ČE HOČEŠ DOBITI, MORAŠ DATI; ČE HOČEŠ BITI OPAŽEN, MORAŠ OPAZITI

Šola je eno. Izobrazba je drugo.

To dvoje se včasih ne prekriva. Ali hodiš v šolo ali ne, si vedno dolžan poskrbeti za svojo izobrazbo.
Svet, v katerem živiš, te mora navdajati z radovednostjo. Poduči se o stvareh. Preuči vso dodatno literaturo. Prodri globlje od drugih – tako jih boš prehitel.
Poguglaj vse po vrsti. Resno mislim: vse po vrsti. Poguglaj svoje sanje, poguglaj svoje težave. Ne sprašuj, najprej poguglaj. Potem boš bodisi poznal odgovor bodisi znal zastaviti boljše vprašanje.
Nenehno beri. Hodi v knjižnico. Čarobno je biti obkrožen s knjigami. Izgubi se med knjižnimi policami. Prebiraj bibliografije. Ni pomembno, s katero knjigo začneš, morda je to knjiga, ki te bo pripeljala k drugi.
Zbiraj knjige, četudi jih nimaš namena pri priči prebrati. Nič ni pomembnejšega od neprebrane knjižnice.
Ne beli si glave s sistematičnim raziskovanjem. Ti samo išči.

austinkleon.com

Nič ni docela izvirno.
Vsaka nova ideja je samo predelava ali mešanica ene ali več prejšnjih.
Umetniki zbirajo le stvari, ki jih res ljubijo.
Ljudje imamo čudovito napako: nezmožni smo delati popolne kopije.
Tisto, kar nazadnje vžge, so postranski projekti.
V dobi informacijskega preobilja in preobremenjenosti bodo uspeli tisti, ki bodo ugotovili, kaj morajo odvzeti, da bi se lahko osredotočili na to, kar je resnično pomembno.

Austin Kleon, KRADI KOT UMETNIK

10 stvari, ki ti jih nihče ni povedal o ustvarjalnosti

Prevedla Maja Novak

Umetnost ustvarjamo zato, ker jo imamo radi. Nekatere vrste umetniškega dela nas privlačijo, ker nas tisti, ki ga opravljajo, navdihujejo. V resnici je vse leposlovje fan fiction.
Najboljši nasvet se glasi: ne piši o tem, kar poznaš, temveč o tem, kar ti je všeč. Napiši zgodbo, ki jo imaš najraje – napiši zgodbo, ki bi jo rad bral. Isto načelo velja za tvoje življenje in tvojo kariero. Kadar si v dvomih, kaj storiti, se preprosto vprašaj: »Katera zgodba bi bila najboljša?«

Opazuj nekoga pred računalnikom. Tako tog, tako negiben je. Zato sploh ne potrebuješ znanstvenih raziskav (ki jih je kar nekaj), da bi vedel, kako celodnevno sedenje pred računalnikom ubija tako tebe kot tvojo ustvarjalnost. Moramo se gibati, da bi se tega, da nekaj počnemo, zavedli tudi s telesom, ne le z glavo.
Delo, ki nastaja le v glavi, ni nič kaj prida. Opazuj velikega glasbenika med nastopom. Opazuj velikega politika med govorom in razumel boš, kaj mislim.

Ko sem bil še otrok, me je mama pogosto vlačila s sabo v nakupovalno središče. Preden je kaj kupila, me je peljala v knjigarno in mi kupila knjigo, ki sem si jo sam izbral. Nato sva zavila v trgovine, in medtem ko je kupovala, sem sedel na stolu in bral. To je trajalo leta. Prebral sem veliko knjig.

V pisarni imam dve pisalni mizi – eno »analogno« in eno »digitalno«. Na analogni so samo flomastri, kuliji, svinčniki, papir, kartotečne kartice in časopisi. Tja ne sme nič elektronskega. Tam nastaja večina mojega dela in povsod po mizi so vidni sledovi delovnega procesa, smeti in odpadkov. Na digitalni pisalni mizi so prenosnik, ekran, skener in tablica. Tam svoje delo urejam in pripravljam za objavo.
Poskusi: če imaš na voljo dovolj prostora, si organiziraj dve delovni postojanki, analogno in digitalno.

Kleonova zadnja knjiga (2019)

Austin Kleon, POKAŽI SVOJE DELO!

10 načinov, kako deliti svojo ustvarjalnost in se pustiti odkriti

Prevedel Andrej E. Skubic

Naj bo to knjiga za ljudi, ki jim gre na živce že sama ideja samopromocije. Če hočeš: naj bo alternativa samopromociji. Skušal te bom naučiti, kako razmišljati o svojem delu kot o brezkončnem procesu; kako predstavljati ta proces drugim tako, da bi lahko pritegnil tiste, ki bi jih utegnilo tvoje delo zanimati; in kako se spopadati z vzponi in padci v predstavljanju sebe in svojega dela svetu. Če je bila Kradi kot umetnik knjiga o tem, kako krasti od drugih ljudi, ki vplivajo na nas, je to knjiga o tem, kako vplivati na druge s tem, da jim pustimo, da kradejo od nas.

Velik del opravka z družabnimi omrežji je preprosto tipkanje v okvirčke. Kaj natipkaš v okvirček, je pogosto odvisno od poziva. Facebook te poziva, da se sprostiš, z vprašanji kot: »Kako se počutiš?« ali »O čem razmišljaš?« Twitter je komaj kaj boljši: »Kaj se dogaja?« Všeč mi je poziv na dribble.com: »S čim se ubadaš?« Drži se tega vprašanja, pa bo vse v redu. Ne slikaj svojega kosila ali svojega kapučina: pokaži svoje delo.
Naj te ne skrbi, da bi moralo biti vse, kar objaviš, popolno.

Ko sem bil še na kolidžu, se je v vsaki delavnici kreativnega pisanja znašel kak sošolec, ki je izjavljal: »Strašno rad pišem, ne maram pa brati.« Vsakomur je bilo takoj jasno, da lahko takega mulca bolj ali manj odpišeš. Kot ve vsak pisatelj: če želiš postati pisatelj, moraš biti najprej bralec.

Če dela, ki ga deliš, ustrezno avtorsko ne označiš, ne okradeš le ljudi, ki so to ustvarili; okradeš tudi vse ljudi, s katerimi si to delil. Če avtorja ustrezno ne navedeš, tvoji sledilci nimajo možnosti, da bi se poglobili v delo in izvedeli kaj več o njem. Pri navajanju gre za to, da ustvariš kontekst za to, kar predstavljaš: kaj je to delo, kdo ga je ustvaril, kako ga je ustvaril, kje in kdaj je bilo ustvarjeno, zakaj ga deliš, zakaj naj bi bilo ljudem zanimivo in kje lahko najdejo še več del, ki so temu podobna. Navajanje reference je kot pisanje muzejske tablice poleg artefakta, ki ga predstavljaš.

Chronovirus

Drekobrbci. Vsepovsod so, in obstajajo v vseh poklicih. Ne marajo vložiti tistega, kar je treba; želijo si samo objave točno tukaj in zdaj. Ne marajo poslušati tvojih idej; hočejo ti razlagati svoje. Ne marajo hoditi na predstave, vendar te na pločniku obmetavajo z letaki in kričijo, da pridi na njihovo. Do takih ljudi in njihovih blodenj lahko občutimo le pomilovanje. Na neki točki odraščanja nekako niso prejeli sporočila, da ta svet nikomur ne dolguje ničesar.
Če želiš imeti oboževalce, moraš biti najprej sam oboževalec.