NJIMA JE LAHKO, KO PA JIMA ZJUTRAJ NI TREBA V SLUŽBO

Pred tisoč leti, morda pa še prej ...

... sta se napila kot mambi. Sedela sta na neki plaži, prebodeni z ogorki, se otipavala in čakala, da turisti naposled poberejo svoje brisače, izginejo po hotelih, da se sonce zruši čez obzorje, da se obala zamegli v vijoličasto, zrak napolni z vonjem cipres in da potem dodobra nagneta steklenico, se slečeta do golega, vržeta v morje, potem pa drug na drugega, brez kontracepcije, in da se življenje obrne v popolnoma drugačno smer. Srajco je razprostrl po produ in jo polegel poleg sebe, ona pa se mu je z zadnjico pritisnila v naročje, stegnila ustnice do njegovega ušesa in mu šepnila, naj pazi, saj se otroke dela ravno takole, sredi avgusta, med skalami, pod upognjeno cipreso, na moški srajci, predelani v posteljo, medtem ko se bodočim staršem še vedno vrti od sonca, ko jim slana voda klokota v srednjem ušesu in ko so zaradi alkohola neumnejši kot v resnici, in tako mislijo, da jih nič ne more presenetiti, še turisti na poznem sprehodu ob obali ne. Natanko se spominja, kako ga je prosila, naj pazi, tiho, kolikor je mogla ljubeznivo, saj ni hotela pokvariti vzdušja, on pa je izpustil dolg pssssss, ki naj bi pomenil, da ima vse pod nadzorom, potem pa zaprl oči in se prepustil vrtoglavici, prepričan, da ni razlogov za skrb, saj mora v tem trenutku vse ostati popolno. Spomni se tudi, da se je izkazal za bedaka. Prišlo mu je praktično takoj. Ni si mogel pomagati.

Poskušal ji je razložiti. Presenetilo ga je.

Ni pričakoval. Preprosto prišlo mu je.

Prekleti alkohol.

Hotel se je opravičiti, ona pa je le zamahnila z roko, vstala in odkorakala proti morju. V plitvini si je umivala trebuh in ga merila izpod čela, takega, brez boksaric, brez besed, s koleni, odrgnjenimi od proda, kako igra bedaka in si brklja po mednožju, medtem ko skuša dojeti, kar je zanj nedoumljivo, potem pa se je vrnila in sedla obenj, prižgala cigareto in mu rekla nekaj, kar je zvenelo zastrašujoče; kar bo, pač bo, zgoščeno, da se natančneje ne da, on pa je občutil led okrog srca, led okrog hrbtenice, lulček se mu je stisnil med nogami, kar naenkrat se je temperatura spustila, začelo je snežiti in poletje se je končalo s tem enim stavkom, on pa je ostal miren, ni mu padlo na misel, da bi pobegnil niti da bi pokril lulčka, to je bilo vprašanje časti, vrgel je roko okrog njenih ramen, jo krepko stisnil k sebi in ponovil iste besede, kar bo, pač bo, le da vedro, z veliko upanja, ponavljal jih je tolikokrat, da so se mu ogrele v ustih, tako da jih je kot vroče opeke zložil v obliki hiše, rekoč, da je to njuna hiša, ki ji jo bo zgradil z lastnimi rokami in jo ogrel z lastno sapo, in čeprav ni zvenelo prepričljivo, je bil prepričan, da bo topla in trdna in da bo stala pokončno, tudi ko se streznita. Izrekel je veliko neumnosti, upal, da si jih ne bo zapomnil, obljubil ji je veliko stvari, za katere ni vedel, kako jih bo izpolnil, in trdil, da bi ji dal vse, kar ima, torej tudi tisto malo, kar ima, ali, še natančneje, vse, kar bo čez kak dan zapravil. Potem je odprl še drugo steklenico vina. Da proslavita.

Pred tisoč leti.

Morda pa še prej.

V resnici so obstajali neko poletje in neki prihranek, neka smola v cipresah, neko sonce, ki je zahajalo, neke vijoličaste plaže, na katerih sta se do nezavesti dajala dol in kjer je imel človek dušo v grlu, ker ga je osvobajal pogled na morje, na kožo, osvobajalo ga je tudi vino, ki ga je prinesel s seboj in ga popil na tešče, zato je tudi govoril stvari, o katerih je trdil, da jih ni izrekel še nikoli prej, na primer, da bi lahko umrl od ljubezni, kot v kakšnem velikem romanu, ampak že na začetku, na prvih straneh, ko je konec zgodbe še nepredvidljiv, ko gleda naprej in ne vidi drugega kot zvezde in lesketanje planktona, zato se mu kar blešči pred očmi in se mu zdi, da obstaja kozmična povezava med njegovimi erekcijami in skrivnostmi narave, govoril je, da še nikoli ni bil tako miren, niti tako zmeden, pa tudi ne tako prestrašen ob spoznanju, da ima v tako krutem svetu smisel samo še fuk, da pa je tudi to dojel prepozno, opravičeval se ji je zaradi besed, jo vprašal, ali verjame v boga v usodo v horoskop v številke v apokalipso v zakon, ali verjame v propad civilizacije in globalno vojno kapitala, v kateri bodo izginile še tiste redke negotove ljubezni.

On da.

Sploh, kadar se napije.

str. 35–38

Ne glede na to, da avtorica potisne svoja junaka v moško-ženske vloge, zaradi tovrstnih stičišč, na primer (njegovega) izstopa iz konceptualizma, Ljubezenski roman ne deluje sentimentalno. Večstavčne povedi sicer težijo k poetizaciji, ki pa, vsaj večji del romana, ni sama sebi namen; z njimi poleg ustvarjanja posebne atmosfere, na primer vznemirjenja in čustvene (pre)napetosti, vpelje tudi drobne, vendar ključne premike v življenju obeh junakov.

Čeprav upravičeno pričakujemo, da bodo njuni zamolki, konflikti in nerazumevanja vodili v katastrofo oziroma da se bosta znašla v brezizhodni situaciji, kar se po svoje tudi zgodi, ju vidimo, kako nekega jutra vpričo otroka stikata glavi.

Gabriela Babnik, Delo, 11. 5. 2017

26. januar tega leta.

Vse si je zapomnila.

Prepoznala je tudi steklenico vina, potisnjeno globoko v kot kuhinjske police. Kupil jo je, da proslavita rojstvo otroka, prinesel v bolnišnico in potrkal na nočno omarico. Prosila ga je, naj jima ne dela sramote. Vprašal jo je, zakaj šepeta. Rekla mu je, da bi ji lahko prinesel rože. Ponovil je, da ne sliši, in sklonil glavo. Molčala je.

Zakaj si taka?

Zaradi vrtnic.

Ni razumel. Pijan je bil. Nekaj časa se je pozibaval nad posteljo in čakal boljšo razlago, potem pa je z mobitelom fotografiral otroka, vzel steklenico in se pobral domov. Ob odhodu ji je očital, da vedno vse pokvari, da ima že poln kurac tega izrednega stanja, da pa bo vino shranil, da ga popijeta skupaj, ko jo mine poporodna depresija. Stresla je steklenico. Bila je prazna.

Zavila je v shrambo in vrgla tiste preklete čevlje v smeti, stlačila noter še steklenico, nato pa še naprej zabijala čas z geometrijo. Poravnala je rolete na enako višino, kronološko zložila kupe starih časopisov in pazila, da so se njihovi robovi prilegali, postavila stole na enako razdaljo in jih potisnila k mizi, se stlačila na mesto nasproti njegovega in v ganljivem monologu, ki ji ga nikoli ne bi uspelo ponoviti, umirjeno razložila, da je dobra in prizadevna žena, ki pravkar preživlja zapleteno življenjsko obdobje, zato ima pravico ponoreti zaradi malenkosti, zaradi vina, zaradi rož, in tu in tam blekniti kaj odvratnega, a je ni treba jemati resno, in da ima pravico vprašati, kje je, s kom je in kaj dela, in ali jo še vedno ljubi tako, kot ona ljubi njega. Najbolj na svetu.

Stol nasproti je molčal.

Spet se ji je zameglilo pred očmi, ampak to je bilo najbrž zaradi dima. Kadila ni že od začetka nosečnosti, čeprav jo je prepričeval, da s tem povzroča enako škodo, da je zaradi abstinence neznosna, protislovna in polna samopomilovanja, zato je le vprašanje časa, kdaj bo začela vase tlačiti kalorične svinjarije in gristi obnohtno kožico, ona pa mu je vračala, da ni niti živčna niti lačna, sploh ne, niti najmanj, razen kadar on trdi nasprotno, žvečila je žvečilke, napihovala lepljive balone in se izživljala z obscenimi količinami zelene solate, in šele ko mu je tistega jutra rekla, naj gre, in mu nato očitala, ker odhaja, šele takrat je občutila močan nagon po žretju, potisnila je prste med zobe in si pogrizla nohte, in morala je priznati, da je imel prav, ko je zaznal diagnostično razliko med resnično lakoto in psihično motnjo. Kadila je, vse dokler se ni zasitila. Ob petih popoldne je začela kašljati. Pozno zvečer je občutila kadilski strah.

Vsaka cigareta vzame približno sedem minut življenja.

Ona je v enem popoldnevu izgubila že celo uro.

Ona je ...

Že na začetku stavka je izključila možgane, jim prepovedala nadaljnje delovanje, prižgala vse luči in si ukazala, naj ne razmišlja prav o ničemer, razen o pohištvu in prahu, ki se je nabral. Potem je izvlekla čevlje iz smetnjaka, vanje izpraznila pepelnik in jih vrnila na hodnik, da bi ga, ko bo nekoč spet prestopil ta prag, opomnile na odgovornost, ki jo bo nosil za njeno prezgodnjo smrt, nato pa sedla k oknu in čakala in čakala in čakala, da mu to pove v obraz, vse dokler se na parkirišče ni vrnil še zadnji avto, ona pa zaspala sede, za nekaj sekund, in se zdrznila s čelom, prilepljenim ob okensko polico, medtem ko je bila slika pred stavbo še naprej ista, zaledenela in nepremična, in celo bedaku bi bilo jasno, da je bolje leči v posteljo kot pa porabljati elektriko za nič. Prilepila je obliž na čelo, izpihala pepel iz čevljev, jih popršila z osvežilcem prostora, oblekla spalno srajco, potem pa se je vseeno vrnila na isto mesto in sedela in sedela in sedela, dokler je niso zapekle oči in ni življenje izgubilo smisla, in šele potem je vse poslala v rit in vključila možgane, jih privila do maksimuma in pustila, da z njo počnejo, kar se jim zljubi. Pričakovala je, da se bo naposled pošteno zjokala. A se ni.

Ne in ne.

Niti kaplje.

Take stvari se dogajajo, ženske naredijo kilometer med stenami, izgubijo noč zaradi pizdarij, vanje vložijo nadčloveške napore, potem pa namesto da bi se zlomile, predale in odpočile, še naprej stojijo pokončno, kot da so pogoltnile metlo ali se preprosto spremenile v kamen. Celo preoblečejo se. Medtem pa moške raznese takoj, razletijo se kot steklo, saj ne služijo ničemur več, in niso krivi, ampak samo iskreno reagirajo. Pogled na nagubane miške, mucke in medvedke, ki padajo iz rdečih nosečniških plaščev in se imenujejo njihovi otroci, jih zmede, osupne jih misel na težko obdobje nespečnosti, v katerem jih bodo morali vzljubiti, pa tudi spoznanje, da se jim je čudež rojstva izmuznil, ker so v njem sodelovali samo nominalno, saj jih ni bolelo in niso trpeli, zato se umaknejo pred obsodbo, da ničesar ne razumejo, da prav ničesar ne razumejo, kar mu je tistega jutra nekajkrat ponovila, in namesto da bi dojel, da je to samo simptom dramatičnih sprememb razpoloženja, za katero obstaja medicinsko opravičilo, jo je vzel dobesedno, preskočil debato in stopnice ter se brez besede pobral. Vse to zato, da bi ji užaljeno demonstriral, da sploh ni potreben, saj konec koncev v vsakem priročniku piše, da otrok potrebuje samo mater, dojko in mleko, vsak priročnik izpusti njegovo vlogo, čeprav se je na poseben način potrudila, da bi mu dodelila tisto najslabšo, že v porodnišnici, ko so jima rekli, da je otrok prešibek, da bi sesal, da se je rodil utrujen in brez zanimanja, da mu manjka nagona po preživetju, skratka, da se je vrgel po njem.

Diagnozo je postavila sama.

Na oddelku je ostala celih pet dni, medicinska sestra je dežurala ob njeni postelji, ploskala otroka po zadnjici, ga žgečkala po licih in cukala za ušesa, da bi se le predramil, potem pa ji je iz razpete spalne srajce izvlekla dojko, jo močno pregnetla, ji s prsti prišilila bradavico, zaspančka z mlekom poškropila po obrazu in ji ga prižela na prsi ter ga medtem čvrsto držala za glavo. Ramena so se mu tresla od joka, polt pa je počasi prehajala v vijoličasto. Petega dne so odnehali. Naročili so ji, naj ga hrani po steklenički, odvečno mleko pa zliva v kad. Ampak tudi to ni bilo lahko opravilo, skozi drobno sito bradavic iztisniti na litre otroške hrane, še več, nekje se je nekaj zamašilo. Prsi so se ji napihnile, koža ji je popokala, dobila je vročino in se vrnila v bolnišnico, v strahu, da utegne eksplodirati. Dali so ji injekcijo in ji s skalpelom zarezali v višini srca. Mleko so zlili v kanto in ga poslali na analizo, njo pa zavili v bale gaze in jo prepričali, da gre lahko domov, le redno naj menja povoje in razkužuje rano, ki se bo zarasla sama od sebe.

To ni nič, so ji rekli.

To ni nič, mu je ponovila in domnevala, da razume ironijo.

Moral bi vedeti, da bo narobe vse, kar bo naredil. Že takrat. V časopisu je bil objavljen statistični podatek, po katerem je bil vsak tretji zakon obsojen na propad. Kot razloge so navajali nerešeno stanovanjsko vprašanje, socialno negotovost, alkoholizem in nesimetrično porazdelitev gospodinjskih opravil, pomemben odstotek zvez pa se je razdrl prav po rojstvu prvega otroka, sredi noči, ko jokajoče mucke, miške in medvedki zaženejo preplah, v bližini pa ni nikogar, ki bi jih pomiril, saj so starši pozaprli vsa vrata, ki vodijo do kuhinje, kjer se čez zadimljeno mizo stiskajo za vrat in drug drugemu očitajo, ker ne morejo biti srečni.

Njima je lahko, komentirajo sosedje, ko pa jima zjutraj ni treba v službo.

str. 58–63