Še 55 € do brezplačne dostave.

NOČEM NE MIRU NE PROSTOSTI, HOČEM EDINOLE SREČO

Konstantin Andrejevič Somov: Zima. Drsališče, 1915. Olje na platnu (49 × 58 cm). Državni ruski muzej, Sankt Peterburg

Nina Berberova, KNJIGA O SREČI

Prevedel
Marjan Poljanec
Spremna beseda
Sara Špelec

Nina Nikolajevna Berberova

Moje izgnanstvo je poslanstvo

Pisalo se je leto 1989. Leto, ko je ruska pisateljica Nina Berberova prvič stopila na sovjetska tla in jih po krajšem obisku za vedno zapustila. Njena domovina je bila predrevolucijska Rusija, v kateri je postala samosvoja osebnost, ki ni klonila pred težo časa in prostora.
Leta 1901 rojena Nina Nikolajevna Berberova, hči armenskega očeta in ruske matere, je že v otroštvu čutila odpor do gnezdenja in družinske simbolike, ki jo je z božičnim drevescem vred strogo zavračala, prepričana, da je svobodo in dostojanstvo laže ohraniti v milijonskem mravljišču. Morda prav zato nikoli ni bila tuja na tujem ali svoja na svojem in je njena življenjska drža bila tudi za današnje čase zelo napredna. V svoji avtobiografiji med drugim zapiše, da ne pripada nobenemu plemenu, ozemlju, religiji ali politični stranki in da je njeno življenje presečišče (ne pa spopad) različnih danosti, s katerimi mora živeti v harmoniji. Čeprav je bil njen ded po materini strani navdih Gončarovu za znamenitega Oblomova, ji oblomovščina ne bi mogla biti bolj tuja. Zaradi svoje neomajnosti in neustrašnosti si je prislužila celo vzdevek ›železna ženska‹, katere edina svetinja je bil grob pesnika Vladislava Hodaseviča – njenega prvega moža, s katerim je leta 1922 zapustila rdeči novi svet.

Nina Berberova in Vladislav Hodasevič leta 1925

Nina Berberova je bila odločna, boleče odkrita in lucidna osebnost, ki se je znala zliti s prostorsko-časovnimi zakonitostmi svoje dobe. Še v pozni starosti je pogumno sedla za volan in za računalnik, ki ji menda ni povzročal nobenih preglavic, na vprašanje, ali se boji smrti, pa je nereligiozna Berberova vedno znova odgovarjala z odločnim ne. Med ruskimi literati je najbolj cenila Nabokova, ki je bil zanjo utelešenje sodobnosti, a tudi Brodskega, Cvetajevo, Bloka, Dostojevskega in Hodaseviča, o ustvarjalnem opusu Gorkega in Bunina pa je znala povedati tudi kakšno gorko. Amerika ji je prirasla k srcu predvsem zaradi dobronamernosti oziroma, kot je dejala sama, prvobitne dobrote njenih prebivalcev, ki so znali laž kaznovati še strože kot umor. A narobe bi bilo reči, da je zaradi svoje specifične življenjske izkušnje Američane slavila – danim okoliščinam se je vedno znala odlično prilagoditi; vsekakor pa je zavračala mitomansko čaščenje preteklosti. Prav zato je na njenem prvem in zadnjem popotovanju po Sovjetski zvezi niso zanimale cerkve in grobnice velikih pisateljev, temveč predvsem to, kako se godi ljudem. Tudi po smrti se ni hotela nikjer zasidrati; njen pepel so raztresli v Parizu in na treh mestih v ZDA: na območju Princetona in Yala ter na reki Delaware v Philadelphii.
Ta samosvoja ustvarjalka, ki si je pred smrtjo zaželela, naj v njeni sobi še leto dni gori luč, je nedvomno pustila pomemben literarni pečat. Njeno življenjsko pot morda še najnazorneje opišejo naslednji verzi:
»Poslušajte: to ni izgnanstvo, pred mano je nebesna pot. Moje izgnanstvo je poslanstvo; lahko mi je – vem, kam in kod.«

Iz spremne besede Sare Špelec

Pojavil se je precej suhega, mrzlega dne pred večerom.

Čisti zrak je rezko dišal po peterburški zimi.
Pod drevesi, med črnimi debli, kjer je prvi sneg obležal do prvih pomladnih dni in kamor so se otroci v Tavrijskem parku tekali skrivat ali pa na malo potrebo, je z obrazom na tleh ležal deček kakih desetih let in ni jokal.
»Zaprli te bodo,« je sočutno in razposajeno hkrati zavpila Vera, ne da bi vedela, kdo je to.
»Domov je treba!«
Vendar se deček ni premaknil. V hitro padajočem večeru se je videla njegova togo iztegnjena roka.
»Verica, fantek je vendar zmrznil!« je vzkliknila Nastja in urno stekla po snegu pod drevesa. »Fantek, fantek, mati božja!« Z rdečo, raskavo dlanjo ga je nenadoma plosknila po licih, nato je zgrabila prgišče snega in mu z njim neusmiljeno otrla obraz. Naokrog pa slej ko prej ni bilo ne varuške ne nikogar.
V Nastjinih rokah je deček omahnil nazaj, odprl oči, potem usta, in se skremžil, da bi zajokal.
»Čigav pa si?« je vprašala Nastja, medtem ko mu je drgnila roke in na čelo potiskala kučmo. »Kje živiš?«
»Sam sem,« je rekel deček.
»Kako, sam sem? Kje živiš? No!«
Deček je zajokal in skril pegasti obraz z debelimi ustnicami.
»Mu je tako ime ali kaj?« je rekla Vera in stopila bliže k njemu.
»Ga poznaš?«
»Ne, ni od tod.«
»Treba je poiskati koga, gotovo je kdo z njim, saj ni prišel sam, bogat je, poglej kožuh s kapuco, rokice so čiste.« Nastja je povlekla Sama k potki. »Kdo je s teboj? Madmazel? Kakšna je? Kaj si tako butast?«
Vera je počasi odšla za njima.
Nekoč je v njeno sobo priletel vrabec. Bila je pomlad in so odprli tudi zunanji okvir. Vrabec je malo letal sem ter tja in pustil Veri, da je pobožala njegovo toplo, trdo glavico. Potem je odletel spet nazaj pod nebo in postalo je jasno, da se ne vrne nikoli več in da ga je celo nemogoče razločiti od drugih enakih vrabcev, ki so v vznemirjenih jaticah priletavali na dvorišče, pa da v življenju ni mogoče vsega vedeti, vsega imeti, vseh ljubiti in se vsega veseliti. In ko je Vera gledala Nastjo, ki je pred njo odpeljala Sama po grbinasti, steptani potki, se je spraševala, ali bo lahko spoznala in vzljubila tega dečka, se ga veselila in ali ga bo lahko ohranila samo zase.
Bil je tujec, dotlej ga še nikoli ni videla v parku. ›Domači‹ so bili otroci z igrišča, ki so se od nekdaj tikali, si izmenjavali sanke in si v dvoje tekali pripovedovat zaupnosti na mostiček. Sam je bil zanje premajhen, toda to, da se je danes znašel sam v temnečem se zasneženem parku, mu je nenadoma podelilo skrivnostno, junaško privlačnost, ne glede na solze, hlipanje in prestrašen videz. Njegove popolnoma nove visoke galoše so puščale majhne sledi v lilastem snegu; dvakrat je na Nastjino zahtevo glasno nekoga poklical ter se pri tem obračal k drevesom in v snežno tišino. V glasu so mu zvenele solze. Toda naokrog ni bilo nikogar, zrak se je iskril in molčal. Vera je hodila in premišljevala, kako rdeče lase ima najdeni deček; dotlej je mislila, da so rdečelase samo deklice …
Pazljivo so prehodili ta del parka, prišli do ledenih gor in drsališča, kjer so si pozni drsalci, zaripla razkuštrana dekleta in kričavi gimnazijci, nagajali na zvenečem ledu drsališča.
»Po mojem ga je obšla slabost,« je rekla Nastja in pogledala Vero. »Zato tudi ne more ničesar povedati. Čuvaj ga odpelje na policijsko postajo.« Deček je hodil čedalje počasneje in je začel opazno drhteti.
Vsi trije so šli proti izhodu in čuvajnici, kjer je na klopi, gluh in zaspan, sedel čuvaj. Nastjo je poznal.
»Francozinja, guvernanta,« je godrnjal čuvaj, »ne znajo paziti na otroke. Trd je od mraza, sinko, kaj toplega bi moral popiti. Pustite mi svoj naslov, Nastasja Jegorovna, in ga odpeljite s seboj. Kaj takega! Mogoče se spomnijo …«
Vendar se je Nastja bala odpeljati dečka in je prisedla na klop: je mar mogoče, da nihče ne pride po Sama? Postajalo je temno in mrzlo, treba bi bilo zakleniti vhod v park. Fantek je drhtel čedalje močneje in na obrazu se mu je videlo, da še ni izjokal vseh solz …
Vera je stala nekoliko proč ter poskušala ujeti, kaj govorita, in si ogledovala dečka, do zadnjega gumba.
»Kako da ne poznaš svoje ulice? Pa tako velik fantek!« ga je oštevala Nastja. »Nič nisi fant od fare!«
Samov obraz brez življenja je za hip oživila misel, a se je znova pogreznil v prejšnjo ravnodušnost. Le barva se je popravila na obrazu ter mu dala ošaben, napet videz.
»Dovolite, da vas povabim k nam,« je rekla Vera, ki je priskočila bliže. »Potem se bo vse uredilo.«
»Trapa,« je skozi zaprte zobe iztisnil Sam, ki se je medtem že toliko opogumil.
V parku zdaj ni bilo več mogoče ostati. Potke so izginile v črnem večernem mraku, zadnji so z drsališča odšli fantje in dekleta, ropotajoč z drsalkami. Park se je napravljal k noči in samoti, ulica onkraj kovane ograje je bila vsa v lučeh, z nevidnega neba pa so – na videz od nikoder – poletavale posamezne snežinke. Nastja je prijela Sama in Vero za roko in ju z odločnim korakom odpeljala čez cesto. Sam je bil ujet in Vera ga je ves čas od strani opazovala. Tako so korakali in bilo je nemirno, bilo je tesnobno in srce je medlelo od negotovosti in žalosti.
Na zvonjenje je odprla kuharica in v predsobo je v šumečem krilu iz tafta prihitela mati: zakaj tako pozno? Začudila se je, ko je zagledala neznanega dečka, ki je stopil v predsobo.
»Ujet je!« je premišljevala Vera. Treba je pregledati vrata in okna, da ga ne bi spustili ven, in ga obdržati zase, za spomin na ta mrakobni, navadni zimski dan. Zaživel bo tukaj in to otroško življenje ne bo več prazno – da se le ne bi spomnil, od kod je, s katere ulice, s katere številke! Našla ga je in zdaj ga bo imela zase, delila z njim vse: igre, knjige in veliko obetanih radosti; ta rdečelasi deček bo postal njena last.
Nastja je neprenehoma govorila, kuharica pa je vzdihovala, medtem ko so Sama slekli in ga odpeljali v jedilnico, naravnost k vročemu mleku, pripravljenemu za Vero. Sam je kakor odveden stopal s sklonjeno glavo.
»Ulice, ulice se spomniš?« je spraševala mati in si potiskala pramene svetlih las pod glavniček. »Kaj kar naprej molčiš, ne boj se, ne joči, spomni se … Ah, moj bog, lahko si kar mislim, kaj se zdaj dogaja pri njem doma. Mamo imaš?«
»Imam,« je rekel Sam in zavil nos.
»Kako se pišeš? Kako se piše oče? Spomni se, dragi moj, bodi pridkan, pomisli, saj si že čisto velik.«
Samov obraz je spet razsvetlila neka misel. Prisilil se je, zadržal dih in malone zavpil:
»Adler,« pri tem pa prevrnil skodelico in polil prt z mlekom. Potem je prasnil v smeh, zvonek in čist, kakor da se oglaša zvonec, pa za trenutek utihnil, se spet zasmejal in ni več mogel ustaviti zvonca: potrkavanje je prešlo v hlipanje, v krohot, v dolg, glasen živčni napad, med katerim se je začel sunkovito zadevati ob stol in mizo, solze so mu tekle po obrazu, prsi v mornarski bluzi so se mu trgale od joka. Zgrabili so ga, nekam odnesli, tam zmedeno iskali baldrijanove kapljice, in ko so jih našli, so jih pazljivo nakapali na kocko sladkorja.
Rešitev uganke se je bližala; Vera je zadrževaje solze stala ob postelji, na katero so položili dečka, in gledala, kaj se dogaja. Mati je drugo za drugo najdevala nežne, čudne besede, ki jih je osupla Vera poslušala s prikrito opojnostjo. Z njo so govorili povsem drugače; prvič, ker je bila deklica in je ni nihče nikoli imenoval prijateljček, golobček in bedaček. In drugič, ker ni nikoli tako hudo jokala, nikoli je ni nič bolelo in se zanjo nihče ni zavzemal tako ljubeče in skrbno.
»Nastja, telefonski imenik!« je zavpila mati.
Uganka bo zdaj zdaj rešena. Še malo, in preroška knjiga bo povedala vse, Sam se bo vrnil v izgubljeno hišo in Vera bo ostala sama kot prej. Zato je bilo treba pohiteti. Medtem ko je mati listala po straneh, je Vera stopila k Samu in se počasi sklonila nadenj. S prsti je šla po njegovem mokrem obrazu, se z ustnicami dotaknila las in začutila, da diši po znani, ptičji toploti.
»Adler, Aleksander Semjonovič, Velika plemiška, št. 21,« je prebirala mati. »Ne, biti mora veliko bliže … Adler, Albert Grigorjevič, izdelovalec steznikov – malo verjetno … Verica, kaj bova napravili? Čakaj! Adler, Boris Isajevič, odvetnik in pravni zastopnik … in na naši ulici, glej! Na številki sedem, tu nasproti. No, vstani, poležuh, nemara boš prepoznal hišo, drugače pokličemo policijsko postajo.«
Dvignejo mrzlo težko roleto, na okenski polici se zalesketa sneg, od črne šipe veje mraz. Zunaj sveti ulična svetilka, po zasneženem pločniku hodijo ljudje. Sam nepremično stoji z zabuhlimi lici in gleda skozi okno v okno ravno nasproti, kjer v lepi hiši gori luč.
Tedaj se objokane veke nenadoma dvignejo, zelene oči se napnejo. Sam odpre usta in mogoče je videti, da mu namesto mlečnega, izpadlega zoba ob strani že raste top in močan stalni zob. Vsega se je spomnil, strese se, zaobjame s pogledom sobo in celo skuša razložiti, da ima včasih take omedlevice, po katerih pozabi vse. Naenkrat postane skoraj odrasel. Hitro, takoj je treba poklicati domov, mamo – prska slino v Vero, podrsava z nogo zdaj sem, zdaj tja – hvala vam, najlepša hvala. Drugih besed ne izreče, prosi le, da mu oprostijo za nadlego, in nazadnje steče k telefonu.
Vera ostaja sama, medtem ko prihaja iz jedilnice Samov glas, nekoliko odraslejši, zanesljiv, čist: da, mamica, ne, mamica, dobro, mamica. Hiša nasproti je kakor ladja pristala v Verinem pristanišču, zdi se, da je bilo na istem mestu še zjutraj nepozidano zemljišče; postavili so jo v pičli uri, vselili vanjo ljudi, o katerih je nenadoma postalo toliko znanega, in deček, ki je priplul iz neznane daljave, je najbližji sosed in ga ni mogoče ne udomačiti ne obdržati. Zdaj zdaj pridejo ponj in ga vzamejo.
V predsobi je pozvonilo in Vera je pogledala vanjo. Tam je stal manjši, čokat gospod v bobrovem kožuhu, z zlatim ščipalnikom in belim šalom, katerega konca sta se spuščala obakraj prsi. Dišal je po svežem, močnem parfumu. Že je objemal in stiskal k sebi Sama, ki sta mu mati in Nastja skušali obleči kožuh.
»Oprostite za nadlego in hvala, hvala v mojem in ženinem imenu. Oh, moj bog, kakšen deček! To se mu dogaja, vendar je Vjažlinski rekel, da bo minilo … Mademoiselle je nova, iskala ga je po ulicah, se hotela utopiti v luknji v ledu. Mi pa smo obupovali, zlato moje! Vjažlinskemu verjamem kot Bogu. Zapni si s kaveljčkom, pod vratom … Še enkrat hvala, prisrčna hvala.«
Sam se je vesel in samozavesten vrtel pred Nastjo. Ko je stopil k Veri, je nenadoma postal ohol in je pogledal vstran; bila je malo višja od njega, in da bi ji pogledal v obraz, bi moral pogledati navzgor.
»Hvala vam,« je rekel, mečkaje rokavico.
»Da. Je že dobro!« je vzdihnila Vera brez nasmeha.
»Pridite k nam na obisk,« je rekel Sam, ki se je nenadoma odločil, da vzdigne oči, in močno zardel.
»Kdaj? Zdaj?« se je zmedla od veselja.
Pogledal je očeta.
»Povabi jo za jutri popoldne na čaj in slaščice. Kakšna lepa deklica! Ah, kakšno kitko ima!«
Tedaj se je Sam stegnil k Verinemu obrazu, jo podrgnil z mehkim nosom po licu in poljubil zrak ob njenem ušesu.
Ko so se vrata zaloputnila, je stala še naprej, mati pa jo je kdo ve zakaj strogo pogledala in ugasila luč v predsobi. Ni bilo na svetu take ključavnice, s katero bi bilo mogoče zadržati v hiši tujega dečka, ni bilo take moči, ki bi Veri omogočila, da ga odpelje k sebi, mu ponudi stol, prisede k njemu in ga gleda brez konca, njegove pege, njegovo mornarsko oblekico, ga posluša, mu govori vse, kar ji pride na pamet, in ga boža. Ni doumel, kaj pomeni Vera, in se je rešil, ni hotel živeti na svetu samo zaradi nje, in od vsega tega strašnega in nenavadnega približanja je ostalo le nekaj: zdaj je lahko cele ure gledala skozi okno onkraj široke zimske ulice, ki je tega večera, tako kot to mesto, kot ves svet, postala nekoliko tudi njena last.

|||

V salončku je tulil gramofon. V njegovi cinasti troblji so odsevali Šurkina obleka, obraz Matreninskega pa glave in noge gostov, ki so se zdeli Veri kar številni. Nemudoma so jo poprosili za ples. Plesalec je bil nekoliko manjši od nje in zelo molčeč. Potem je šla plesat z drugim in potem s tretjim, ki se ji je zdel že znan.
»Nocoj sem menda že plesala z vami?« je vprašala, ko se je v ritmu valčka vrtela po salončku.
Vendar je molčal. Poleg tega je ni držal čisto tako, kot jo je prej držal drugi: čutila je na sebi njegovo roko. Bilo je nekaj, zaradi česar si ni mogla zapomniti potez njegovega obraza, ga razločiti od drugih, in celo po glasu ga ni poznala, saj njegovega glasu ni slišala. Drugače pa je kmalu odkrila, da ni prav mlad. Ko je odšel od nje, jo je zbodla v oči njegova začenjajoča se pleša in – ne glede na to ali pa ravno zato – njegov pravilni tilnik, ki se ji je zdel privlačen.
»Ta je moj,« ji je šepnila Šurka ter pokazala z očmi na Matreninskega, in Vera se skoraj ni začudila. Skoraj je že vprašala: »Kdo je pa tisti?« A se je zadržala.
Večerja je bila nared. Gostje so se usuli v jedilnico; plesalci so se smukali okrog gospodičen, z robci otrkavali prah s stolov, govorili na ves glas, da so se že spotili, nalagali sebi in damam na krožnike solato. Pokazalo se je, da je gostov veliko več, kot jih je pričakovala Šurka; Genja je povabil neke polvojaške gospode, eden od njih je pripeljal zelo ljubko, a precej pijano deklico kakih štirinajstih let. Gospod, ki je prišel z gospo, je prinesel s seboj kitaro. Samogon je bil nalit v kozarčke, vsi so si vzeli kruhke. Matreninski je udaril na bakreno posodo za kuhanje marmelade.
»A-a-a-a,« je zatulilo nekaj glasov. Novo leto je bilo pričakano.
»To je nekoč že bilo,« je prešinilo Vero v mislih. »Najbrž v sanjah.« A zdaj se ni utegnila spominjati. Zdelo se ji je dobro, da je sama sredi tujih in pijanih ljudi; da je odrasla in da je pogumna … Dobro. Po samogonu so ji natočili kuhano vino. Desno od nje je sedel komunist, ki je pripeljal deklico, levo pa – naposled si ga je ogledala! Na oko je kazal nad štirideset let, obraz je imel ogorel od vetra, spodnja čeljust je štrlela naprej.
Čudno je bilo to, da je skoraj ni pogledal, a je vedela, da jo ves čas vidi. Za mizo je bilo tesno in se je včasih z ramo dotaknila njegove, vendar se je enkrat za vselej odločila, da se ne bo ničesar bala. Omizje je bilo hrupno, in da bi začela govoriti, se je bilo treba še bolj približati, a se ni približal in ni začel pogovora. Enkrat je prijel njene prste ter jo primoral, da je prijela kozarec in ga izpila, in tedaj jo je pogledal, a ne v oči, temveč v usta, se nasmehnil in – vse molče – po vrsti pogledal sedeče za mizo, a se ni zanj nihče zmenil. Tedaj je Vera opazila, da so nanju vsi čisto pozabili: Šurke in Matreninskega ni več, vsi so pijani, kitara brenka, na koncu mize sedi nekdo sam, sumljivo trezen in gleda v strune; pijano punčko prepričujejo, naj ne kaže prsi. Prežgan prt se kadi.
»Resnično ni nikogar, da bi ga ljubila,« je pomislila Vera in vstala. Tudi on je vstal. »Kvečjemu tega …« Šla je v salonček in v glavi se ji je nekaj razjasnilo.
V kotu sta sedeli Šurkini prijateljici z dvema kavalirjema in se poljubljali. Genja je kdaj pa kdaj stekel za vrata ter ugasil luč in takrat se je začelo pretrgano cviljenje.
Molčeči človek je nenadoma vprašal:
»Mogoče veste, kje bi se dalo tu posedeti in se pogovoriti?« Vera se ni ozrla nanj.
»Mar znate govoriti?«
Zasmejal se je. Vera je vedela, kam se lahko gre: iz hodnika so bile sobe, ena od njih je bila nekoč Šurkina. Na hodniku je pred njima odskočila tetka.
»Sem noter,« je rekla Vera, odprla vrata in obrnila stikalo. Vendar se luč ni prižgala. Postala sta na pragu, dokler se
nista privadila temi in razločila dolgo, nizko otomano levo ob steni.
»Bodiva malo tu,« je rekla Vera. »Tu ni tako vroče.«
Stopila je k otomani in nenadoma legla, se čisto iztegnila in si dala roke pod glavo. Moški je stopil k oknu in napol odgrnil zaveso. Postalo je svetlejše zaradi mesečine.
»Recite kaj,« je poprosila. Vendar je še kar molčal. »Kje ste? Ste tukaj?«
»Da, tukaj sem.«
»Zakaj kar naprej molčite?«
Stopil je k zglavju otomane in zakril Veri okno.
»Ne bi ničesar radi?« je vprašal.
»Rada bi živela, zapravljala. Je to slabo?«
»Ne.«
»Je smešno?«
»Malo. Sicer pa je naravno.«
Obrnila je glavo in mu pogledala v obraz.
»Ste modrijan?«
Nasmehnil se je.
»Umaknite se malo,« je rekel.
Postrani je prisedel k Veri. Njegov utrujeni, ostri obraz se je v mraku spremenil, oči so gledale navzgor, kakor da jih privlači svetloba v oknu.
Čakala je njegov pogled. Z roko ji je šel po roki; imel je suho in težko. Molče se je dotaknil njenega vratu. Potem se je privzdignil k njenemu obrazu in roka je naenkrat postala breztežna. Vera je začutila njegovo ljubkovanje po ušesu, sencu, obrveh.
Vstal je, stopil stran in spet izginil; stal je pri oknu in ga ni mogla videti.
»Recimo, da ste mesečnik,« je rekla.
Ni se oglasil.
»Ste ušli skozi okence za zračenje?«
Resno je odgovoril:
»Ne, tukaj sem.«
Zasmejala se je in nenadoma sama začutila, kako jo smeh izdaja. Utihnila je, vendar je bilo že prepozno. Moški se je znašel ob robu otomane in se naenkrat zleknil zraven Vere.
Njegova roka ji je legla na obraz, z ustnicami je začutila njegovo dlan in se prepustila njenemu vonju. Bilo je kot maska, ki jo nataknejo pred operacijo; postelja se strese, zdaj zdaj se bo vse udrlo, zdaj zdaj … še trenutek …

 

»Rad bi bil srečen. Na svojo srečo bi bil rad ponosen, nočem imeti pomislekov o ničemer, se sramovati, ker mi je bolje kot vsem na svetu, nočem se obsojati, ker živijo drugi slabo. Hočem srečo.«

|||

V življenju se je že preveč spuščala v avanture – iz sreče, žalosti, radovednosti, mladosti … Zdaj je dovolj. Mora se rešiti od tod in se za vrati tiho zahvaliti Bogu za to, da ni več tisti lačni, divji, osamljeni otrok, tista grda debela deklica, ki je nikoli nič ne skrbi in ki se vsega veseli … Za to, ker bo v potrebnem trenutku (zakaj potrebnem?) od neznano kod, iz nekakšnih njenih živalskih korenin zraslo v njej znanje, kaj narediti, kako ravnati, kako iztrgati roko iz roke Karelova, iz njegove drage, grobe roke, kaj mu reči.
»Pojdite zdaj, lahko noč, zaspana sem. Tu imate plašč in klobuk.«
Oboje si je dal pod pazduho in se ustavil pred zaprtimi vrati v Lizino sobo.
»Kdo živi tukaj?«
»Tu so Lizine stvari.«
»Pokažite.«
Odprla je vrata.
Iz sobe je zavel hlad; dišalo je po naftalinu. Na stropu je gorela žarnica. Vse je bilo pokrito s prevlekami, okno zagrnjeno z rjuho. Sredi sobe je stala velika okovana skrinja z vzbočenim pokrovom. Vera je sedla nanjo.
Karelov je stal pred njo kot omamljen. Ni prisedel k njej, kar stal je in nenadoma rekel:
»Rad bi bil srečen. Na svojo srečo bi bil rad ponosen, nočem imeti pomislekov o ničemer, se sramovati, ker mi je bolje kot vsem na svetu, nočem se obsojati, ker živijo drugi slabo. Hočem srečo. Da prve besede mojega srečanja z vami ne bi vključevale že prihodnjega slovesa. Nočem ne miru ne prostosti, hočem edinole srečo.«
Počasi se ji je približal, ne sunkovito kot prej, temveč tako mirno in tako preprosto, kot da mora biti vse od začetka njunega znanstva pa do smrti kar se da banalno. Plašč in klobuk je spustil na tla ter ji položil obe roki na ramena – nalahno in sproščeno, ne da bi jih stisnil, ne da bi jo dušil z objemom. Z očmi polnimi čustva in s trdno zaprtimi usti je dvignila obraz k njegovemu. Počasi je šel z obrazom po njenem obrazu. Ni je poljubljal. Še enkrat, še. Ko se je sprostila v njegovih rokah, jo je nagnil nazaj, da ji je glava obvisela in so se lasje dotaknili tal, telo pa je nepremično ležalo prek vzbočene skrinje. Kot da se zabava z njeno gibkostjo, se je nagnil nadnjo in jo poljubil. Zaprla je oči. Nemudoma jo je izpustil, pobral s tal plašč in klobuk, zaloputnil vhodna vrata, čeprav je vsa hiša spala, in stekel po stopnicah navzdol. Planila je za njim, pritekla do vrat, da bi ga prosila, naj se vrne, zavpila, če bi bilo treba, mu obljubila vse, kar bi rad in kar bi rada sama: ne ›mir‹, ne ›prostost‹, temveč srečo, najresničnejšo, najbolj nemogočo srečo, kakršno pozna Daškovski in ki, kot je zatrjevala Ljudmila, pred dvajsetimi ali desetimi leti sploh ni bila v modi. Pritekla je do vrat in nenadoma obstala: kot takrat se ji je spet zazdelo, da gre Karelov po stopnicah gor k njej in je sprevidela, da ga ne sme spustiti noter.
Vendar se ni vzpenjal po stopnicah, stal je bolj spodaj in čakal dve ali tri minute, da ga pokliče. Medtem je luč ugasnila; kradoma je odšel naprej dol, stopil iz hiše in pohitel do vogala ulice. Tam je stala prižgana cestna svetilka poleg majhnega hotela, ki je bil nov kot vsa četrt naokrog. Karelov je zbudil nočnega vratarja, šel gor v svojo sobo in se kar oblečen vrgel na posteljo.
Vera je zdaj stala pri oknu. Nebo je bilo podobno temni vodi z nepremičnimi vzorci iz oblakov in mesečine. Ni vedela, kaj naj reče in komu naj pove in kaj naj naredi s seboj. Misel, da je Karelov prišel k njej, da jo ljubi in da bo v kratkem doživela neznano, čudovito, največjo srečo, ki jo je treba vsekakor zavleči – s tem pa približati in zagotoviti –, ta misel jo je zdaj vso zaposlovala, se v njej premikala, skoraj otipljivo živela in trepetala. In zdaj se je združilo vse nedosegljivo in nerazložljivo, vse, kar je bilo doslej v njej ločeno: kakor da severna božanstva hitijo naproti južnim božanstvom – vse se je združevalo in stapljalo. Vsi šepetavi in neponovljivi pogovori pri Gromovi borzi pri šestnajstih letih, ko se je pod njo tresla zemlja, pa divja, lačna želja po zvestobi in dobroti, ki jo je vrgla k nogam Aleksandra Albertoviča, pa vesela, prazna sreča, ki jo je včasih obšla v Fedjevem objemu, in celo tista temna silvestrska ura v Šurkinem stanovanju – vse to se je zdaj razrešilo in potešilo, vse to je našlo prostor v njeni ljubezni do Karelova. In skupaj z vsem tem, skupaj s telesno nepotešenostjo se je kot še nikoli poprej obujala zavest o neuhajajoči, neizmikajoči se, temveč o navzoči in trajajoči sreči.
Nebo pa se je vleklo brez konca in s temo prekrivalo mesto. A mesto ni bilo nesreča, križ, naložen ljudem, ampak je bilo prav tako čipkasto kakor oblaki. Daljni pisk vlaka je razparal zrak, zdelo se je, da se bo zdaj zdaj zaslišalo, kako drdrajo kolesa, kako peljejo mimo vagoni … Kam? Na jug, seveda, a ne v Nico, temveč naprej, v Italijo, nemara na Sicilijo ali nemara tja, kjer se je Hector Servadac odlomil s koščkom zemlje in žvižgaje zdirjal v vesolje. Pri Julesu Vernu.
Seveda bosta s Karelovom kam odpotovala, ne daleč in v tretjem razredu, da ju bodo od sedenja na trdem bolele lopatice. Jutro bo hladno, vendar bosta odprla okno. In to ne bo jug, ampak sever … Nekje, kjer je led … Da bi skupaj stala in gledala – v vetru, v grlo žgočem vetru –, kako se narivajo ledeniki. Sinji veter ji bo švrkal obraz s prameni njenih skrajšanih las.
Ko se je Vera zbudila, je v jutro pršel droben dež. In ničesar drugega ni bilo videti z njenega poveljniškega mostu – samo gost, vlažen pomladni dežni pajčolan.

Ruska pisateljica Nina Nikolajevna Berberova se je rodila 8. avgusta 1901 (26. julija po starem koledarju) v Sankt Peterburgu. Umrla je 26. septembra 1993 v Philadelphii.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.