Še € do brezplačne dostave.
0

ČE NIMAŠ NITI TE SEDANJE SVOBODE S ČIM NAPOLNITI, TI TUDI »VELIKA« SVOBODA NE BO PRAV NIČ POMAGALA

Eno od presenetljivih spoznanj, ki je med drugim pripeljalo do nastanka monografije o slikarju, grafiku, ilustratorju in freskantu Ivetu Šubicu, je, da o umetniku, ki je za časa življenja s svojimi umetniškimi deli uspel prepričati strokovno javnost in hkrati osvojiti srca preprostih ljudi, v resnici danes vemo veliko premalo. Lahko rečemo, da je Ive Šubic v današnji strokovni javnosti dokaj prezrt umetnik. Razlogov za to je prav gotovo več. [...] Razlog za njegovo današnjo neopaznost bi morda lahko iskali tudi v dejstvu, da se je Šubic – poleg uprizarjanja preproste kmečke motivike Poljanske doline – zapisal upodabljanju prizorov iz narodnoosvobodilnega boja. Že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v slovenskem slikarstvu tovrstna motivika postala svojevrsten zgodovinski anahronizem, v katerem je bilo mogoče prej kakor ustvarjalni izziv, ki bi dal slikarstvu novih smernic, prepoznati Šubičevo nostalgično vračanje v neki drug, že davno presežen zgodovinski okvir. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da je bil slikar s tem do neke mere tudi v nasprotju s tedanjo prevladujočo komunistično ideologijo, čeprav so njegova dela pogosto služila prav reprezentaciji tedanje oblasti. Revolucionar namreč ni nostalgičen, saj njegov pogled ne sme biti usmerjen v kmečko preteklost, ampak v svetlo delavsko prihodnost. Po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije pa je bilo sklicevanje na NOB in njeno tradicijo v marsikaterih družbenih in političnih krogih celo nezaželeno in tako se je v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije na njegov račun pojavila tudi kakšna osamljena kritika. K sreči brez večjih posledic za slikarjeva monumentalna javna dela. Je pa v teh kritikah moč prepoznati veliko nerazumevanje Šubica kot človeka. O njegovi človeški širini in morda tudi o politični daljnovidnosti med drugim priča tudi dejstvo, da je kot ilustrator sodeloval pri izidu pesniške zbirke Ivana Hribovška – pesnika, ki je kot domobranec padel leta 1945 v bojih s partizani, knjiga pa je žal izšla šele po slikarjevi smrti.

Tomaž Krpič, urednik

IVE ŠUBIC

Slikar Poljanske doline

Kot slikar se v mestu zelo slabo počutim. Sem kmet in na podeželju sem si zgradil atelje. Slikam to, kar imam pred očmi in kar je najlepše: deželo, drevje, živali, reke in človeka pri delu. Kot partizanu se mi je vtisnilo v spomin brez števila form in linij, ki čedalje glasneje zahtevajo svojo realizacijo, pri čemer se je treba okoristiti z vrednotami vseh umetniških stremljenj, vendar pa pri tem krepko ostati na domačih tleh in najti čisto svojo specifično formo. Treba je pogumno pogledati življenju v oči z vseh strani ter občutke in dognanja odkritosrčno izraziti. Nekateri slovenski zapadnjaki vpijejo po večji svobodi, toda če nimaš niti te sedanje svobode s čim napolniti, ti tudi ›velika‹ svoboda ne bo prav nič pomagala.

Ive Šubic, odgovor na vprašanje: »Kakšen je cilj umetniškega hotenja slovenskega slikarja?«, 1954

IVE ŠUBIC, SLIKAR – PARTIZAN (Miklavž Komelj)

Za Iveta Šubica partizanstvo v vojnih letih 1941–1945 ni bilo le epizoda, ki bi začasno preusmerila tok njegovega ustvarjanja, ampak izkušnja, ki je bistveno določila ves njegov nadaljnji umetnostni razvoj – in še več: vse njegovo življenje (malo pred prezgodnjo smrtjo – leta 1987 – je na primer v nekem televizijskem portretu izjavil, da je bilo zanj partizanstvo najlepše obdobje njegovega življenja in da bo vedno pripadal njegovim vrednotam). Kot slikar se je ne samo zaradi naročil, ki jih je dobival po vojni, ampak tudi in predvsem iz notranje nuje do smrti vedno znova vračal k partizanski motiviki in se prek nje soočal s tistim, kar je doživel kot partizan ...

[...]

Ena od izkušenj, ki so Šubica kot partizana in kot slikarja najbolj zaznamovale, je bila dražgoška bitka januarja 1942, v kateri se je boril kot eden od mitraljezcev Cankarjevega bataljona.

V novejšem času so bile v slovenski javnosti v kontekstu različnih revizionističnih interpretacij partizanstva večkrat zastavljena tudi vprašanja o smiselnosti tega junaškega partizanskega boja, ki je izzval tako krute okupatorjeve represalije nad vaščani. Hrupnost različnih proslavljanj je morda včasih res namenjena tudi prevpitju bolečih spominov – toda politikantska manipulacija z bolečimi spomini, kakršno izvaja današnja desnica, ne more pripomoči k razumevanju dogodkov. Da bi zares razumeli pomen dražgoške bitke, moramo vsaj tako kot vojaško upoštevati simbolno dimenzijo – in ni dovolj, da gledamo lokalno, ampak moramo upoštevati, kako so partizani ravnali v zavesti o svetovni situaciji; upoštevati moramo simbolni pomen tega boja v kontekstu razširjanja ljudske vstaje, ko je bil sredi okupirane Evrope tak upor (v katerem je okupacijskim silam kot grozeč opomin zabobnel tudi odmev preobrata na bojiščih v Sovjetski zvezi) nekaj nezaslišanega. Ko so partizani na območju, ki ga je nemški okupator de facto že obravnaval kot priključeno svojemu ozemlju, proti vsem pričakovanjem sovražnikov začeli frontalno braniti vas Dražgoše, so seveda vedeli, da je to vas nemogoče ubraniti; a njihovo branjenje neubranljivega je postavilo nove koordinate mogočega in nemogočega. Dražgoška bitka je bila s partizanske strani obenem vojaško in simbolno dejanje, ki je kot tako pripomoglo k razširjanju vstaje in k temu, da je nemški okupator odložil nameravano formalno priključitev okupirane Gorenjske svoji državi.

[...]

Prvo simbolno dejanje, ki so ga partizani naredili, ko so prišli v vas, je bilo, da je Šubic na šolskem poslopju prepleskal napis Volksschule in ›s krasno pisavo‹ napisal:
NARODNO-OSVOBODILNA VOJSKA.

Šubic je za Dražgoše naredil monumentalno kompozicijo iz nečesa, kar bi lahko obenem razumeli kot drobce spominskih vizij borca, ki se mu pred notranje oči vračajo prizori iz boja. Boja na življenje in smrt.

Šubic je s svojim videnjem partizanskega življenja bistveno sooblikoval imaginarni svet več kot ene povojne generacije. Podoba partizanov, kakršna je naseljevala domišljijo povojnih generacij, je bila v Sloveniji v veliki meri posredovana prav z njegovim slikarstvom.

VSEBINA

dr. Tomaž Krpič | Beseda urednika

O DELU IVETA ŠUBICA

dr. Nadja Zgonik | Mesto ali podeželje? O prostorski dimenziji in politikah slikarstva Iveta Šubica
dr. Miklavž Komelj | Ive Šubic, slikar – partizan
Barbara Borčić | Samost in kolektivnost
Saša Bučan | Ohranjanje starodavnega izročila
dr. Tomaž Krpič | Podoba in pomen roke v delu Iveta Šubica
Janko Štampfl | Spominske filatelistične izdaje Iveta Šubica

REPRODUKCIJE UMETNIŠKIH DEL

SPOMINI NA IVETA ŠUBICA

Jože Ciuha | Spominsko razmišljanje o Ivetu Šubicu
Tone Pavček | Zapis o Ivetu Šubicu
Rudi Šeligo | Ive Šubic (utrinek)
Alenka Gerlovič | Spomini na Iveta

O ŽIVLJENJU IVETA ŠUBICA

Sonja Porle | Pri Dovjakovih je bilo podobarstvo zmeraj doma
Peter Hawlina | Družinsko drevo slikarske rodbine Šubic

PODATKI O UMETNIKOVEM DELU

SAMOST IN KOLEKTIVNOST (Barbara Borčič)

Ive Šubic je svoj izraz gradil z intenzivnim delom na lastnih risbah in grafikah ter z učenjem v partizanski tehniki pri slikarjih Nikolaju Pirnatu, Božidarju Jakcu in Francetu Miheliču, katerih risbe je prenašal na ciklostilne matrice ali vrezoval v linolej. Po drugi strani pa najdemo v njegovem delu tudi nekatere modernistične likovne prvine (kubizem, nadrealizem). Teže bi rekli, da je vnesel kakšne radikalne jezikovne, morfološke ali tehnološke inovacije. Vsekakor pa je reflektiral tudi tisto, kar je videl na razstavah v Parizu, kjer je bil na študijskem bivanju in se je podobno kot nekateri njegovi kolegi (Ivan Seljak - Čopič, Milan Bizovičar, Milan Rijavec) ukvarjal s tem, kako modernizirati slikovni izraz – zlasti v smeri ekspresivnosti in manj v smislu eksperi­mentiranja. Pri tem gre za vnašanje modernističnih elementov in postopkov delanja slike v tradicionalno organizirano podobo in za odmik od principov odslikovanja z vključevanjem raznorodnih prijemov »dekonstrukcije« celostne podobe telesa in opuščanjem iluzionističnih principov upodabljanja. Poskusi geometriziranja in konstrukcije oblik so, denimo, vidni že v njegovi pariški risbi človeške figure iz leta 1956, ki je hkrati plastična in ploskovita. Figura je obdelana s postopkom ‘kubističnega’ sekanja prostoročnih potez/linij: zareze, praznine, poudarki, sence. Posamične linije se zgoščajo v površine ali v nekakšne enosmerne mreže, ki jih tvori dokaj svobodno šrafiranje senc in poudarkov ter razporejanje prostorskih odrival in določevalcev.

Ali spi? Oči ima zaprte. Čas sanj. Odmika. Zgoraj na licu ima rdeč madež ovalne oblike, spodaj modro liso. Toplo in hladno. Dlan je pordela in zabuhla, kot tujek dodana počivajoči roki. Prizor je hkrati monumentalen in krhek. Priča o minljivosti eksistence. Sam je ikona skrajne izčrpanosti, tesnobe in želje, da se volja, gibalo vseh stvari, spet vrne, da gon življenja premaga gon smrti.

Človeške figure, postavljene na oder, so otrpli liki, zaustavljeni gibi, spomeniki človekove volje in vzdržljivosti. Upodobljene v arhetipskih držah simbolizirajo nemi upor brez velikih gest in krikov. To so oblikovni sestavni elementi, ki se potem ponavljajo v podobnih postavitvah, simboličnih kompozicijah z liričnimi, poetičnimi učinki. Slike in grafike imajo trdno likovno zgradbo, ki jo določata kompozicijska urejenost in koherentnost, zgoščena v specifični shemi – koloni.

OHRANJANJE STARODAVNEGA IZROČILA (Saša Bučan)

Poleg krajine, ki odigrava v Šubičevem opusu pomembno vlogo, je v enakovrednem položaju tudi figura – obe temi se neprestano prepletata, sta medsebojno povezani, prav tako kot sta obe podobi neločljivo povezani v naravi. To je tudi bistvo Šubičevega ustvarjanja – na preprost in jasen način sporočati le tisto, kar je jasno in obstoječe, pa najsibo to življenje samo ali pa spomin, ki spet in spet slika nove podobe iz umetnikove podzavesti. Tako na primeru figure kot krajine lahko sledimo trdni in sigurni potezi, izvor, osnovo le-te pa najdemo v delu, ki ga je izkusil mladi umetnik v partizanskih tiskarnah, kjer so nastajali njegovi prvi opusi risb in grafik, ki po svoji likovni vred­nosti daleč presegajo raven likovnega dokumenta.

Kot velik častilec narave in vseh njenih živih bitij, kot človek, ki mu je vračanje v naravo in poslušanje vsega njenega bitja označevalo življenje samo, je nenehno tudi uprizarjal podobe iz narave. To so bile ptice, ljube spremljevalke njegovih ilustracij, grafik, slik in fresk, ter vse drugo živalsko carstvo – poklon temu je freska lovca na fasadi Lovskega doma v Gorenji vasi (1986). Z že znano umirjeno barvno skalo in gibko potezo naslika Šubic živalski raj s podobami divjih živali. Med njimi lahkotno stopa dobrovoljni lovec in skupaj z njimi ponazarja sozvočje in enotnost človeka z naravo.

Kot darilo slikarjevemu kraju je leta 1981 nastala freska Poljanska vstaja v Poljanah. Tudi tu se Šubic odloči za sekvenčno postavljanje prizorov in njihovo montažo v celostni prizor, ki predstavlja zaprisego prvih borcev Poljanske čete decembra 1941 ter napad poljanskih partizanov na sovražnika. V desnem kotu zgoraj je prizor gostoljubnosti vaščanov in izražanje njihove popolne podpore. Žena, ki ponuja šilce žganega, žena, ki ima v tem dogajanju aktivno vlogo podpore borcem in boju, tudi žena – mati, ki v svojih tršatih in krepkih delavnih rokah drži prapor in kruh, se nam tako postavljena v prizor predstavlja bolj kot podoba kmečke svetnice, simbol žene, ki veruje v zmago in v tisto dobro, boljše, kar pride po boju in žrtvah in poteši kot kruh, ki poteši lakoto, kruh, ki je pravzaprav simbol, osnova preživetja, enak pa je v psihološkem smislu tudi pomen svobode.

Skozi likovno pripoved je Šubic leta 1986 uspel v svoji želji, da bi Poljanam in Poljancem, še posebno tistim mladim, ki bodo nadaljevali domače izročilo, podaril v neizbrisen spomin in zavedanje o domači zemlji in njeni preteklosti cikel fresk, ki se navezujejo na Tavčarjev roman Visoška kronika. Roman je bil umetniku neprecenljiv vir o življenju človeka in krajev, za katere je živel tudi sam. Tako kot Šubic je bil tudi Ivan Tavčar doma iz Poljanske doline in je še kako dobro poznal razmere in človeka v sicer oddaljeni preteklosti, o kateri spregovori v že omenjenem romanu, kjer je zapis ogledalo domačemu človeku tistega časa, ki ga Tavčar doje­ma dvosmerno – kot človeka, ki ni sposoben lastne trezne presoje in še verjame v stare vraže o čarovnicah, hkrati pa je to človek, o katerem pisatelj govori zaradi ljubezni do njega, ki mu je zaradi njegove pokončne drže kljub majhnosti uspelo obdržati rodna tla skozi stoletja. Šubic kot človek, ki verjame v tradicijo domače do­line in v preprostega kmečkega človeka, dobro in natančno razume Tavčarjevo izročilo in ga skozi likovno govorico nenehno popisuje tudi sam. V avli šole v Poljanah upodobi vrsto dogodkov iz omenjenega literarnega dela. Na osrednjem prizoru ovekoveči Agato, ki nad poljansko panoramo jezdi prašiča. Agata je gola in ovita v belo tančico, v rokah drži metlo, za njo pa po obronkih poljanskih hribov stopa podoba hudiča. Šubic junakinjo upodobi nerealno, ne nasloni se na podobo iz romana, torej na zgodbo samo, ampak na mitološki, simbolni način, na podobo njene obsodbe, ki pravi: »Dolže je, da je delala točo, da je tvoje prašičke jahala nad tvojo hišo in da se je s hudičem rada imela.«

PODOBA IN POMEN ROKE V DELU IVETA ŠUBICA (Tomaž Krpič)

Težko rečemo, kaj nas na slikah Iveta Šubica najbolj prevzame. Morda gre za izrazito toplino in človeškost, ki odseva z njegovih slik, morda so to barve, morda kaj drugega. Nekaj pa lahko rečemo z gotovostjo: vedno znova nas na njegovih delih, ki spadajo v področje ukvarjanja s človeško figuraliko, prevzame njegovo upodabljanje rok.

[...]

Eden od razlogov, da ima roka osrednje mesto v Šubičevem opusu, se nemara skriva v preprostem dejstvu, da je Šubic pri svojem delu čutil povezanost posebne vrste s preprostimi ljudmi prav zaradi fizične narave svojega dela. Slikarji pri svojem delu sicer ne uporabljajo nujno vedno preprostih telesnih tehnik slikanja, saj lahko posegajo tudi po drugačnih, netelesnih tehnikah slikanja. A ravno za Šubica lahko rečemo, da je bil slikar v klasičnem pomenu te besede. Zanj je bilo slikanje ročno, fizično delo posebne vrste. Kadar posameznik opravlja delo, ki zahteva tolikšno natančnost, kot jo zahteva slikanje, ima svoje lastne roke neprestano pred očmi. Temelj človekovemu delovanju je usklajena koordinacija med roko in očesom, tudi slikarjevim.

Preprosti ljudje s preprostim orodjem počno na Šubičevih slikah preprosta kmečka opravila. Delovna roka se zdi v naravnem sožitju z orodjem, ki se ga oklepa. Orodje in roka se zlivata v celoto. S Šubičevih slik je tako povsem jasno, kdo koga oblikuje oziroma kdo ima na koga vpliv; tako kakor roka oblikuje orodje, tako tudi orodje z enako mero vpliva na podobo oziroma preoblikovanje roke.

Tako kot roke je tudi hrana v središču njegove pozornosti, pogosto je njen položaj na sliki središčen, med­tem ko jo roke skorajda ljubeče zaobjemajo.

Primerljivo proporcionalno povečanje velikosti roke pri borcu in pri kmetu je na slikah Iveta Šubica večplastno in pomenljivo. Na eni strani delo in na drugi borba zoper sovražnika sta za slikarja enako pomembna. A prav tako pomembna je ugotovitev, da nas hoče slikar v svojih delih opomniti na dejstvo, da je bila večina partizanskih borcev v resnici kmečkega porekla.

IZ SPOMINOV NA IVETA ŠUBICA

In kakšen je v meni prijatelj, občudovanec, mož velike življenjske sile in izpovedovalec izročila svoje dobe – Ive Šubic? Zagotovo bi bil vsak odgovor površen in nepopoln, saj človek še samemu sebi ne vidi v dušo, ne v srce, ne v kri, vse troje ga kar naprej preseneča in spravlja v nedoumljivo vprašanje: Kdo sem? Zato vsekakor ne bom tvegal na zastavljeno vprašanje odgovora, ki naj bi bil dokončna resnica. To pozna zdaj le on. Morda pa ostaja iz bežnih srečanj, iz skušnje, ko po mostu razumevanja potuje skrivnostna misel sem in tja, od enega k drugemu, iz prebliskov odkritij, ko se človek bolj nehote kot hote izpove, ali pa iz sporočil, ki jih govore človekova dela, vseeno sled, obris, nekakšen občutek podobe človeka, ki ostaja ve-ljaven zate, najsi je lahko v opreki z drugimi mnenji.

Tone Pavček

Letni čas, kmetu dan za razmišljanje, je Ive vzljubil že kot otrok. In ga po belini izenačenega, brez vsiljivih nadrobnosti, ki se jim sicer ni izmikal, strukturiranega po igri toplih svetlob in hladnih senc zavzeto upodabljal. Belina mu je predstavljala nenačet, deviški svet, potopljen v odsotnost barve, napol živ, napol nerojen za subtilno tonsko gradacijo, kjer so mu sivine zadobile barvno vrednost, podobno kot mu je to potrdil Goya. V igri poudarjenih plastičnih vrednosti z vmesnimi skopimi barvitimi poudarki se je razbremenila teža zemljenosti. Ivetove zime so bile seizmografski izris njegove miselne in čustvene sredotežnosti, njegove razmišljene, v podobo simbolno prenešene pomirjenosti, njegovi najbolj verni avtoportreti. Naposled je zima po teh notranjih naravnanostih Ivetu omogočila pravljično igro sivin. [...] Zima je bila Ivetova ezoterika.

Jože Ciuha

Skozi sneg kot naravno ujmo, skozi požgano in v grozeče gmote izmaličeno vas, skozi neskončno sivino sveta so se zarisovale v vid in v zavest postave izmučenih, od izmučenosti ponižanih borcev – bojevnikov, ki pa kljub neizmerni sili, ki jih ugonablja, in kljub surovosti Narave, ki jim noče biti zaveznica, ne klonejo. Kot da jih oni rdeči konj ali mula opogumljata, kot da sta topli ogenj, ki greje in daje moč ... Mislil sem: Ive nam pripoveduje svojo resnico revolucije in NOB: ni ideologije, ni svobodne izbire. Človek se samo v svojem elementarnem zanosu bitja kot bitja more upreti nasilju in samo ta elementarni ponos človeka kot človeka ga še drži pokonci, da vzdrži. Uporni človek se skozi osebno stisko in dramo odloča in določa za to, kar je – ranljivo, smrtno, neponovljivo bitje. Konkretna ideologija, popolnoma določena utopija je ob tem samo nekaj takšnega kot šibka palica, na katero se človek v svojem potovanju skozi čas katerikrat malo opre.

Rudi Šeligo

Slikar Ive Šubic se je rodil 23. aprila 1922 v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko na stari domačiji, v širši okolici znani kot Dovjakov mlin.

Umrl je 29. decembra 1989.

Ive na terasi v Predmostu, 1980 (Foto: Tomaž Lunder)
© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkov • Moji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.