Še do brezplačne dostave.

TO SE NI ŠE NIKOLI ZGODILO. SPREDNJI VHOD. ŠE NIKOLI JI NI BILO DOVOLJENO VSTOPITI SKOZI KATERAKOLI SPREDNJA VRATA

Graham Swift, MATERINSKA NEDELJA

Romanca

Prevedla Katarina Mahnič

Bil je trideseti marec. Bila je nedelja. Takrat so ji rekli materinska nedelja.

BIL JE TRIDESETI MAREC 1924. Bila je materinska nedelja. Milly je imela mater, h kateri je šla. Nivenova služkinja pa je imela svojo preprosto svobodo in pol krone, ki je šla skupaj z njo. Potem je zazvonil telefon in hitro spremenil njen prejšnji načrt. Ne, ne bo si privoščila piknika.
    
In to je bilo gotovo več, kot si je lahko sploh kdaj želela. Kajti čeprav gospod Paul in gospodična Hobday ne bosta na zabavi v Henleyju, je, kakorkoli, ostalo odprto vprašanje, kako bosta skupaj preživela dan. Vprašanje, ki je še vedno ostajalo odprto.
     Oba sta imela avto, to je vedela.
Mladi njune vrste so v tistih časih lahko imeli avto. Včasih je Emminega imenoval »emmamobil«. Prav gotovo bosta oba prepuščena njunim lastnim sredstvom, in če bosta pametna, bosta morda, če si to želita, imela na voljo eno od dveh priročno praznih hiš. Če si takole pomislil, je bilo najbrž tisti dan po vsej deželi veliko začasno praznih hiš, primernih za skrivne sestanke. In če je poznala Paula Sheringhama ...
     Natanko tako. Poznala ga je in ga ni poznala. V nekaterih stvareh ga je poznala bolje kot kdorkoli – o tem bo zmeraj prepričana – a se je zavedala, da ni treba nikomur drugemu vedeti, kako zelo ga pozna. Toda poznala ga je dovolj dobro, da je vedela za njegove nespoznavne plati. Ni vedela, kaj razmišlja, medtem ko gol leži poleg nje. Pogosto je mislila, da nič.
    
Ni vedela, kako se obnaša do Emme Hobday. Ni vedela, kako dobro ga pozna Emma Hobday – gospodična Hobday. Ni poznala Emme Hobday. Kako naj bi tudi jo, samo enkrat ali dvakrat jo je bežno videla. Vedela je, da je čedna na nekakšen načičkan način. Da je tiste vrste ženska, ki bi jo lahko klicali rožica – oblačila se je v cvetlična oblačila. A pojma ni imela, kakšna je pod temi rožami. Le kako bi lahko vedela? Paul je komajda govoril o njej, čeprav se je mislil poročiti z njo. In to je bila, poleg dokaza, koliko vsega ni vedela o Paulu Sheringhamu, tolažeča skrivnost.
     Čudno je bilo, da bolj ko sta se Paul Sheringham in gospodična Hobday bližala poroki, manj časa sta preživela v družbi drug drugega. Prišlo ji je na uho, da naj bi nevesta in ženin ne videla drug drugega dan pred poroko (ali samo noč?), toda to je bila nekakšna razširjena različica te navade in je že nekaj časa trajala.
Prav gotovo bi se moral bolj potruditi, da bi se izkazal za gorečega ženina.
    
Spomnila se je fraze, tudi nekakšne knjižne fraze, ki jo je zdaj končno razumela: »dogovorjena poroka«.
    
Na nič boljšega ni mogla upati. Pa ne, da bi ji to resnično pomagalo. Toda če ta dan, ki se je začel s tako obetajočo sončavo, iz kateregakoli razloga, kombinacije rož in denarja, drsi v to smer, potem je mogoče – tako je razmišljala celo, ko je stregla zajtrk in je gospod Niven spregovoril o košarah – zadnja priložnost. Ni vedela, ali naj jo imenuje njegova ali njena, kaj šele njuna.

Foto: Karen Robinson

Angleški pisatelj Graham Swift (1949) je objavil enajst romanov, dve zbirki kratkih zgodb in esejistično delo Making an Elephant. Za roman Povodje (Waterland, 1983) je prejel Guardianovo nagrado in bil v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado, za Zadnjo željo (Last Orders, 1996) pa je dobil tako bookerja kakor nagrado Jamesa Taita Blacka. (Na prevoda smo čakali zelo dolgo, oba sta izšla šele leta 2007.)

Materinska nedelja je Swiftov deseti roman in šele tretji, ki je preveden v slovenščino. Zanj je pisatelj prejel nagrado Hawthornden in bil v finalu za nagrado Walterja Scotta. Njegov zadnji roman je Here We Are (2020).

Graham Swift živi in ustvarja precej umaknjen pred javnostjo in pred spletom, redko daje intervjuje in še redkeje nastopa.

     Vsekakor se je pripravljala, da ga bo izgubila. Se je on pripravljal, da bo izgubil njo? Ni imela pravice pričakovati, da bo tako gledal na to. Je imela kakršnokoli pravico misliti, da ga izgublja? Nikoli ga ni zares imela. Toda, oh, ja, imela ga je.
     Ni vedela, kako bo, ko ga bo izgubila, ni hotela razmišljati o tem, čeprav ga mora izgubiti. Mogoče je bilo vse, o čemer je razmišljala tisto praznično jutro, ko je še enkrat postregla kavo v Beechwoodu, da če bo on preudarno izkoristil ta dan, potem si želi, da bi ga izkoristil z njo. Kakšno upanje. Potem je zazvonil telefon. »Napačna številka.« Srce ji je poskočilo.
     »›Težaka‹ bosta kmalu odšla. Čisto sam bom. Ob enajstih. Sprednji vhod.«
     Govoril je z glasnim šepetom, kot bi si natanko predstavljal njeno zadrego zaradi odprtih vrat zajtrkovalnice. Bil je ukaz, osoren ukaz, toda vse je obrnil na glavo. In poslušala je z vljudno potrpežljivostjo, ali se je vsaj zdelo, da posluša, kot bi poslušala kakega neprimerno klepetavega klicatelja, ki še ni dojel svoje pomote.
     »Grozno mi je žal, gospa, ampak poklicali ste napačno številko.«
     Kako izurjena je postala v sedmih letih.
Pri oponašanju njunih »groznosti«. In tudi pri drugih stvareh. A to mora vseeno še prebaviti: sama dva v prazni hiši. To se ni še nikoli zgodilo. Sprednji vhod. Še nikoli ji ni bilo dovoljeno vstopiti skozi katerakoli sprednja vrata. Čeprav bi bil včasih, bolj na začetku, s tem lahko namigoval na obliko občevanja, ki jo je zahteval.
     »Drži, gospa.«
     Gospod Niven, ki je žvečil svoj opečenec z marmelado, je morda uničil nekaj njene brezhibne predstave.
     »Napačna številka,« je pojasnila. In potem ji je dal pol krone.
(str. 22–25)

NA BICIKLU JE ZDRVELA IZ BEECHWOODA PROTI UPLEIGHU. Ker sta se gospod in gospa Niven šele odpravljala, je pazila, da je nikakor ne bi videla hiteti ali usmeriti bicikla proti Upleighu. Na vhodu je bežno obrnila na desno namesto na levo. Potem pa, ko je zavila okrog še dveh vogalov, je pospešila.
     Ko se je približala Upleighu, je naredila nekaj, česar ni naredila še nikoli. Ni se približala kot običajno od zadaj, po vrtni stezi – pustila bicikel skrit v znanem glogovem grmičevju, potem pa, ves čas na preži, nadaljevala peš. Izbrala je cesto spredaj in drzno zapeljala skozi glavni vhod in skozi lipov drevored ter oblake narcis naprej po dovozu.
     To ji je bil naročil – ukazal, da naredi. Sprednja vrata. Šele ko je zavila skozi vhod, je dojela izjemnost in nezaslišanost tega darila – ja, to je bil njen dan. Sprednja vrata! In gotovo si jo je želel opazovati pri tem početju, saj so se, komaj se je ustavila poleg verande, sprednja vrata – ali raje ena od njih, tam so bila dvoja visoka, občudovanja vredna bleščeče črna vrata – kot po čudežu sama odprla.
     Tedaj še ni vedela, da njegova spalnica gleda na dovoz. Morda bi ga za hip opazila pri odprtem oknu v prvem nadstropju, če bi ga iskala s pogledom. Toda tako ali tako ga je nenadoma zagledala, ko je stopil izza vrat, ki so se navidezno sama odprla – da mu je rekla »gospa«, on pa njej, da je »bistra«. Hitro je naslonila bicikel ob pročelje. Tla hodnika onkraj vestibula so pokrivale črno-bele ploščice. Tam so bili slapovi žareče belega cvetja.
     »Materine dragocene orhideje. Toda nisva tukaj zato, da bi jih občudovala.«
     In odvedel jo je – ali bolje potiskal – navzgor po stopnicah.
     Potem je bil mogoče on na vrsti, da jo pokliče »gospa«, kajti ko sta bila enkrat v spalnici, jo je skoraj nemudoma začel slačiti, česar ni naredil še nikoli – pravzaprav, kot da še nikoli prej ni imel priložnosti za to. Ali bi pravzaprav mogla reči, da jo je
sploh kdaj »slačil«?
     »Stoj takole, Jay. Pri miru stoj.«
     Zdelo se je, da noče, da bi se premikala, medtem ko so njegovi prsti postopoma odpenjali in osvobajali njena oblačila in pustili, da so padala okrog nje.
Torej sploh ni bilo tako zelo drugače kot pri »odpenjanju« gospe Niven, kadar jo je ta utrujeno zaprosila za to. Ni pa mogla zanikati, da se je on naloge lotil s spoštovanjem, s kakršnim se sama ni nikoli posvetila gospe Niven. Bilo je kot slovesno odkrivanje. Tega ne bo nikoli pozabila.
     »Miruj, Jay.«
     Medtem se je lahko ozrla okrog sebe po tisti neverjetni sobi, v kateri ni bila še nikoli. Toaletna mizica s tridelnim ogledalom, nastlana z drobnimi, večinoma srebrnimi predmeti. Naslanjač s črtastim zlatim in krem vzorcem. Zavese s podobnim vzorcem, popolnoma odgrnjene (medtem, ko jo je slačil!) in rahlo premikajoče se. Odprto okno.
Zbledela preproga barve cigaretnega dima, pomešanega s sončno svetlobo, in sončna svetloba, ki se je stekala noter. Postelja.
     »Kaj je to, Jay? Tvoj skriti zaklad?«
     Njegovi prsti so odkrili nekaj v gubah njenih oblačil.
     Kovanec za pol krone. (str. 27–29)

Prva izdaja romana Mothering Sunday (Scribner, 2016). Na naslovnici je detajl Ležeče gole ženske (Nu couché, 1917) Amedea Modiglianija.

Materinska nedelja je v anglosaških deželah četrta postna nedelja (Laetare), to je tri tedne pred veliko nočjo. Na ta dan verniki obiskujejo cerkve, v katerih so prejeli krst, obenem pa je to materinski praznik in dan, ko naj bi tudi služabniki imeli prosto, da bi lahko obiskali mater.

NAVSEZADNJE SE JE PO MINUTAH ČISTEGA MIROVANJA, skoraj kljubovalne negibnosti nenadoma premaknil, in to s pretiranim raztegom udov. Vzmetnica se je zazibala kot ladja. Prestregel je zdrsli pepelnik in v njem grobo zmečkal cigaretni ogorek.
     In takrat, ko je dvignila koleno, da bi uravnotežila premik, je začutila kapljanje med nogami: njegovo seme jo je zapuščalo, skupaj z njenim lastnim sokom. Poznala je še druge izraze za »seme«, ampak beseda seme ji je bila všeč. Lahko bi se zgodilo kadarkoli, a da se je dogajalo zdaj, skupaj s pronicajočo žalostjo, se je zdelo skoraj kot nenaden protiudarec. No, zdaj bo sem težko pripeljal njo, cvetličnico, če je bil to del načrta.
     Razen če ji ne bo pri priči ukazal – še vedno je bila služkinja, pa četudi ne njegova – naj zamenja rjuhe.
     Bilo je primitivno nasprotovanje. Nanj se zanašajo živali, ki ne dajejo poročnih zaobljub in nimajo služabnikov. Označijo svoj teritorij.
     In zdaj, ko je bil pokonci in je odločitev že padla, ne bo rekla: »Prosim, ne hodi. Prosim, ne zapusti me.« Izločena je iz višjega sveta, v katerem se uprizarjajo takšne drame. Tako ali tako je čutila globok prezir do takšnih stvari. Kot da ne bi mogla uporabiti – toda saj vendar ni bila njegova žena – drugačnega, preprostejšega, a silovitejšega jezika. Ali ga samo prestreliti s pogledom.
     Kakorkoli že, med nogami ji je kapljalo.
     Zakorakal je po sobi. Mogoče se je premaknil samo, da je preveril čas. Še enkrat ga je lahko zagledala v njegovi ošabni goloti. Ja, brez oblačil je imel drugačno, živalsko hojo.
     Pri toaletni mizici se je obrnil, da se je ozrl k njej, v rokah je držal uro. Ni se premaknila, ni si drznila premakniti. Tam je bilo samo njeno dvignjeno, teoretično vabeče koleno, samo njena razkrita golota, ki ga je silila, da še enkrat premisli. Gledal jo je, prav nič ni bil v zadregi zaradi gledanja, kot tudi ne zaradi razkazovanja lastnega telesa. Njegov tič je bil malce polnejši, a je še vedno samo visel. In med strmenjem vanjo je samodejno navijal uro.
     »Ni še tričetrt. Če pohodim plin, mi bo uspelo.
Dobiva se na pol poti. V Swanu. Pozna osebje. To je bila njena zamisel.«

     Kot bi ona, služkinja iz Beechwooda, karkoli vedela o hotelu Swan v Bollingfordu ali koliko časa je do tja z avtomobilom. Toda družba v Henleyju bi to vedela. Mlada dva sta si privoščila zasebno kosilo. No, ne moremo jima zameriti. Potem ko je, hvalevredno, preživel jutro za pravniškimi knjigami.
     Zdaj mu je ostalo samo še, da se obleče, primerno uredi in si spet nadene svojo zunanjo podobo.
Ni bilo videti, da bi se mu kaj mudilo. Gledal jo je, z očmi se je sprehajal po njej. Gotovo je moral opaziti majhno packo med njenimi nogami. (str. 40–42)

Materinska nedelja je po Shuttlecocku (1991), Povodju (1992) in Zadnji želji (2001) četrti Swiftov roman, ki je dobil filmsko priredbo. Pravice za film so bile odkupljene samo leto dni po izidu in že takoj je bilo znano, da bo scenarij napisala Alice Birch (Lady Macbeth). Režijo je prevzela Francozinja Eva Husson, v glavnih vlogah pa so nastopili Odessa Young in Josh O'Connor kot Jane in Paul ter Olivia Colman in Colin Firth kot zakonca Niven. Svetovna premiera je bila na festivalu v Cannesu julija 2021.

NEKEGA DNE, POTEM KO JE DRZNO, A SRAMEŽLJIVO, celo z malce bedastim smehljajem izrazila svojo prošnjo, je gospod Niven po dolgem obotavljanju rekel: »No ja, seveda smeš, Jane.« Obotavljanje je morda namigovalo na to, da v hišni hierarhiji dovoljuje nekakšen preobrat, ali pa se je samo spraševal glede praktičnosti: le kdaj bo brala te stvari, če pa ima toliko dolžnosti? V spanju? Lahko bi šlo za začudenje – če ne bi te zmožnosti že zdavnaj preverili – da sploh zna brati.
     Kljub temu pa je bilo to popustljivo, celo ljubeznivo obotavljanje.
     »Seveda smeš, Jane.«
     To so bile čudežne besede, ki so ji odprle nova vrata. Drugačen odgovor »Kdo pa misliš, da si, Jane?« bi ji morda uničil življenje.
     Zaslužil si je enega njenih globljih priklonov. Nič manj kot to.
     »Toda prej mi moraš povedati, katero knjigo. In seveda jo moraš vrniti.«
     »Jasno, gospod. Najlepša hvala, gospod.«
     Postala je izposojevalka iz beechwoodske knjižnice, skrbno nadzorovana, vendar občudovana, celo spodbujana. V resnici so se stvari z gospodom Nivenom zapletle, ko mu je postalo jasno, kateri del knjižnice jo v resnici zanima. Navsezadnje ni hotela brati Foxove
Knjige mučencev ali Smilesovega Življenja inženirjev (v petih knjigah). Kdo bi jih?
    
»Otok zakladov, Jane? Zakaj hočeš brati Otok zakladov? Vse te fantovske knjige.«
     V resnici to sploh ni bilo vprašanje ali poizvedovanje, bolj nekakšna splošna zbeganost – ali pa ga je ujela nepripravljenega. Lahko bi ob močnem odkašljevanju rekel: »Ne tistih knjig, Jane. Katerekoli knjige, samo tistih ne.«
     Kar pa se tiče njegove druge opazke – kje so bile potemtakem knjige za dekleta?
     Kar je sploh ni motilo. Fantovske zadeve, pustolovščine. Ni je motilo, da ni brala dekliških stvari, karkoli že bi to moglo biti. Pustolovščina. Beseda »pustolovščina« se je v knjigah pogosto pojavljala in vzbujala domišljijo.
     Ni bilo videti, da bi bili Nivenovi iz Beechwooda ali nasploh ljudje njihove vrste kakorkoli pustolovski ali celo zagovarjali idejo o pustolovščinah, pa čeprav so imeli čas in sredstva. »Pirovanje v Henleyju.« Knjižnice same so bile kot suha, trezna zavrnitev pustolovščine. Vendar je bilo v beechwoodski knjižnici to malo, vrteče se skrivališče polno snovi, ki so jo nekoč očitno požirali kot dopustno dozo pustolovščine pred začetkom dolgočasne ali grozne odraslosti.
     Gospod Niven bi lahko rekel: »Prosim, Jane, ne iz tiste knjižne omare.« Pa ni. (str. 68–70)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.