Še do brezplačne dostave.

ČE OČITNO PREMOREMO SKUPNA PREDNOSTNA MERILA ZA IZBIRANJE – ZAKAJ BI SE MORALNA VODILA SPLOH TRUDILI ISKATI V BIBLIJI?

Skoraj attenboroughovski trenutek z gorilo: ko le ne bi bilo to samo v živalskem vrtu …

Richard Dawkins

MOČ ČUDENJA

Kako nastane znanstvenik

KRATKA LUČ V TEMI

Moje življenje z znanostjo

Prevedla Katja Zakrajšek

Dawkins je postal bojevito protireligiozen pri svojih sedemnajstih. Takrat je nehal zahajati v šolsko kapelo, najbolj ga je motila obsedenost z »grehom«, ki so jo dijakom vcepljali skupaj s pavlovskim prepričanjem, da je vsak človek rojen v grehu, ki ga je podedoval od Adama. Sveti Pavel pač ni vedel za njegov nerodni neobstoj, kot je to duhovito pokomentiral Dawkins. Dawkins močno zagovarja stališče, da je treba otroke učiti o religiji, strastno pa nasprotuje indoktrinaciji otrok v konkretno religijo družbe, v katero so se po naključju rodili.

Dawkinsonovo svetovno slavo je treba pripisati temu, da o znanosti piše zelo kratkočasno, malone zabavno, njegov bojeviti ateizem in norčevanje iz organizirane religije z znanstvenega in filozofskega vidika pa neverjetno vznemirjata javnost.

Vendar se Dawkins ne ozira na nasprotovanje, saj se je odločil za pomembno poslanstvo – približevanje znanosti in sekularnega humanizma čim širšemu krogu ljudi. Redkokdo si upa hoditi po tankem robu med znanstvenim diletantizmom in vzvišeno znanostjo.

Jožica Grgič, Delo

Očitno sem že od mladih nog občudoval svojega očeta ...

Baraza je prijazno dopuščal mojo zagrizeno pomoč pri porivanju svojega vozička.

»ME VESELI, CLINT.« Prijazni kontrolor potnih listov ni mogel vedeti, da Britanci včasih dobimo najprej družinsko ime, potem pa še ime, ki naj bi ga dejansko uporabljali. Meni je bilo od nekdaj namenjeno, da bom Richard, tako kot je bil moj oče vedno John. Na svoje prvo ime, Clinton, sva pozabila, kot so najini starši tudi nameravali. Zame ni bilo nič drugega kot nekakšna nadležna nevšečnost, nekaj, za kar bi raje videl, če ne bi obstajalo (kljub razveseljivi ugotovitvi, da mi to podeljuje enake začetnice, kot jih je imel Charles Robert Darwin). Žal pa nihče ni računal na ameriško Ministrstvo za domovinsko varnost. To se namreč ni zadovoljilo s tem, da nam pregleduje čevlje z detektorjem kovin in omejuje količino zobne paste; določilo je tudi, da mora vsakdo, ki vstopa v Ameriko, potovati pod svojim prvim imenom, natanko tako, kot je to zapisano v potnem listu. Tako sem torej moral nehati biti Richard, kar sem od nekdaj bil, in se preleviti v Clintona R. Dawkinsa, da sem lahko rezerviral vozovnice za Ameriko – in seveda izpolnil tiste velepomembne obrazce, ki od potnika zahtevajo izrecno zanikanje, da vstopa v ZDA zato, da bi z orožjem strmoglavil njihov ustavni red. (»To je edini namen mojega obiska,« se je glasil odgovor britanskega televizijca Gilberta Hardinga; dandanašnji bi taka objestnost človeka drago stala.)

Clinton Richard Dawkins je torej ime na mojem rojstnem listu in v mojem potnem listu, moj oče pa je bil Clinton John. Naključje je hotelo, da ni bil edini C. Dawkins, čigar ime se je znašlo v Timesu, ko se mu je marca 1941 v porodnišnici Eskotene v Nairobiju rodil sin. Drugi je bil častiti Cuthbert Dawkins, anglikanski misijonar, ki pa z njim ni bil v nikakršnem sorodstvu. Moja mati je na svoje presenečenje prejela ploho čestitk od angleških škofov in duhovnikov, ki jih ni poznala, a so prijazno klicali božji blagoslov na njenega prvorojenca. Ni znano, ali so imeli zablodeli blagoslovi, namenjeni Cuthbertovemu sinu, kakšen blagodejen učinek name, vendar je on postal misijonar, tako kot njegov oče, jaz pa biolog, tako kot moj. Moja mati se še danes šali, da so ji mogoče dali napačnega otroka. Na srečo telesna podobnost z mojim očetom ni edino, kar mi potrjuje, da me niso zamenjali in da mi ni bil nikoli usojen cerkveni poklic.
(Moč čudenja, Geni in tropske čelade, str.
13–14)

Moč čudenja

Vsebina

Geni in tropske čelade
Za pratežem po Keniji
Dežela ob jezeru
Orli med gorami
Zbogom, Afrika

V senci salisburyjskega zvonika
»In izteklo se je angleško poletje«
Zvonik ob reki Nene
Zasanjani zvoniki
Vajeniška leta
Sanjski čas na zahodni obali
Računalniška rešitev
Vedenjska slovnica
Nesmrtni gen
Pogled nazaj

VEČKRAT ME VPRAŠAJO, ali me je moje afriško otroštvo pripravilo na poklicno pot biologa; ta pripetljaj s škorpijonom ni edino, kar navaja na misel, da je odgovor nikalen. Obstaja še ena zgodba, ki vodi k istemu sklepu in ob kateri zardevam. Ko smo živeli pri gospe Walter, je blizu njene hiše trop levov uplenil neko žival; nekaj sosedov jih je šlo gledat in so ponudili, da s sabo vzamejo še vse nas. Odpravili smo se v avtu za safari in se na deset sežnjev približali kraju, kjer je nekaj levov trgalo plen, drugi pa so poležavali naokrog, kot da so se že preveč najedli. Odrasli v vozilu so prekipevali od vznemirjenja in občudovanja. Midva z Williamom Walterjem pa sva, kot mi je mati pozneje povedala, čepela na tleh, vsa zaverovana v svoje avtomobilčke, jih potiskala naokrog in jih spremljala z »brum brum«. Na leve sva se požvižgala, čeprav so nama odrasli večkrat poskusili zbuditi zanimanje zanje. Pomanjkanje zoološke radovednosti sem menda nadoknadil z družabnostjo do ljudi. Moja mati pravi, da sem bil izredno priljuden in se nisem prav nič bal tujcev; zgodaj sem spregovoril in vzljubil besede. In čeprav nisem bil ravno bleščeč naravoslovec, sem bil menda že v rani mladosti skeptik. Za božič leta 1942 se je neki mož, ki mu je bilo ime Sam, preoblekel v Božička in v hiši gospe Walter pripravil zabavo za otroke. Menda je preslepil prav vse otroke in se končno poslovil med radostnim mahanjem in ho-ho-ho-jem. Brž ko je odnesel pete, sem dvignil pogled in na vsesplošno zgroženost lahkotno oznanil: »Sama ni več!«
(Moč čudenja, Za pratežem v Keniji, str. 43–44)

NIKAKOR MI NE GRE V GLAVO, kako so lahko ljudje tako kruti, a vsi smo bili bolj ali manj kruti; vsaj s tem, da zadeve nismo ustavili. Kako smo mogli biti tako brez kančka sočutja? V romanu Aldousa Huxleyja Slepec v Gazi je prizor, v katerem se možje s sramom in osuplostjo spominjajo, kako so v spalnici svoje nekdanje šole ustrahovali podobnega grdega račka. Ta krivda, ki jo čutim in ki jo domnevno čutijo vsi moji prijatelji s Chafyn Grova, ki se spominjajo teh dogodkov, nemara vsaj malce pomaga razumeti, kako so mogli stražarji v koncentracijskih taboriščih početi, kar so počeli. Bi lahko gestapo predstavljal nekakšen odrasel podaljšek psihološke poteze, ki je pri otrocih običajna in iz katere se razvije odrasla psihopatija? To je najbrž preveč popreproščeno, vendar moj odrasli jaz ostaja zbegan. Težava ni bila v tem, da bi mi manjkalo sočutja. Doktor Dolittle me je naučil sočustvovati z ne-človeškimi živalmi v tolikšni meri, da bi se večini zdelo pretirano. Ko mi je bilo približno devet let, sva z babico v Mullionu šla s čolnom lovit ribe in po nesreči sem ujel skušo. Takoj mi je je bilo strašno žal in hotel sem jo vreči nazaj. Ker tega nisem smel, sem planil v jok. Babica je bila prijazna in me je poskusila potolažiti, ni pa bila tako zelo prijazna, da bi mi dovolila ubogo živalco vreči nazaj v vodo.
(Moč čudenja, V senci salisburyjskega zvonika, str. 100–101)

Bi lahko gestapo predstavljal nekakšen odrasel podaljšek psihološke poteze, ki je pri otrocih običajna in iz katere se razvije odrasla psihopatija?

BIL SEM TUDI BREZUPEN PRI ŠPORTNIH IGRAH, vendar pa je šola imela igrišče za skvoš in ta me je obsedel. Pravzaprav nisem užival v tem, da bi skušal premagati nasprotnika. Preprosto sem rad sam zase odbijal žogico v zid in preizkušal, koliko časa zdržim. Med šolskimi počitnicami sem trpel odtegnitvene simptome – pogrešal sem odmevajoči tlesk žoge ob zid in vonj po črni gumi – in nenehoma sem sanjal, kako bi kje na kmetiji postavil improvizirano igrišče za skvoš, mogoče v opuščenem svinjaku. Ko sem se vrnil na Chafyn Grove, sem z galerije gledal igre skvoša in čakal, da so se končale, tako da sem lahko smuknil dol in vadil sam zase. Nekoč – bilo mi je kakih enajst let – je bil na galeriji tudi eden od učiteljev. Potegnil si me je v naročje in mi potisnil roko v kratke hlačke. Samo malo me je otipal, vendar je bilo izjemno neprijetno (kremastrov refleks ni boleč, vendar te ob njem spreleti zoprn srh, skoraj hujši od bolečine) in tudi sram me je bilo. Brž ko sem se mu mogel izviti iz naročja, sem tekel povedat prijateljem; mnogi so imeli z njim enako izkušnjo. Ne verjamem, da je komu od nas povzročila trajno škodo, on pa se je nekaj let pozneje ubil. Po vzdušju pri jutranjih molitvah smo že vedeli, da je nekaj narobe, še preden je Gallows oznanil mračno novico; ena od učiteljic je jokala. Mnogo let pozneje je v Oxfordu pri večerji v New Collegeu poleg mene sedel zajeten škof. Prepoznal sem njegovo ime. Bil je kurat cerkve sv. Marka (takrat ga je bilo mnogo manj skupaj), kamor je ves Chafyn Grove ob nedeljah v gosjem redu odkorakal k jutranjicam, in očitno je bil na tekočem z govoricami. Povedal mi je, da je bila tista učiteljica brezupno zaljubljena v pedofilskega učitelja, ki se je ubil. Nihče od nas ni nikoli ničesar zaslutil.
(Moč čudenja,
V senci salisburyjskega zvonika, str. 102–103)

ZNANO JE, DA JE MED ŠOLARJI PRITISK VRSTNIKOV zelo močna sila. Jaz in mnogi od mojih tovarišev smo mu neslavno podlegli. V vsem, kar smo počeli, nas je gnal predvsem vrstniški pritisk. Hoteli smo, da bi nas naši tovariši, še zlasti vplivni naravni vodje med nami, sprejemali; in vse do mojega zadnjega leta na Oundlu so se moji vrstniki nagibali k antiintelektualizmu. Moral si se pretvarjati, da delaš manj trdo, kot si delal v resnici. Prirojene sposobnosti so spoštovali; trdega dela pa ne. Enako je bilo na športnem igrišču. Tako ali tako so športnike občudovali bolj od dobrih učencev. Če pa si odličnost v športu lahko dosegel brez treninga, je bilo še toliko bolje. Zakaj prirojeno sposobnost bolj občudujemo kot garaštvo? Mar ne bi moralo biti ravno obratno? Evolucijski psihologi bi morda o tem imeli kaj zanimivega povedati.

Toda toliko izgubljenih priložnosti! Bila so vsakovrstna društva in krožki, ki bi se jim lahko s pridom pridružil. Bil je observatorij s teleskopom – mogoče darilom nekdanjega gojenca –, a se mu nisem nikoli niti približal. Zakaj ne? Zdaj bi bil presrečen, če bi to lahko naredil, če bi me poučeval podkovan astronom z resničnim teleskopom, ki mi ga ne bi bilo treba samemu postavljati. Včasih mislim, da je šolska doba predragocena, da bi jo zapravljali za najstnike. Morda bi morali predani učitelji, namesto da mečejo bisere pujskom, dobiti priložnost, da bi učili ljudi, ki bi bili dovolj zreli, da bi jih znali ceniti.
(Moč čudenja, Zvonik ob reki Nene, str. 129–130)

Morda bi morali predani učitelji, namesto da mečejo bisere pujskom, dobiti priložnost, da bi učili ljudi, ki bi bili dovolj zreli, da bi jih znali ceniti.

KO GOVORIM O RADIKALNI POLITIKI IN LJUDEH ULICE, se spomnim na nekaj, kar zgovorno priča o preobratu v družbenih običajih. Šel sem po Telegraph Avenue, središču berkeleyjske kulture korald, kadila in marihuane. Pred mano je hodil mladenič, oblečen kot pristen otrok cvetja. Vsakokrat, ko je mimo njega v nasprotni smeri prišla mlada ženska, je stegnil roko in jo uščipnil v dojko. Nobena ga ni oklofutala ali zakričala: »Nadlegovanje!« Preprosto so šle dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. In on je ponovil isto z naslednjo. Dandanes se mi zdi to skoraj nemogoče verjeti, vendar se tega zelo živo spominjam. Njegovo vedenje ni delovalo posebej pohotno in mlade ženske ga očitno niso dojemale kot geste šovinističnega prasca. Zdelo se je, da to spada k hipijevstvu, k sproščenemu vzdušju miru in ljubezni v San Franciscu v šestdesetih letih. Zelo me veseli, da so se stvari spremenile. Današnji vrstniki tistega mladeniča in deklet, ki jih je nadlegoval (kot bi morali reči danes), ljudje njune starosti in družbenega položaja, bi bili med najbolj ogorčenimi nad vedenjem, ki je bilo tedaj normalno za tisto starost, družbeni razred in politično prepričanje.
(Moč čudenja, Sanjski čas na zahodni obali, str. 203)

Sebični gen z izvirno naslovnico Desmonda Morrisa (Oxford University Press, 1976).

SEBIČNI GEN SEM NAPISAL v vročičnem izbruhu ustvarjalnosti. Ko sem imel napisana tri ali štiri poglavja, sem se s prijateljem Desmondom Morrisom začel pogovarjati o objavi. Desmond, ki je bil sam knjižna legenda, mi je uredil srečanje s Tomom Maschlerjem, starosto londonskih založnikov. Z g. Maschlerjem sem se sestal v njegovi sobi z visokim stropom, prepolni knjig, na založbi Jonathan Cape v Londonu. Prebral je moja poglavja in bila so mu všeč, vendar mi je prigovarjal, naj spremenim naslov. »Sebični,« mi je pojasnil, »je negativna beseda.« Zakaj ne Nesmrtni gen? Zdaj mislim, da je imel zelo verjetno prav. Ne spominjam se več, zakaj nisem sledil njegovemu nasvetu. Mislim, da bi mu moral.

Kakorkoli že, z njim se nisem dogovarjal dalje, ker so mi zadevo s precejšnjo silo iztrgali iz rok. Nekega dne mi je pri kosilu v New Collegeu Roger (zdaj sir Roger) Elliott, profesor teoretske fizike na Oxfordu, rekel, da je slišal, da pišem knjigo, in me povprašal po njej. Naneslo je, da je bil član predstavniškega sveta založbe Oxford University Press, in o stvari je obvestil Michaela Rodgersa, zadevnega urednika pri tej prastari založbi. Michael mi je pisal in me prosil, ali lahko vidi moja poglavja. Poslal sem mu jih.

In potem je izbruhnil vihar – začenši z njegovim značilnim bučnim glasom po telefonu. »Prebral sem vaša poglavja. Od takrat nisem več spal. TO KNJIGO MORAM DOBITI!« No, mogoče bi se kdo lahko uprl tovrstnemu prepričevanju, jaz se mu nisem mogel. Očitno je bilo, da je Michael pravi založnik zame. Podpisal sem pogodbo in se s podvojeno vnemo lotil dela, da bi dokončal knjigo.

Danes mi gre le težko v račun, kako smo vsi skupaj prenašali tegobe pisanja v času pred računalniškimi urejevalniki besedil. Domala vsak stavek, ki ga napišem, potem popravljam, se igram z njim, ga preurejam, črtam in predelujem. Svoje pisanje obsedeno znova prebiram; spet in spet gre skozi nekakšno darvinistično sito in pri tem, upam in verjamem, postaja čedalje boljše. Celo ko prvikrat tipkam kakšen stavek, izbrišem in spremenim vsaj polovico besed, še preden sploh postavim piko. Od nekdaj sem delal tako. Toda medtem ko računalnik po naravi ustreza takemu načinu dela, besedilo pa po vsem tem popravljanju ostane čisto, je bil na pisalnem stroju rezultat prava zmešnjava. Škarje in lepilni trak sta mi bila enako pomembni orodji kakor pisalni stroj. Naraščajoči tipkopis Sebičnega gena je bil prepoln izbrisov z xxxxxxx, na roko napisanih vrivkov, besed, ki sem jih obkrožil in s puščico premaknil drugam, papirnatih trakov, nič kaj elegantno prilepljenih na rob ali dno strani. Človek bi si mislil, da k pisanju knjige nujno spada zmožnost brati za samim sabo. Če delaš na papirju, je to menda nemogoča naloga. In vendar, po uvedbi računalniških urejevalnikov besedil ni opaziti kakšnega splošnega izboljšanja sloga. Skrivnostno. Zakaj ne?
(Moč čudenja, Nesmrtni gen, str. 266–268

Svoje pisanje obsedeno znova prebiram; spet in spet gre skozi nekakšno darvinistično sito in pri tem, upam in verjamem, postaja čedalje boljše. Celo ko prvikrat tipkam kakšen stavek, izbrišem in spremenim vsaj polovico besed, še preden sploh postavim piko.

SLAVJE. Gostje se zbirajo v obednici New Collegea za večerjo ob moji sedemdesetletnici.

PRVA LETA, KO SEM DELAL NA NEW COLLEGEU, so bili naši študentje vsi po vrsti moški. Leta 1974 smo člani kolidža, ki smo hoteli sprejeti ženske, za las zgrešili dvotretjinsko večino, ki bi jo potrebovali za to. Del nasprotovanja je temeljil na odkriti mizoginiji. Najbolj obžalovanja vredni primeri so zdaj na srečo preteklost in zato ni potrebe, da bi tu obnavljal grozne argumente njenih predstavnikov. V zadovoljstvo mi je bilo, da mi je na srečanju kolidža uspelo z uporabo statistike potolči nekaj najbolj vnebovpijočih trditev o znanstvenih sposobnostih žensk.

Pravzaprav smo prvo glasovanje leta 1974 dobili: spremenili smo statut in dopustili možnost sprejemanja žensk. Toda to zmago smo morali v tipičnem parlamentarnem manevru kupiti s popuščanjem: privolili smo, da bomo imeli v naslednjem semestru ločeno glasovanje o dejanskem sprejemanju dodiplomskih študentk. Domnevali smo, da se bo tudi drugo glasovanje izšlo nam v prid, a smo se ušteli. Morda so tisti nasprotniki, ki so izpogajali kompromis, bistro predvideli, da bo član, čigar glas bi nagnil tehtnico na našo stran, takrat na študijskem dopustu v Ameriki; ne vem. Posledica pa je bila ta, da New College začuda ni bil med prvimi petimi moškimi kolidži, ki so začeli sprejemati ženske, čeprav smo bili med prvimi, ki so spremenili statut, da bi to lahko storili (moj kolidž pa je bil tudi prvi, kjer se je o tem uradno razpravljalo, že dolgo pred mojim časom). Zadnji korak nam je uspelo narediti šele leta 1979, hkrati z večino drugih oxfordskih kolidžev. Toda čeprav leta 1974 še nismo mogli sprejemati študentk, je sprememba statuta pomenila, da smo lahko volili ženske članice kolidža. Žal je prva ženska, ki smo jo izvolili in ki je bila sicer ugledna znanstvenica, sama kazala veliko mizoginije ter ni marala študentk in mlajših sodelavk (kot sem izvedel od ene od slednjih, ki je postala moja dobra prijateljica). Pri poznejših glasovanjih smo imeli srečnejšo roko in zdaj je New College cvetoča skupnost žensk in moških, z vsemi prednostmi, ki jih to prinaša.
(Kratka luč v temi, Naj doni zgodba o donih, str. 21)  

V zadovoljstvo mi je bilo, da mi je na srečanju kolidža uspelo z uporabo statistike potolči nekaj najbolj vnebovpijočih trditev o znanstvenih sposobnostih žensk.

NOSIM IZKLJUČNO KRAVATE, ki jih ročno poslika moja vsestransko nadarjena žena Lalla, vse z živalskimi motivi po njenih lastnih zamislih. Med njimi so pingvini, zebre, impale, kameleoni, škrlatni ibisi, pasavci, živi listi, dimasti leopardi in … svinje bradavičarke. Za slednjo kravato moram priznati, da je doživela ostro grajo na visoki ravni in nikakor ni bila deležna kraljevske odobritve. Nadel sem si jo, ko sem bil kot eden od vrtoglavo pisane druščine približno dvanajstih gostov povabljen h kraljici na kosilo v Buckinghamski palači, ki jih prireja enkrat tedensko: med navzočimi so bili (za mizo) direktor Nacionalne galerije, kapetan avstralske ragbijske ekipe, čigar ›postavo in držo‹ si lahko predstavljate, elegantna balerina (zanjo velja enako), najvidnejši musliman v Veliki Britaniji ter (pod mizo) vsaj šest korgijev. Njenega veličanstva je bila sama očarljivost, moja kravata z bradavičarkami pa mu vendarle ni bila pogodu: »Zakaj imate na kravati tako grde živali?« Glede na to, da sem odgovor stresel iz rokava, niti ni bil tako slab (oprostite mi samohvalo): »Ma’m, če so te živali tako grde, koliko več umetnosti je treba, da nastane tako lepa kravata?« Pravzaprav se mi zdi občudovanja vredno, da se kraljica v pogovoru ne omejuje na prazno politesse, temveč svoje goste dovolj spoštuje, da jim pove, kaj si zares misli. Kar zadeva svinje bradavičarke, se moj estetski čut strinja z njenim: res so grde. Toda na njihovem teku z navpično dvignjenim repom je nekaj lahkotno brezskrbnega: to ni ravno šarm in prav gotovo ne lepota, vendar iz njih veje prešerna razigranost, zaradi katere jih prav rad vidim. In kravata je res imenitna. Upam, da bi se kraljica po premisleku strinjala z mano.
(Kratka luč v temi, Zgodba udeleženca konferenc, str. 103–104)   

Na podelitvi častnega doktorata Open University sem se predstavil v kravati z zebrami.

MOJE ZALOŽBE SO DOBRO POSKRBELE ZAME – v skoraj štiridesetih letih nobena od mojih dvanajstih knjig v angleščini ni pošla –, in zato je morda nekoliko presenetljivo, da sem jih toliko zamenjal: to so Oxford University Press, W. H. Freeman, Longman, Penguin,Weidenfeld in Random House v Veliki Britaniji ter prav tako dolg seznam različnih založb v Ameriki. Za to promiskuitetno skakanje čez plot ni enega samega razloga. Začelo se je zaradi svojega nasprotja, iz zvestobe: zvestobe uredniku, Michaelu Rodgersu, ki je z vrtoglavo naglico menjal službe, kot je v svetu založništva precej običajno.
/.../
NEKA ŠPANSKA IZDAJA (knjigo bom zamolčal) je bila tako slaba, da so se kar trije govorci španščine ločeno obrnili name in mi rekli, da bi jo bilo treba umakniti. Angleške fraze so bile prevedene dobesedno, podobno, kot je stavek »He gave her a ring« [Telefoniral ji je] iz nekega angleškega romana v danskem prevodu bojda postal »Dal ji je prstan«. To z danskim prevodom je morda urbana legenda, drži pa, da je v primeru mojega španskega prevoda izraz ›with a vengeance‹ (ki pomeni ›še močneje kot prej‹) postal ›con una venganza‹, kar, kot so mi zatrdili, pomeni dobesedno ›z maščevanjem‹ in nima nikakršne zveze s pomenom angleške fraze. To je samo eden od mnogih primerov. Je tudi eden od (prav tako mnogih) razlogov, da je računalniško prevajanje tako zahtevna naloga. Prevajalec ne potrebuje samo besednjaka, temveč tudi seznam stalnih besednih zvez, kot je ›with a vengeance‹, ter celo tabelo klišejev, kot je ›at the end of the day‹ (kar pomeni enako kot še en kliše, ›when all’s said and done‹) [›konec koncev‹; dobesedno ›na koncu dneva‹ in ›ko je vse rečeno in storjeno‹]. Mar ni jezik fascinanten?
(Kratka luč v temi
, Kdor je našel založbo, je našel nekaj dobrega, str. 151, 153)

NEKOČ SO NAJU Z DAVIDOM [Attenboroughom] skupaj intervjuvali za časopis Guardian. Ne spomnim se več, za kaj je šlo: morda za kakšno serijo dvojnih intervjujev. Pred intervjujem so fotografu naročili, naj naju skupaj slika. V ta namen sva sedela na Davidovem vrtu in se pogovarjala, fotograf pa je škljocal. To je bil čudovit pogovor. Po previdni oceni sva se petindevetdeset odstotkov časa oba na glas krohotala in fotograf je gotovo naredil čez sto fotografij. In katero so izbrali slikovni uredniki? Fotografijo, na kateri se gledava kot poklicna boksarja, z brado, porinjeno naprej v klasičnem primatskem razkazovanju agresivnosti, kakor da se bova ravnokar stepla. Res so se morali krepko potruditi, da so med vsaj stotimi nasmejanimi in prijateljskimi prizori našli to eno samcato mrko podobo. No, to vam je novinarstvo! Morda je bilo tedaj v modi, da si bil ›udaren‹.

Lalla me je spomnila na novinarja Sunday Timesa (ime bom zamolčal), ki me je prišel intervjuvat na dom. Lalla je medtem delala v zgornjem nadstropju in je iz sobe, v kateri je potekal intervju, slišala skoraj neprestan prijateljski smeh. Ko pa je intervju izšel, se je prvi stavek glasil: »Težava z Richardom Dawkinsom je v tem, da nima nikakršnega smisla za humor.« Saj razumete, ateist je in ateisti, to je znano, nimajo nikakršnega smisla za humor. (V resnici je najbrž ta novinar tudi sam ateist, tako kot večina njegovih sodelavcev pri tem časopisu: tega samo ne povejo na glas.) Bog ne daj, da bi dopustili, da se javni obraz ateizma smehlja in smeje: ne, za vsako ceno je treba ohranjati zaščitni znak – renčečo grimaso.
(Kratka luč v temi
, Kdor je našel založbo, je našel nekaj dobrega, str. 169–170)

Kratka luč v temi

Vsebina

Prazničen pogled v preteklost
Naj doni zgodba o donih
Modrost džungle
Pojdi k osi, lenuh
Zgodba udeleženca konferenc
Božična predavanja
Otoki blaženih
Kdor je našel založbo, je našel nekaj dobrega
Televizija
Debate in soočenja
Katedra za javno razumevanje znanosti
Razpletanje niti z znanstvenikovih statev
Taksi teorija o evoluciji
Širjenje fenotipa
Delovanje na daljavo
Ponovno odkrivanje organizma: potniki in slepi
potniki
Po
Razširjenem fenotipu
Omejitve popolnosti
Darvinistični inženir v učilnici
›Genska knjiga mrtvih‹ in vrste kot ›povprečevalni računalniki‹
Evolucija v pikslih
Evolucija evolvabilnosti
Kalejdoskopski embrii
Členomorfi
Sodelovalni gen
Univerzalni darvinizem
Memi
Kitajska džunka in telefončki
Modeli sveta
Argument iz osebne nejevere
Bog kot zabloda
Krog se sklene

Bog ne daj, da bi dopustili, da se javni obraz ateizma smehlja in smeje: ne, za vsako ceno je treba ohranjati zaščitni znak – renčečo grimaso.

Z RUSSLLOM SVA DOSLEJ POSNELA že enajst ur dokumentarcev za pet različnih oddaj na Channel Four. Prva je bila o religiji; na sporedu je bila leta 2006 pod naslovom Korenina vsega zla?. Naslov mi nikakor ni bil po volji, vendar je Channel Four popustil samo toliko, da so dodali vprašaj. Nič ni namreč samo po sebi korenina vsega zla, čeprav gre to religiji, ko ujame svoj ritem, precej dobro od rok.

Proračun za film je bil očitno kar zajeten, saj je celotna ekipa odpotovala v Ameriko pa tudi v Jeruzalem in Lurd. Lurd nam je služil kot spomenik človeške lahkovernosti – lahkovernosti, ki se pri bolnikih nemara porodi iz obupa, in iz katere smo se blago ponorčevali. /.../

Russell me je spodbujal, naj v pogovorih z romarji v Lurdu prikrijem svoj skepticizem in jih preprosto pustim govoriti. Intervju sem imel tudi s tamkajšnjim katoliškim duhovnikom. Videti je bilo, da sam ne verjame v čudežne ozdravitve, vendar tudi – in to je tako značilno za religiozni um –, da mu niti ni mar, ali so resnične ali ne. Zadoščalo mu je, da romarji verjamejo, da bi lahko ozdraveli, in da jih to tolaži. Zanj je bil pravi čudež vera romarjev; zame bi moral pravi čudež vključevati tudi ozdravitev (če že ne tega, da bi komu ponovno zrasel amputirani ud), in kot sem izpostavil – ne da bi ga to kakorkoli ganilo –, statistično gledano v Lurdu ne ozdravi nič več ljudi, kot bi to pričakovali po naključju.

V vseh filmih, pri katerih sva sodelovala, me je Russell nagovarjal, da naj med intervjuvanjem kreacionistov in njim podobnih ostanem vljudno tiho. Tako jim pustiš, da si sami izkopljejo jamo.
/.../
Še teže se jim je bilo upirati v nekaterih intervjujih za film
Korenina vsega zla?, pri katerih sem se znašel iz oči v oči z resnično neprijetnimi ljudmi, kot je denimo Ted Haggard s svojim renčečim nasmehom. Večino snemanja v Ameriki smo opravili v Colorado Springsu, ker je postal leglo krščanske prenove, ›Vrt bogov‹ v predgorju Skalnih gora prav blizu mesta pa je dal nekaj veličastnih prizorišč za moje nagovore v kamero, recimo za prizor o metafori ›gore Neverjetno‹. Cele četrti novih (in pustih, kar je za Ameriko presenetljivo) hiš v Colorado Springsu so postale de facto fundamentalistični geti; enega smo obiskali, da smo posneli prijetno a naivno mlado družino, katere člani so bili zvesti pripadniki velikanskega občestva ›pastorja Teda‹.

Ted Haggard je bil majhen mož v veliki cerkvi (›bil‹, kajti po tistem je padel v nemilost; v razloge se tu ne bom spuščal, ker škodoželjnost ni moj slog). Osuplo smo opazovali, kako so se njegove ovčice v limuzinah in kamionih zgrinjale na velikansko parkirišče, oklepajoč se svojih biblij in molitvenikov. Še bolj osuplo smo poslušali, kako je iz ogromnih zvočnikov bobnel verski rock, ljudje pa so poplesavali gor in dol po ladji ter dvigali roke v nebo z blaženim izrazom na obrazih, zadetih od vere. Končno je na oder prikoračil sam pastor Ted, se volčje zarežal in začel štirinajsttisočglavo občestvo nagovarjati, naj v krotkem zboru recitira besedo ›pokorščina‹. ›Pokorščina‹. Ko smo po obredu začeli z intervjujem, me je pozdravil tako, da me je objel čez rame. Zdel se je kar malo polaskan, ko sem njegov obred primerjal z »nürnberškim shodom, na kakršnega bi bil lahko ponosen sam Goebbels«, a če naj bom pošten do njega, je povsem mogoče, da ni nikoli slišal niti za Nürnberg niti za Josepha Goebbelsa. Stvari so se grdo zasukale šele takrat, ko sem pod vprašaj postavil njegovo razumevanje evolucije. A naj so se zasukale še tako grdo, nič ni moglo do živega njegovemu zverinsko režečemu izrazu.  
(Kratka luč v temi, Televizija, str. 227–228)

Za film Korenina vsega zla? sva z Russllom [Barnesom] obiskala Lurd in Jeruzalem, kjer sem si za obisk Zahodnega zidu nadel obvezni klobuk.

»A kdaj si videl psa, da bolhe bi slavil?« Skromen izbor izmed več kot dvajsetih verskih knjig, ki so nastale kot odziv na mojo knjigo Bog kot zabloda – in med temi bolhami je tudi ›pes‹.

Zakaj se ne bi oprli kar neposredno na svoj moralni duh časa, brez svetopisemskega ovinka?

V OBEH ZAVEZAH, STARI IN NOVI, najdemo tako dobre kot odbijajoče vrstice. Potrebujemo pa nekakšno merilo za odločanje, katere vrstice so dobre in katere slabe. Da bi se izognili krožnemu sklepanju, to merilo kajpak ne sme izvirati iz Svetega pisma, temveč iz kakšnega drugega vira. Tega, od kod prihajajo naša poglavitna merila moralnosti, ni lahko rekonstruirati, vendar o njih jasno priča to, kar imenujem ›spremenljivi moralni duh časa‹. Mi, ki živimo danes, smo moralisti 21. stoletja, neizbrisno zaznamovani z vrednotami 21. stoletja. Če bi se nam pri večerji ali v spletni klepetalnici pridružili misleci 19. stoletja, bi nas celo najnaprednejši med njimi – možje, kot so bili T. H. Huxley, Charles Darwin in Abraham Lincoln – šokirali s svojim rasizmom in seksizmom. Tako za Huxleyja kot za Lincolna je bilo samoumevno, da so črnci manjvredni; številni ustanovni očetje ZDA so imeli sužnje. Večina demokratičnih držav na svetu je volilno pravico žensk uvedla šele v dvajsetih letih 20. stoletja: Francija leta 1944, Italija leta 1946, Grčija leta 1952 in Švica leta 1971 – ob tej letnici človeku zapre sapo. Nepredstavljivo je, da se je med raznimi utemeljitvami proti volilni pravici žensk znašla tudi tale: »Po njej ni potrebe, ker ženske tako ali tako volijo obenem s svojimi možmi.« Moralni duh časa se nezadržno giblje v eno smer, tako da celo najnaprednejši misleci 19. stoletja večinoma zaostajajo za najmanj naprednimi misleci 21. stoletja. Tisto, na podlagi česar izbiramo, kaj v Bibliji nam ustreza, in se odločamo, da je ta vrstica slaba in ona dobra, so merila omikanega govora v 21. stoletju. In če očitno premoremo skupna prednostna merila za izbiranje – zakaj bi se moralna vodila sploh trudili iskati v Bibliji? Zakaj se ne bi oprli kar neposredno na svoj moralni duh časa, brez svetopisemskega ovinka?
(Kratka luč v temi, Razpletanje niti z znanstvenikovih statev, str. 441)

Nepredstavljivo je, da se je med raznimi utemeljitvami proti volilni pravici žensk znašla tudi tale: »Po njej ni potrebe, ker ženske tako ali tako volijo obenem s svojimi možmi.«

Pri Modrijanu so pred avtobiografskima deloma Moč čudenja in Kratka luč v temi izšle knjige Bog kot zabloda (2007, 2016), Razpletanje mavrice (2009), Največja predstava na zemlji (2010) in Čudoviti svet (2012).

Pogovor z ameriškim fizikom in romanopiscem Alanom Lightmanom. Pri Modrijanu smo objavili prevoda njegovih romanov Einsteinove sanje in gospod b.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.