaj išče. »Tu živiš ...« vpraša, »sama?«
»Ja.«
»In ...« Premolkne. »Kako si to storila?«
...

26. maja 2008
Casa Xochitl, San Antonio de Bexar, Teksas

Roman Hiša v Ulici Mango je izšel leta 1984, v 35 letih od prve izdaje je bil prodan v več kot šest milijonov izvodih.
V izdaji ob 25. obletnici prvega izida je objavljen tudi avtoričin predgovor
Čisto moja hiša.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.