ZGODOVINA NAS UČI, DA SE NE UČIMO IZ ZGODOVINE

Šolsko dvorišče v Celju avgusta 1942. Matere zaman rotijo nemške vojake, ki jim jemljejo otroke za rasno ocenjevanje. (© Josip Pelikan/Muzej novejše zgodovine Celje)

Ukradeni otroci

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.

Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vse so bile težke, nekatere bolj zapletene, druge manj; tisti, ki so bili ob odhodu nekoliko starejši, se marsičesa spomnijo, tisti, ki so jih odnesli kot dojenčke v košarah, spominov niso imeli. Izkušnja, ki je boleče zaznamovala vse, pa je bila izguba identitete – in marsikoga med njimi ne samo enkrat, saj je bila tudi vrnitev v domovino, ki je niso poznali, med ljudi, ki jim niso bili blizu in so govorili jezik, ki ga oni niso več znali, zelo travmatična.

Najodmevnejša, tudi v svetovnem merilu, je zgodba Ivana Pirečnika, ki je doživela sodni epilog in bila navdih za mladinsko povest Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma (prva izdaja 1955) ter za britanski film Razdvojeno srce (The Divided Heart, režija Charles Crighton, 1954). O tem mračnem poglavju slovenske zgodovine je bilo že marsikaj objavljenega; dokaj natančno ga je raziskal in popisal zgodovinar in kustos celjskega muzeja Stane Terčak v knjigi Ukradeni otroci (1962 in 1973), scenaristka in režiserka Maja Weiss pa je v sodelovanju z Društvom taboriščnikov – ukradenih otrok leta 2014 o njem posnela dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, v Muzeju novejše zgodovine Celje je bila istega leta razstava s to tematiko.

Ingrid von Oelhafen je bila ob ugrabitvi stara devet mesecev. Da sta človeka, ki ju je imela za starša, v resnici njena rejnika, je po naključju izvedela pri enajstih letih, da ni nemškega rodu, pri petnajstih; kdo je in od kod ter kako in zakaj se je znašla, kjer se je, in srhljivo ozadje svoje zapletene usode pa je mukoma odkrivala naslednjih petinštirideset let. Sestavljanka se je počasi dopolnjevala, sem in tja se še vedno pritakne kak košček – od leta 2003, ko je prvič prišla v Slovenijo, predvsem ob pomoči novonajdenih sorodnikov (bližnjih sicer ni bilo več med živimi) in članov Društva taboriščnikov – ukradenih otrok.

Po dolgih desetletjih negotovosti Ingrid danes ve, kdo je. Doma je v Osnabrücku v Nemčiji, rada pa obišče tudi deželo, kjer se je rodila. In zelo je vesela, da je njena knjiga izšla tudi v jeziku, ki bi moral biti njen materni, pa ga zaradi norosti vojne ne pozna, kot ni poznala svoje matere, očeta, brata in sestre.

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate, HITLERJEVI POZABLJENI OTROCI

Moje življenje v Lebensbornu

Prevedla Maja Kraigher

Logotip Lebensborna, iz brošure organizacije, okrog 1939

Film Razdvojeno srce je bil nominiran v šestih kategorijah za nagrade Britanske filmske akademije, prejel je dve, za najboljšo angleško in najboljšo tujo igralko. Dobil je tudi nagrado OZN.

Nürnberški zakoni (1935). Tabela rasne klasifikacije deli ljudi na Nemce, Mischlinge (mešance) in Jude. Samo tisti s štirimi nemškimi starimi starši so bili priznano nemške krvi. (© Markus Moors, Muzej v gradu Wewelsburg)

Predaja otroka iz programa Lebensborn v varstvo SS med »krstnim« obredom v Lebensbornovem domu (© Nemški državni arhiv)

Lebensbornov dom Sonnenwiese leta 1942, razglednica iz vojnega časa

Zastava SS na Lebensbornovem domu (© Nemški državni arhiv)

Rasno ocenjevanje: dečku merijo glavo z objemnim šestilom, 1935. (© bpk/Fritz Carl)

Hermann in Gisela von Oelhafen z Ingrid in Dietmarjem, Bandekow,
poleti 1944 (© Ingrid von Oelhafen)

Ingrid Matko-von-Oelhafen danes. V rokah ima prvi uradni dokument o svojem obstoju, potrdilo o cepljenju, ki ga je izdal Lebensborn. (© Tim Tate)

Izvir življenja

Lebensborn (v dobesednem prevodu Lebensborn pomeni vir ali izvir življenja) je bil očitno ustanovljen leta 1935 kot nekakšna skrbstvena organizacija, ki jo je financirala nacistična stranka in je vodila materinske domove po vsej Nemčiji; zasnovana je bila kot odgovor na dogajanje, ki je v novem rajhu naglo preraščalo v demografsko krizo. Ko je Hitler v tridesetih letih prišel na oblast, je število prebivalstva v državi že dve desetletji upadalo. Leta 1900 je statistika izkazovala povprečje 35,8 rojstva na tisoč ljudi; do 1932 je padlo na 14,7. Nacistični režim se je nemudoma lotil ustavljanja in obračanja tega trenda. Začeli so s slogani kot »Postaviti družino nazaj na mesto, ki ji gre« – ta je bil tipičen – nato pa uvedli finančne vzpodbude, na primer posojila za poroko, otroške dodatke in družinske podpore za velike družine. Formalno so vzpostavili kult materinstva: vsako leto so na rojstni dan Hitlerjeve matere plodne ženske dobile častni križ nemške matere. Tiste, ki so rodile več kot štiri otroke, so dobile bronasto medaljo; več kot šest otrok je prineslo srebrno; zlato pa so dobile ženske z več kot osmimi otroki.

Ker rezultati niso prišli dovolj hitro, so uvedli nove zakone, s katerimi so prepovedali oglaševanje in razstavljanje kontracepcijskih sredstev, ter zaprli razvijajoče se klinike za kontrolo rojstev (v dvajsetih letih je bila Nemčija prva na svetu v razvoju kontracepcijskih sredstev, na primer materničnih vložkov). Splavi so veljali za »sabotažna dejanja proti rasni prihodnosti Nemčije«.

Ta besedna zveza, »rasna prihodnost«, je bila moja prva sled na poti do resnice, ki se je skrivala za na videz nedolžno organizacijo Lebensborn. Čeprav je bil domnevni namen domov dati ženskam, ki bi sicer morda splavile, možnost varno in na skrivnem roditi – ter tako prispevati k povečanju števila prebivalstva Nemčije – ti domovi niso bili odprti za vse.

Seveda sem vedela za nacistično obsedenost z raso: to je bil oltar, na katerega sta Hitler in njegov režim žrtvovala več kot šest milijonov Judov. Nisem pa dotlej naletela na izjemno in zapleteno mrežo organizacij, ustanovljenih z namenom varovati in ohranjati »čistost« nemške rase. Med nadaljnjim raziskovanjem sem imela občutek, kot da me vleče v zajčjo luknjo nacionalsocialistične blaznosti. V njenem osrčju je bila mračna figura Heinricha Himmlerja.

Himmler je vstopil v nacistično stranko avgusta 1923, tri leta po njenem nastanku. Tako ni spadal med njene prve fanatike – njegova članska izkaznica je imela številko 14 303 – vendar je v šestih letih prevzel vodenje njene najmočnejše paravojaške organizacije, imenovane Schutzstaffel in bolj znane po razvpitih začetnicah SS.

Kot Reichsführer SS je Himmler začel ustvarjati vzporedno in v končni fazi veliko močnejšo organizacijo za nadzor in upravljanje nacistične stranke. Že dolgo se je zanimal za tedaj modno kvaziznanost evgeniko in postal obseden z idejo o mistični preteklosti, v kateri je nordijska rasa čistokrvnih bojevnikov osvojila večino Evrope. Začel je reorganizirati SS, da bi postal vodilno telo novorojene rase arijskih »nadljudi«. Po njegovih navodilih so pri prosilcih preverjali rasne »kvalitete«: postopek je opisal kot »poskus vrtnarja, da bi oživil dobro staro vrsto, ki je bila onečiščena in razvrednotena; za izhodišče smo vzeli pravila selekcije rastlin, potem pa popolnoma brez sramu populili ves plevel, vse tiste, s katerimi po našem mnenju ne bi mogli izboljšati SS«.

Leta 1931 je ustanovil poseben oddelek znotraj SS, da bi zagotovil gladek potek svoje »rastlinske selekcije«: Das Rasse-und-Siedlungshauptamt-SS ali RuSHA. Dobesedni prevod bi bil »glavni urad SS za raso in naselitev«, kar je v praksi pomenilo organizacijo, namenjeno varovanju »rasne čistosti« Schutzstaffla. Ena izmed njenih dolžnosti je bila nadzor nad porokami osebja SS: po navodilih Himmlerja osebno je RuSHA izdala dovoljenje za poroko šele, ko je natančna preiskava porekla partnerjev pokazala, da imata oba nepretrgano vrsto rasno čistih prednikov in da njun neoporečni arijski pedigre sega vse do leta 1800.

Ko sem brala naprej, sem ugotovila, da je bil Lebensborn ustanovljen in je deloval pod zastavo RuSHA. V okrožnici, izdani 13. decembra 1936, je Himmler pojasnil usmeritev in cilje nove organizacije:

Organizacija Lebensborn je pod neposrednim osebnim nadzorom Reichsführerja SS. Je integralni del RuSHA, njeni cilji pa so:
1. Podpirati rasno in gensko visokovredne velike družine.
2. Nastaniti in oskrbovati rasno in gensko visokovredne bodoče matere, ki bodo, kot je po skrbni preiskavi RuSHA o njihovih družinah in družinah očetov njihovih otrok pričakovati, rodile enako visokovredne otroke.
3. Skrbeti za te otroke.
4. Skrbeti za matere teh otrok.

Celo meni – Nemki, rojeni med vojno, ki sem vse življenje živela v državi, ki se je skušala sprijazniti z dediščino Hitlerjeve izkrivljene vizije – je to zvenelo popolnoma blazno. V nemščini imamo za to vrsto fantastične norosti zelo ekspresiven izraz: unglaublich, neverjetno. Kako naj bi kdorkoli »dokazal« svojo rasno ali gensko vrednost – in kaj naj bi tako bizaren pojem v praksi sploh pomenil?

Izkazalo se je, da nisem edina, ki sem zbegana. Našla sem vrsto odzivov na govorice, ki so vzniknile o ustanovah Lebensborna. Nekateri so bili še iz vojnih let in so dajali slutiti, da so navadni Nemci postali zaskrbljeni zaradi pripovedi, da so ti domnevni materinski domovi v resnici esesovske žrebčarne, kjer smetani Himmlerjevih brigad predstavijo ustrezne arijske ženske, da bi zaplodili rasno visokovredne otroke za rajh. Govorice so bile neresnične, a skrivnostnost okrog Lebensborna je poskrbela, da vsa leta niso potihnile. Obstajal je celo poseben žanr nacističnih filmov in knjig, namenjen mitizaciji programa: značilen primerek je bil film nemškega režiserja iz leta 1961, ki si ga je lahko vsakdo ogledal na internetu in je imel angleški naslov Ordered to Love (Ljubezen na ukaz) in kričeč podnaslov Fräuleins Forced into Nazi Breeding (Gospodične prisiljene v nacistično parjenje)!

Počutila sem se osramočeno in zgroženo. Prepričana sem bila, da so zgodbe o esesovskih žrebčarnah zgolj absurdne izmišljotine (in pogosto cinični poskusi, kako prodati ničvredne filme in romane), a če je bilo to vse, kar je svet vedel – ali mislil, da ve – o Lebensbornu, je bilo potem presenetljivo, da sodobna Nemčija ni bila pripravljena odkrito govoriti o njem? Morda je bila v tem razlaga, zakaj na moje prošnje za informacije iz Bundesarchiva še vedno ni bilo odgovora – po dveh mesecih. Sama sem imela malo možnosti, da bi lahko raziskala Lebensborn, in še dosti manj, da bi odkrila, kakšna je bila njegova vloga pri mojih začetkih. Potrebovala sem pomoč, a zdelo se je, da je vse v zvezi s tem delom nacistične zgodovine obdano z zidom molka.

•••

Februarja 2000 so se moji upi še bolj sesuli. Avstrijski upravni organi so odgovorili na moje pismo v zvezi s podatki o družini Matko v Bad Sauerbrunnu: nobenega takega zapisa ni bilo, ne takrat ne kdaj prej. Moje potovanje je bilo očitno končano, še preden se je zares začelo. Če nisem prišla iz Avstrije – kje sem se potem rodila?

Potem pa je čez nekaj dni prišlo pismo Georga Lilienthala iz Mainza. V njem so bile – prvič – sledi, trdne, zgodovinske informacije o Lebensbornu in o njegovi vpletenosti v mojo zgodbo. Lilienthal je pisal previdno in spet namignil na boleče skrivnosti, ki da me čakajo.

Draga gospa von Oelhafen,
najprej bi se vam rad zahvalil za zaupanje, ki ste mi ga izkazali s svojim pismom, saj gre za vprašanje vaše identitete. Zato sem tudi vesel, da je bila gospa Fischer iz nemškega Rdečega križa v pogovoru z vami zelo pazljiva … Moram se vam opravičiti. Na odgovor na svoje pismo ste morali dolgo čakati. In med čakanjem na kakšen glas od mene ste morda že podvomili, ali je bila vaša prošnja prava poteza. Lahko vas pomirim.
Moj dolgi molk je bil deloma posledica zunanjih razlogov (premalo časa, da bi zbral dokumente in odpisal); po drugi strani pa sem se tudi zavedal, da odgovor ne bo lahek, ker vem, kaj bi vam lahko pomenil. Zato sem sestavljal to pismo v presledkih vse od začetka januarja. Tako sem lahko orisal vašo domnevno usodo zelo trezno in na pogled neprizadeto. Nisem želel s svojimi čustvi vplivati na vaša.
Zdaj pa k vaši prošnji. Kot pišete, je to, da imate dve imeni (Erika Matko in Ingrid von Oelhafen), že dolgo znano. Sklepam, da ste se zato ves čas spraševali, kaj je za tem. Očitno vaša rejnika nista bila povsem odkrita glede tistega malo, kar sta vedela.

Ne bi vam znala natanko povedati, kakšni so bili moji občutki, ko sem prebrala pismo; obhajala sta me tesnoba in strah, vendar se je vanju mešalo tudi vznemirjenje.

Seveda sem vedela, da mi niti Hermann niti Gisela nista nikoli povedala resnice o mojem rodu. Do neke mere sem se prepričala, da če to ni bilo posledica napetosti povojnega življenja, je pač moral biti vzrok to, da sama nista kaj dosti vedela o moji preteklosti. Ob Lilienthalovem pismu sem se prvič morala soočiti z možnostjo, da sta moja rejnika podatke namerno skrivala pred mano.

In potem je prišlo razodetje, na katero sem čakala in ga na pol pričakovala. Lilienthal je med raziskovanjem našel ime Erika Matko v nekem davno pozabljenem poročilu o programu Lebensborn. Deklica je bila v enem izmed njegovih otroških domov, imenovanem Sonnenwiese (dobesedno: Sončni travnik), v Kohren-Sahlisu. Ker sem bila – vsaj nekoč – Erika Matko jaz, je to pomenilo, da sem otrok Lebensborna. In še več, raziskovanje ga je prepričalo, da sta mi Hermann in Gisela to informacijo namerno prikrila.

Zdaj so obstajali trdni, dokumentirani dokazi, ki so me povezovali s to bizarno in očitno še vedno sramotno nacistično organizacijo pod neposrednim vodstvom SS. In vendar je bil moj odziv bolj veselje kot šok. Zdelo se je neverjetno, vendar je hkrati pomenilo možnost, da končno odkrijem, kdo sploh sem in od kod sem prišla. In na neki način mi je razkritje prineslo malo miru. Resnične narave Lebensborna sicer še nisem razumela, toda ena skrb, s katero sem živela vse od takrat, ko sem odkrila, da sem posvojena, je zdaj odpadla.

Če je bil Lebensborn, kot sem sklepala iz svojega začetnega raziskovanja, politični program, v katerem so zahteve nacističnega režima pregazile čustva tistih, ki jim je vladal, je bil morda tudi razlog, da so se mi pravi starši odpovedali, političen, in ni šlo (kot sem se dotlej bala in bi se mi zdelo dosti huje) za to, da me ne bi marali. To spoznanje mi je prineslo malo tolažbe, pa tudi senco strahu. Na neki način sem bila povezana z organizacijo, ki je po skoraj šestdesetih letih še vedno vzbujala strah in mržnjo. V mislih sem dodala SS na vedno daljši seznam nacističnih skupin, o katerih bi se morala pozanimati.

Lilienthalovo pismo je prineslo še nekaj presenečenj. Ker mu je bilo jasno, da ne vem veliko o delovanju Lebensborna, mi je pojasnil, kako so otroci prišli v Sonnenwiese. Nekateri so se rodili v Lebensbornovih materinskih domovih in so jih potem pripeljali v Kohren-Sahlis kot del Himmlerjevega programa za povečanje prebivalstva rajha. Drugi so bili očitno ugrabljeni.

Otroci, rojeni v tem materinskem domu, so bili nemški otroci, rojeni nezakonsko v Lebensbornovem programu za rejništvo ali posvojitev. V Kohren-Sahlisu pa so bili tudi otroci, ki so jih pripeljali iz držav pod nemško okupacijo in so bili namenjeni za germanizacijo.

Za »germanizacijo« nisem še nikoli slišala. Zakaj bi nacisti vozili otroke iz držav, ki so jih napadli? Zmerom so mi razlagali, da so Hitler in njegovi pripadniki gledali na ljudi iz mnogih držav, ki so jih podjarmili, dobesedno kot na »podljudi«. In kako se je to skladalo z mojim poreklom?

Lebensborn se je ukvarjal z nemškimi rejniškimi družinami z namenom, da bi pozneje, po zmagoslavnem koncu vojne, te otroke posvojili. Padec Tretjega rajha je preprečil uresničitev teh načrtov. Večina tujih otrok se je vrnila v domače dežele. Nekateri pa so ostali v Nemčiji pri svojih rejnikih.

Nekdanji mladoletni taboriščniki, ki nas je nacistični okupator obsodil na prevzgojo in ponemčenje, smo danes združeni v skrbi za zgodovinski spomin na genocid nad Slovenci.

Dr. Janez Žmavc, Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok Slovenije

Knjiga o deklici z dvema imenoma je nazorna freska gorja, ki ga je nacistična ideologija povzročila stotinam slovenskih družin in njim ukradenim otrokom, ter obenem presunljivo osebno pričevanje o vztrajnem iskanju identitete, resnice in smisla.

Dr. Tone Kregar, Muzej novejše zgodovine Celje

Za to so bili različni razlogi. Nekateri rejniki so skrbeli za svoje rejence. Nekateri so prikrivali njihovo tuje poreklo, celo pred samimi otroki, ker so se bali, da bi jim jih spet vzeli ali da bi se otroci želeli vrniti domov. V bistvu so se bali, da bodo izgubili ljubezen in naklonjenost svojih rejencev. Želeli so tudi zavarovati otroke pred sovražnostjo in vključitvenimi težavami.

To so bili pogosto razlogi, da otroci po vojni niso bili posvojeni in da pogosto niso imeli potrebnih dokumentov.

Nekateri izmed zaveznikov niso hoteli pošiljati otrok v domače države proti njihovi volji; tako so ostali v nemških družinah in oblasti njihovih domačih držav so s tem soglašale, saj njihovih bližnjih sorodnikov ni bilo več.

Nato pa je Lilienthal spustil največjo bombo.

Gospa von Oelhafen, ali menite, da morda niste otrok nemških staršev? Vaše ime Erika Matko in priimek vaših rejnikov von Oelhafen poznam že veliko let iz dokumentov Bundesarchiva. Lebensborn raziskujem že več kot dvajset let in poznam številne usode otrok iz tega programa.
Njihova imena se pojavljajo v seznamih, ki so jih sestavili v Lebensbornu za otroke iz Poljske, Jugoslavije in Češkoslovaške (vodstvo Lebensborna jih je imenovalo samo Ost-Kinder – otroci z vzhoda), namenjene za germanizacijo, ter v poročilih in izjavah uslužbencev Lebensborna.
Osebnih dokumentov (kot je na primer rojstni list), ki bi vas dokončno pomirili, vam sicer ne morem priskrbeti, imam pa dokumente, iz katerih je razvidno, da verjetno izvirate iz Jugoslavije.
Ko boste prebrali moje pismo, se boste morda vprašali: Kaj naj zdaj storim? Na to vam ne morem odgovoriti. Toda če želite nadaljevati iskanje svoje identitete, vam bom z veseljem pomagal.

Ugrabitve, germanizacija, Ost-Kinder: te besede in ti pojmi so mi bili tako tuji, tako daleč od domnev, do katerih sem prišla s svojim začetnim raziskovanjem, da nisem vedela, kaj bi z njimi. Čeprav avstrijske oblasti v Bad Sauerbrunnu ali njegovi okolici niso našle nikakršnega sledu o družini Matko, sem bila še vedno prepričana, da me bo iskanje moje preteklosti tako ali drugače pripeljalo v Avstrijo. Ta misel je bila na neki način pomirjujoča: zaradi časa, ki sem ga preživela v Innsbrucku, mi je bila dežela domača. Tudi jezikovne pregrade ni bilo: tam se govori nemško. Zdaj pa je kazalo, da sem spet na začetku – in v jeziku, ki ga še nikoli nisem slišala govoriti. Še huje, niti sama Jugoslavija ni več obstajala; zadnja izmed nekdanjih komunističnih držav je razpadla v krvavi državljanski vojni in se razletela v vrsto novih državic. Kje in kako naj začnem?

Ingrid von Oelhafen, intervju (Vesna Vaupotič, Dnevnik, 27. november 2016)
______

Sklepna beseda Ingrid von Oelhafen

To je zgodba, ki se je zgodila pred več kot sedemdesetimi leti. Najlažje bi bilo, če bi jo jemali samo kot zgodbo; najlažje, toda narobe.

Od leta 1945 svet še ni doživel globalnega konflikta. Tudi zločinskega projekta na ravni Tretjega rajha ni bilo, niti ideologije, ki bi tako odkrito častila mistični pomen čiste krvi. Toda ključni besedi sta »globalno« in »odkrito«. Sprevržena vera, da je ena oseba zaradi rase že v izhodišču vredna več od druge, ni izginila. In tudi vojne, ki jih ta vera sproža, ne.

Od jugovzhodne Azije do Bližnjega vzhoda, od Afrike do Balkana se najdejo ljudje, ki so prepričani, da so sosednji narodi, rase ali države po naravi manjvredni, da so ti postnacistični podljudje neki »drugi« in si zato ne zaslužijo spoštovanja, hrane, zemlje in življenja. V dveh generacijah od takrat, ko je v ruševinah opustošene Evrope zamrl eksperiment Lebensborn, je svet doživel vrsto manjših, bolj lokaliziranih konfliktov. Večina jih je izvirala iz kake različice Himmlerjeve vere v večje in manjše rase.

Ta knjiga je osebni spomin in hkrati pogled v zgodovino. Napisana je bila v času, ko se svet drobi v vedno hujših sovražnostih med državami, regijami in religijami. Včasih se katera teh sovražnosti razcvete v grdo majhno vojno, ko ena etnična skupina seseka drugo na kosce, ena veja kakega verskega sistema razstreli druge, o katerih meni, da so v očeh njenega boga ničvredne.

Še zlasti v Evropi in ob njenih mejah z državami, ki so bile nekoč za železno zaveso, se politiki igrajo z nacionalizmi in podpihujejo ogenj sovraštva, temelječega na rasni ali zgodovinski manjvrednosti. Še nikoli od leta 1945 ni bila celina – in širše svet – tako nevarno razdeljena.

Zgodovina nas uči, da se ne učimo iz zgodovine. Čas je, da se začnemo.

Ksenija Horvat: Profil – Ingrid von Oelhafen, TV Slovenija, 1. program, 24. 11. 2016

Children of The Master Race from TIM TATE on Vimeo.

Documentary for Channel 5 (UK), 2013

Dokumentarni film o Lebensbornu. Njegov avtor je Tim Tate, soavtor knjige Hitlerjevi pozabljeni otroci.

Prevod knjige Hitlerjevi pozabljeni otroci je izšel 11. novembra 2016, na 75. rojstni dan Ingrid von Oelhafen. Avtorica je kmalu po izidu gostovala v Sloveniji ter knjigo in svojo zgodbo predstavila v Muzeju novejše zgodovine Celje.