TAKO PAČ JE Z LJUBEZENSKIMI ZGODBAMI

IN TAKO SE JE NADALJEVALO DEVET LET. In potem se je nekega jesenskega dne končalo. Freddy se je seveda spremenil iz petindvajsetletnika v tridesetinnekajletnika: v profesorja na srednji šoli, ki je nosil modre srajce s kratkimi rokavi in črne kravate, Manj pa mu je v šali pravil gospod Pelu (in marsikdaj dvignil roko, kakor da v razredu prosi za besedo). Gospod Pelu se ni znebil kodrov, je pa zamenjal očala, zdaj so imela okvirje iz rdeče plastike. Nič več se ni mogel stlačiti v stara oblačila; iz koščenega mladiča se je razpotegnil v odraslega moža s širokimi rameni in prsnim košem, na trebuhu pa se mu je ravno začelo nabirati mehko salo. Nič več se ni vsak konec tedna pijan opotekal po Manjevih stopnicah in recitiral slabo poezijo. Neki vikend pa se je to vendarle zgodilo. Bil je na prijateljevi poroki, a je vseeno prišel k Manju; nažgan in zaripel se je naslonil na ljubimca in se smeje opotekel v vežo. Ponoči se je tesno privil k Manju, telo mu je vroče sevalo. Zjutraj je Freddy zavzdihnil in mu naznanil, da se dobiva z nekom, ki si želi, da je monogamen. Že pred kakim mesecem mu je obljubil, da bo. In zdaj se mu je zazdelo, da je čas, da obljubo izpolni.
     Freddy je ležal na trebuhu, glava mu je počivala na Manjevi roki. Popraskal se je po bradi. Na nočni omarici so se skozi očala z rdečim okvirjem videli povečani manšetni gumbi. Manj ga je vprašal: »Ve zame?«
     Freddy je dvignil glavo: »Če ve kaj?«
     »Za tole.« Pokazal je na njuni goli telesi.
     Freddy se mu je zazrl v oči. »Ne morem več prihajati.«
     »Razumem.«
     »Fajn bi se imela. Vedno sva se. Ampak saj veš, da to ne gre več.«
     »Razumem.«
     Zdelo se je, da Freddy želi še nekaj reči, a se je premislil. Molčal je, strmel je v Manja, kakor da si želi v spomin vtisniti fotografijo. Le kaj je videl? Obrnil se je in prijel očala. »Kaj, ko bi mi dal poljub v slovo?«
     »Gospod Pelu,« je odvrnil Manj, »saj to ni pravo slovo.«
     Freddy si je nadel rdeča očala in v obeh akvarijih je zamrgolela modra ribica.
     »Bi rad, da ostanem tu, za vedno s teboj?«
     Skozi jasminovo trobljo se je prebil sončni žarek; mrežasta senca je padla na golo nogo.
     Manj je pogledal ljubimca in morda mu je skozi misli šinil niz podob – smoking, soba v pariškem hotelu, zabava na strehi – morda pa se mu je pojavila zgolj snežna slepota zaradi panike in občutka izgube. Možgani so mu poslali kratko sporočilo, a se je odločil, da se zanj ne bo zmenil. Sklonil se je in mu namenil dolg poljub. Nato se je odmaknil in rekel: »Mojo kolonjsko si uporabil. Zavohal sem jo.«
     Očala, ki so povečevala mladeničevo odločenost, so zdaj razširila njegove že tako široke zenice. Švigale so po Manjevem obrazu, da bi ga prebrale. Zdelo se je, da poskuša zbrati vso moč, da bi se nasmehnil, in nazadnje mu je le uspelo.
     »Boljšega poljuba v slovo ne zmoreš?«
     In potem, čez nekaj mesecev, med pošto vabilo na poroko. Vabljeni ste na poroko Federica Peluja in Thomasa Dennisa. Kakšna mučna zadeva. Vabila nikakor ni mogel sprejeti, saj so vsi vedeli, da je Freddyjev nekdanji priležnik; prenašati bi moral hahljanje in dvigovanje obrvi, in če se sicer ni zmenil za nasmeh na Carlosovem obrazu, si ga zdaj niti predstavljati ni mogel. Pomilovalni nasmeh. Manj je na Carlosa naletel že na dobrodelni božični prireditvi (prava past iz borovih vej), kjer ga je Carlos potegnil vstran in se mu zahvalil, ker je Freddyju tako dobrohotno pustil iti: »Artur, saj veš, da moj sin ni pravi zate. Nikoli ni bil.« (str. 21–23)

Ilustracija: Leo Espinosa

ARTUR MANJ JE ZADNJE DESETLETJE IN POL SAMSKI. Samskost je sledila daljšemu življenju v dvoje s starejšim pesnikom Robertom Brownburnom, ljubezenskemu predoru, v katerega je vstopil pri enaindvajsetih in izstopil, mežikajoč zaradi sončnega sija, v svojih tridesetih. Kje pa je bil? V predoru je izgubil prvo fazo mladosti, kakor da mu je odpadla prva faza rakete; iztrošena je ostala za njim. In potem je nastopila druga faza. In hkrati tudi poslednja. Obljubil si je, da je ne pokloni nikomur; raje bo užival. In užival bo sam. Pa vendar: kako naj človek živi sam, ne da bi bil sam? Dilemo je razrešila oseba, od katere tega res ne bi pričakoval: njegov nekdanji tekmec Carlos.
     Če Manja povprašate po odnosu s Carlosom, vam bo vedno rekel, da gre za »eno od najdlje trajajočih prijateljstev«. Datum njunega prvega srečanja lahko natančno določimo: dan spomina na padle vojake leta 1987. Manj se celo spomni, kaj sta takrat imela na sebi: sam zelene kopalke speedo, Carlos kopalke iste znamke v barvi zrele banane. Stala sta vsak na svoji strani terase, v rokah držala brizganec, kakor da je pištola, in s pogledom merila drug drugega. V ozadju se je slišala pesem, Whitney Houston je z nekom hotela plesati. Mednju je padla senca sekvoje. Z nekom, ki jo ljubi. Oh, ko bi le imel časovni stroj in kamero! Da bi posnel vitkega zlatolasca rožnate polti Arturja Manja in mišičastega, lešnikovo rjavega Carlosa Peluja v njunih mladih letih, ko je bil vaš pripovedovalec še otrok! Toda mar je kamera res potrebna? Prizor se obema zagotovo ponovi v mislih vsakič, ko kdo omeni tekmečevo ime. Dan spomina, brizganec, sekvoja, nekdo. In oba se nasmehneta in izjavita, da gre za »eno od najdlje trajajočih prijateljstev«. Pa čeprav sta se sovražila že na prvi pogled, kaj pa drugega.
     Kaj, ko bi časovni stroj le uporabili in se izstrelili v neko drugo časovno destinacijo, v dvajset let oddaljeno prihodnost? In pristali sredi prvega desetletja enaindvajsetega stoletja v San Franciscu, v hiši na vzpenjajoč se Saturn Street. V eni od tistih zadevščin na pilotih, skozi stekleno steno se vidita nikoli uporabljen koncertni klavir in gruča večinoma moških na eni od številnih zabav za štirideseti rojstni dan tisto leto. Med njimi: porejeni Carlos, ki mu je dolgoletni ljubimec ob smrti zapustil nekaj parcel, on pa je na njih zgradil nepremičninski imperij, v katerega spada tudi posest na drugem koncu sveta, v Vietnamu, na Tajskem, Manj je slišal celo za neko trapasto letovišče v Indiji. Carlos: še vedno gosposki profil, a nikjer več sledu o mišičastem mladeniču v bananovo rumenih kopalkah. Arturju Manju, ki je tedaj sam živel v kolibi na Vulcan Steps, ni bilo treba daleč. Na zabavo; zakaj pa ne? Izbral si je manjevsko opravo – kavbojke in kavbojsko srajco, le da nekoliko neprimerno – in krenil vzdolž pobočja proti jugu.
     Medtem si poskušajte predstavljati Carlosa, kako ustoličen na glamuroznem stolu sprejema podanike. Zraven njega petindvajsetletnik v črnih kavbojkah, majici s kratkimi rokavi, z okroglimi očali z okvirji iz želvovine, temnih kodravih las: njegov sin. (str. 14–15)

ARTUR MANJ JE PRVI HOMOSEKSUALEC, ki se je postaral. Vsaj tako se sam počuti v takšnih trenutkih. Tu, v tej kopalni kadi, bi moral ležati petindvajsetletnik ali tridesetletnik, prelep v svoji goloti. Ki uživa radosti življenja. Kako grozno bi bilo, če bi v teh dneh kdo naletel na golega Manja: od nog do pasu je rožnat, od pasu do temena siv, kakor tiste stare dvodelne radirke za svinčnik in črnilo. Še nikoli ni videl geja, starejšega od petdeset let, če odmisli Roberta. Vse jih je spoznal, ko so jih šteli štirideset ali kako leto več, a nihče jih ni dočakal prav dosti več; tisto generacijo je v celoti pobral aids. Manjeva generacija ima marsikdaj občutek, da je prva, ki mora raziskati ozemlje na drugi strani petdesetletnice. In kako naj bi se vedli? Naj ostane večni mladenič in si barva lase in se drži diete, da ostane vitek, in nosi oprijete majice in kavbojke in hodi plesat, dokler ga ne bo pri osemdesetih pobralo? Ali naj stori nasprotno – naj se vsemu temu odreče in pusti, da mu lasje posivijo, in nosi elegantne puloverje, ki skrijejo trebuh, in se nasmiha ob misli na nekdanje užitke, ki jih ne bo deležen nikdar več? Naj se poroči in posvoji otroka? Naj si geja, ki živita skupaj, omislita vsak svojega ljubimca, tako kot vsak svojo nočno omarico, zato da ne ostaneta povsem brez seksa? Ali naj ostaneta povsem brez seksa, tako kot heteroseksualci? Naj občuti olajšanje ob vse manjši nečimrnosti, tesnobi, poželenju in bolečini? Naj postane budist? Kakorkoli že, nečesa zagotovo ne storiš. Ne omisliš si ljubimca, s katerim se dobivaš devet let, misleč, da gre za nekaj lahkotnega, priložnostnega, ko pa te ljubimec zapusti, se pobereš proč in sam samcat končaš v hotelski kadi ter se sprašuješ, kaj zdaj.
     Od nikoder se zasliši Robertov glas:
     Prestar bom zate. Ko jih boš ti imel petintrideset, jih bom jaz šestdeset. Ko jih boš ti petdeset, jih bom jaz petinsedemdeset. In kaj bova potem?
     Takrat sta bila še na začetku, tako mlad je bil, morda jih je štel dvaindvajset. Zapletla sta se v enega tistih resnih pogovorov po seksu. Prestar bom zate. Manj je kajpada rekel, da je to neumnost, da mu razlika v starosti ne dela težav. Robert je veliko privlačnejši kot butasti mulci, saj to mu je vendar jasno. Moški v štiridesetih so tako seksi: pomirjeni in samozavestni, vedo, kaj hočejo in česa ne, kje postaviti meje in kje ne, imajo izkušnje in smisel za pustolovščine. Zaradi tega je seks toliko boljši. Robert si je prižgal še eno cigareto in se nasmehnil. In kaj bova potem?
     In potem se čez dvajset let v njegovi spalnici pojavi Freddy in mu reče: »Zame ti nisi star.« (str. 42–44)

»PETINDVAJSET JIH IMAM,« se Manj zlaže ženski na plaži.
     Mladi Artur Manj sedi na brisači nad robom plime, poleg njega še trije moški. Piše se oktober 1987 v San Franciscu, zunaj je štiriindvajset stopinj in vsi so razposajeni kot otroci, ko zapade prvi sneg. Nihče ne gre v službo. Vsi žanjejo sadike v cvetličnih lončkih. Na plažo se zliva sončna svetloba, sladka in rumena kot poceni penina, ki napol popita in zdaj že pretopla čemi v pesku poleg Arturja Manja. Anomalija, ki jim je naklonila toplo vreme, povzroča tudi izredno visoke valove, zaradi katerih so obiskovalci bolj skalnatega gejevskega predela plaže prigomazeli k heteroseksualcem, in zdaj se vsi skupaj drenjajo na sipini Baker Beach. Pred njimi se premetava srebrno moder ocean. Artur Manj je malce pijan in malce zadet. Gol. Star enaindvajset let.
     Ženska zraven njega, porjavela kot jelša, brez nedrčka, ga ogovori. Na obrazu sončna očala; v roki cigareta; čez štirideset jih mora biti. Reče mu: »Upam, da ti mladost dobro služi.«
     Manj, s prekrižanimi nogami in rdeč kot kuhan rak: »Ne vem.«
     Prikima mu. »Zafrčkati jo moraš.«
     »Kaj jo moram?«
     »Vsak dan bi moral biti na plaži, kot danes. Se zadevati in piti in čim več seksati.« Znova povleče cigareto. »Ni je žalostnejše stvari na svetu kot petindvajsetletnik, ki govori o borzi. Ali pa o davkih. Ali pa o nepremičninah, zaboga! Ko boš štirideset, boš govoril samo še o tem. Nepremičninah. Vsakega petindvajsetletnika, ki izreče besedo refinancirati, bi bilo treba ustreliti. Pogovarjaj se o ljubezni in glasbi in poeziji. O stvareh, za katere vsi pozabijo, koliko so jim pomenile. Zafrčkaj vsak dan, tako ti povem.«
     Manj se butasto zasmeji in pogleda prijatelje. »Rekel bi, da mi to kar dobro uspeva.«
     »Ljubček, si gej?«
     »Oh,« izdihne in se nasmehne. »Ja.«   
     Moški zraven njega, plečat tridesetletnik italijanskega videza, prosi mladega Arturja Manja, naj mu »poštima hrbet«. Zdi se, da se gospa zabava, Manj pa se obrne, da bi moškemu namazal hrbet, čeprav njegova barva razodeva, da je že zdavnaj prepozno. Ne glede na to vestno opravi dolžnost in moški ga v zahvalo potreplja po riti. Manj srkne požirek tople penine. Valovi so vse višji; ljudje skačejo v vodo ter se smejijo in kričijo od navdušenja. Artur Manj pri enaindvajsetih: vitek in fantovski, brez ene same mišice, s svetlimi lasmi, razbeljenimi od sonca, rdečimi nohti na nogah, sedi na plaži v San Franciscu na prekrasen dan v strašnem letu 1987 in je na smrt, res na smrt prestrašen. AIDS je na pohodu. Neustavljivem.
     Ko se obrne, gospa še vedno strmi vanj in kadi.
     »Je to tvoj tip?« ga vpraša.
     Ozre se k Italijanu, nato se spet obrne k njej in ji prikima.
     »In lepotec zraven njega?«
     »Moj prijatelj Carlos.« Gol, mišičast in potemnel od sonca, njegova koža zloščen sekvojev furnir: mladi Carlos dvigne glavo z brisače, ko zasliši svoje ime.
     »Kakšni lepi fantje. Moški, ki so vas pograbili, imajo res srečo. Upam, da te fuka do nezavesti.« Zasmeje se. »Moj me je včasih.«
     »Tega pa ne bi vedel,« tiho reče Manj, da ga Italijan ne bi slišal.
     »Morda pa pri svojih letih potrebuješ nekoga, ki ti bo strl srce.«
     Manj se zasmeji in si z roko seže v razbarvane lase. »Tudi tega ne bi vedel!«
     »Ti je že kdo?«
     »Ne!« zavpije in se še vedno smeji, kolena pa privije k bradi.
     Izza ženske se dvigne moški; ves čas je bil skrit za njo. Vitko tekaško telo, sončna očala, čeljust kot Rock Hudson. Prav tako gol. Sprva pogleda njo, nato mladega Arturja Manja, nato glasno pove, da gre v vodo.
     »Kreten,« mu reče gospa in se vzravna. »Ne vidiš, da divja hurikan?«
     Odvrne ji, da ne bo prvič v vodi med hurikanom. Govori z rahlim angleškim naglasom ali pa morda prihaja iz Nove Anglije.
     Gospa se obrne k Manju in odmakne sončna očala. Njene oči so kolibrijevo modre. »Mladi mož, jaz sem Marian. Mi lahko narediš uslugo? Pojdi v vodo z mojim butastim možem. Že res, da morda odlično piše, ampak plava pa obupno, in ne morem gledati, kako se bo utopil. Boš šel z njim?«
     Mladi Artur Manj prikima, in ko vstane, si na obraz prikliče nasmešek, ki ga hrani za odrasle. Moški mu v pozdrav prikima.
     Marian Brownburn zgrabi velik črn slamnik, si ga položi na glavo in jima pomaha: »Kar pejta, fanta. Pazi na mojega Roberta!«
     Nebo se lesketa modro kot njeno senčilo za veke, in ko se približujeta valovom, se zdi, da se njihova silovitost podvoji, kakor se razplamti ogenj, ko nanj naložimo šop dračja. Skupaj stojita na soncu pred strašnimi valovi jeseni tistega strašnega leta.
     Spomladi bosta skupaj zaživela v kolibi na Vulcan Steps. (str. 82–85)