Še do brezplačne dostave.

POTUJEM, KER HOČEM VIDETI TOČNO TISTO, ČESAR POLITIKI – LJUDJE Z ZLOŠČENIMI ČEVLJI – NE VIDIJO ...

Počitek avstro-ogrskih vojakov nekje v Galiciji. © Muzej novejše zgodovine Slovenije

... ti redni uporabniki letališč. Vlak sem izbral tudi zato, zakaj pa ne, da bi razbral prihodnost, da bi doumel, kam gre moja Evropa, oziroma, čisto preprosto, ali Evropa sploh še kam gre.

Paolo Rumiz, KOT KONJI, KI SPIJO STOJE

Prevedel Matej Venier

JESENSKI VEČER JE, Z DROBNIM DEŽJEM, med Krasom in Sočo, pred neko gostilno na slabo osvetljenem, s hišami na redko posejanem koščku ravnine pod kamnito planoto. Stemnilo se je že, izza ene od miz v lokalu se razlega pesem, kakršne pojejo tu ob meji. Pogledam na uro, šele malo čez devet je. Vendar mi neki glas vztrajno govori, naj grem. Tiho opominjanje, kot šepet, vendar neizprosno. Poslušno odidem, brez izgovorov, kajti čutim, da to moram storiti in konec.

Skozi okno še ugledam prijatelje in natakarico med mizami. Tišina je skoraj popolna. Le koraki po pesku in tiktakanje dežja na volnenem suknjiču. Planota na eni strani in železniška proga na drugi zapirata zaselek v brezčasen mehur. Na krajevni tabli ime vasi, Vermegliano. Ne poznam kraja in na slepo tavam med hišami, nagrobniki, brezobličnimi sencami, golimi drevesi, podvozi, tiri, ograjami zapuščenih vojaških pokopališč. Nad naseljem je cesta, a tudi od tam ni slišati ničesar, avtomobili gredo mimo kot jate slanikov v morju.

Vendar zemlja prestreza znamenja. Drhti kot peresce seizmografa. Čuti fronto, voha prizorišča spopadov na nož v črni noči. Trincea delle Frasche, Debela griža, Selca, Griža. V ravnini se ne znajdem, na pamet pa lahko naštejem te vzpetine. Vem, da je tam vsak meter prepojen z umiranjem, zaznamovan s telesi, razkosanimi, križanimi na žičnih ovirah ali pohabljenimi v skopcih. Vem pa tudi, da nič v tej pokrajini ne spominja na tisto neizmerno trpljenje. Gaziti bi moral po tulcih nabojev, odpadkih, krvi, cunjah, človeških udih, menažkah, ostankih hrane, kopitih, železju, izločkih, podplatih čevljev, vendar sta človek in narava vse izbrisala. Noč diši po travi in v vaseh spijo, prirejajo gostije in se ljubijo na ostankih strahotnega darovanja človeških žrtev.

Grem po potki, ki za cerkvijo svetega Štefana vodi do majhnega spomenika dvema vojakoma velike vojne. Malo naprej v nižavi naletim na prehod med hišicami in vrtovi. Sam sem, ob ograji ni nikogar, pred menoj se odpre nekaj kakor pristajalna steza, pa vendar mi nenadoma zastane dih, kot bi me v gneči obšla omotica. Kar naenkrat jih začutim čisto blizu. Tam v temi so. Zaporedni valovi mož kipijo na Kras, kjer jih bo zlomilo, kot čeri prelomijo val.

Prižgejo se ogenjčki. Ne na nebu, ki je še vedno temno, čeprav se v daljavi bliska. Divja ravnina je to, žge in riše meglice na površini neznane pokrajine. Razločim bivake vojakov, oljne svetilke, luči v kapelah na razpotjih, dlje stran pa blodeče lučke, svečnike za hanuko, oddušnike miniaturnih naftnih polj. Pa soj plamenov iz dimnikov in plavžev, svetilke, izparine s pokopališč, zaobljubne sveče, grmade iz suhega listja. In med temi odbleski v močvarah in med vasmi gibanje lučk – ali ljudi, ne vem –, ki blodijo in zarisujejo čudna zodiakalna znamenja, ozvezdja neznanega neba.

V tem trenutku kot v nemem filmu prijaha s hriba odred ulancev. Prepoznam jih po orjaških konjih in blesku medenine na čeladah s konico v obliki narobe obrnjene prisekane piramide. Ne vem, kateri vojski pripadajo, vendar imajo tatarske obraze in povešene brke. Previdno, korakoma se v urejeni vrsti spuščajo na ravnino po odprtem terenu brez drevja, poraslem z vijoličastim resjem, med zelenkastimi mlakami. V nižavju mrgolijo utripajoče luči, pobočje pa je temno, golo in neobljudeno. Nobene človeške navzočnosti, samo vojaki.

Eden od njih me je opazil. Dvigne se v stremenih in si položi kazalec levice na ustnice, da bi mi namignil, naj molčim. Konju se dlaka blešči v dežju; njegove noge so obrizgane z ilovico. Iz torbe vzamem jabolko in ga pokažem živali, ki zarezgeta v temo, zapusti vrsto in se počasi približa. Pod ostrogami izstopa kletka prsnega koša. Tudi drugi konji so takšni, sama kost in koža. Slišim piskanje njihovih pljuč, ko pod štrlečimi rebri brez not raztegujejo hropeči meh harmonike.

Iz teme se izvije kmetica z robcem na glavi, v krilu in škornjih, ženska nedoločljive starosti. Vzpne se na grič, držeč v roki nekaj votivni svetilki podobnega. Brez besed gre skozi odred in naprej. Zdi se mi, da sem jo že videl, dolgo tega, kako bosa hodi po rumenem žitnem polju nekje na vzhodu. Njena senca se čez vrh vzpetine približuje vrbovi goščavi, za katero žari škrlaten oblak, strahoten požar. Nato izgine v žareči peči, ki jo pogoltne.

Na vrhnjem pobočju hriba se je medtem izoblikovala skupina generalov, ali pa so morda vladarji, ne vem. Stari ponočnjaki, tako stari, da so podobni mrtvecem, čeprav jih še vedno nekaj drži pokonci v njihovih zimskih plaščih s krznenimi ovratniki. V obraz so modrikasti, podobni azteškim mumijam, brezbrižni do vsega, kar jih obkroža. Zmaga ali poraz, njim je vseeno. Ko eden od njih odvrže v grmovje ogorek cigare, se prav v tistem trenutku nad nižino kot ognjemet zgrnejo svetilni izstrelki, parabole šrapnelov in granat. Po zraku kroži na tisoče vran.

Nato pripelje vlak z laterno magiko oken. Med hreščanjem starega železja se nagne, zavije v desno in se usmeri proti severu, k samotni reki. Šele tedaj spoznam, da sem bil drugje in v drugem času. Ne na Krasu, kjer rahljajo tla s krampom, temveč v neki drugi deželi, kjer plug zareže kot v maslo in kjer so edini kamni nagrobniki. Tuja dežela brez morja, v kateri na dolgo tiho mede sneg, z daleč tekočimi rekami in nizkimi griči, kjer zvečer lučice zarisujejo topografijo živih in mrtvih.

Arhipelag gozdov in vasi, preprežen s sinjimi prameni dima iz dimnikov, z lesenimi cerkvami in sinagogami s strehami, podobnimi gredljem prevrnjenih bark. Dežela sani in čarodejev, brezmadežno belih gosi in velikih, krepkih konj. Vidim njene požarom podobne sončne zahode, nesorazmerno velike lune v lužah, bivake vojsk. Slišim bobnenje njenih mostov, rožljanje nočnih vlakov med krščanskimi vasmi in štetli Aškenazijev. Dolgo sem si jo zamišljal, morda še preden sem se rodil, preden sem jo spoznal na svoji dolgi poti.

Srce moje Evrope je. (Divja, žgoča ravnina, str. 9–11)

KAZALO

1. Divja, žgoča ravnina
2. Na zadnji meji cesarstva
3. Kanonengulasch
4. Blues tračnic, ljudi in konj
5. »Zakej govoriste pej po nemško, gospud narednik?«
6. »Če se ne motim, bo tekla kri«
7. Beganje vojaških vlakov v temi
8. Luna, ki vzhaja iznad ploskega obzorja
9. Kot butanje valov ob obalo
10. S čejenskim korakom v noči
11. Tanananàj, Tanananàj, kako grdi so bili
12. Nocoj poje gozd po rusko
13. Le kje je grob letalcev?
14. Neskončni estuarij luči
15. »Alé,« je kričal, »kommen sie hinein«
16. Kraja pri dvesto na uro
17. Vrnitev na kraj zločina
18. Vlaki, hmelj in štorklje
19. Ko sem bil v škarpatskih hribih
20. Sedemindevetdesetemu je vrnjena čast
21. Pota Mihaela Strogova
22. Sveče za Sergija Nigojana
23. Ta moja Evropa, v jarku rojena
24. Ikone, spodnje čeljusti in borovnice
25. »Vi ste se usaj znale smejat«
26. Piknik v Redipuglii

DED JE UMRL PRED MOJIM ROJSTVOM, po drugi svetovni katastrofi, ne da bi zapustil kaj zapisanega. Nekaj let zatem sem v nekem predalu našel njegovo fotografijo v »monduri«, v avstro-ogrski uniformi. Datirana je bila decembra 1916, na hrbtni strani je posvetilo stari materi in zapis Lublin, vendar jaz nisem vedel, kaj bi lahko bilo Lublin, prebral sem Dublin in se s tem zadovoljil. Geografska netočnost me ni skrbela. Singerjeve zgodbe, pripovedi o Babelu in Schultzevi pokrajinski opisi se me še niso dotaknili. Ničesar nisem vedel o mestu čarodejev; še manj sem vedel o Poljski, ki je pred letom 1918 sploh ni bilo, ker so si jo bile Avstrija, Rusija in Nemčija razdelile med seboj.

To je fotografija mojega deda, shranjena v moji knjižnici med fascikli iz let 1914–1918. Ponovno je prišla na dan pred nekaj tedni v hiši mojega brata Guida. Govorili smo o vojni in on je kar naenkrat od nekod privlekel kuverto. Guido je družinski arhivar; vedno je vse shranjeval. Stari oče stoji ob vznožju oleandra: lep primerek, brčice, jamica na bradi, posmehljive oči in ustnice zapeljivca.

Kaj bi dal, da bi ga slišal pripovedovati, da bi od njega izvedel resnico, skrito za traparijami, s katerimi so me pitali v osnovni šoli in gimnaziji. (Na zadnji meji cesarstva, str. 20)

KAKO TE LJUBIM, JUTRANJI TRST, v čisti svetlobi, s pocinkanim morjem in pečinami bakrene barve, v lesketavih odsevih. Končno lahko razodenem cilj svoje poti. Ne morem več čakati, nemudoma se moram odpraviti tja, kjer so jezdili ulanci, kjer so se v štetlih prižigale svetilke, kjer so pokopani moji ljudje. V svet, utrujen od vojn, pogromov, deportacij in vdorov, ki se je razdelil med državami Poljsko, Ukrajino in Romunijo, da bi zmedel zasledovalce in jih pustil, naj ga iščejo v enako poimenovanih deželah v Anatoliji in Španiji.

Galicija, ime dežele je Galicija. Če smo natančni, Galicija, Lodomerija in Bukovina. Na zemljevidu sega od Krakova do Černivcev in dalje, za tukajšnje ljudi pa je mitski prostor kot Kurlandija ali Rutenija, pravljična kot Kakanija in podobno kot dežele Hiperborejcev je ni mogoče umestiti. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble. (Na zadnji meji cesarstva, str. 24–25)

NA STARE TIRE ME VODI HREPENENJE, kajti vlak pripada včerajšnjemu svetu, trdno zbitemu iz železa, kamna in lesa. Tudi zato grem z vlakom, ker ima lahko železniški most z začetka dvajsetega stoletja čudovita razmerja Partenona. Pa tudi, da bi doumel sedanjost, da bi izvedel, kaj mislijo ljudje. Za to pa moram na železniške postaje, ne na letališča. Potujem namreč, ker hočem videti točno tisto, česar politiki – ljudje z zloščenimi čevlji – ne vidijo, ti redni uporabniki letališč. Vlak sem izbral tudi zato, zakaj pa ne, da bi razbral prihodnost, da bi doumel, kam gre moja Evropa, oziroma, čisto preprosto, ali Evropa sploh še kam gre. Rad bi se neopazno prekradel čez razpoke, tih kot rečni som. In rad bi slišal škripanje meja, ki razpadajo in znova vstajajo od mrtvih.
/.../
Tako potujem zato, ker so leta ’14 peljale iz Trsta na Dunaj tri proge – ena čez Ljubljano in Gradec, ena čez Pontebbo in ena čez Gorico, Bohinj in Šentvid ob Glini –, zdaj pa je ostala le še druga in še ta samo napol, kajti vmes se je treba peljati z avtobusom.

Z besom oznanjam: to počnem tudi za Žrtve iz Redipuglie, ker ne morem sprejeti, da je šeststo tisoč fantov padlo zato, da bi bil Trst izbrisan z zemljevidov in da bi postal slepi tir po tem, ko je bil v središču Evrope. Moram iti, da razklenem osamitev, ker čutim, da sosedje – pa naj bodo Furlani, Slovenci ali Hrvati – mojega »srcu dragega« mesta ne marajo; pa tudi zato, ker v mikroregiji s približno milijon prebivalci Trst šteje bistveno manj, kot je štel v cesarstvu, ki se je raztezalo od Padske nižine do brezmejnih ruskih step.

Z vlakom grem, naravno, kajti potovanje je sen, jaz pa gojim nerazumno hrepenenje po starem Orient expressu in spalniku na vlaku Ljubljana–Moskva s kadečim se samovarjem na koncu hodnika. Odhajam na pot, preklinjat današnjo bedo, kajti celo med hladno vojno je bilo lažje potovati na Vzhod in železna mreža tirov je rezala reke, gozdove in gore bolj gladko kot v teh licemerskih časih, ko je Evrope kljub razglasom manj kot pred sto leti.
/.../

Ponižujoče primerjave. Na predvečer Velike vojne je vozilo na Dunaj vsak dan dvanajst direktnih vlakov. Danes ni nobenega. Priključek iz italijanske Gorice v Slovenijo je že desetletja zaprt, čeprav so tiri še tam. Speča je tudi druga tržaška postaja, Sveti Andrej-Marsove poljane, ki je imela veliko železno streho v slogu Osrednjega kolodvora v Milanu in so jo izbrali za prizorišče snemanja filma po romanu Ana Karenina. Meje padajo, Furlanija - Julijska krajina pa ostaja talka svojega slepega tira. Za Rim se svet konča v Mestrah. Od tam do Trsta ni drugega kot prevara: hitri vlaki potrebujejo za pot prav toliko časa kot lokalni.

Kar je ostalo, je arheologija. Ganljivi, edinstveni primerki, ki še vedno trmasto delujejo. Stara sovjetska Gomułka, ki je vlekla Titove vlake. Nacistična Kriegslokomotive, stroj smrti, ki je prevažal Jude v deportacijo in potem služil miru z dostavo pomoči v okviru Marshallovega plana. Vagoni s konca devetnajstega stoletja s popolno ohranjenimi prevlekami. V nekdanji čakalnici je razstavljena neprecenljiva dediščina, zbirka enega najlepših evropskih železniških muzejev. Žigi, telefoni na ročico, komandne plošče, drezine, prevleke, ampermetri, črpalke, kretnice, zasilne zavore, uniforme, snežni plugi, lokomotive, fotografije, zemljevidi, makete, carinski pečatniki za plombiranje vagonov, čepice s ščitniki in zlata odlikovanja za poklic, ki je bil nekoč gosposki in je ostal tak tudi v Italiji, vsaj dokler je bilo treba ob nastopu službe na železnici priseči na zastavo. Kljub desetletjem skrajno italijanskega branja Zgodovine, kljub temu da so po rimsko prekrstili ulice in trge – Trajanov forum, Marsove poljane, Trajanovo nabrežje –, kljub vihranju trobojnic in prisegam rekrutov na Trgu Unità, je očitno, da tržaški tiri že od leta ’18 propadajo. Na starih postajah ti nihče ne more pregnati vtisa, da se je po Finis Austriae Evropa oddaljila, da je mornarica manj pomembna, država manj urejena, gradnje manj trdne, birokracija manj poštena, izobrazba manj razširjena, davki manj nepristranski in skrb za javno dobro bolj ko ne kilava. (Blues tračnic, ljudi in konj, str. 35–39)

Ne morem sprejeti, da je šeststo tisoč fantov padlo zato, da bi bil Trst izbrisan z zemljevidov in da bi postal slepi tir
po tem, ko je bil v središču Evrope.

PRED DNEVI ME JE MED NEKO JAVNO RAZPRAVO O VOJNI neki Slovenec s Krasa – italijanski državljan – oštel, rekoč: »Vi ste 24. maja vdrli k nam, vi ste nas napadli.« Pomen je bil jasen: pripadam rodu zatiralcev. Vedno ista zgodba. Poznam nerjaveč refrenček, po katerem naj bi bila za Slovence avstro-ogrska obramba na Soči med 1915 in 1918 le predigra protifašistične vojne proti istemu sovražniku, Italijanu. Preprosto, kajne? In tako ostajamo sedemdeset let po vojni številka dve še vedno »mi« in »vi«, kot otroci.

Koliko bolj preprosto bi bilo živeti v svetu, ki bi potrjeval predsodke. Svet, sestavljen iz nadutih Francozov, podkupljivih Italijanov, protisemitskih Poljakov, nemških simpatizerjev nacizma, nasilnih Srbov in tako naprej. Svet pa je zapleten, vedno te postavi na laž in najdejo se takšni, ki tega ne trpijo. Tako te bo vedno nekdo hotel poenostaviti, ker ne obvlada tvoje zapletenosti. Nekdo, ki ne more prebiti brez sovražnika. In glej, pojavi se »narodnostna« obtožba. Iznašli so jo, da bi me poenostavili, da bi iz mene naredili izključno Italijana, mene, ki nikoli nisem spadal med najbolj italijanske. In udarec dejansko zadene v polno, kajti nemudoma me mine volja, da bi razlagal, da je bil leta ’15 tudi moj ded »napaden« in da se je tudi on bojeval na ruski fronti. Če bi pojasnjeval, bi bilo, kot da se hočem ločiti od tistih, ki govorijo moj jezik, kot da se opravičujem, ker sem to, kar sem. Pri tem vem, da bi vse presekal z eno samo čudežno, svarilno besedo: Galicija. Vendar raje molčim. (»Zakej govoriste pej po nemško, gospud narednik?«, str. 45–46)

KDOR IMA DOBER NOS, na Dunaju takoj zavoha sapico mrliškega vonja, ki na skrivaj veje izza tortic in vroče čokolade. V domovini kaplarja Hitlerja imaš kavarno Sacher z najslavnejšo torto na svetu in Stuben, ki so najbolj »gemütlich« na planetu. Imaš krinolino Marije Terezije, lasuljo princa Evgena in miljence Maksimiljana Habsburškega, ki stopajo iz okvirov svojih slik v hofburški maniri. Vsaka dva meseca pa imaš za vogalom tudi tisto ledeno dražbo bojevniških fetišev, ki ji pravijo Militaria, sejem, na katerem se obračajo milijoni. Tam gredo v promet nacistični simboli in meč esesovskega častnika te lahko stane tudi dvajset tisoč evrov. Zabunkane reči, nekakšna črna maša, brez objav, oglaševanja in vabil, samo skrivno znamenje odda bog ve kdo teden dni prej: obrednik, ki v slogu tajnih služb prestavi čas na Dunaj iz nepozabnega črno-belega filma Orsona Wellesa Tretji človek.

Črne ali ognjeno rdeče limuzine z velikimi motornimi prostorninami parkirajo na dogovorjenem kraju nekje na obrobju mesta in že ob treh zjutraj se odpro skrinje s starinami za razstavo usnja, jekla in volnenega sukna, ko brezimni, vendar od vseh priznani guruji brezprizivno odberejo pristno od nepristnega; nato ob petih zjutraj zajtrk s pivom, klobasami in mogočnimi poljskimi natakaricami v bližnjem hotelu; nato maloprodaja v kakšni na skrivaj najeti telovadnici; nazadnje zaresna pogajanja, za redke izbrance, po hišah nekoliko nacistično nastrojenih zbirateljev, z zelenimi šopi stotakov, ki odsevajo v stenskih ogledalih, mrtvaško srhljivo, kot bi jih naslikal Schiele. In tudi tam šepetajo, kot v kavarni Sacher. Cela Avstrija je en sam zakristijski šepet. (»Če se ne motim, bo tekla kri«, str. 52)

VOJAŠKI VLAK ŠTEVILKA PET. KRAKOV–TARNÓW. S pospešenim tempom proti Vzhodu, bleščeče jutro, veliko premirje med nebom in zemljo pred dnevom mrtvih. Ob takem vremenu nimam opravičila, moram k svojim starim. Ob poti si kot črede sledijo griči, rdečkasto rumeni hribi, konji; rdečkasto rjave podsedlice in veter, ki seje trepetajoče rumeno zlato z bréz, medtem ko se gozdovi pogrezajo v preproge rdečih listov in modrikastih meglic. Jesen 2013 brez vsakega blata; takšne še ni bilo. Pričenja se stara Galicija z zvoniki in rekami in tisoči Poljakov, ki v samih srajcah čistijo pokopališča in jih krasijo z rožami.

In konji. Konji, ki vsepovsod trasirajo cesto. Mirno gredo mimo z vozovi, mulijo jesensko travo, predigra k napajanju huzarskih konjev v samotnih rekah v ravnini, predhodnica ulancev, ki jahajo proti plamenečim sončnim zahodom, in od vodke zabuhlih kozakov, sedečih na konjskih hrbtih. Že vračajo se konji na bregove Ksanta: Alkajev verz vznikne iz gimnazijskega berila. In venomer tisti topot nemirnih štirinožcev v vagonih, bobnanje kopit po lesenih deskah. Osem konj ali dvainštirideset mož. Razmerje ena proti pet. Kar pomeni, da moraš vsakemu milijonu mrtvih dodati dvesto tisoč konj. Milijoni konj za črnimi žrebci, ki so vlekli katafalk Franca Ferdinanda. Na misel mi pride, da so bili zadnje, kar sem videl na Dunaju pred vstopom v urade Črnega križa, konji, vpreženi v kočije, čakajoče pod katedralo svetega Štefana.

Beseda Poljska izvira iz besede »polje«; v imenu je zapisana usoda tega velikanskega naravnega pašnika, na katerem konjev ne koljejo, temveč jih puščajo umreti od starosti. In prav sem, v ta raj, ki postane pekel, odhajajo leta ’14 umirat, razkosani od topov in strojnic, raztreščeni s svojimi tovori živeža, ranjencev in svitkov bodeče žice, med granate in v snežni vihar. Zemljo pokrivajo ruska, avstrijska, češka, nemška, kozaška, ukrajinska trupla. In Rusinja pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje pravljico o nesrečnem človeštvu.

»Galicija je pokopališče konj. Povsod skupinski grobovi, brezna, podobna vulkanskim kraterjem. V Ukrajini, Slovaški, Poljski, Madžarski. Tukaj raste krompir iz konjskih kosti. Misli na te živali, ki so jih iztrgali z njihovih pašnikov in jih rekvirirali po vsej Evropi od Irske do Anatolije. Tožba ranjenih konj je eno od prekletstev fronte. Nekaj še bolj pretresljivega kot beseda »mama« na ustnicah umirajočih. Posebno ponoči, ko top umolkne. Takrat naselijo temo sence brez miru in nemogoče je zaspati. Živali se spotikajo ob lastno drobovje, kopljejo po zraku z zlomljeno hrbtenico in pešaki kot nori plezajo iz jarkov ter tvegajo življenje, da bi jim s strelom iz pištole skrajšali muke.« (Beganje vojaških vlakov v temi, str. 64–65)

Tožba ranjenih konj je eno od prekletstev fronte. Nekaj še bolj pretresljivega kot beseda »mama« na ustnicah umirajočih.

TAKO SE ZAČNE DAN, še bolj bleščeč in nemiren kot drugi, z vrtinci kot gorčica žoltih, zlatih in svetlo rumenih listov ter z jasnim občutkom, da se potovanje šele začenja. Moramo po cesti v Rzeszów, proti ukrajinski meji, iskat še druga znamenja vojne, vendar se ustavimo že v Nowym Żmigródu, ker menda nedaleč od vasi leži veliko zapuščeno judovsko pokopališče. V tem mestu smrti bi se lahko izgubili, vendar nas to ne moti. Lačni smo onstranstva.

Čez polja nam pride skozi vrtinčenje listov naproti moški, sklonjen proti vetru, s karirasto baretko in jakno iz črnega usnja. Vprašam ga, ali je judovsko pokopališče tod okoli.

»Tam na koncu,« odgovori brez omahovanja in pokaže na ogrado tristo metrov vstran, onkraj brezovega drevoreda. Samo en zob ima v ustih in zelo je zgovoren.

»Tam doli,« odgovori in pokaže neko točko nedoločno proti vzhodu, »so živele tri judovske družine, Wajkovi, Szajevi in Malauszevi. Tri družine in vsi mrtvi.« In si gre s kazalcem pod brado kot z nožem. Cak, enaka kretnja, kot so jo kazali poljski kmetje Judom, ko so gledali vagone, namenjene v Auschwitz, ki so vozili mimo. (Tanananàj, Tanananàj, kako grdi so bili, str. 98)

GRE ZA TRAGIČNO INFANTILNOST NARODOV: sovražnik si, ampak če si sovražnik mojega sovražnika, postaneš prijatelj. Rzeszów je sporno mesto; po rusko se mu reče Rjašov, po ukrajinsko Rjašiv, v latinščini po starem Resovia, v jidišu Rayshe, po nemško Rishof, ki so ga nacisti prekrstili v Reichshof. Za vsakim imenom stoletna želja po prevladi.

V tej zmešnjavi navzkrižnih teženj po prevladi nazadnje ponovno začneš ceniti cesarstva in za cesarstvi njihove stare konstitutivne regije, ki niso ločevale prav ničesar in ob vstopu še potnega lista niso zahtevale. Lužica, Volinija, Polesje, Rutenija: ne najdeš jih v nobeni potovalni agenciji, in vendar obstajajo, pa še kako. Natančno določene identitete, sestavljene iz hrane, mešanja jezikov, krajin in pesmi. Kot ta neskončna Galicija, ki mi je vedno bolj všeč, večkrat ko izgovorim njeno ime, dežela, v kateri meja reže nič na dvoje; že v Krakovu zavohaš vonj po judovsko polnjene ribe iz Černivcev, čeprav Judov iz Černivcev ni več.

Galicija ni kraj za McDonalds’ in v Rzeszów je vredno iti že samo zaradi vročega boršča v delavski baraki za postajo ali za penasti točeni Żywiec na vrtu gostilne Czarny Kot, z roso na vrčku, ki se spremeni v ivje na bradi. Ali zaradi postopanja med stojnicami tržnice na Trgu Wolności, na koncu bulvarja maršala Piłsudskega, med bledo zeleno papriko in najlonkami, velikansko čebulo in gumijastimi škornji, kislim zeljem in piščalkami, kostanjem in vetrnicami za otroke, rdečo peso in tonami nagrobnih sveč. Predvsem pa slastni gozdni sadeži v neštetih različicah. Suhe brusnice, ob katerih človek izgubi glavo.

Kupim jih dva kilograma, za domov, in jih nemudoma prgišče pojem. Med žvečenjem si rečem: kako okusni in dišeči so ti sadeži pokola, ti plodovi, dozoreli na grudi z bojišč tu pod Karpati. In kakšno noro barvo imajo, enak odtenek kot krvavi madeži na suknjiču Franca Ferdinanda, ki je na ogled v dunajskem vojno-zgodovinskem muzeju. Zakaj ne bi priredili slavnostne pojedine s sadeži mrtvih? Bogokletna zamisel? Le zakaj? (Nocoj poje gozd po rusko, str. 103)

Ruski vojaki z avstro-ogrskim plenom. Galicijska fronta, 1915. Fotografijo je našla profesorica Marina Rossi v albumu št. 23 Vrhovnega poveljstva carske vojske v foto-filmskem arhivu v Kranogorsku.

KAKO LAHKOVEREN SEM BIL. Če ni vlaka, ki bi vozil na Dunaj, kako sem mogel misliti, da bom našel tistega, ki pelje v Budimpešto? Pred petnajstimi leti je bilo še mogoče, direktni vlak je peljal iz Benetk čez Ljubljano in nanj imam čudovit spomin. Danes je vse mnogo težje. Deset kilometrov oddaljena Slovenija je pred kratkim vstopila v Evropsko unijo, vendar so jo Italijanske železnice odrezale od sveta. Tiri, prodani za staro železo ali v globokem spanju. Če se hočem povezati s svetom, nimam druge možnosti, kot da grem čez mejo s taksijem in se pustim peljati do vasice z imenom Divača. Tam in samo tam mi je dovoljeno, da vstopim na vlak, ki pelje v Ljubljano, nato pa me čakajo tri prestopanja in s postanki vred dvainpetdeset ur dolga pot. Neznana Divača je postala moj »gate«, nadomestek za sredozemsko prestolnico cesarstva.

Drugo ponižanje: vozni redi. Ne najdem potovalne agencije, ki bi kaj vedela o njih. Italijanske železnice še vozovnic ne prodajajo. Edini izhod je spletno mesto nemških železnic. Do Budimpešte se bom vozil dvanajst ur in trikrat prestopil. Odhod iz Divače ob 6.13, prihod na Budapest Deli ob 18.24. Od tam bi moral v četrt ure prečkati mesto in ob 18.40 ponovno odpotovati s postaje Keleti, kar pomeni, da bom moral prenočiti in se naslednji večer vkrcati na wagon-lit na vlaku Kijev–Moskva, nekaj najbolj staremu Orient expressu podobnega, kar sem kdaj videl. Njegova najmočnejša točka je štiriurni postanek na meji z Ukrajino v srcu noči, ko je treba vagone prestaviti na podvozja nekdanjih sovjetskih železnic. Norost, vendar se mora dopolniti do konca, če naj me popelje v leto 1914. (Vrnitev na kraj zločina, str. 157–158)

Tam in samo tam mi je dovoljeno, da vstopim na vlak, ki pelje v Ljubljano, nato pa me čakajo tri prestopanja in s postanki vred dvainpetdeset ur dolga pot. Neznana Divača je postala moj »gate«, nadomestek za sredozemsko prestolnico cesarstva.

ZA LJUBLJANO SMO ODLOČNO V HABSBURŠKEM CESARSTVU. Bukve, prekrite z omelo, vrbe in leske, dlakocepski sprevodnik, reklame za pivo z gamsovimi rogovi, valovanje polj med kmetijami, oblazinjena tišina motorke, prešerni postajni načelnik v Zidanem Mostu, ki mi vošči »Srečno«, ko se pojavim na vratih vagona. Avstrija so negovani vrtički in pomfrit, ki ga na postaji v Mariboru že ob enajstih zalivajo s pivom. Avstrija, kadeča se Drava in nadstreški palač. Avstrija, most, na katerem se je Peter Handke zaljubil v neko žensko, ko se je le za trenutek obrnila proti njemu. Avstrija, to občutje obmejne marke, ta slutnja fronte, ki me je obšla že pred dvajsetimi leti, med balkansko vojno, ko sem na mariborski tržnici videl skladovnice pušk znamke kalašnikov, ki so jih vsem na očeh prodajali po petdeset mark za kos.

Vzdolž tirov proti Ljutomeru in Murski Soboti – doline s hmeljem in štorkljami – vznemirljivo pomladno sonce mlačno greje jase in podeželske hiške, podobne škatlicam vžigalic. Zbledele barve kot na madžarskih veleposestvih, prostori, ki širijo in daljšajo. Skozi okno vidim bledo vijoličasto trsje, šotišča, vitke smreke, rjavkaste travnike z volnato dlako. Dremotna narava, zaledna spokojnost. Na meji v Hodošu se vlak za pol ure ustavi, ker je treba zamenjati lokomotivo, in nebo prekrijejo vrane, v tisočih, kot listi črnega odpadnega papirja, ki jih cefra veter. Tedaj se začne počasen ples, jezo vzbujajoč cikcak v tipanju skozi temo čez griče severno od Blatnega jezera. Na zahodnem obzorju črni konji v pasu rdečega ognja. Na vzhodu prazne vasi, nadstreški, pod katerimi ni ničesar, zapore cest, obvozi, naznanila v goltnem, neizgovorljivem jeziku, dež, ki se bliža, in cesarstvo, ki se spreminja v odročno tovorno postajo, skozi katero vozijo vlaki prikazni.

Vlaki brez meja, brez straž, brez nasipov; nikjer nobenega kamna. Kot tedaj v Galiciji. (Vlaki, hmelj in štorklje, str. 160–161)

Tedaj se začne počasen ples, jezo vzbujajoč cikcak v tipanju skozi temo čez griče severno od Blatnega jezera. Na zahodnem obzorju črni konji v pasu rdečega ognja. Na vzhodu prazne vasi, nadstreški, pod katerimi ni ničesar, zapore cest, obvozi, naznanila v goltnem, neizgovorljivem jeziku ...

PO MOSTU V BAJINI BAŠTI NA DRINI še sam ne vem, kako se znajdem na vrhu hriba Mačkov Kamen. Vem samo, da v neki luknji najdem spodnjo čeljust. Človeško. Pozabljeno tam. Vse zobe ima in prihaja iz pol metra globoke plasti zemlje. Zaseko so vrezali med cestnimi deli v gozdovih, kjer so se leta ’14 Srbi in avstro-ogrski vojaki pošteno klali. Zemlja je še vedno polna smrti. V nekaj minutah najdem ključnice, rebra, stegnenice, golenice; zložim jih v kopico. In neogibno se mi odvrti pred očmi film o Srebrenici z grobarji v belih srajcah med ostanki pokola nedolžnih. Čutim, da se približujem nečemu mračnemu in strahotnemu. Pogledam zemljevid in odkrijem, da je kraj sramote dvajset kilometrov odtod. Srhljivo.

Išči Padle brez križev, brez rož, brez spomenikov, mi je bilo rečeno pred odhodom. In glej, tukaj sem jih našel. Držim jih v rokah. Milijone jih je v Evropi, neznanih junakov, Srbija pa presega vsako domišljijo: zgodovina je že geologija. Zadostovalo je eno stoletje. Hodim po postelji za kosti, ki jih je človek pozabil in jih je sprejela voljna, usmiljena zemlja. Nad temi telesi so zrasle borovnice. In slivova drevesa, najlepša, kar sem jih kdaj videl. Zdi se, da je bila leta ’14 največja zaveznica Srbov slivovka, žganje iz sliv, kajti letina je bila izjemna in Avstrijci so bili pijani kot klade. Na stojnici ob cesti zagrizem v sendvič z mesom, ki je seštevek čudes Balkana od Grčije do Madžarske.
/.../
Kako te še vedno ljubim, Beograd. Ljubim te, ker se razkazuješ brez pretvarjanja in hinavščine, mati, utrujena od posilstev in zborovanj, vedno dva koraka pred zlomom, pa vendar polna življenja, radodarna z zgodbami, čustvi in samoironijo. V tebi razbiram usodo Evrope jasneje kot v steklenih bruseljskih palačah. Mimo jadrajo oblaki, debeli kot ladje, tam daleč proti Bosni se bliska. Nad trdnjavo se vrtinčijo tolste panonske vrane. Strahovit tek imam, ne vem, zakaj mi to potovanje pospešuje presnovo. Vendar sem bolj lačen življenja kot dobre hrane. Zvečer poslušam svoje korake po tlaku Knez Mihajlove, podarim kovanec razglašenemu staremu goslaču, nato si privoščim pleskavico v nekoliko odmaknjeni, a ugledni gostilni, imenovani Proleće, Pomlad. Jed iz sesekljanega mesa, garnirana z ajvarjem in čebulo. Pivo in slivovko spijem v vzvišeni osamljenosti. Morda je potovanje zares končano.
(Ikone, spodnje čeljusti in borovnice, str. 219–224)

Ded Ferruccio na fotografiji, poslani leta 1916 iz Lublina.

Zdaj pa bi ti moral povedati nekaj resnih reči. Na primer, da moja Evropa izgublja dušo. Da Unija, ki jo predstavlja, ni zmogla prebrati simfonije tvoje Prve svetovne vojne v znamenju sočutja. Da se tega vsaka bedna narodnost spominja za svoj račun.

Narečno besedilo v knjigi je strokovno pregledala dr. Bogomila Kravos.

DRAGI DEDEK FERUCCIO,

s’nuče me je Giorgio, an Triještin, pravo uod suoj’ga nonota Pepita. Ta stare je biu Deskovich pa preimke; letnek 1897 j’n l’hko, de ga paznaš. Ti be mogu videt tega Giorgiota, kaku ga je uoponašo, za ne vjervat. Oponašal je njegov glas, nosil ga je v sebi, kot otrok ga je poznal. Pepi, pravzaprav Giuseppe, bil je v Galiciji v vojni leta štirinajst, je vedno pravil: »Smeh nas je rešavo, de nismo zgebile korajže, ma n’n Triještinam je smeh tude tolažo glad.« Nuono u veštalje je uzjeu unučka na kolena jen mu je pravo štorjo sez uojske. An dan mu je pravo uod tabat, ke suo stale pred Przemyślom, sej ti, nuono, dobro veš, kej ke je biu tiste krej. Cele mesce niso prpelale neč, 150 tisoč ledi zakopaneh u ledjeneh utrdbah skuze pad ruskem uagnjem. Ma Pepi se je vseme tistme smejo, zato ke je biu Triještin. Sej tudi tu segurno znaš.

Ma zdej te buom paskušo panuavet štorijo, te jo paskušam paved’t sez glas’m uod Giorgiota. Pašluše. Pepi uz’me unučka na kalena j’n zečne taku. »U uojske juo jemajuo sez latriname, j’n anka tiste suo mogle bet in Ordnung. J’n mi smuo jemele ano latrino za dvejstu al tristu uod njeh. An velikanske kandot, vedno za čistit. U tisten cajte je b’luo narlepše, k’d’r je b’la menaža. Glad je biou glad j’n ni b’lo kej za mečat pruač. Znaš kr’ko seruoveh kr’mpirjou s’n pajou? Tude kobilce suo b’le duabre tiste buat. Taku, an dan suo pr’nesle tisto guod’lo in smo se je zelo razveselili!

Nes’mo jele ane dva, tri dan.

K’d’r ke smuo pajele, je ponavade pršu tenente prašat, kašna ke je b’la jedača. Ma tistekr’t suo pr’šle prej Ruse. Se je šlišou an fiuuuu, je žažvižgalo ku pr ta veliken kalibri. Jen mi use u lukne sez Em 16 duabro prtisnjeneme h glavam, mualet. J’n buuum! Mate muaja! Ana kaluona dima, te ne rečen, Giorgio, se je dvignila iz trdnjave! Črn j’n guost ke ni kuančo nikd’r. Nikd’r nis’n vidu taku prou pamerjen’ga kolpa ... j’n znaš, kan je pr’letelo? ... Ugane. U latrine! ...
/.../
Prej sem te nasmejal s tisto zgodbo o menaži in latrinah. Zdaj pa bi ti moral povedati nekaj resnih reči. Na primer, da moja Evropa izgublja dušo. Da Unija, ki jo predstavlja, ni zmogla prebrati simfonije tvoje Prve svetovne vojne v znamenju sočutja. Da se tega vsaka bedna narodnost spominja za svoj račun. Be te mogo reč’, de je puhno tatou. De ste se vi ubivale za an graben j’n mi se pabivamo za an parkegio. Moral bi ti povedati, da smo bolj nepismeni, neumni, nevrotični, domišljavi, smešni in drug drugemu podobni kot vi.
(»Vi ste se usaj znale smejat«, str. 225–228)

IN DANES SMO SPET TUKAJ, v Redipuglii; usoda hoče, naj se krog sklene tam, kjer se je zgodba začela. Na koncu mi je ostalo še pet lučic, zavarovanih s steklom, ki sem jih prihranil s potovanja na Poljsko. Tudi vžigalice so poljske; z njimi sem prižgal vse druge sveče, tudi tiste na zahodni fronti. Do zadnjega sem jih hranil, kot talisman, da bi jih prinesel sem, k Stotisočem. Hočem, da se lučice vidijo od daleč in da se ljudje vprašajo, kdo si drzne pretrgati grobno temo sakrarija.

Vzpnem se proti kamnitemu stopnišču. Par vran me skrbno nadzira, prav tisti sta, ki sem ju srečal v Srbiji, na bojišču ob Drini, in potem v Ukrajini, Belgiji in Franciji. Slišim večerno zvonjenje v ravnini. Odzvonilo je. Zadnji udarec. Kot tisti enajstega dne enajstega meseca leta ’18, ko se je dokončno predala Nemčija in se je končala najbolj jalova vojna v zgodovini človeštva.

In glej, spet sem tukaj, s prenovljenim srcem, polnim ljubezni, spoštovanja in sočutja pa tudi gnusa nad nekoristim pokolom, iz katerega se očitno nismo ničesar naučili. »Nujno bi rabili vojno,« sem slišal pred nekim kioskom. Blazno klicanje vojne, kot bi šlo za veter, za očiščujoč dež. Pomislil sem: glej, kako se povsem upravičena potreba po varčnosti in redu v zamaščenem, iztirjenem svetu izrodi v nekaj bogoskrunskega in nazaslišanega.

Ne moremo ven. V imenu Evrope moramo obuditi spomin na to dogajanje z novim jezikom, ki ne bo več trobljenje fanfar. Utrujeni smo od proslav. Raje bi imel zarotitve, oživljanje starodavnih obredov s petjem, pesnjenjem, sanjami. Zato sem sklenil, da bom svoje lučice prižgal ob vznožju teras ter počakal na tišino in mrak, da se bodo videle od daleč. Vem, da je prepovedano, vem pa tudi, da morajo varuhi kosti misliti na mnogo drugih reči in me zato nihče ne bo prišel motit. (Piknik v Redipuglii, str. 232)

Knjiga Kot konji, ki spijo stoje je izšla pred Slovenskim knjižnim sejmom leta 2016, ko je bila »država v fokusu« Italija. Paolo Rumiz je bil gost sklepnega sejemskega dogodka v Klubu Cankarjevega doma, pogovor pa je vodil Ervin Hladnik - Milharčič (na slikah avtor in njegovi avtogrami).

Klavcem ni treba korakati z begunci. Že živijo pri nas doma. So Evropejci in sad našega sveta. Živimo v istem svetu ekranov. Poznajo nas do popolnosti. Uporabljajo twitter in facebook. Uporabljajo zelo sofisticiran jezik. Prepričajo nas v vse, kar si izmislijo. Mi za njimi dobesedno ponavljamo vse, kar govorijo. Naše populistične desnice od Francije do Poljske so agenti njihovih laži, ki se ne zavedajo, kaj delajo. Mi pa postavljamo bodečo žico med evropske države, ki so komajda ukinile mejne prehode.

|||

Obsceno je, da politiki na beguncih gradijo volilne strategije in med volilci iščejo konsenz. Obsceno je, da strahopetni populizmi razposajeno razstavljajo Evropo in udarjajo po žrtvah namesto po morilcih. Gnusijo se mi ljudje, ki so Italijo prepredli s tovarnami, v katerih izkoriščajo poceni delovno silo migrantov, sedaj pa rjovijo na te, ki so prišli nazadnje. Strašita me plašnost cerkve in cinizem humanitarnih organizacij, ki na veliko živijo od beguncev. Srh me spreletava pred pobožnimi ljudmi, ki bi na mejah zavrnili tudi Kristusa, hkrati pa me mrazi ob kulturnem klečeplazenju levice pred ljudmi, ki ob beguncih kričijo, da ogrožajo njihova delovna mesta in preživetje.

Paolo Rumiz v intervjuju, objavljenem v Dnevniku decembra 2015 (Ervin Hladnik - Milharčič)

Paolo Rumiz: Ta moja Evropa, v jarku rojena

Jernej Šček, intervju v Sobotni prilogi Dela 9. januarja 2021

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.