Še do brezplačne dostave.

ZMOGLI SMO, KER JE BILA NAŠA VERA TRDNA IN KER NI BILO ZLE MISLI V NAŠIH DEJANJIH

Foto Bobo

Božo Repe, MILAN KUČAN, PRVI PREDSEDNIK

V našem življenju in
v zgodovini slovenstva se resnično pričenja novo poglavje. Danes imamo pravico, da mu zapišemo na vrh neizpisane strani – samostojna, demokratična slovenska republika.
Naj nam živi, naj nas razveseljuje, naj nas krepi skladno z najboljšim izročilom za srečo vseh nas, Slovencev, vseh državljanov in državljank Slovenije, Slovencev v zamejstvu in v svetu, ter srečo in uspeh vseh, s katerimi se bomo na dolgem potovanju v prihodnost prijazno srečevali, si pomagali in sodelovali. Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih.
Hvala vam za to, dragi rojaki.
Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.

Milan Kučan, 26. 6. 1991

Slovencev nas je, kolikor nas je, in smo takšni, kot smo. Drugih ni! Zdaj gre za to, kako bomo odgovarjali zanamcem, ko nas bodo spraševali, kaj smo počeli in kje smo bili, ko se je rojevala nova Evropa in je nastajala nova zgodovina človeštva. Verjamem, da si vsakdo od nas želi čistega srca in jasnega pogleda, poštenega in častnega odgovora: bili smo zraven!

Milan Kučan po razglasitvi rezultatov plebiscita (26. 12. 1990)

Plebiscit za samostojnost in neodvisnost Slovenije

[Str. 286–325, izbrani odlomki]

Osamosvojitev Slovenije naj bi bila po formalnopravni plati dosežena z novo ureditvijo, ki bi jo določila slovenska ustava in ki bi jo potrdili ljudje na referendumu. Ker pa ustavna komisija v skupščini ni mogla doseči konsenza in se je zato osamosvojitveni proces upočasnil, so Demosovi ideologi videli rešitev v obratni poti – najprej plebiscit in potem ustava. Plebiscit za samostojnost in neodvisnost Slovenije je v skupščini 4. oktobra 1990 predlagala opozicijska Socialistična stranka Slovenije (nekdanja SZDL). Stranka ni imela velike politične moči in njen predlog je bil zavrnjen, saj so bili vodilni veljaki Demosa tedaj še prepričani, da je osamosvojitev države »njihov« politični projekt in da ga je tako treba tudi izpeljati. Zaradi nesoglasij v Demosu glede ustave je bil 10. novembra v Poljčah posvet Demosovih poslancev, ki so se ga udeležili tudi pisci ustave Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar. Trojica se je že pred sestankom dogovorila, da bo predlagala plebiscit, in ta ideja je bila po začetnih dvomih sprejeta. Na srečanju poslancev večinske parlamentarne koalicije 10. in 11. novembra so pisci »Demosove ustave« predlagali, naj bo plebiscit 23. ali najkasneje 30. decembra 1990. Po njihovem mnenju naj bi se takoj po plebiscitu začela pogajanja z jugoslovanskimi oblastmi in jugoslovanskimi republikami o bodoči ureditvi odnosov – pogajali naj bi se o osamosvojitvi Narodne banke Slovenije, vpeljavi denarne enote, vzpostavitvi diplomatske službe, razpustitvi JLA v Sloveniji in preoblikovanju TO Slovenije v slovensko vojsko ter o ustanovitvi ključnih državnih organov v Sloveniji. Nova slovenska ustava naj bi bila sprejeta do februarja ali marca 1991, s čimer bi bila vzpostavljena tudi efektivna oblast, oziroma najkasneje v šestih mesecih po razglasitvi rezultatov plebiscita. Nove volitve naj bi bile na temelju nove ustave spomladi 1992 in takoj bi se morala začeti tudi prizadevanja za mednarodno priznanje Slovenije. Po mnenju predlagateljev pa aktualna vlada ni bila dovolj učinkovita za izvedbo osamosvojitve v predlaganem kratkem času, zato naj bi sestavili novo – vlado narodne enotnosti. Menili so, da bi dal uspešen plebiscit pogajalcem z Jugoslavijo dovolj prepričljivosti za uspešna pogajanja, kot najslabšo pa so navedli možnost, da bi bila najprej pogajanja, nato pa, če ne bi uspela, plebiscit. Ta predlog je bil zelo radikalen, dejansko je pomenil takojšnjo razglasitev odcepitve (razen če bi se ta odložila do sprejetja ustave), zagotovila, da se bodo federacija in druge republike sploh pripravljene pogajati, ni bilo, prav tako pa ni upošteval morebitne reakcije mednarodne skupnosti.

Predlog za plebiscit je v vladajoči Demosovi koaliciji naletel na različne odmeve, vendar je predlagateljem uspelo prepričati večino strankarskih voditeljev. Ugovarjali so zlasti desno usmerjeni nacionalisti – prepričani, da slovenski narod še ni dovolj zrel za tako odločitev, so pričakovali negativni izid plebiscita. Po njihovem mnenju bi morala osamosvojitev izpeljati vladajoča elita, ne da bi preverila, ali ima za to večinsko podporo prebivalstva.

Če povem ›folklorno‹: Na dan volitev za predsednika sem v svoji vasi srečal stare ženske, ki so šle od maše. Rekle so: ›Sedaj gremo pa volit. Moramo voliti Kučana, sicer bo vojna.‹ Tako so presojali ljudje, tega se ne da dokazati s sociološkimi raziskavami, je bil pa to fluid, ki je bil v zraku.

France Bučar

Razprave o plebiscitu

Vlada je kljub temu pripravila osnutek zakona o plebiscitu. V njem je videla ponovitev na hitro pripravljene Deklaracije o suverenosti države republike Slovenije, ki jo je skupščina sprejela 2. julija 1990, in nekaterih drugih podobnih deklarativnih predlogov različnih političnih skupin, ki so bili naslovljeni neposredno na vlado. Dokazovali naj bi voljo Demosa po osamosvojitvi, za katero naj bi konkretno breme in odgovornost seveda prevzela izvršna oblast. Janša, na primer, je bil na posvetu v Poljčah do te odločitve zadržan, saj Slovenija vojaško ni bila pripravljena na morebitne posledice odcepitve.

Po težavni notranji uskladitvi se je vladajoča koalicija o plebiscitu, njegovi izvedbi in vsebini začela pogajati tudi z opozicijo. Opozicija, zlasti bivši komunisti in bivša mladinska organizacija, je plebiscitu sprva nasprotovala. Vladajoči koaliciji je očitala, da je odločitev o tako pomembnem vprašanju, kot je plebiscit o osamosvojitvi države, sprejela sama in sama določila celo dan plebiscita – datum 23. december, ko naj bi bila po prvotnih predvidevanjih sprejeta nova ustava, je po Demosovem posvetu v Poljčah javnosti kar vnaprej napovedal Demosov vodja Jože Pučnik –, da torej »strankarski parlament« diktira pogoje »pravemu parlamentu«.

Na seji predsedstva 12. novembra 1990 sta bila Oman in Plut pod vtisom razprave v Poljčah nad plebiscitom precej navdušena, Kučan, Kmecl in Zlobec, zavedajoč se občutljivosti te odločitve in skupne odgovornosti zanjo, pa so bili do Pučnikovega »soliranja« glede plebiscita zadržani, pa tudi do izbora datuma, čeprav plebiscitu načeloma niso nasprotovali. Kučan je namreč politiko vedno razumel kot skupinsko delo, še posebej pri projektih, ki so vitalnega pomena za narod, in je tudi v teh okoliščinah jasno izrazil nestrinjanje z lahkotnostjo političnega delovanja, ko želja po ugajanju in osebne politične koristi prevladajo nad ustvarjanjem zavezništev, skupnim delom in skupno odgovornostjo. Obenem se je v tistem obdobju na novo vzpostavljalo tudi razmerje institucij države do političnih strank. Kot predsednik predsedstva je imel veliko odgovornost za varnost države in ljudi, ki pa bi jo težko nosil, če bi bili organi države izrinjeni iz procesov odločanja in postavljeni v vlogo izvajalcev odločitev političnih strank. A mnogi so Kučanovo jezo dojeli zgolj kot vprašanje prestiža.

Samovoljnim Pučnikovim potezam je v Demosu nasprotoval zlasti Dimitrij Rupel, tedaj še Kučanov zaveznik, ki je na posvetovanju v Poljčah glede plebiscita izrazil dvom. »/.../ Demos je izhajal s stališča, da bodo Slovenci polni pomislekov in da utegnemo plebiscit izgubiti, če bomo postavili previsok kriterij njegove uspešnosti. Demos je predlagal polovico tistih, ki pridejo na volišče, plus ena. Tako bi o samostojnosti Slovenije dejansko lahko odločila manjšina.

Pučnik je napovedal, da bo plebiscit 23. decembra, to pa je izjavil prej, preden je bilo karkoli zmenjeno v parlamentu ali z opozicijo. Napako sem naredil tudi jaz. Po Poljčah sem se odpeljal na neko slavnost v Maribor, kjer sem srečal Zlobca. Oba sva govorila na tamkajšnjem glavnem trgu, jaz pa sem ponovil za Pučnikom, da bomo predlagali plebiscit 23. decembra ali kak teden pozneje. Naslednji ponedeljek so bili časopisi polni Pučnikove izjave o 23. decembru. Kučan je bil besen, enako besni so bili LDS-ovci in SDP-jevci. ›Ali Pučnik misli, da se lahko državne odločitve sprejemajo na Demosovem klubu?!‹ mi je govoril Kučan po telefonu s precej dvignjenim glasom. Kučan je bil besen, ker je dobro vedel dve stvari: da so včasih državne odločitve sprejemali v CK-ju (to bi mu lahko očitali, če bi stvar preveč napenjal) in da gre za najpomembnejšo iniciativo slovenske politike sploh. Do nje je prišlo brez Kučana. Zato je sklenil zavihati rokave post festum. Njemu in predvsem članom Demokratske stranke je uspelo najti kompromis, ki je nerodnost spremenil v velik političen uspeh.

Znašel sem se v situaciji, ko sem moral napoved Demosa interpretirati v mednarodni javnosti. Toda novembra stvar še ni bila tako huda, hujša je postala po 21. novembru, ko je prišlo do uradne odločitve parlamenta. Takrat so v Beogradu zazvonile vse alarmne naprave. Svojega dela sem se lotil temeljito. V ministrstvu smo se pripravili za nastop na pariškem summitu. Veliko nam je bilo do tega, da izkoristimo navzočnost medijev in vse relevantne evropske politične javnosti za predstavitev slovenskih stališč o osamosvajanju. Treba je bilo pojasniti, da nam ne gre za secesijo ali odcepitev, ampak za kontroliran postopek razdruževanja. To razliko je zelo precizno in uspešno znotraj Slovenije in Jugoslavije razlagal Milan Kučan. /.../

Prva polovica novembra je minila v precej mučnih razpravah o plebiscitu. Ko je vsem strankam postalo jasno, da je plebiscit nujnost, se je pojavila konkurenca pri delitvi zaslug zanj. Upam, da je bilo tako, kajti ne bi rad obtožil nobene stranke, da je bila načelno proti osamosvojitvi. Nekateri Demosovi petelini so skoraj zapustili pogajanja, ki jih je v sobi 70 (ta je last predsedstva) vodil Milan Kučan, ker jih je mikalo plebiscit in samostojno Slovenijo pripisati zgolj Demosu. Ta politika mi je bila tuja, pa tudi pametna ni bila, saj bi potemtakem Demos kasiral vse morebitne negativne točke. Mislim, da je naše peteline umiril strah pred agitacijo proti plebiscitu in pred negativnim izidom, s katerima je grozila opozicija. Kučan mi je nekoč rekel, da bo nastopil proti plebiscitu, če se bo Demos vedel tako nezrelo. /.../«

V razpravah o plebiscitu je prvič prišla do izraza ključna konceptualna razlika med Kučanom na eni strani in Pučnikom, kasneje pa tudi Drnovškom na drugi strani. Drnovšek je menil, da bi se bilo treba dogovoriti s federacijo (in ne republikami), da sprejme zakon, ki bi določal pogoje, pod katerimi se Slovenija lahko odcepi, med drugim tudi finančne obveznosti. Zakon o odcepitvi naj bi sprejel Zvezni zbor Skupščine SFRJ, v katerem so bili Slovenci v izraziti manjšini, in ne Zbor republik in pokrajin, v katerem je bilo za odločitve potrebno soglasje. Kučan je zaradi zavarovanja državnopravne kontinuitete slovenske države (meje, meddržavne pogodbe) in verjetnih negativnih posledic odcepitvenega koncepta, kakršnega je Sloveniji vsiljevala federacija, odcepitev zavračal in vztrajal pri razdružitvi. Ta je po njegovem mnenju tudi edina ustrezala naravi nastanka Jugoslavije kot države, ki so jo skupaj ustanovili njeni konstitutivni narodi, in ni nastala s pridružitvijo kakega naroda že obstoječi državi. Pučnikova ostra drža pa je izhajala iz protikomunizma in protijugoslovanstva. Razmer v Jugoslaviji tudi ni dobro poznal, niti ni imel stikov s tamkajšnjimi politiki, pa tudi doma je njegova funkcija, omejena na predsedovanje Demosu, v odnosu do nosilcev oblasti delovala vedno bolj anahronistično. V plebiscitu in odcepitvi je videl možnost, da bi ustvarili nacionalno čisto državo, da bi »očistili« Slovenijo priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik, razlogi za to pa naj bi bili »ekonomski«. »Ne delajmo si utvar,« je dejal na taboru za samostojno Slovenijo v Ljutomeru 16. decembra 1990, »kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak socialno vprašanje. /.../« Zborovanje v Ljutomeru je bilo eno izmed mnogih, za katera so se dogovorili politiki obeh taborov in na katerih so nastopali skupaj, vendar je bilo Pučnikovo stališče povsem v nasprotju s stališči drugih, tudi Demosovih govornikov; Rajko Pirnat, na primer, je menil, da morajo Neslovenci, ki imajo v Sloveniji stalno bivališče, imeti pravico do izbire, ali bodo vzeli slovensko državljanstvo ali ne, tisti, ki bodo prišli po plebiscitu, pa bodo imeli status tujca; podobno stališče je zagovarjal Miran Potrč, Rupel pa je zatrdil, da si bo slovenska država prizadevala, da bodo vsi državljani ne glede na narodnost uživali človekove pravice na evropski ravni, po osamosvojitvi pa bi moral položaj na tem področju ostati enak ali še boljši. /.../

Vlada, ki je bila za izvedbo plebiscita najbolj odgovorna, si je pri pripravi zakona želela čim več manevrskega prostora – vprašanje na glasovalnem lističu naj bi bilo čim manj obvezujoče, interpretacija zakona pa čim širša. Toda prvotno besedilo njenega zakona o plebiscitu je ustavna komisija skupščine na seji 13. novembra 1990 zavrnila, češ da je premalo dodelano. Neenotnost med strankami, deloma tudi v vladajoči koaliciji, in v javnosti se je kazala zlasti ob naslednjih vprašanjih:

– Ali je plebiscit sploh potreben? – Osamosvojitev je mogoče izpeljati tudi s sprejetjem ustave, zgolj s spremembo zakonodaje ali z doslednim uresničevanjem že sprejetih osamosvojitvenih zakonov.

– Če je potreben, kdaj ga izpeljati? – Nekateri so menili, da je 23. december prezgoden datum, in zahtevali, naj vlada prej pripravi analizo razlogov za plebiscit pa tudi posledic, zlasti za ekonomski, vojaški in mednarodni položaj Slovenije; opozarjali so na neugodne mednarodne okoliščine, saj so prav takrat potekale priprave na konferenco KEVS v Parizu, mednarodni dejavniki pa so bili dezintegraciji Jugoslavije izrazito nenaklonjeni in so Slovenijo svarili pred enostranskimi koraki; opozicija je še menila, da je treba počakati na izid večstrankarskih volitev v drugih jugoslovanskih republikah januarja 1991, se potem z njimi pogajati o bodoči konfederalni ureditvi Jugoslavije, in šele če ta pogajanja ne bi bila uspešna, izvesti plebiscit; zato so predlagali kasnejši datum plebiscita – po februarju 1991; Milan Kučan je menil, da je plebiscit mogoče odlagati najdlje do konca januarja, saj naj bi se tedaj že vedelo, ali je Slovenija zmožna doseči konsenz z drugimi republikami, s tem pa so se strinjali tudi predstavniki Demosa.

– Katere zakone je treba sprejeti pred izvedbo plebiscita? – V ospredju je bil zakon o državljanstvu, na podlagi katerega naj bi plebiscit sploh izvedli; ugovor proti njemu je bil, da država de facto sploh še ne obstaja in da zakona zato ni mogoče sprejeti »vnaprej«; plebiscit je bil potem izveden na podlagi volilnih seznamov, tako kot prve demokratične volitve.

– Kakšen naj bo rok za uresničitev plebiscitarne odločitve? – Nekateri so menili, da roka ni treba določiti, ampak naj vlada in parlament ravnata po lastni presoji; mnenje drugih je bilo, da je to zavajajoče in nejasno in da pomeni odlaganje osamosvojitve; najradikalnejši so zagovarjali uresničitev na dan plebiscita, nekateri pa so bili za to, da se plebiscit uresniči s sprejemom ustave; nazadnje je bila sprejeta odločitev, da se določi konkreten datum, ta pa je določal, da mora biti samostojnost uresničena šest mesecev po plebiscitu.

– Kakšen rezultat naj zadošča za uspeh plebiscita? – Precej politikov se je strinjalo, da zadostuje samo večina od tistih, ki se plebiscita udeležijo, drugim se je zdela dovoljšna večina udeležencev, če bi bila udeležba na volitvah več kot 50-odstotna; opozicija in predsedstvo države sta menila, da je tudi to premalo prepričljivo in da bo plebiscit uspešen in mednarodno verodostojen le, če bo za samostojnost glasovala večina vseh volilnih upravičencev.

– Kaj naj piše na glasovalnem lističu? – Poleg vprašanja »Ali ste za samostojno in neodvisno Slovenijo?« je bilo predlagano še konkretnejše, ki bi terjalo tudi odločitev glede državne ureditve – federacija v sedanji obliki, konfederacija ali pa samostojna Slovenija brez povezave z drugimi jugoslovanskimi republikami.

Konsenz o vsebini zakona oziroma o njegovih možnih različicah je bil po intenzivnih strankarskih pogajanjih in razpravah v poslanskih klubih dosežen na drugi seji ustavne komisije 21. novembra 1990. Vprašanje na glasovalnem lističu naj bi se po prvi različici glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane neodvisna država?«, po drugi pa naj bi v oklepajih pisalo še: »Ali naj se Republika Slovenija izloči iz SFRJ?« Ustavna komisija je dve različici dopuščala tudi pri uspešnosti referenduma – po prvi naj bi bil referendum uspešen, če bi pozitivno glasovala večina tistih, ki so prišli volit, po drugi pa, če bi glasovala večina vseh volilnih upravičencev. /.../

Parlament naj bi državljanom Slovenije v posebnem razglasu sporočil, o čem glasujejo. Različic pojasnila je bilo več, v končni pa je pisalo: odločitev za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo bo sprejeta, če bo zanjo glasovala večina vseh volivcev; Slovenija kot samostojna država ne bo več združena v zvezno državo SFRJ; postopna uveljavitev statusa Slovenije se uredi z ustavnim aktom za izvedbo ustavne odločitve, sprejete na plebiscitu, z novo ustavo in ustavnim zakonom za uvedbo ustave; Slovenija bo kot samostojna in neodvisna država lahko sklepala meddržavne pogodbe, vključno s konfederalno pogodbo, z državami drugih jugoslovanskih narodov; na plebiscitu sprejeta odločitev bo zavezovala skupščino, da v šestih mesecih sprejme vse akte in ukrepe, potrebne za to, da Slovenija prevzame izvrševanje pristojnosti, ki jih je bila kot jugoslovanska republika prenesla na organe SFRJ, in da hkrati začne pogajanja z drugimi republikami o pravnem nasledstvu SFRJ ter o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava.

Še nekaj časa pa je ostalo odprto vprašanje, kolikšna udeležba zadostuje za uspeh referenduma. Po mnenju ustavne komisije naj bi zadostovali glasovi večine volilnih upravičencev, ki bi prišli na volišče, vendar so nekateri člani ustavne komisije zahtevali amandma, da je plebiscit uspešen, če zanj glasuje 51 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Njihov argument je bil, da bi bil le tak rezultat plebiscita kredibilen tudi v tujini. Dolgo je bil sporen tudi datum plebiscita – tik pred božičem. Po dostopnih podatkih so namreč turistične agencije prodale veliko aranžmajev za božične in novoletne praznike, in zato je obstajala možnost, da bi bila udeležba na plebiscitu nizka.

Posredovalno vlogo je v razmerah, ko je grozila nevarnost političnega razcepa, prevzel Milan Kučan. /.../

Vsebina

H knjigi (Michel Rocard)
Predgovor

PRVI DEL

Milan Kučan zasebno

Starši in otroštvo | Hčeri | Mladost, nazor in študij | Žena Štefka

Prva leta v politiki

Študentski aktivizem | Član sekretariata CK ZKS

Od sekretariata CK ZKS do Skupščine

V sekretariatu CK ZKS | Po odstranitvi Kavčiča | Sekretar SZDL

Na vrhu republike

Predsednik Skupščine SRS

DRUGI DEL

Član predsedstva CK ZKJ

Beograjska leta | Srbsko-slovenski konflikt

Predsednik predsedstva CK ZKS

Prenova | Sestop z oblasti in prehod v socialdemokracijo | Opuščanje nadzora politične opozicije | Razhod z ZKJ | Kučan in zadnje obdobje ZKS | Beograjske bitke | Ustavni konflikt | Kučan in JLA | Proces proti četverici in njegove posledice

TRETJI DEL

Na vrhu države

Predsednik predsedstva Republike Slovenije | Predsedstvo in kohabitacija | Odvzem orožja teritorialni obrambi in Deklaracija za mir | Sprava in spravna slovesnost

Od plebiscita do samostojne države

Plebiscit za samostojnost in neodvisnost Slovenije | Priprave na osamosvojitev | Razglasitev samostojnosti in odločitev za obrambo | Vstop v mednarodno politiko

ČETRTI DEL

Prvi predsednik

Prve predsedniške volitve in pristojnosti predsednika republike | Tranzicija | Človekove pravice | Privatizacija | Sprava s preteklostjo | Odnosi z Rimskokatoliško cerkvijo

Mednarodna politika

Potovanja v tujino in srečanja doma | Srednjeevropsko povezovanje | Nato in EU | Nekdanje jugoslovanske republike

Konstrukti, zarote in afere

Janez Janša | Trgovina z orožjem | Afera »Depala vas«

Drugič predsednik

FAZ o Kučanu | Druge predsedniške volitve in »kontinuiteta« | Vizije in predsednikova priljubljenost | Iz dnevnika Milana Kučana od maja do oktobra 2000

PETI DEL

Bivši predsednik

Status bivšega predsednika | Mednarodna aktivnost
Pričanje proti Miloševiću na haaškem sodišču

| Forum 21 Posebni poročevalec predsednika vlade RS za Bosno in Hercegovino | Bosna in Hercegovina – poročilo | Govor Milana Kučana, 27. julij 2015

Sklep

_____________

V vsakem delu knjige je večstranska slikovna priloga (skupaj okoli 220 fotografij). Seznam avtorjev oz. virov je objavljen na strani 601.

 

Vodil je tako, kot odličen dirigent vodi velik orkester. Vsakega glasbenika je spodbujal, da je zaigral tako, kot zmore in zna le pravi virtuoz. Zato pri njem violinisti niso igrali bobnov. Nikoli mu nihče ni pisal govorov. Enako dobro je znal delati z zelo mladimi in zelo starimi.

Sonja Lokar

Zakon o plebiscitu

V četrtek, 6. decembra 1990, je bila seja vseh treh zborov skupščine. Poslanci so prejeli poročilo vlade z naslovom »Osamosvajanje Slovenije«, v katerem so bili opisani pomen in namen plebiscita, posamezni vidiki osamosvajanja, kot so gospodarstvo, mednarodni vidik, družbene dejavnosti, manjšine in nacionalna varnost, ter aktivnosti po plebiscitu. V gradivu je vlada predvsem argumentirala, zakaj za Slovenijo življenje v Jugoslaviji ni več mogoče: zaradi nezmožnosti samostojnega ukrepanja, prevelikih razlik v razvitosti, neuspešnosti gospodarskih reform in ohranjanja socialističnega sistema, nezmožnosti Jugoslavije, da se vključuje v evropske integracijske tokove. Opozorila je na negativne posledice in tveganja osamosvajanja, kot so odzivi preostalih delov Jugoslavije, izguba jugoslovanskega trga, izguba premoženja v drugih delih Jugoslavije, negativna reakcija mednarodne skupnosti, zlasti finančnih institucij, na primer Svetovne banke, GATT in drugih, veliki stroški vzpostavitve lastnega gospodarskega sistema. Vlada je ocenjevala – to se je kasneje izkazalo kot točno –, da bi pretrganje stikov z jugoslovanskim trgom pomenilo 37-odstotno zmanjšanje slovenske proizvodnje. Računala je, da se meje z Avstrijo, Madžarsko in Italijo ne bodo spreminjale, ker so predmet mednarodnih pogodb, mejo s Hrvaško pa bo treba določiti. JLA naj bi se po dogovoru v določenem času umaknila iz Slovenije, Slovenija pa naj bi obrambne funkcije v celoti prevzela sama.

Ob sprejemanju plebiscitne zakonodaje je poslance nagovoril tudi Milan Kučan. Njihovo odločanje je označil za morda najpomembnejše dejanje, »ki bo usodnega pomena za prihodnost slovenskega naroda in za končen uspeh njegove dolge in vse prej kot lahke poti v lastno državnost«. Poudaril je, da lahko za plebiscit velja le ta utemeljitev, da je bila ta tudi »temelj slovenske odločitve za Jugoslavijo leta 1918 in 1943«. Dejal je, da s predlaganim plebiscitom proces osamosvajanja Republike Slovenije prihaja v odločilno obdobje. »Tok dogodkov je prehitel prvotno načrtovanje, po katerem bi najprej v prvih mesecih prihodnjega leta sprejeli ustavo samostojne slovenske države in potem na tej podlagi dosegli tudi dejansko osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije,« je nadaljeval. »Republika Slovenija bi se potem na podlagi referendumske odločitve njenih državljanov kot suverena država v skladu s svojimi interesi svobodno odločala o svojih bodočih razmerjih do drugih držav narodov Jugoslavije. Po tej poti je krenila sosednja Republika Hrvaška, v kateri bodo najverjetneje še ta mesec sprejeli ustavo samostojne države.« Zatem je orisal vzroke, zakaj Slovenija ne želi odlašati z osamosvojitvijo. »Vzpostavljanje nove ekonomske in politične ureditve v Sloveniji in Jugoslaviji je steklo prepočasi,« je dejal. »Zveznemu izvršnemu svetu zaradi vrste napak, nedoslednosti in popuščanj raznim interesom ni uspelo uresničiti v zasnovi dobro zamišljenega programa reforme. Jugoslovansko gospodarstvo, zaradi vpetosti v obstoječi sistem pa tudi slovensko gospodarstvo, se čedalje bolj približuje kaosu z nepredvidljivimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi posledicami. Kršenje človekovih individualnih in kolektivnih, posebej nacionalnih pravic na Kosovu, nacionalne strasti in spopadi na narodno mešanih območjih v sosednji Hrvaški in Bosni in Hercegovini ter dejstvo, da še vedno niso v vseh republikah izvolili novih predstavniških organov oblasti na demokratičnih, večstrankarskih volitvah, vnaša v mednarodno javnost vse večjo negotovost in nestrpnost glede možnega razpleta jugoslovanske krize. To pa, žal, bistveno vpliva na odločitve o angažiranju prepotrebnega tujega kapitala pri nas, na odločitve o sprejemu Jugoslavije in s tem tudi nas v Svet Evrope in na zastoj pri sklepanju aranžmajev o višjih stopnjah sodelovanja z EFTO in Evropsko skupnostjo.«

V nadaljevanju je Kučan opozoril na spodkopavanje ekonomskih temeljev slovenskega obstoja in vse očitnejšo nevarnost mednarodne izolacije, zaradi česar s koraki za državno osamosvojitev Slovenije ne smejo odlašati. »Samostojne in neodvisne slovenske države ni mogoče ustvariti čez noč, z enostavno razglasitvijo. Za mednarodno priznanje mora imeti Slovenija na svojem ozemlju dejansko oblast. Za njeno vzpostavitev bosta morali skupščina in njen izvršni svet sprejeti vrsto povsem konkretnih aktov in ukrepov. Toda za to morata imeti jasno in nedvoumno pooblastilo, ki ga more najprepričljiveje dati samo z neposrednim ljudskim glasovanjem sprejeta odločitev za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. /.../«

Na seji so bili poleg zakona o plebiscitu sprejeti tudi razglas državljanom Republike Slovenije (vsem volivcem) v zvezi s plebiscitom, Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope in Izjava o dobrih namenih. Z Deklaracijo je Slovenija želela manifestirati, da bo po izvedbi plebiscita in uresničitvi samostojnosti spoštovala človekove pravice in da želi postati članica Sveta Evrope, v Izjavi, ki jo je pripravila slovenska skupščina, pa je slovenska država zagotovila manjšinama in pripadnikom drugih narodnosti s stalnim bivališčem v Sloveniji vse z ustavo določene pravice in pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja ter možnost, da lahko pridobijo državljanstvo, če to želijo. Izraženo je bilo tudi stališče, da vzpostavitev samostojne slovenske države ni usmerjena zoper nikogar v Jugoslaviji. Resolucija je tudi ohranjala možnost za konfederalno ureditev odnosov, s čimer naj bi prevzemala svoj delež odgovornosti za demokratizacijo na celotnem območju Jugoslavije. Na seji je bil sprejet tudi predlog, da bo Slovenija na plebiscit povabila mednarodne opazovalce.

12. decembra je Milan Kučan odločitev za plebiscit v pismih sporočil predsednikom sosednjih držav Francescu Cossigi, Árpádu Gönczu in Kurtu Waldheimu ter jih povabil, naj pošljejo v Slovenijo delegacije, ki bodo spremljale priprave na plebiscit in njegovo izvedbo. A na povabilo se ni odzvala nobena od povabljenih držav; plebiscit je potekal kot izrazito slovenska (jugoslovanska) notranja zadeva.

Odločitev za samostojno Slovenijo

Sprotna merjenja javnega mnenja od konca novembra naprej so kazala, da bo udeležba visoka in da ni vprašljiv niti politično dogovorjen kvorum. Politični konsenz v zvezi s plebiscitom, enotno nastopanje strank, angažiranje medijev in propagandna kampanja, ki jo je organiziral sekretariat za informiranje – speljal jo je kot akcijo z geslom »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti« –, so dosegli svoj učinek. Po podatkih republiške volilne komisije, objavljenih 26. decembra 1990, je bilo v Sloveniji 1 499 294 volilnih upravičencev, 42 274 se jih volitev zaradi bivanja v tujini in služenja vojaškega roka ni moglo udeležiti, zato so upoštevali 1 457 020 glasov. Glasovalo je 1 361 738 volilnih upravičencev, to je več kot 93 %. Za samostojno Slovenijo je glasovalo 1 289 369 volilnih upravičencev (88,5 %), proti jih je bilo 57 800 (4 %), 12 412 (0,9 %) pa jih je oddalo neveljavne glasovnice.

Z dogovorom o plebiscitu je bil, kot pravi Kučan, dosežen tudi konsenz znotraj slovenskih političnih sil. »V drugi polovici osemdesetih let nihče ni resno mislil, da bi se Slovenija odcepila,« je dejal leta 2008. »V 57. številki Nove revije ni besede o samostojni Sloveniji. Tudi ko so pisali novo ustavo, nihče ni resno razmišljal o tem; Jambrek, eden izmed piscev ustave, je to večkrat povedal. Sedaj nekateri tako interpretirajo svoja stališča za nazaj. Na neki točki smo prišli do spoznanja, oni in mi, da tako ni mogoče več naprej, da je napočil čas za poenotenje glede te odločitve. Mogoče je bila sreča, da je bil tu Pučnik, močno razočaran in prizadet človek s svojim disidentstvom, ki je Jugoslavijo videl zgolj z njenih negativnih plati. Njegova prva vzhičena izjava po plebiscitu je bila: ›Jugoslavije ni več, za Slovenijo gre.‹ Kakšna lahkotnost! Še kako je bila Jugoslavija tu z vsem svojim aparatom prisile, vojsko, diplomacijo, institucijami, mednarodnimi povezavami! Z vsem tem smo imeli še dolgo opraviti, in s skrbjo za mir in varnost svojih državljanov pa tudi z odgovornostjo do drugih republik. Moj problem je ves čas bil, kako ne dati povoda za uvedbo izrednih razmer, pa vseeno omogočiti, da se val demokratizacije razvija. Ves čas je bilo treba paziti, da federalnim organom ne bi dali povoda za intervencijo. Pravzaprav mi je vseeno, če danes pravijo, da sem se premikal toliko, kolikor so me oni v to prisilili, glavno je, da se je stvar premikala. Pa vendar je zanimiva primerjava današnjega njihovega odnosa do civilne družbe z mojim takrat, ko sem vsako jutro najprej pogledal, ali je spet objavljeno pismo Društva slovenskih pisateljev z novo zaporedno številko in kaj mi sporoča, predlaga ali zahteva. Ne samo zaradi posledic, ki bi jih lahko izzvalo, ampak predvsem zaradi vsebine oziroma opozoril. Opozorila pa so pogosto na prave stvari. Gledano nazaj, seveda ni bilo vse premočrtno. Glede vsebine smo se največkrat lahko strinjali, glede radikalnosti forme in ukrepov pa ne. Razlika je izhajala iz različne odgovornosti, ki jo je kdo nosil.«

Po razglasitvi rezultatov na skupni seji vseh treh zborov skupščine 26. decembra 1990 je imel Kučan v imenu predsedstva programski govor, v katerem je opredelil prihodnje ključne naloge za slovensko politiko. »Odločitev je častna in zgodovinska,« je dejal. »Njeno pravo vrednost in pomen bo v celoti pokazala prihodnost. Ta bo preizkusila, dokazala in utemeljila nedeljsko odločitev. Objektivno sodbo o pomenu tega dejanja bodo nedvomno mogli dati šele prihodnji rodovi. Mi smo mogli in smo z osvobojeno mislijo in odprtim srcem, pogumno in brez omahovanja v tem kriznem in dramatično protislovnem času vzeli to odločitev na svoja ramena. Ta nas zdaj zavezuje, da ravnamo zrelo, odgovorno, pogumno in razumno. Zdaj ni čas, da bi se prepuščali opoju zmagoslavja in narodni vznesenosti. Je čas spoznanja narodove zrelosti in samozavesti. Ta nam omogoča, da določimo naše dolgoročne interese in odločimo o tem, kako jih bomo uresničevali. Odgovorno do svojega življenja in svoje prihodnosti, do drugih narodov Jugoslavije in do demokratične skupnosti narodov in držav Evrope in sveta.«

Zatem je Kučan v šestih točkah predlagal glavne korake, ki naj jih Slovenija naredi po plebiscitu. Njegovo povzemanje smernic za novo ustavo ter vrednot in načel, ki naj bi uravnavali življenje slovenskih državljanov v novi državni ureditvi, predstavlja tudi njegovo lastno politično vizijo Slovenije, njenega razdruževanja od Jugoslavije in umeščanja v evropske tokove tistega časa, vizijo, ki je gledala daleč onkraj notranjih slovenskih nestabilnosti, groženj iz Beograda in negotovosti v odnosu mednarodne skupnosti do Slovenije. (V knjigi je ta del njegovega govora objavljen v celoti [str. 315–325].)

Ustava more biti le akt, ki je po meri vseh Slovencev in državljanov republike. Ne ene same stranke ali skupine strank. Prav zato mora biti demokratičen tudi po nastajanju in sprejemanju, in ne le po svoji vsebini. Velja pripraviti ustavo, ki bo na ravni pravne zavesti in standardov sodobne Evrope. Mislim predvsem na uveljavitev vrednot in institucij evropske demokracije ter tiste pravne tradicije, ki se izraža predvsem v načelih o spoštovanju človekovih pravic, o parlamentarni pluralistični demokraciji, o vladavini prava, o delitvi oblasti, socialni državi in socialni pravičnosti, pluralizmu lastnin, svobodi podjetništva in odgovornosti do okolja.

Milan Kučan, 26. 12. 1990

Milan Kučan je kot predsednik republike uradno obiskal trideset držav oziroma njihovih najvišjih predstavnikov, v nekatere države je potoval dvakrat. Uradni obisk v Sloveniji mu je vrnilo 37 šefov držav, med njimi dvakrat papež Janez Pavel II., Bill Clinton, Juan Carlos I., Süleyman Demirel. Na delovnih obiskih je bilo 27 državnikov. (Milan Kučan, prvi predsednik, iz slikovne priloge k Četrtemu delu)

Status bivšega predsednika

Decembra 2002 je postal Milan Kučan prvi bivši predsednik Republike Slovenije. Zakona, ki bi urejal pogoje za opravljanje funkcije predsednika republike, v času njegovih mandatov ni bilo, kakor tudi ne zakona o bivšem predsedniku; vladni predlog zakona je parlament obravnaval šele v zadnjem letu Kučanovega predsednikovanja. »Ker je šlo zame, nihče ni dal pobude, da bi se status predsednika po izteku mandata uredil,« je leta 2008 povedal Kučan. »Tako sem predsedniku vlade Drnovšku sam rekel, da je, ne glede na najine odnose, ta status treba urediti.«

Milanu Kučanu lahko vzamejo vse. Ne morejo pa vsega vzeti bivšemu predsedniku republike, ki v naslednjem obdobju ne bo Milan Kučan.

Milan Kučan, julij 2006

Domnevni privilegiji Kučana kot bivšega predsednika so bili še naprej predmet časopisnih komentarjev pa tudi ponovnih poslanskih vprašanj. Kučan, že vsega vajen, je to sprejemal s svojim značilnim humorjem: ko so pred novim letom 2011 v nekem tedniku delali prispevek o t. i. »rdečih Murglah«, ga je poklical novinar in ga vprašal, kdo mu kida sneg. Odgovor je bil: »Bivši predsednik. « Novinar seveda ni bil zadovoljen z odgovorom in je vrtal dalje: »Ja, kdo vam ga je pa, ko ste bili predsednik?« Odgovor je bil: »Oh, tedaj pa predsednik.«

Zakon

Zakon naj bi poleg pogojev za opravljanje predsedniške funkcije in delovanje njegovega urada opredelil tudi predsednikove pravice po prenehanju funkcije: pravico do udeležbe na državnih svečanostih v skladu s protokolarnimi pravili, do nadomestila plače, do pisarniškega prostora, sodelavcev, uporabe službenega vozila in voznika, varovanja, diplomatskega potnega lista, dostop do arhiva iz časa, ko je opravljal predsedniško funkcijo, pa tudi pravice zakonca po predsednikovi smrti. Predlog zakona, zlasti del o pravicah bivšega predsednika, je naletel na ostro nasprotovanje opozicijskih poslancev, kritični pa so bili tudi mediji, tako desni kakor levi. »Da je zakon pisan posebej na kožo Kučanu,« so zapisali pri Mladini, »je mogoče razbrati iz prehodnih določb zakona, saj so vse ugodnosti opredeljene za predsednika republike, ki je bil izvoljen na volitvah leta 1997. Kučan naj bi bil torej do teh ugodnosti upravičen, tudi če bo zakon sprejet po izteku njegovega mandata.« Čeprav je bilo jasno, da predsednik po prenehanju funkcije nikjer na svetu ne postane »navaden« državljan, zakonski ureditvi statusa bivšega predsednika niso bili naklonjeni niti v LDS. Tedanja največja vladna stranka je bila namreč zaradi potratnosti pri nakupu vladnega letala in uporabi protokolarnih objektov pa tudi zaradi domnevne korupcije v tistem času v precejšnji nemilosti javnega mnenja, odporpa je sprožila tudi namera zakonske ureditve vprašanja rezidence aktualnega predsednika. Za kritike je bilo seveda ključno, da bo prvi bivši predsednik Milan Kučan, kar so nekateri mediji tudi odkrito zapisali. »Dejstvo je sicer,« je zapisala Dnevnikova novinarka Meta Roglič, »da je bilo že nekajkrat rečeno, da status predsednika republike ni ustrezno urejen, in je celo državni zbor v prejšnjem mandatu sprejel sklep, naj vlada pripravi zakon o predsedniku države. Presenetljivo pa je, da sta se naglica in resnična potreba po zakonu pojavili šele po desetih letih obstoja institucije predsednika države oziroma prav v letu predsedniških volitev, kar nujno sproža vprašanje, ali se z zakonom želijo urediti ugodnosti za odhajajočega predsednika (ali morda celo za koga, ki namerava za to mesto kandidirati).« Mediji so pozivali k skromnosti in varčevanju ter ponujali primerjave z državami, ki naj bi imele status bivšega predsednika urejen bolj racionalno.

V Zakonu o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike, ki je bil sprejet 28. januarja 2003, več kot mesec po tistem, ko je predsednik že postal Janez Drnovšek, je bil status bivšega predsednika urejen bistveno slabše kot v nekaterih republikah nekdanje Jugoslavije pa tudi v večini primerljivih držav. Zakon je v členih 16–23 omogočal bivšemu predsedniku republike pravico do pisarne in dveh sodelavcev, a za obdobje petih let po prenehanju funkcije, ter do uporabe službenega vozila z voznikom, a le v zvezi z dejavnostmi, ki jih opravlja kot bivši predsednik. Zakon mu je dal pravico do vabil na državne svečanosti v skladu s protokolarnimi pravili, do uporabe diplomatskega potnega lista, občasnega koriščenja storitev državnega protokola in pravico dostopa do arhiva iz časa, ko je bil predsednik republike. Ker se je Kučan po prenehanju funkcije upokojil, mu je pripadla razlika med njegovo pokojnino in 80 % plače aktualnega predsednika. Pravico do varovanja je imel eno leto, do protokolarnih storitev pa zelo omejeno. »Tako se je zgodilo, da so ga slovenski mejni organi na letališču ob odhodu v tujino pregledovali strožje kot druge potnike, z rokami kvišku,« pove Špela Furlan, ki je z njim potovala v okviru Madridskega kluba.

Pisarna bivšega predsednika

Kučan je svojo pisarno dobil aprila 2003 na Tržaški cesti 21 v Ljubljani, v stavbi, v kateri so uradi nekaterih vladnih oziroma državnih organov. »Drnovšku sem predlagal, da se služba za pomoč bivšemu predsedniku republike uredi v uradu predsednika,« je povedal Kučan. »Pa ni šlo. Kasneje, ko je bil Drnovšek sam predsednik, je ugotovil, da je bilo časovno omejevanje zgrešeno, a za sebe tega ni mogel več spremeniti. Tako sem se po zaprtju pisarne bivšega predsednika moral odpovedati večini mednarodnih aktivnosti, pa še takrat sem bil predmet kritike zaradi prevelikih ›privilegijev‹.«

V pisarni sta bili zaposleni Špela Furlan, njegova svetovalka za stike z javnostmi od junija 1993 do konca mandatov, zapirati pa mu jo je pomagala Živa Černač, ki je opravljala delo poslovne sekretarke. Pisarna bivšega predsednika republike Milana Kučana je prenehala delovati decembra 2007.

»Privilegiji« bivšega predsednika

Razumevanje statusa bivšega predsednika kaže pismo poslanke SDS Alenke Jeraj z dne 3. maja 2006, v času prve Janševe vlade. V njem je vprašala: »1) Ali je zaradi privilegijev, ki jih bivši predsednik uživa po zakonu, normalno in v skladu s prakso v drugih državah parlamentarne demokracije, da se Milan Kučan neposredno, grobo in razdiralno vmešava v dnevno politiko? 2) Ali je ureditev statusa bivšega predsednika primerljiva s podobnimi ureditvami v zvezi s pravicami in (etičnim) kodeksom ravnanja predsednika republike po prenehanju funkcije? 3) Ali vlada načrtuje kake spremembe zakona, s katerimi bi odpravila dileme, ki se pojavljajo ob naštetih protislovnih ravnanjih bivšega funkcionarja?« Pismo kaže svojsko razumevanje demokracije: Kučan bi moral molčati, v nasprotnem primeru mu je treba pogoje za delo omejiti. Vlada je v odgovoru 6. julija 2006 poslanko seznanila s svojo namero, da nekatere neupravičene privilegije bivšega predsednika republike odpravi. »Pri predlogu za ›modernizacijo‹ ureditve položaja bivšega predsednika republike gre za dve stvari,« je komentiral Kučan. »Najprej, gre za urejanje položaja in pogojev za delo predsednika republike na sploh ter posledično za bivšega predsednika republike. Ne gre za privilegije. Gre za to, kako vlada in državni zbor vrednotita funkcijo predsednika republike, ki po ustavi predstavlja državo Slovenijo. Prejšnja vlada je to funkcijo vrednotila tako, kot je zapisano v veljavnem zakonu, sedanja jo vrednoti drugače in zato spreminja oz. ›modernizira‹ ureditev, najprej glede bivšega predsednika republike. Kaj vlada smatra za privilegije, ne vem, ker bo morala to najprej šele opredeliti. Ali bo segla tudi v pogoje za delovanje predsednika republike ali ne, tega ne vem.

In drugo: vprašanje poslanke DZ se ne nanaša na ›privilegije‹ bivšega predsednika republike, ampak na ›privilegije‹ Milana Kučana. Če je bila že ustava v tistem delu, ki govori o predsedniku republike, pisana s predpostavko, da bo to Milan Kučan, in je zato ustava v tem delu torzo, ni treba, da se s to isto predpostavko ureja tudi položaj bivšega predsednika republike. Milanu Kučanu lahko vzamejo vse. Ne morejo pa vsega vzeti bivšemu predsedniku republike, ki v naslednjem obdobju ne bo Milan Kučan.«

Kučana ves čas visoko cenim kot politično glavo, kot političnega moža, ki si – sicer z veliko modrostjo in previdnostjo, pa vendarle – upa. In še nekaj sem pri njem zmeraj cenil: odprto nebo. Nikdar nikomur ni hotel škodovati.

Matjaž Kmecl

Milan Kučan, prvi predsednik, iz slikovne priloge k Petemu delu

__________________

»Moje predsedniško delo je končano. Odhajam zadovoljen. Slovenija je v preteklem desetletju dosegla veliko. To smo opravili s skupnimi močmi. Danes smo samozavesten narod z lastno stabilno in demokratično državo. Takšni vstopamo v evropske in evroatlantske povezave, ki dokončno postajajo naš življenjski prostor.
Svoje usode še nikoli nismo imeli tako trdno v svojih rokah. Od nas je odvisno, kako prijazno bo naše življenje, koliko bo država služila našim upanjem in pričakovanjem in kako bomo znali izkoristiti priložnosti v vznemirljivem svetu, ki ga živimo. Da bo dobro za življenje na zemlji, za nas in za vse, s katerimi si ta svet delimo in zanj nosimo odgovornost. Odgovornost tudi do prihajajočih rodov.
Hvala vsem, ki ste me vsa ta leta razumeli, me hrabrili in mi pomagali. Želel sem biti predsednik vsem državljankam in državljanom Slovenije. Morda tega nekateri niso razumeli ali niso želeli. Morda tega nisem znal ali zmogel pokazati. Spoštoval sem vsakogar. Vsi ste bili v mojih premislekih, skrbeh in dejanjih. Če sem koga prizadel, se opravičujem. Hotel sem dobro.
Drage državljanke in državljani, dragi rojaki po svetu,
vsem vam želim vse dobro v prihodnje, varno in prijazno življenje v naši državi, s samozavestjo, da družno zmoremo velika dejanja.
Zase in za Slovenijo.
Srečno vsem. Srečno, Slovenija.«

Nagovor predsednika Kučana državljankam in državljanom,
TVS, 21. 12. 2002

Iz Sklepa

Profil Milana Kučana, kot se mi je izoblikoval skozi dolgoletno raziskovanje in tudi osebno poznanstvo, je podoba človeka, ki je življenje posvetil politiki v njeni izvirni, a danes pozabljeni ali neštetokrat zlorabljeni definiciji – politiki kot delu v dobro skupnosti.

Kučan je odraščal v narodnostno in versko večkulturnem okolju, osnovno vrednostno orientacijo je pridobil v protestantsko-komunistični družini in na prvo mesto je vedno postavljal delo. Kariero je začel še v zelo trdih časih, ko so bile »diferenciacije« in tudi dosmrtne izločitve iz javnega življenja sestavni del političnega vsakdana. Tudi sam je tedaj kdaj v javnosti in na sestankih uporabljal trde besede, a gledano v celoti je bil človek konsenza. Zato je v osemdesetih letih tudi ostal sprejemljiv tako za odhajajočo starejšo generacijo, izraslo iz predvojnega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, kakor za mlajšo, sprememb željno povojno generacijo.

Kučan je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pripadal liberalistični struji Staneta Kavčiča, ki je želela gospodarsko in politično modernizirati slovensko družbo. V težkih letih po obračunu, ki ga je preživel in se obdržal v politiki, se je oprijel zapletenih samoupravnih kardeljanskih definicij, ki so kljub poudarjanju pluralizma »interesov« v svojem bistvu temeljile še v leninističnem konceptu enopartijske družbe. V drugi polovici osemdesetih let je zagovarjal nestrankarski pluralizem, dokler ga ni demokratizacija slovenske družbe, ki jo je na vodilnem partijskem položaju sam omogočal, pripeljala do teze o »sestopu z oblasti«. Ker je gradil »novo v starem«, kot se je nekoč sam izrazil, je bil v besedah previden. Iz pričevanj njegovih najtesnejših prijateljev in osebnih gradiv je razvidno, da je bil v razmišljanjih večkrat daleč pred tistim, kar je javno govoril, a je vedno čakal, da je dozorel čas, in sistematično usmerjal politični tok v želeno smer. Njegova nazorska usmeritev od druge polovice osemdesetih let bi verjetno najbolj ustrezala definiciji klasične socialdemokracije (prvine tega je sicer mogoče zaznati že v Kavčičevem liberalizmu).

Za zahodne novinarje je Kučan simboliziral najbolj prosvetljeni del socialističnega sveta in Jugoslavije – New York Times ga je označil za »najbolj naprednega komunista na svetu« –, postavljalo pa se jim je vprašanje, podobno kot delu politične alternative v Sloveniji, ali bo zmogel prehod v večstrankarski pluralizem. Tu ni šlo toliko za miselni preskok, ki ga je bil Kučan s svojo širino, znanjem in sposobnostjo analiziranja družbenih razmer zmožen opraviti brez večjih težav, pač pa za operativno izpeljavo ob dokaj konzervativnem trdem jedru partijskega članstva in v nevarnih jugoslovanskih razmerah. Od leta 1986 do večstrankarskih volitev spomladi 1990 je Kučan, sicer s podporo slovenskega političnega vrha in javnosti, nosil glavno breme odgovornosti v odnosih med Slovenijo in federacijo ter s posameznimi republikami, zlasti s Srbijo. S političnimi izkušnjami iz beograjskih let, poznavanjem funkcioniranja jugoslovanskega sistema, mentalitete in osebnega poznanstva z večino politikov mu je na brezkončnih sejah uspevalo amortizirati pritiske na Slovenijo, preprečevati načrte vojaškega vrha o uvedbi izrednih razmer ter varovati proces demokratizacije, ki je potekal v Sloveniji.

Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah, na katerih je bil v drugem krogu neposredno izvoljen za predsednika predsedstva, se je zanj začelo zapleteno obdobje kohabitacije z Demosovo oblastjo. Ko mu je h kandidaturi za članstvo v predsedstvu uspelo pregovoriti dva priljubljena slovenska literata, partizana Cirila Zlobca in univerzitetnega profesorja dr. Matjaža Kmecla, si je znotraj predsedstva zagotovil pomembno podporo. A tudi druga dva člana, ekolog in univerzitetni profesor dr. Dušan Plut ter kmet Ivan Oman, nista opravljala zgolj vloge prenašalcev Demosovih direktiv. To je Kučanu kljub občasnim iskrenjem znotraj predsedstva dalo dovolj trdno pozicijo, da je lahko začel potrpežljivo graditi svojo avtoriteto tudi v novih razmerah in ustvarjati podlago za vsaj minimalni konsenz ob ključnih nacionalnih vprašanjih. V politični shemi, ki je nastala leta 1990, sprva predsedstvu niso pripisovali velike pozornosti in so ga v rivalstvu med institucijami, ki so se borile za čim več pristojnosti – to je tridomno skupščino, izvršnim svetom in Demosom kot nekakšnim strankarskim CK-jem s Pučnikom brez državne funkcije – potiskali na stranski tir. To se je dogajalo, kljub temu da so bili tako predsednik kot člani izvoljeni neposredno in so s tem uživali mnogo večje zaupanje kot strankarski veljaki, predsedstvo pa je bilo po svoji politični sestavi nekakšna odslikava političnih opredelitev slovenskih državljanov. Res pa je predsedstvo po intelektualni moči, kulturnih potencah, življenjskih in deloma tudi političnih izkušnjah in po zdravorazumskosti precej odstopalo od tedanjega političnega povprečja, kar je že samo po sebi povzročalo tenzije. Bilo je tudi vrhovni poveljnik teritorialne obrambe in formalno je tako v izjemnih razmerah imelo velika pooblastila. Kučan si je zlasti prizadeval, da bi presegel Demosovo prvinsko, iz protikomunizma izhajajoče nezaupanje in da bi iz predsedstva naredil osrednjo točko odločanja slovenskega političnega vodstva ter iskanja konsenza o ključnih vprašanjih. V času nestabilnih notranjih razmer, zaostrovanja konflikta s federacijo in nato desetdnevne vojne je postalo zelo pomembno politično obvladovanje ambicioznih ministrov za obrambo in za notranje zadeve, kar je Kučan zmogel izpeljati, a na račun nezadovoljstva znotraj predsedstva. »Bonapartizem malih napoleončkov«, kot je to znal poimenovati France Bučar, je pač imel svojo politično ceno. Kučanova politična sposobnost je ne nazadnje odsevala v geslu Demosovih veljakov: »Ne pojdi h Kučanu, ker te bo prepričal.«

Prva predstavitev knjige Milan Kučan, prvi predsednik

Knjiga Boža Repeta Milan Kučan, prvi predsednik je izšla 6. novembra 2015. Prvi predstavitvi v Cankarjevem domu v Ljubljani, v času Slovenskega knjižnega sejma, so sledile predstavitve po vsej Sloveniji, na večini je poleg avtorja sodeloval tudi Milan Kučan.

Z mačkom Grišo v delovni sobi v Murglah

Predsedniška volilna kampanja 1997

T. i. razširjeno predsedstvo, ki ga je uspelo vzpostaviti Kučanu (predsednik in člani predsedstva, predsednik izvršnega sveta, predsednik skupščine, obrambni, notranji in zunanji minister, občasno tudi član zveznega predsedstva Janez Drnovšek in še kakšen od ministrov), je zagotavljalo strateško, zlasti pa operativno enotnost ob ključnih zadevah, čeprav v formalnem smislu to ni bil predstavniški organ, in če bi se kaj zapletlo, bi se odločitve razlomile na neposredno izvoljenem predsedstvu. Razširjeno predsedstvo je imelo še eno nevidno, a pomembno funkcijo: navajanje novih političnih voditeljev na odgovornost. Oblasti so se navadili zelo hitro, odgovornosti pa precej teže, in še tja v pomlad leta 1991 je pri novih oblasteh opazna nekakšna stara opozicijska drža: »Mi lahko, kar zadeva Jugoslavijo, rečemo in storimo, kar hočemo, saj ima oblast dolžnost, da nas ščiti.« A tiste stare, partijske oblasti ni bilo več, oblast so bili oni, res pa je, da je Kučan s svojim poznavanjem jugoslovanskih razmer in osebnimi stiki bodisi amortiziral ali preprečil marsikatero oholo zaletavost in nepotrebno izzivanje JLA in federalnih oblasti.

Odgovornosti in zasluge za osamosvojitev so bile brez dvoma kolektivne in v operativnem smislu porazdeljene med celotno tedanje politično vodstvo – ne nazadnje Slovenija tudi ni imela, tako kot Hrvaška, predsedniškega sistema. V tem smislu je bilo Kučanovo breme manjše kot v času, ko je bil kot predsednik predsedstva CK ZKS po logiki tedanjega jugoslovanskega sistema odgovoren za vse, kar se je dogajalo v Sloveniji. A pri nekaterih dejanjih je Kučanova vloga gotovo izstopajoča in v tedanjem naboru politikov le stežka zamenljiva.

Med pomembna Kučanova dejanja v času predsednikovanja predsedstvu sodijo spravna slovesnost in prizadevanja za spravo, dogovarjanje o plebiscitu in konsenzualna odločitev slovenskega vodstva za obrambo, s prejšnjimi sistematičnimi pripravami na obrambo in širše na osamosvojitev. Med ključna pa gotovo spadajo pogajanja na Brionih in sprejem Brionske deklaracije, ki sta jo, sicer s težavo, politični vrh in nato skupščina potrdila, ter njegova prizadevanja, da neprijaznim zahodnim diplomatom razloži jugoslovansko situacijo, položaj Slovenije in vzroke za njeno razdruževanje od Jugoslavije, v nadaljevanju pa prizadevanja za mednarodno priznanje. Dilema, ali je bil Kučan v teh procesih bolj strateg ali bolj taktik, je v bistvu irelevantna, saj brez enega in drugega uresničitve teh ciljev ne bi bilo.

Kučan je v prvem predsedniškem mandatu, ki ga je brez težav dobil že v prvem krogu, v političnem in moralnem smislu za večino ljudi predstavljal oporo v novem, zmedenem tranzicijskem času, v katerem so zmagovale brezobzirnost, grabežljivost in tekmovalnost brez enakopravnih pogojev, glavni novi vrednoti pa sta postali uspeh za vsako ceno in dobičkarstvo. Njegov glavni cilj je bil, poleg mednarodne uveljavitve Slovenije, graditev pravne države. Slovenci s tem niso imeli izkušenj, nespoštovanje zakonov in institucij, rušenje pravnega reda je bilo vgrajeno v način življenja še iz jugoslovanskih časov. V takih razmerah ni bilo preprosto niti vzpostavljanje dotlej neznane institucije predsednika države. Šibka osamosvojitvena enotnost je izpuhtela že jeseni 1991, vlada se je zamenjala še pred volitvami, začel se je neusmiljen bolj za interpretacijo še sveže zgodovine.

Po volitvah leta 1992 sta razočarana Janša in desnica kot glavnega krivca za nepoplačane osamosvojitvene zasluge na volitvah obsodila Kučana. Vse skupaj, vključno z namenom uresničiti radikalno lustracijo, za katero pa ni bilo dovolj politične moči, in doživljenjskimi Janševimi zamerami na Kučanov račun zaradi procesa proti četverici, se je združilo v konstrukt o t. i. udbomafiji, na čelu katere naj bi bil Kučan in ki naj bi obvladovala Slovenijo. /.../

Z dovolj gotovosti je mogoče reči, da je Kučan tako v prvem kot drugem predsedniškem mandatu za večino ljudi ostal politična in moralna avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni politični pritisk, ki bi povzročil nove delitve v družbi ali poglobil stare, da pa je bil pri svoji politični dejavnosti ujet v politični tok, ki njegovim idejam dostikrat ni bil naklonjen. Ne nazadnje so ga omejevala tudi predsedniška pooblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu več zaupanja in spoštovanja izkazovali ljudje kot pa politične elite.

Kučan je s prvim predsedniškim mandatom, tudi v dogovoru z družino, sklenil zaključiti aktivno politično kariero. K ponovni kandidaturi ga je spodbudilo več dejavnikov: še vedno turbulentne in negotove politične razmere (pod vplivom dogajanja leta 1993 in kasneje je v intervjuju z Adamom Michnikom uporabil sintagmo o nevarnosti fašizma), blokade pri vstopanju v EU in v Nato, počasno izpolnjevanje kriterijev za vstop, predvsem pa želja, da bi, kot je to opredelil, Slovenci dosegli »tretje nacionalno soglasje«, da bi se torej dogovorili, kaj storiti s sabo in državo po doseženi osamosvojitvi in vstopu v t. i. »evroatlantske« integracije. Verjetno, čeprav o tem ne govori, so bila leta, ob katerih naj bi se politično upokojil, za polnokrvnega politika še prezgodnja doba, spuščati se s predsedniškega položaja v strankarsko politiko pa ni nameraval, kar se je pokazalo tudi ob koncu drugega predsedniškega mandata.

Kučan je drugi mandat opravil korektno in profesionalno v svojem tipičnem intenzivnem tempu tako na notranje- kot zunanjepolitičnem področju. Vstopa v Nato in EU sicer ni dočakal, vendar je bilo ob koncu njegovega mandata to le še vprašanje že določene časovnice. Tudi kot bivši predsednik je agitiral za vstop v integraciji, kar je glede EU logično in razumljivo, kar zadeva Nato, pa so nad osebnim prepričanjem najbrž prevladali državni interesi, kot jih je tedaj videl – večja mednarodna stabilnost Slovenije, ureditev razmer v slovenski vojski, preseganje njene poosamosvojitvene politizacije in podrejanje civilnemu nadzoru ter mednarodnim standardom. Tretjega nacionalnega soglasja ni dočakal; zanj si je prizadeval tudi kot bivši predsednik, tako v času, ko je imel na voljo pisarno, kakor tudi po njenem zaprtju.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.