Še do brezplačne dostave.

ČE BI BIL OTTO DANES ŽIV, BI BIL GOST V KAKEM RUMENEM TELEVIZIJSKEM PROGRAMU

José Morella, KAKOR POTI V MEGLI

Burni dnevi Otta Grossa

Prevedel Ferdinand Miklavc

13. februarja 2020 je bila
100. obletnica smrti Otta Grossa.

O Ottu Grossu (1877–1920), avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež. 13. februarja 2020 je bila 100. obletnica njegove smrti.

Če bi bil Otto danes živ, bi bil gost v kakem rumenem televizijskem programu. Poiskali bi ga s kamero in prodajali reportažo verigam z množičnim gledalstvom: sin znamenitega akademika in še pred nekaj leti obetaven znanstvenik v bednem stanju na cesti: zasvojen z mamili, umazan, berač.

NA EDINI FOTOGRAFIJI, NA KATERI JE VIDEL HANSA GROSSA, Ottovega očeta, bi mu prisodil več kot petdeset let. Zdi se mu debel, vendar ne preveč: gre bolj za dokazovanje pomembnosti, nekakšen tukaj sem. Je plešast in nosi brke in kozjo bradico. Ima napol odprta usta, podrobnost, ki si jo Llerandi razlaga kot posledico neobvladanosti, kakršno kažejo ljudje, ki hočejo imeti vse pod nadzorom. Njegove oči kažejo na vztrajnega in malenkostnega človeka. Očke trmoglavca. Llerandi za trenutek pomisli, da v njegovih potezah to vidi zato, ker je pred tem prebral, da je bil trmoglav, toda kljub temu se mu ob fotografiji zdi, da je Hans kar najbolj preprosta osebnost. V prvem prizoru bi se lahko pojavil v kleti svoje hiše med praktično učno uro s kakimi štirimi ali petimi mladimi študenti. Smo leta 1883 ali 1884. Možje so zbrani okrog nekakšne mize, ki pa je zgolj običajna deska na kozah. Na njej počiva truplo. So resni, pozorni, dva imata roke na hrbtu, eden prekrižane na prsih, napet, prizadevajoč si, da bi premagal slabost. Llerandi si ga predstavlja, kako hlastno plane iz hiše, bruha ob drevesu in nato globoko, silovito diha, kot da se nikakor ne more nadihati dovolj kisika. Med tem Hans v kleti kaže na zelo globoko rano na mrtvečevem trebuhu. Kaj bi lahko povedali o tem? sprašuje Hans. Kakšen je bil napad? Kaj se je zgodilo? In ravno tako pomembno: to, kar se ni zgodilo. Llerandija že ob pomisli na to, da bi si zamislil odgovor kakega mladeniča in ga uporabil v scenariju, prime, da bi opustil celoten prizor: vse, kar diši po forenziki in policijskih preiskavah, se mu zdi nadležno. Hans Gross si tega ne bi mogel nikoli predstavljati, vendar je zelo kriv za milijone minut kvaziznanstvenih in cenenih kriminalk, kot se nam kopičijo na smetišču podob, ki jih imamo vsi v glavi. Neznosne televizijske serije in popoldanske nadaljevanke, ob katerih ljudje dremljejo ali prebavljajo. So tudi dobre, morda vsaka dvestota, pomisli Llerandi. In še to je velikodušna ocena. Skuša si zamisliti, kako voditi kletni prizor, kako ga zaključiti, vendar mu ne pride nič na misel. Končno ga opusti. Sklene, da bo šel ven kaj pojest. Ko stopa čez prag stanovanja, si predstavlja profesorja Grossa in njegove študente, ki tudi odhajajo iz kleti, in brez kakršnegakoli napora – kajti naša domišljija sploh ni naša in ko jo nehamo siliti, začne hoditi po svoje – se mu notranja kamera obrne proti kotu, kjer droben deček sedi na tleh, s komolci na kolenih. To je Otto. Imeti mora kakih šest let. Je resen in zamišljen. Ne zgane se, komaj utripa z vekami. Med dlanmi ima majhnega ptička, drozga, ki ima od strahu razprt kljun. Otto ga malo boža in nato izpusti. Ptica leta po sobi, nekajkrat zakroži po njej, se zaletava ob stene in frfota brez cilja. Nato sede na truplo. Z drobnimi poskoki se približa rani in začne kljuvati vanjo. (str. 10–12)

Hans Gross (1847–1915)

HANS GROSS velja za očeta moderne kriminalistike. Bil je prvi, ki je za forenzične preiskave resno uporabljal znanstveno metodo, preizkušal je vse tehnološke novosti svojega časa za razkrivanje lažnih pričanj in za zbiranje dokazov o zločinu.
(str. 11)

ERNST JONES, EDEN OD OTTOVIH POKLICNIH KOLEGOV v času, ko je bil ta še obetaven psihoanalitik, ga je imel za genija: »Takšne moči pri prodiranju v mišljenje drugih in pri razodevanju, kaj skrivajo, nisem videl nikoli več.« Njegova inteligenca je bila očitna že od otroštva. Starša sta opazila, da zna brati – nista pa uganila, kako se je naučil – dva ali tri mesece, preden je dopolnil četrto leto. Hansa je ta prezgodnja zrelost navduševala. Vsak, ki je prišel v hišo, je moral obvezno prisostvovati Ottovi bralni predstavi. Hans je naročil gostu, naj izbere kako knjigo s police, kakor čarovnik, ki daje gledalcu izbrati katerokoli karto, da bi bili njegovi triki verodostojni. Llerandi si predstavlja prizor z Ottom, ki sedi na mizi, noge mu visijo v zraku, na stegnih odprta knjiga. Otrok začne brez poudarkov brati besedilo, v katerem so besede, ki jih ni še nikoli slišal in ki jih ne razume. Ko je poglavja konec, dvigne glavo in gleda, kakor da bi kaj pričakoval. Vse tri postave obstanejo za nekaj sekund negibne. Hans nasmehljan, presenečeni gost z odprtimi usti, Otto pa binglja z nogami in gleda oba moža v oči, da mu ne bi kaj ušlo.

Ponos njegovega očeta se je žal izmenjeval s prenagljenimi izbruhi besa, ki so presenečali tako samega Hansa kot njegovo družino. Mnogo pogostejši so postali v obdobju, ko je Otto zavračal meso. Skoraj nujen bi bil prizor z družino Gross pri mizi. Vsi trije molčijo. Odmerjena, gosta resnobnost, ki izvira iz Hansa in prežema prizor. Vse pri Hansu spodbuja spoštovanje: to, da se ne smehlja, stroga obleka, negovani nohti, drobni urezi na spodnjem delu vratu zaradi pretirane natančnosti pri britju, njegove roke pordele, skoraj kakor bi bile pobarvane rožnato, zaradi tolikega brisanja po umivanju, preden je sedel k mizi, način, kako vzame uro iz žepka telovnika, da bi preveril točnost, s katero služkinja prinese jed, način, kako sname očala in jih postavi na mizni vogal. Adele, čeprav ju ne pogleda, je pozorna na oba. Nikoli si ne bi predstavljala, da se bo možak, kot je njen mož, počutil ogroženega od otroka. Pride jed. Najprej juha. Med jedjo se Ottu nič ne mudi. Včasih dvigne polno žlico, jo obrne in opazuje, kako tekočina steče v krožnik. Jo tudi ovohava in išče komaj

zaznavno razliko med okusom in vonjem. Počasen je. Vse to je dovolj, da ga oče ošteje, ker se igra s hrano. Toda to, kar se nekaj tednov dogaja z mesom, je razlog, da je Hans ob drugem krožniku še bolj na preži kakor ob prvem. Sam je juho seveda pojedel potihem in učinkovito. Ne pomišlja si nagniti krožnik in zajeti do konca. Izobrazba naj ne pomeni tratenja. Pride mesna jed. Meso divjega prašiča s krompirjem, korenjem in porom. Otto negibno gleda krožnik, z rokami na stegnih. Hans in Adele čakata nanj, vendar ne začne jesti. Llerandi bi lahko to napetost vzdrževal petnajst ali dvajset sekund. Vsi mirni in v tišini. Brez zvočnega ozadja. Nenadoma, kot pri sunkovitih prizorih v srhljivkah, Hans zavpije – Jej! – in hkrati z dlanjo udari po mizi. Tako močno, s takim besom, da krožniki poskočijo in se polije malo mesne omake. Otto vzame pribor in začne jesti. Najprej košček korenja. Nato malo krompirja. Oče ga opazuje z besom, ki mu vre v telesu in mu jemlje dih. Še kolesce korenja. In še eno. Hans ne začne. Adele trpi tako zelo, da ne more gledati, toda to, da ne gleda, je prisiljeno, enako neznosno, kot če bi gledala. Tedaj Otto napetosti ne zdrži več in zajoka. Joče brezglasno, kakor da bi se mu izcejale solze iz srca ali iz grla, podobno kot pri ožemanju mokre brisače. Z izžemanjem, stiskanjem. Čuti svoje drobno telo, ki se zvija pod napetostjo. Z jokom je konec potrpežljivosti njegovega očeta, popustijo mu uzde. Jeza požene Hansa na noge kakor vzmet, da napravi nekaj bobnečih korakov in se postavi tik za svojim sinom. Šest- ali sedemkrat več ga je kot Otta. Kakor lutkar pograbi sina za zapestja, v njegovih rokah drobna kakor trs, in mu reče: da ti ne pride na misel, da bi izpustil pribor. Stiska ga, da ga boli. Hans nabode košček mesa s sinovo roko, kot bi držal vilice. Odpri usta, mu reče. Otto jih ne odpre. Hans mu popelje roko do ust in ponovi ukaz: odpri! Otto ne uboga. Hans iznenada spusti sina in odide iz hiše, vrne se s šibo, z drobno, olupljeno vejo z drevesa. Pomigne Adele, naj odide. Preden zapusti prizorišče, Adele obupano pogleda Hansa, kakor da ga roti, vendar ne reče ničesar. Hans postavi Otta ob mizo in mu odpne pas. Deček stoji nag do pasu, s hlačami ob nogah. Da mi niti ne pisneš. (str. 25–28)

OTTO JE POGOSTO ODHAJAL IZ PREDAVALNICE  z grenkim priokusom nejevolje zaradi svoje posmehljivosti. Z občutkom krivde. Vse bolj se je oddaljeval od profesorjev in kolegov, vedno bolj ločen od sveta, vedno bolj sam. Ni mu ugajalo, da je ljudem zoprn. Čutil je potrebo, da se zbliža z mladeniči, ki jih je ravnokar smešil, in se pobota z njimi, da jih objame, jih vse povabi na požirek. Želi si, da ne bi imel sovražnikov, da ne bi bilo pregrad. Želi si razpravljati, vendar brez nejevolje.

Nekoč, dežural je na kliniki, je na dvorišču zaslišal krike. Bila je Olga. Stara je bila kakih šestdeset let. Pod drobnimi očmi je imela izrazite podočnjake, povsem bele lase, po ves dan je prebila čepe v kotu in zrla v tla. Nekoč so jo strežniki privezali na posteljo in jo na silo hranili, ker je že dneve zavračala hrano. Eden ji je zvezal noge, drugi roke. Druga dva sta ji skušala držati glavo, ji na silo odpreti usta in jo siliti s hrano. Olga se je upirala na vso moč. Kričala je, jokala, napenjala je vse telo in videti je bilo, kot da se bo zadušila. Otto je iz samega besa brcnil v vrata, slekel haljo, jo vrgel po tleh in odšel, ne da bi dokončal dežurstvo. Naslednji dan je prišel uro pred začetkom svojega dežurstva. Takoj ko je prišel, je zahteval, naj mu prinesejo bolniško haljo. Šel je v kuhinjo in vprašal kuharico, kaj je za obed. Repna juha, je bil odgovor. Zelo dobro, je rekel Otto, prosil vas bom za uslugo.

Čez pet minut je oblekel bolniško haljo in bos šel na dvorišče. Tam je bila Olga, kot vedno v svojem kotu. Počenil je v nasprotni kot v enaki drži kakor ona: s hrbtom naslonjen ob steno in z rokami okrog kolen. Tako je v tišini vztrajal več kot deset minut. Delal se je, da se mu dremlje. Nato je odprl oči, zazehal in se pretegnil. Olge ni niti pogledal. Potem se je malo odmaknil in ostal tako še pet minut. Šele potem je sklenil, da se ji približa: postavil se je kakih pet metrov od nje. Tedaj, tako kot je bilo domenjeno, je prišla kuharica s krožnikom juhe. Iz njega se je kadilo. Otto ga je sprejel s širokim nasmehom in vzkliknil: Mmmm! Vroča! Ne da bi se vzravnal, je začel jesti. Glasno je srebal in se z zaprtimi očmi nasmihal kakor ob kaki poslastici. Jedel je počasi, ne da bi pogledal Olgo. Ko je bil že proti koncu, se je pri vratih prikazala kuharica in mu rekla: No, kako, ha? Kako se ti zdi? Zelo dobra, zelo dobra, odlična, je odgovoril Otto. Ko se je hotela kuharica obrniti, je dvignil roko kakor kdo, ki v restavraciji kliče natakarja. Šele zdaj se je ozrl naravnost v Olgo in pokazal na prazni krožnik na tleh, rekel: želite? Olga ni znala odgovoriti. Tedaj je Otto tovariško, kakor prijatelj, ki te želi povabiti, rekel: ne, prosim, vztrajam, ne morete me zavrniti … in se spet obrnil h kuharici in dvignil roko z iztegnjenima prstoma v obliki črke V in glasno rekel: dve, prosim dve. Lepo vročo, hm? Do takrat so že obvestili Kraepelina, da je to opazoval z okna na hodniku, ki je gledalo na dvorišče. Olga in Otto sta mirno jedla in ves čas kramljala. Olga je pojedla še en krožnik juhe.

Sledila je zmešnjava. Mnogi bolniki so bili besni: zdelo se jim je nepravično, da morajo sami jesti v jedilnici, vsi ob isti uri, ne da bi lahko dobili še. Negodovalo je tudi bolnišnično osebje, govorili so, da nimajo časa, da bi se po ves dan igrali z vsakim bolnikom posebej, se šli pavliho zato, da bodo jedli ali se oblekli. To je smešno, so govorili. Dva od strežnikov, ki sta prejšnji dan hranila Olgo na silo, pa nista vedela, kaj naj rečeta, kaj naj si mislita: bila sta osupla. Kuharica, ki je bila približno enakih let kakor Olga, je bila ganjena, ko je videla, kako jesta na tleh, kakor otroka. Naslednji teden so vsi govorili samo o tem. (str. 66–68)

Zanimivost: Morella začne svoj roman s citatom iz romana Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa Junota Díaza. Ta, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani (2008) in tudi v slovenščino prevedeni roman (prev. Alenka Bole Vrabec) pa je mogoče z Morellovim primerjati tudi v tem, da je izbrana podobna »tehnika« pripovedovanja: tudi v Morellovem romanu se mora bralec sproti »posvetovati« z opombami pod črto.

Ni bil dovolj miroljuben za pacifiste niti dovolj marksističen za marksiste niti dovolj agresiven za radikalnejše skupine niti dovolj rodoljuben za nacionaliste. Gesla so ga spravljala v živčen smeh. Lahko bi bil ugleden, ljubljen, občudovan, uspešen, lahko bi se kopal v denarju in udobju, končal pa je v bedi, sam, pozabljen, in od mraza umrl na cesti.

Otto Gross in Carl Gustav Jung, 1908

OTTO JE ZELO OBČUDOVAL CARLA GUSTAVA JUNGA, ker je imel prodoren um, ker je mnogo vedel o psihoanalizi in je bil odkritosrčen človek in mu ambicije niso zameglile razumevanja. Poznala sta se že leta in Otto je slutil, da sodi med redke, ki bi mu lahko pomagali. Zaupal je, da mu bo pomagal, da se otrese svojih zasvojenosti in zaustavi to neznosno dirko, od katere si ne more nikoli oddahniti. Llerandi si zamišlja prizor z možakoma, ki sta si kake tri metre vsaksebi, drug nasproti drugega, na lesenih stolih, ki sta ju prinesla ven in ju postavila pod drevo. Otto ima preveč oblačil, nekaj srajc in suknjič, kakor da bi se hotel z debelo plastjo tkanin česa obvarovati. Na oblačilu je videti nekaj madežev. Nosi kratko neurejeno brado in ima mastne lase. Carl pa je, obratno, oblečen kot stereotip znanstvenika: obleka, ki ne zbuja pozornosti, brezgrajna, elegantna, vendar ne preveč. V prvih desetih ali petnajstih minutah Otta bolj kot kdajkoli muči želja po odmerku opija. Govori, toda kar reče, se zdi kakor v drugem planu zavesti. V prvem je slabo počutje in slabost: čuti, kot bi se mu nagubala notranja stran ustnic, kot da bi se odpirale drobne razpoke, skozi katere prodira kovinski okus, ki mu kakor kakšna huda srbečica sega v grlo. Skuša se zamotiti, pozabiti ta občutja in se osredotoča na zven besed ali na vonj sadnega drevja, ki mu ga prinaša sapa. Trudi se, da bi pozabil na krče v mišicah vek, o katerih je Carl že zapisal opombo. Otto jih ponekod na licih in v vekah čuti kakor prhutanje ujete žuželke. Abstinenca mu tudi zmanjšuje tek. Komaj kaj jé. Prenese samo sadje in kruh. Te dni je bolehen, z zelo ostrimi potezami obraza in z nenadoma mnogimi osivelimi lasmi. Zdi se, kot bi ga pred kratkim osvobodili iz ujetništva ali rešili iz zapora, v katerem so z njim zelo slabo ravnali.

Pripoveduj mi o Adele, je rekel Carl. Otto se je zasmejal, nekako med prisrčnostjo in obžalovanjem, obenem pa kot razorožen, kot da se mu že vse zdi nemogoče. Carl, o materi si me spraševal že kakih dvajsetkrat. Izsiljuješ. Prosim, zberi se malo.

Ker se zdi, da nimaš matere. Govoriš samo o očetu.

Otto se je moral zelo truditi, da je lahko nadaljeval: kolcanje je bilo močnejše in zdelo se je, da se pojavlja ravno v trenutku, ko hoče odpreti usta, da bi odgovoril. Občutil je tudi zavijanje po črevesju in za trenutek pomislil, da bo moral steči in spustiti hlače ob katerem od tistih dreves. Hlepenje po opiju se je spuščalo od lic proti grlu kakor praznina v organizmu, ki grozi, da bo dosegla želodec in srce in ju ohladila, omrtvičila. Carl je videl, v kakšnem stanju je, in je bil že na tem, da zaključi seanso. Prav v tistem trenutku je Ottov glas zazvenel kot iz ozadja, hripav in neznan: jasno, da je to povezano z materjo, me imaš morda za slaboumnega? S kom pa misliš, da se pogovarjaš? S katero od tistih judovskih mladenk, ki ti jih očetje bankirji vodijo v ordinacijo in ob katerih ne počneš drugega, kakor da sanjariš, da ti zlezejo v posteljo? Mar me ne poznaš? Carl, žališ me. Žališ me.

Te besede je izrekel zelo počasi, s težavo, vendar s čudovitim, skoraj preračunanim občutkom za ritem. Niso se skladale z izrazom na njegovem obrazu, in zato se je zdelo, kot da ne prihajajo toliko iz njegove zavesti, bolj iz jeter ali srca. Carl je poslušal in v zavest mu je prišel izraz črna kača, kar je zapisal v beležnico. Otto je govoril, kakor da bi mu iz ust lezla črna kača. Pošastni črevesni zajedavec. Carl je začutil bolečino in se za trenutek zbral, da bi začutil, od kod prihaja ta bolečina, katerega živca ali občutja se je dotaknil Otto. Bila je bolečina z dvojno vibracijo, ali morda dve bolečini: nenaden občutek sramu, ker je užalil Otta s podcenjevanjem, druga pa, malo manjša, vendar tudi očitna: da je sam doživel žalitev. Otto mu je ravnokar rekel, da je slab strokovnjak. Ne prav resen, lažen, s skritimi nameni. Mora ostati miren. Govori s pacientom in ne sme dovoliti, da bi ga zaneslo. (str. 117–119)

Tri najprodornejše osebnosti Monte Verità so Gusto Gräser, Rudolf von Laban in Otto Gross. Gusto je sin sodnika, Laban vojaka in Otto kriminalističnega forenzika. Vsi očetje predstavljajo institucije Države in jih do smrti zagovarjajo. Vsi trije sinovi jih sovražijo.

OSNOVNO PRI SEKVENCI Z ORGIJO NA MONTE VERITÀ je presenetiti gledalca. Doseči, da ne pomisli na orgijo, dokler je nima pred očmi že več sekund. Z vsemi sredstvi se izogniti kakršnemukoli prizoru, ki bi spominjal na tipične pornografske prizore. V konvencionalnem pornografskem filmu, Llerandi razlaga Lise, je vse preračunano. Scenarij je običajno namenjen moškim: veliko je lezbičnih prizorov in moški obraz nikoli ne zasede središča podobe, če ne gre za material, ki je namenjen gejem. Vse je, kot pričakujemo: nikomur ne spodleti, nihče ne doživlja česa slabega ali običajnega, nihče nikomur ne povzroča zadrege. Celo takrat ne, ko gre za orgije z domnevnimi amateurs; tisti, ki sučejo kamero, sledijo vzorcem industrije in se tega skoraj ne zavedajo. Felatio, devetinšestdeset, običajne reči. Lažna preobleka. Da ne govorim o posnetkih iz liberalnih klubov, ki spadajo med najobupnejše, kar si jih lahko vržeš v obraz. Na orgiji na Monte Verità ne sme biti nobenega prizora, ki bi bil podoben čemu takemu.

Hočeš reči, da prej ni bilo lezbijk ali oralnega seksa? vpraša Lise. Ne, marveč pravim, da nam je od filma zakrnel pogled. Orgije, ki jo leta 1910 organizira zdravnik, da bi ljudi osvobodil nevroze, ne moreš vrteti enako kakor kako drugo, pri kateri scenarij z vsemi sredstvi poskrbi za to, da se gledalcu ni treba soočiti z nobenim strahom in z nobeno negotovostjo, pri kateri so cenzurirani nežnost, vnema, nejevolja in vsako drugo čustvo. Pornografija se mi zdi zelo v redu, vendar je Otto počel nekaj drugega. Njegove orgije niso bile zgolj orgije. Bile so težavne in so pri njegovih pacientih spodbujale nenadna spoznanja. V igri je bilo to, kar si v resnici želimo, ne to, kar mislimo, da si želimo. (str. 147–148)

Monte Verità blizu Ascone v Švici je danes muzej (monteverita.org).

VOJNA RAZDRE TUDI MONTE VERITÀ. V nekaj tednih postanejo koče zapuščene, v njih osebni predmeti, ponekod omare, polne oblačil, ki jih niso utegnili pospraviti v kovčke. Llerandi si predstavlja živali, ki prihajajo iz gozda brez strahu, da bi jih kdo opazil, in po kočah iščejo ostanke hrane. Predstavlja si veverice in jelene. Kot bi ljudje nenadoma izumrli. Monte Verità hibernira. Zaradi nenaseljenosti propadajo stene in pri vhodih v koče se razrašča mah. Medtem pa tifus na ruski fronti ubija milijone. Svet se prazni na vseh koncih. (str. 199)

ČE BI BIL OTTO OTROK DANES in ne leta 1885, bi mu morda postavili diagnozo, ki jo današnji strokovnjaki označujejo kot bojazljivostno (izmikajočo se) osebnostno motnjo. Dobival bi ritalin. V odraslosti bi mu zagotovo rekli, da je bipolaren: dobival bi risperidon. Če bi bila Louise in Jan otroka danes, bi kakšen zdravnik rekel, da imata shizoidno osebnostno motnjo. Ali avtistične poteze. Hans je bil sadistični psihopat, vendar mu danes verjetno ne bi dali nobene diagnoze. Možno je, da bi bil zmagovalec, tako kot toliko današnjih sadistov, tip, fiksiran na uspeh. Ali pa tudi ne, morda bi naletel na stalen odpor pri Adele in bi se njegov sadistični del razgalil. Adele pa bi lahko diagnosticirali tesnobo ali depresijo in bi bila na katerikoli lekarniški drogi, ki jih danes po vsem svetu na veliko uživa na desettisoče žensk srednjih let. Opazuje dogajanje doma in si misli: le poglej, kakšen čuden film mi vrtijo pred očmi; zdi se, da imam nekoliko togega moža, in zdi se tudi, da moj otrok nikakor ni stabilen. Ljubi bog. Louise bi morda jemala prozac, da bi si lajšala obsesivno kompulzivno motnjo. Renata in njen zaročenec Jochem, zdrava, vendar podvržena stresu, bi zagotovo kadila marihuano, vendar je ne bi zlorabljala ... (str. 236–237)

Na koncu Otto nima kam leči, da bi umrl. To ni zgolj fraza. Dobesedno je.

NIHČE NE VE, KJE JE POKOPAN OTTO. Dokončno ga je ubilo vreme. Brez moči, da bi poiskal kako zavetje, kjer bi se ogrel, več dni že ni jedel, se je zatekel v neko prazno lopo, se zrušil na tla in se ni več prebudil. Najverjetneje je umrl zaradi podhladitve. Od mraza ali morda od lakote. Ali obojega. Nekdo ga je našel in obvestil policijo. Pomotoma so ga odpeljali na berlinsko judovsko pokopališče, kjer ga seveda niso sprejeli, ker ni bil Jud. Llerandi si predstavlja birokratsko romanje trupla. Nekdo se je moral neuspešno truditi, da bi našel sorodnike – če bi bilo drugače, bi danes vedeli za njegov grob. Njegovi posmrtni ostanki so morali končati v kakem skupnem grobu. Poskrbela je birokracija. Birokracija je hladna, ne jezi se, niti se ne veseli. Ne mudi se ji, niti ni počasna: indiferentna je. Ima pravila. Zadeve so dokončane, ko so opravljene. Poteka nepristranski tok, nenehno gibanje. Ljudje, ki skrbijo, da se to gibanje ne ustavi, služijo denar tako, da brez očitnega gnusa opravljajo stvari, ki bi se nam gnusile. (str. 255–256)

Španski pisatelj José Morella je bil novembra 2019 gost Slovenskega knjižnega sejma. Na povezavi lahko poslušate pogovor, ki ga je s pisateljem za radijsko oddajo Razgledi in razmisleki pripravil Andrej Rot. (Foto: Andrej Rot)

Film kanadskega režiserja Davida Cronenberga Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011) je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, ter o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
Otto Gross je v filmu stranski lik, upodobil ga je francoski igralec Vincent Cassel.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.