Še do brezplačne dostave.

DA JE NEKI PISATELJ, IN TO IZ TAKO IMENOVANEGA PRVEGA SVETA, PREPISOVAL OD BRAZILSKEGA AVTORJA?

© Edgar Vasques

Moacyr Scliar, MAX IN MAČJI ROD

Prevedla in spremno besedo napisala Katja Zakrajšek

Vsebina

Avtorjev predgovor
Tiger na omari
Jaguar v čolnu
Panter na hribu
Spremna beseda

V Braziliji poznamo izraz »blok zadovoljnih«. Največkrat se uporablja za ljudi, ki so blizu javni upravi in se dokopljejo do uslug, privilegijev, sinekur. Kar jih zadovoljuje, prihaja od zunaj. Literatura ni vir zadovoljstva. Ni nekaj, kar bi lahko ustvarjal član takega ali drugačnega bloka. V svoji srži je samotna razvada. Kar pa ne pomeni, da se ji je treba vdajati v slonokoščenem stolpu, odrezanem od sveta. Velika literatura neogibno odraža družbeni kontekst svoje dobe. Toda to počne kot seizmograf, katerega igla se odziva na premike globoko pod zemljo.

Moacyr Scliar (19372011)

,

Scliar je z več desetinami knjig tako za odrasle kot za otroke (po nekaterih informacijah jih je celo preko sto) eden najbolj znanih in tudi najbolj nagrajevanih brazilskih pisateljev. Uveljavil se je s svojo drugo zbirko kratke proze »Živalski karneval« (O Carnaval dos animais, 1968), ki je s svojim prepletom alegorije, fantastike in folklornih prvin ter poudarkom na kratkih oblikah in minimalistični pripovedi že napovedala poglavitne značilnosti njegovega zrelega ustvarjanja. V poznem obdobju so se v fantastično v njegovih knjigah naselili tudi starozavezni liki. Scliarjeva besedila se pogosto – prek notranjega dozorevanja in samospoznavanja protagonistov – ukvarjajo z zapletenimi vprašanji identitete Judov v diaspori. Njegov najbolj znan roman je »Kentaver na vrtu« (Centauro no jardim, 1980), ki ga je National Yiddish Book Center v ZDA tudi uvrstil na svoj seznam stotih najboljših judovskih knjig zadnjih 200 let. V »kentavru« iz naslova, sinu judovskih imigrantov ruskega rodu v Braziliji, se med drugim uteleša razpetost priseljencev med evropsko dediščino in prilagajanjem zelo drugačnemu življenju v njihovi novi deželi.

Širšo mednarodno pozornost pa je Scliar pritegnil šele v zadnjem času, in to po zaslugi – ali krivdi – kanadskega pisatelja Yanna Martela.

Katja Zakrajšek

Tiger na omari

Z mačjim rodom je imel Max tako ali drugače opraviti že od nekdaj.

Rodil se je v Berlinu leta 1912, kot sin krznarja je rastel med krzni; in med temi so mu bila najljubša leopardja, ki pa so bila v očetovi trgovini, majhni prodajalnici v ne preveč ugledni četrti Berlina, žal redkost. Tam se je znašla v glavnem malovredna šara: lisice dvomljivega porekla, nerci, ki so jih poginule našli v snegu, kune zlatice, ki so jih drugi krznarji zavrnili. Še celo – a o tem se v družini ni govorilo, to je bila prepovedana tema – zajčevine se ni zametavalo: plašči iz nje so bili za najbolj prismojene stranke. Hans Schmidt je bil neotesanec, kot trgovec in kot človek. Bil je nizek in čokat kot medved in svojo robo je koval v zvezde s pretirano vnemo: zaripnil je, kričal, strankam štrcal slino v obraz; doma pa se je med glasnim srkanjem juhe ženi in sinu hvalisal, kaj lahkovernežev da je že opetnajstil v življenju. Max in njegova mati sta molče poslušala. Erna Schmidt je bila čisto nasprotje svojega moža, drobna in plašna ženička, občutljiva in ne docela nerazgledana. Kot dekle si je želela biti recitatorka, in ponoči je v zmedenih sanjah glasno deklamirala Goethejeve in Schillerjeve stihe. Mož jo je stresal in budil: zaradi tvojih norij ne morem spati, je vpil. Erna se na moževo surovost ni odzivala, a včasih je, kadar je sinu pripovedovala kakšno zgodbo, nenadoma premolknila in se ga oklenila s solzami v očeh.

Maxa, ki je podedoval materino skoraj bolestno občutljivost, so vse te reči trle. Krzna so mu bila prav toliko v muko kot v veselje. Že kot otrok se je navadil iskati zatočišče v skladišču za trgovino, tesni sobici, ki je skozi okence z debelo železno rešetko dobivala malce svetlobe in zraka. Tam se je Max počutil srečnega. Rad je zakopal obraz v krzna, še zlasti (in to se mu je pozneje pokazalo kot ironija) v krzna velikih mačk. Ob misli, da je bilo krzno nekoč prekrivalo telo elegantne živali, ki je v Afriki drvela za gazelami, ga je spreletel srh slasti. Da je bila samo koža? Že res. A za Maxa je bilo, kakor da je z njim prava, živa zver.

In potlej je bil seveda tam tudi tiger, ki je dal trgovini ime: Pri bengalskem tigru. Uplenil ga je sam Hans Schmidt med potovanjem v Indijo, na katero se je odpravil z Lovskim klubom – ob pripovedovanju o tem podvigu je Maxa navdajalo vznemirjenje, jasno, predvsem pa skoraj neznosno nelagodje. Po očetovih grobih, šaljivih opisih sodeč je bila Indija umazana dežela, kjer mrgoli domorodcev, tako imenovanih nedotakljivih, ki sta jih sama kost in koža. Edino, kar se mu je na tem potovanju zdelo kaj vredno, je bil lov na tigra, ki ga je popisoval vse do najmanjših podrobnosti. Govoril je o neprehodni goščavi, o skrivnostnih nočnih šumih, o tem, kako napeto so lovci s prež v drevesnih krošnjah pričakovali tigra. Na lepem je zver planila na jaso; dobro namerjen strel – njegov strel, strel Hansa Schmidta – in zdaj lepo nagačena stoji tu na omari. Mimogrede rečeno, nagačevalec je svoje delo odlično opravil. Koža je ostala skoraj nedotaknjena, vidi se sled krogle. Drobovje je izvlekel skozi gobec in ga zamenjal z najboljšim polnilom. Oči so bile iz stekla, a popolne. Ob pravi svetlobi se je v njih zasvetil krvoločen odblesk, kakršnega pri tigrih v živalskem vrtu, ki so bili resda že stari in vajeni jetništva, Max ni opazil.

Max se je tigra bal že od detinstva, tako bal, da so ga tlačile more. Sredi noči se je krikoma zbujal, da je mati obupovala, saj je ob vseh drugih tegobah trpela tudi za astmo in je poznala nočne strahove. Hans Schmidt se je iz sinovih bojazni delal norca in je izkoristil vsako priložnost, da ga je zbadal: mevža, navadna mevža si. Nekega večera mu je po večerji velel, naj gre v trgovino po časnik, ki da ga je pozabil tam. Max, ki mu je bilo tedaj devet let, je ugovarjal – zmrzuje, temno je – a je oče nejevoljno odbil, naj ne bo strahopetec in naj se že pobere. Erna je zajokala in moža za božjo voljo prosila, naj ne bo tak z otrokom. Max je otrplo sedel in poslušal njun pogovor. Potem je planil na noge, brez besede pograbil suknjič in odšel. Napotil se je v trgovino.

Urno jo je rezal po zapuščenih ulicah. Ko je nekje zavil okrog vogala, se je znašel iz oči v oči z veliko skupino ljudi, ki se je pomikala po sredi ceste, nosili so bakle in prepevali himne: sprevod socialistov. Demonstranti so stopali počasi in nekdo mu je pomignil, naj se jim pridruži tudi on.

Seveda nam Usoda še kdaj potrka na vrata, vendar danes, v dobi sredstev za takojšnjo komunikacijo, to raje stori po telefonu. Popoldne 30. oktobra 2002, ko sem se truden vračal s potovanja, sem prejel klic. Bila je novinarka časnika O Globo in klicala je z novico, ki je sprva nisem v celoti ujel: menda je v Evropi neki pisatelj dobil pomembno nagrado za knjigo, ki je temeljila na nekem mojem besedilu.

Prvo, kar me je ob tem obšlo, je bilo začudenje: da je neki pisatelj, in to iz tako imenovanega prvega sveta, prepisoval od brazilskega avtorja? Prepisoval od mene? Ponudila se je, da mi priskrbi več podrobnosti, zato sva se še nekajkrat slišala po telefonu: in tako sem počasi zabredel v nekaj, kar se je v naslednjih dneh izkazalo za pravcati vrtinec. Česa takega dotlej še nisem izkusil.

Moacyr Scliar

Tedaj se je razlegel topot: na demonstrante so z izdrtimi sabljami navalili policisti na konjih. V vsesplošni zmedi je Max videl, kako se je neki mož z razklano glavo zrušil na tla. V preplahu je zdirjal do trgovine, ki je bila nedaleč stran. Tako se je tresel, da je le stežka vtaknil ključ v ključavnico; končno je le vstopil, smuknil za krojaško lutko in obždel v temi; zobje so mu šklepetali. Kriki so polagoma potihnili. Na ulici je spet zavladala tišina.

Max je nepremično strmel v tigra. Čepel je na svoji omari, in kadar so v trgovino posvetili avtomobilski žarometi, so se mu oči zlovešče zableščale. Med njima, med dečkom in zverjo, je bil pult in na pultu časnik. Časnik, ki ga ne bo Max nikdar dosegel: vsaj dotlej ne, dokler ga bo hromil strah, strah, kakršnega še ni občutil. Ponižujoč strah, pa tudi neizrečen, zadrževan upor. Kaj pa bo očetu časnik? Kakšne velepomembne novice mora prebrati? Zakaj – in po obrazu so mu spolzele solze – je tako krut do sina, do svojega edinca?

Prešinilo ga je: kiosk na vogalu je najbrž še odprt – kaj pa, če bi časnik kupil tam? A to se ne bi dobro izteklo. Ko bi Hans Schmidt naslednji dan odprl trgovino, bi na pultu našel časnik in sledile bi neznosne posmehljive opazke. Ne. Premagati mora strah, se soočiti s tigrom, pograbiti časnik in oddirjati – vendar se mora vrniti domov, kakor da ni nič. Izvoli časnik, oče; še kaj? Toda oklepal se je lutke in ni in ni mogel storiti koraka. Noge ga niso ubogale.

Zazvonil je telefon: verjetno oče, nejevoljen, ker zamuja (Kaj pa počneš tam? Tiščiš nos v krzna, babše?). Utihni, hudič, utihni, je v grozi šepetal Max, a telefon je vztrajno zvonil; tedaj je odpahnil lutko, planil po časnik, se spotaknil, treščil na pult. Steklo se je razbilo, v roko so se mu zadrle črepinje. Od ostre bolečine se mu je iztrgal krik; vseeno pa je pograbil časnik in se oblit s krvjo vrnil domov. Ob pogledu nanj je mati zagnala paničen vrišč. Nič ni bilo, je rekel Max, da bi jo pomiril. Očetu je izročil s krvjo popackan časnik. Njegov osupli obraz je bil poslednje, kar je videl, preden se je onesvestil.

Ne, Max trgovine ni maral, tam sta vladala oče in bengalski tiger. Rad pa je imel skladišče. Z leti mu je prehajalo v navado, da se je vanj zatekal s knjigo; Hans Schmidt je imel branje za čudaštvo, vendar ga je sinu dopuščal – konec koncev je bil njegov oče. V skladišču je Max prebiral Andersena in Grimma, in ker je mati vztrajala pri tem, tudi Goetheja in Schillerja. Toda najbolj so mu bile pri srcu knjige o potovanjih, začenši z zbirko, ki se je imenovala Dogodivščine malega Petra. S temi bogato ilustriranimi knjigami je Max, kot bi se lahko reklo, obiskal Afriko (Kleine Peter geht nach Afrika), Japonsko (Kleine Peter geht nach Japan), se izognil Indiji, katere podobo mu je oče nepopravljivo uničil, in dosegel Brazilijo (Kleine Peter ... Brasilien), ki ga je dokončno uročila. Že na tretji ali četrti strani je na ilustraciji mali Peter sredi džungle začudeno, a brez strahu zrl v veliko mačko (jaguarja, kot je pisalo v knjigi), ki je bila pravkar požrla domorodca in ji je iz kotička gobca še bingljala njegova noga. Kljub tej pojedini ali pa nemara prav zaradi nje je bil jaguar videti dobrohoten, celo dobre volje, čisto drugačen od bengalskega tigra; in zato je Max dobil vtis, da je Brazilija vesela, srečna dežela. Nekega dne bom obiskal te čudovite kraje, je zapisal v dnevnik. Ni imel prijateljev in spričo navade, da se je skrival v krznarskem skladišču, so se njegova samotarska nagnjenja le še krepila. V skladišču je prvikrat kadil; tam se je samozadovoljeval in tam je imel prvi spolni odnos. (str. 21–25)

Še tisti večer je Germania dvignila sidro. S krme je Max gledal, kako v daljavi izginjajo luči na kopnem. Kocka je padla.

Maxovi prvi dnevi na krovu so bili težki. Hrana je bila obupna, bilo mu je slabo; ponoči ni mogel spati zaradi ropotanja strojev in nekakšnih skrivnostnih glasov – rjovenja, vreščanja. To je bilo čudno, a na ladji je bilo marsikaj čudnega – mornarji so se denimo izogibali pogovoru z njim – in Max ni bil v položaju, da bi lahko spraševal, kaj šele, da bi se pritoževal. Sicer pa se je polagoma privajal življenju na krovu.

Kljub kapitanovim besedam ni bil edini potnik na ladji; bil je še en, Italijan srednjih let, prijeten, nasmejan mož, ki se je po palubi sukal, kakor da se sprehaja po velemestni aveniji: v obleki, s kravato in palico s srebrnim glavičem. Gospod Ettore je slabo govoril nemško; vseeno pa se je Max, ko je izvedel, da je živel v Braziliji, začel truditi, da bi ga zapletel v pogovor. Izvedel je, da se vrača tja po evropski turneji – bil je ravnatelj in impresarij nekakšne- ga cirkusa ali živalskega vrta. Živali so bile v podpalubju (kar je pojasnilo nočno rjovenje in vreščanje). Maxa so živali na ladji zaskrbele. Zbral je pogum in to omenil kapitanu. Ta se je zasmejal: »Nevarnost? V nevarnosti je uboga živad, ker jo imajo v rokah tele zverine,« je pokazal na mornarje.

Da, kanadski pisatelj po imenu Yann Martel je v Angliji prejel prestižno nagrado Booker v vrednosti 55 tisoč funtov, ki jo letno podeljujejo avtorjem iz britanskega Commonwealtha ali iz Irske (med prejemniki so npr. Ian McEwan, Michael Ondaatje, Kingsley Amis, J. M. Coetzee, Salman Rushdie, Iris Murdoch). Da, povedal je, da se je oprl na neko mojo knjigo, Max in mačji rod, ki je v Braziliji izšla leta 1981 pri založbi L & PM v Porto Alegreju in je bila nekaj let pozneje v ZDA prevedena kot Max and the Cats (New York, Ballantine Books, 1990), v Franciji pa kot Max et les Chats (Pariz, Presses de la Renaissance, 1991). To kratko novelo sem napisal z velikim užitkom – spominjam se konca tedna v gavčevskem višavju, ko sem vsako minuto, ko se nisem ukvarjal s sinčkom, energično razbijal po pisalnem stroju.

Prvo, kar me je ob tem obšlo, ni bila nejevolja. Nasprotno, po svoje sem se počutil polaskanega, da je moja zamisel nekoga drugega navdušila v enaki meri, kot je tedaj navdušila mene. Vendar je imela ta novica tudi neprijetno in čudno plat, prav toliko čudno kot neprijetno. Yann Martel, vsaj kolikor je zatrjeval, moje novele sploh ni prebral. Zanjo je izvedel prek recenzije, ki jo je pisatelj John Updike napisal za New York Times in v njej, po Martelovih besedah, podal negativno oceno knjige.

M. S.

Max in mačji rod je ena izmed maloštevilnih knjig pri nas, ki je prevedena iz brazilske portugalščine. Na posnetku slišite branje pričujočega odlomka v izvirnem jeziku. Bere brazilska igralka Mirna Spritzer.

Ta trditev me je mučila. Max and the Cats ni bila prodajna uspešnica, toda zapisi o knjigi, ki mi jih je pošiljala založba, so bili naklonjeni – tudi tisti v New York Timesu, ki ga je podpisal Herbert Mitgang. Je Updike napisal še eno recenzijo – za isti časnik? Če je bilo tako, zakaj je nisem prejel? Mar mi založbe pošiljajo samo naklonjene recenzije?

Trditvi je sledil Martelov komentar. Škoda, je dejal, da povprečen pisatelj uniči dobro zamisel. Potem pa je omenil še drugo možnost: kaj pa, če nisem povprečen pisatelj? Če se je Updike zmotil? V vsakem primeru mu je osnovna zamisel moje knjige služila kot izhodišče za roman Pijevo življenje. In kakšna je ta zamisel?

Max Schmidt v moji knjigi je nemški mladenič, ki mora bežati pred nacizmom in odplove v Brazilijo. Ladja, na katero se vkrca, stara tovornjača, prevaža tudi živali iz živalskega vrta. Po zločinskem naklepu se potopi, toda Max se reši s pomožnim čolnom. In nenadoma se na krovu znajde še ena nepričakovana in nevarna preživela žrtev brodoloma: jaguar. Tu se začne drugi del novele, ki nosi naslov »Jaguar v čolnu«.

To je torej zamisel, ki je spodbudila Martela. Njegov protagonist je Piscine Molitor Patel, Pi, hindujski deček, čigar oče je lastnik živalskega vrta. Družina emigrira v Kanado in na ladjo vkrca tudi živali. V drugem delu knjige se ladja potopi (pozneje se izkaže, da po zločinskem naklepu). Pi se reši. V čolnu z njim so bengalski tiger, orangutan, zebra in hijena. Tiger pokonča druge živali in Pi več kot dvesto dni prebije sam z zverjo sredi oceana.

Martelovo besedilo je drugačno od besedila Maxa in mačjega rodu. Vodilni motiv pa je res enak. In tako pridemo do kočljive besede »plagiat«.

Kočljiva ni zame, to moram takoj povedati. V resnici me, kakor sem že povedal, ni zmotilo dejstvo, da je Martel uporabil mojo zamisel. Motila me je domnevna recenzija, pa tudi to, kako sem izvedel za njegovo knjigo. Če ne bi bila nagrajena, dejansko nemara sploh ne bi nikdar slišal zanjo. Če bi bil sam na Martelovem mestu, bi poskusil avtorja obvestiti ...

M. S.

Signor Ettore Brazilije ni mogel prehvaliti. Tam je moč bogato zaslužiti, je zatrjeval. »V mojem primeru ne,« je brž dodal, »a to je zato, ker sem imel,« se je namuznil, »od nekdaj rad življenjske užitke: ženske, igre, pijačo.«

Ob vsej Italijanovi priljudnosti se Max v njegovi družbi le ni povsem lagodno počutil. Zdelo se mu je, da signor Ettore o svojem potovanju nekaj prikriva; ko ga je dvakrat ali trikrat zalotil, da se na tihem pomenkuje s kapitanom, se je ta vtis še okrepil. Vseeno pa je bil Max odločen, da ne bo rinil v težave, saj jih je imel že dovolj. Hotel je samo doseči Brazilijo in tam prebiti leto, dve – toliko, da bi nacisti izgubili oblast –, potlej pa bi se vrnil v Nemčijo in v normalno življenje, k staršem in študiju. V mislih si je slikal dan, ko bo prijateljem pripovedoval o plovbi z Germanio; vendar si je želel, da bi bilo vse to že stvar preteklosti. Ob spominu na starše so se mu zasolzile oči; namesto dnevnika je zdaj pisal dolga, čustvena pisma (kdaj jih bo mogel poslati?), ki so mu pomagala preganjati čas in mu lajšala ločitev. Maxu se je tožilo še celo po tigru na omari; upal je, da ga bo nekoč spet videl, saj še ni vedel, kaj ga čaka.

Neke noči se je Max prebudil z občutkom, da se na ladji dogaja nekaj nenavadnega. Živali so bile nemirnejše kot običajno. Sédel je v postelji. Da, dogajalo se je nekaj čudnega: slišal je topot hitečih korakov, hrup mnogih glasov. Brž se je oblekel, stopil iz kajute – v tistem trenutku so luči ugasile. V poltemi je videl postave, ki so tekale sem ter tja. »Kaj se dogaja?« je vprašal, a ni dobil odgovora. Napotil se je na palubo – in šele tedaj je opazil, da je ladja nagnjena na stran in da se hitro še bolj nagiba. »Kapitan!« je kriknil. »Gospod Ettore!« Odgovora ni bilo; mornarji so bili zaposleni s spuščanjem rešilnih čolnov. Šele tedaj se je Max zavedel: ladja tone. Čolni so se hitro spuščali in kmalu ne bo na krovu nikogar več. Max se je v strahu pognal k ograji:

»Ne pustite me tukaj!«

Zaman: čolni so se urno oddaljevali. »Izdajalci,« je zakričal Max. Na mah mu je bilo vse jasno. Germania naj sploh ne bi prispela na cilj, brodolom je bil že ves čas načrtovan. To je pojasnilo vse, kapitanovo in Italijanovo čudno vedenje, njune skrivne pomenke. Zagotovo jima je šlo za zavarovalnino za staro ladjo – in za živali. Za povrh se je kapitan odločil spraviti v žep še Maxov denar. Nedvomno je pričakoval, da ga bo pogoltnilo morje. »Kanalje!« je zarjul Max – a ni več kazalo izgubljati časa, Germania bo v nekaj minutah potonila. Oddivjal je na krmo in, čudež, našel majhen pomožni čoln. Z veliko muko ga je nekako spravil v vodo. Tipaje po temi je našel veslo. Vedel je, da ko ladja tone, nastane vrtinec in da lahko majhen čoln posrka vanj; zato je veslal, veslal na vse pretege.

Ko se je zasvitalo, je bil sam sredi neizmernega oceana. Polastila se ga je strahovita tesnoba, planil je v neudržen jok. Kako klavrn položaj. Kako klavrno življenje. Prav žalostno otroštvo; mučna deška leta; nenaden beg iz domovine; zdaj pa še to, še brodolom! Preveč je bilo. Jokal je, da, jokal in se zraven preklinjal: kaj se mu je bilo treba zapletati s poročeno žensko? Z norim levičarjem? Mar ni vedel, da se to nikakor ne more dobro končati?

Dolgo je jokal. Končno si je otrl oči in se sprijaznjen ozrl okrog sebe: od solz ne bo haska. Oceniti mora položaj in se odločiti, kaj mu je storiti.

Po morski gladini, gladki kot zrcalo, je plavalo vse polno ladijskih razbitin – na spregled pa ni bilo nobene ladje, na skorajšnjo rešitev torej ni mogel upati; nemara pozneje ali v naslednjih dneh. Maxov čolnič je bil trden in primerno opremljen za nujne primere: v veliki bisagi iz povoščenega platna je našel pločevinke s hrano, sodčke z vodo, pribor za ribolov, električno svetilko. Ob tem so se Maxovi sumi še okrepili – brodolom je bil načrtovan – oživelo pa mu je tudi upanje: ima možnost, da preživi, samo počakati mora, da priplove mimo ladja in ga reši.

Misel, da mu kot brodolomcu najbolj grozi stradež, je bila še ena zmota. Grozilo mu je tudi sonce.

Popoldne drugega dne je Max že trpel za resnimi opeklinami. Bil je omotičen, bolela ga je glava; strahoma se je zavedel, da so se začele blodnje: na obzorju je videl gore, ki so se razblinile, ko si je pomel oči; videl je kolesarje v belih uniformah, ki so vrteli pedale po valovih. In znenada je pred njim sedel Harald. »Harald!« je dejal. »Kakšno presenečenje, Harald! Torej ti je uspelo uiti, prijatelj! Pa še na isti ladji! Jaz pa sploh nisem vedel, da si na krovu!« Na vse te vzklike je Harald odgovarjal le z žalostnim nasmeškom.

»Si jezen name, Harald? Mogoče misliš, da sem te zapustil? Nisem te zapustil, Harald. Samo to je, da sem moral na vso sapo zbežati. Od očeta se niti posloviti nisem utegnil; materi sem na hitro rekel zbogom. In Bog ve, kdaj ju bom spet videl, Harald ... Daj, Harald, ne bodi no jezen.«

Harald se je še kar brez besed smehljal in veter mu je mršil lase.

»Zakaj mi ne odgovoriš, Harald? Daj, no, govori vendar z mano. Morava se pogovoriti o položaju ... Zasnovati načrt. Najino preživetje zavisi od tega! Govori, Harald! Reci vendar kaj!«

Harald se ni ganil. Nenadoma mu je veter odpihnil lase, razgalil lasišče, brž zatem je razpadla koža in Haraldov obraz je bil le še režeča lobanja. Max je kriknil, iztegnil roko proti prijatelju; tedaj pa se je privid razblinil in zopet je bil sam v čolnu. Znova so bile samo blodnje; in znova jih je povzročilo sonce. Zaščititi se mora, toda kako? V čolnu ni bilo ničesar, s čimer bi si lahko pomagal.

Tedaj se mu je porodila misel: iz razbitin Germanie, ki plavajo okrog njega, si bo postavil nekakšno zasilno uto. Nedaleč stran je poplesoval velik lesen zaboj in zazdelo se mu je, da bi bil primeren. Mukoma je zaveslal do njega. Zaboj je pritegnil k čolnu. Ogledal si ga je in ugotovil, da je na zgornji stranici loputa, z nje pa binglja polomljena žabica. Max jo je snel.

Iz zaboja je nekaj šinilo in ga odpahnilo z nezaslišano silo. Max je z glavo udaril v dno čolna in se onesvestil.

Počasi je prihajal k sebi. Odprl je oči.

Maxov krik je razparal zrak. Pred njegovimi očmi je na klopi v čolnu čepel jaguar. (str. 35–38)

 

Onkraj vprašanja o tem, kje potegniti ločnico med navdihovanjem pri določenem delu in njegovim plagiatom, je tu zanimivo tudi vprašanje pogojev, v katerih neka zgodba postane svetovna uspešnica. Očitno ne gre le za vprašanje dostopnosti nekega besedila v prevodih, saj je bila Scliarjeva novela prevedena v angleščino. Tovrstna pozornost in vrednotenje sta tesno povezana z ukoreninjenimi predpostavkami o tem, v katerih literaturah in jezikih nastajajo najpomembnejša, najzanimivejša ali najrelevantnejša besedila v svetovnem merilu. Tudi ni prvič, da je brazilsko delo postalo surovina za zahodno, natančneje prav angleškojezično literarno uspešnico. Kritiki in literarni zgodovinarji so ob tem spomnili na vsaj en podoben primer iz brazilske literarne zgodovine, ki ga omenja tudi Scliar: roman Caroline Nabuco A Sucessora, ki ga bolje poznamo v njegovi angleški »izpeljavi«, skoraj identičnem romanu Rebeka, ki ga je podpisala Daphne Du Maurier. Vzporednica se ne konča tu, temveč se nadaljuje z znamenitima filmskima adaptacijama obeh angleškojezičnih literarnih uspešnic (po Rebeki je leta 1940 film posnel Alfred Hitchcock, po Pijevem življenju leta 2012 Ang Lee); ob tem se je seveda spet zastavilo vprašanje, koliko z več oskarji nagrajeni Leejev film dolguje brazilskemu pisatelju, saj scenarij sicer temelji na Martelovem romanu, ki pa ga brez Scliarjeve novele ne bi bilo. Moacyr Scliar filma ni dočakal; umrl je leta 2011.

Katja Zakrajšek

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.