Še 55 € do brezplačne dostave

O BOG, KAKO SEM BILA NEUMNA, TO JE NARAVNOST NEVERJETNO

NJIMA JE LAHKO, KO PA JIMA ZJUTRAJ NI TREBA V SLUŽBO

Moj mož, pesnik

Gorana sem spoznala na nekem pesniškem festivalu. Lasje so mu ravno začeli siveti, zdaj je že popolnoma osivel. Mislim, da meni, da je to njegov »novi seksapil«, tako mi je enkrat sam rekel. To naj bi bila šala, vendar mislim, da je prepričan v svoj prav. Hotela sem ga vprašati, ali so njegovi razredčeni lasje in skalp, ki po barvi in lesku spominjajo na stopljeni in znova strjeni vosek, tudi del njegovega »novega seksapila«, a sem se raje zadržala, ker ne prenese prav nobene kritike. Takoj se razjezi, in kadar se jezi, začne žaliti, kar traja dneve, vse dokler ne narediš česa ponižnega, da bi to neznosnost prekinil, denimo »po čistem naključju« zrecitiraš katerega od njegovih verzov.

Pred kratkim je bil sila jezen name, ker nisem hotela prebrati pesmi, ki jih je napisal prejšnjo noč.

»Zdajle nimam časa, jutri bom,« sem mu rekla.

»Za tri pesmi nimaš časa, ali kaj?« Začutila sem bes v njegovem glasu in obžalovala, ker sem ga zavrnila. A bilo je že prepozno. Kar bi rekla, bi bilo narobe. Zato sem samo molčala.

»Pusti me, pojdi se piflat,« mi je pred nosom zaloputnil vrata. »Piflaj se« mi reče vsakič, ko delam priprave za naslednji dan pouka. Češ, če bi zgodovino v resnici poznala, se mi za pouk ne bi bilo treba pripravljati. »Kdor zna, pač zna,« mi je enkrat rekel in se mi nesramno zazrl v oči.

Rumena Bužarovska, MOJ MOŽ

Prevedel Aleš Mustar

nagrada Eda Budiše (Istra, Hrvaška), 2017

Njegovih pesmi v resnici nisem marala brati in še manj poslušati, včasih me je izpostavljal tudi tovrstnemu mučenju. Ko sva bila še zaljubljena in še nisva imela otrok, mi je, potem ko sva po ljubljenju obležala vsa zadihana in prepotena, na ušesa šepetal verze. Verzi so bili vedno o kakšnih rožah, o orhidejah – ker so ga spominjali na pičko – o južnih vetrovih, morjih, omenjal je tudi nekatere eksotične začimbe in snovi, kot sta cimet in žamet. Nekaj v smislu, da imam okus po cimetu, da je moja koža kot žamet ali da moji lasje dišijo po morju, kar vem, da ne drži, saj mi je moja mama enkrat priznala, da smrdijo. Ne glede na vse pa so me v takšnih trenutkih njegove tovrstne besede neizmerno vzburjale. Znova sem se razgrela in se hotela še enkrat ljubiti z njim, čeprav on še enkrat največkrat ni mogel, zato sem si morala, da bi se spet vzburila, izrečene besede in podobe ponavljati.

Zdaj hvala bogu tega ne počne več. Njegova poezija se mi je že toliko zagabila, da enega samega verza ne morem več prebrati, kaj šele, da bi poslušala njegovo recitiranje. To moram na žalost hočeš nočeš prenašati, saj je Goran, kot rečeno, nagle jeze, sebe in otrok pa ne morem izpostavljati najinemu konfliktu. Odkar nimava tako pogosto spolnih odnosov, mi pesmi ne daje več, da bi jih prebrala, ampak jih bere na glas sam. Ko sem ga gledala, kako stoji sredi dnevne sobe, pod močno svetlobo lestenca, ki je poudarjala njegov nos v obliki paprike in nečisto polt na obrazu, sem počasi začenjala razumeti, da njegova poezija pravzaprav ni kaj dosti prida. Pogosto se osredotoča le na to, kako on pesni. Mislim, da ga to resnično vzburja. Tudi spolno. To je en primerek:

Kot jesen
prinaša vonjave
kot kapljice dežja v očeh
raztopljene besede
ustvarjajo
to mojo pesem.

Morda to ni ravno najboljši primer, toda samo to pesem znam na pamet, ker zadnje verze »besede ustvarjajo to mojo pesem« včasih »naključno« uporabim, da bi se nehal jeziti name. Nekako jih zapojem, kar mu še posebej laska, saj si že od nekdaj želi, da bi kak glasbenik njegove verze prelil v melodijo. Ne razume, da to ni mogoče, ker v njegovih pesmih ni ritma in pogosto tudi smisla ne. Gre za puhle stavke, ki so brez vsakega reda nametani v različne verze, da bi kak neuk človek, ko naleti na eksotično besedo, kot sta recimo cimet in žamet, pomislil, da gre za kaj izjemnega. Tudi sama sem nasedala takšnim trikom, ko sem bila mlada in neumna.

O bog, kako sem bila neumna, to je naravnost neverjetno. Tega si preprosto ne morem odpustiti. Hotela sem povedati, kako sva se spoznala. Kot rečeno, se je to zgodilo na nekem pesniškem festivalu, na katerem sem sodelovala kot prevajalka. Preden sem začela poučevati zgodovino, sem namreč prevajala, da bi kaj zaslužila. V salonu velikega hotela, v katerem so bili nastanjeni pesniki in prevajalci, smo se nekega večera vsi zbrali in prepevali. Zdaj vem, da so se vsi ti pisunčki delali sila pomembne. Hoteli so pokazati, da ne znajo samo pisati poezije, da niso le rahločutne duše, ampak se spoznajo tudi na ljudsko glasbo, in da nimajo le posluha, marveč znajo tudi peti. Takrat se je pokazal naš Goran. Večeru primerno je bil oblečen v belo, z narodnimi motivi izvezeno srajco. Priznati moram, da mu je lepo pristajala. Roko na srce, Goran je bil zelo postaven. Če dobro pomislim, sem se prav zaradi tega zaljubila vanj. Kakšne prsne mišice je imel in kako izklesano telo, kakšna ramena in roke, kako je bil poraščen, od takega telesa se preprosto ni mogoče odtrgati, lahko si želiš le, da te zgrabi in kam odnese. Kakorkoli že, Goran ni sedel kot drugi, ampak je stal malo vstran, oprt ob steno je opazoval s sklonjeno glavo. Tako je dočakal trenutek, ko so vsi obmolknili, se vzravnal in začel peti narodno pesem, prepričana sem, da je bila More sokol pie, ker zdaj vem, da druge ne zna. Kako teatralno se je drl z zaprtimi očmi in nazaj nagnjeno glavo, Adamovo jabolko mu je poskakovalo gor in dol in videti je bil kot petelin med kikirikanjem. Zdel se mi je smešen, toda hkrati sem opazovala njegove roke in prsi in si zamišljala, kako me grabijo. Ko je nehal kikirikati, je dobil aplavz in potem me je pogledal. Njegove oči so bile malo solzne, verjetno zaradi napora med kikirikanjem. Meni so se takrat zdele polne žalosti. Takoj me je prijelo, da bi ga potolažila. In res sem ga zvečer potolažila v njegovi sobi in tako se je vse začelo.

Ni nehal hoditi na pesniške festivale. Odpravi se vsakič, ko mu delo, ki ga sicer slabo opravlja, to dopušča. Lahko si mislim, kaj na teh festivalih počne. Pol njegovega kovčka zasedajo tanke pesniške zbirke z nekakovostnimi plastificiranimi platnicami. Večino je dal prevesti v angleščino in nekaj balkanskih jezikov, da bi tujci njegovo mlatenje prazne slame laže razumeli. Sama ne govorim jezika, ki bi ga zanimal, zato me do zdaj začuda še ni gnjavil s prevajanjem, je pa tudi mnenja, da mi poezija ne leži, da je ne razumem, ker v zadnjem času očitno ne kažem velikega zanimanja za njegovo početje. Prevodi njegovih pesmi pa so grozni. Ne mislim le na vsebino, ki je tako ali tako prazna, marveč v njih mrgoli slovničnih napak. To gre pripisati njegovemu skopuštvu. Želi, da mu pesmi prevedejo, a tega noče plačati. In tako vedno znova naleti na uboga mlada dekleta, ki jih najverjetneje zavaja s svojim zrelim seksapilom, da mu jih prevajajo zastonj ali za mizeren honorar. Že nekajkrat sem ga slišala, kako se pogaja z njimi, kako za nagrado ponuja deset izvodov svoje knjige. Zaradi tega me je resnično sram, toda kaj naj naredim?

Ko se vrne s katerega od pesniških festivalov, mi pokaže fotografije, ki jih je posnel s svojim digitalnim aparatom. Večkrat koga prosi, naj ga fotografira. Tako ima veliko fotografij, na katerih recitira poezijo za kakšnim govorniškim pultom z mikrofonom, z eno izmed svojih knjižic med prsti. Na vseh fotografijah ima »pesniški izraz«, kar mu tudi odkrito povem, saj mu to godi, pa ne vem, zakaj – obe njegovi obrvi sta rahlo privzdignjeni, ena bolj kot druga, da je videti zaskrbljen in raznežen hkrati. Prsi potisne naprej. Lase ima vedno pravkar oprane in neredko mu plapolajo v pomladanskem vetrcu primorskih mest, na festivale v takšnih krajih najraje hodi. Na drugih fotografijah so pogosto ženske, v resnici so le redko moški. Hostes na festivalih, mladih deklet, se ne bojim. Ne verjamem, da jim je všeč, ker je zanje prestar in preveč smešen. Zdaj mislim, da zapeljuje drugo kategorijo. Gre za malce obilnejše dame z blazinicami okrog pasu in pod pazduho, na mestu, kjer se jim modrček zareže v salo. Nosijo oprijete rdeče ali črne bluze. Njihovi lasje so največkrat črni in uporabljajo rdečo šminko. Neredko na glavi nosijo dramatičen klobuk. Njihove mesnate prste in vratove krasi veliko bleščečega nakita. Želijo izražati zrelo ženstvenost, skrivnostnost, želijo si dišati po cimetu in imeti žametno mehek glas. Kar naj. Morda jim bo Goran pomagal. Meni ni mar.

Včasih se ponoči privije k meni in mi reče: »Orhideja, odpri se,« in jaz se odprem.

_________________

Moj mož, pesnik je prva izmed enajstih zgodb v zbirki. Sledijo zgodbe Juha, Prešuštnik, Geni, Nektar, Prazno gnezdo, Človek navad, Oče, Sobota, ob petih popoldne, Lile in Osmi marec.

Malo me moti, ko se skušajo ženske zavestno distancirati od tega, da so ženske pisateljice. Če si ženska pisateljica, še ne pomeni, da se kakovost tvojega dela razlikuje od moškega pisatelja: razlika ni niti v kakovosti niti v nadarjenosti – razlika je v tem, kako je žensko pisanje razumljeno v družbi, in v tem, da ženske izkušnje, izražene v literaturi, še vedno niso ustaljene, kot so denimo moške. Pred kratkim je prijatelj prebral mojo zadnjo knjigo in mi nekoliko pokroviteljsko rekel, da pa bi zdaj rad prebral zgodbo, v kateri osrednji lik ne bi bila ženska. Rekla sem mu, naj pogleda klasično literaturo, kjer so skoraj vsi liki, s katerimi se identificiramo in ki jih občudujemo ali skušamo razumeti – moški. Moške izkušnje so torej v literaturi ustaljene – ženske izkušnje pa so še vedno rahel tabu in nekoliko manj vredne.

Rumena Bužarovska v intervjuju leta 2017, ko je bila gostja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica (Diana Pungeršič, rtvslo.si)

Rumena Bužarovska in Ivana Sajko

Foto: Boro Rudik

Makedonska pisateljica Rumena Bužarovska se je rodila leta 1981 v Skopju. Napisala je štiri zbirke kratkih zgodb: Čačke (Чкртки, 2007), Modrostni zob (Осмица, 2010), Moj mož (Мојот маж, 2014) in Nikamor ne grem (Не одам никаде, 2018). Ukvarja se tudi s prevajanjem iz angleščine (Lewis Carroll, J. M. Coetzee, Truman Capote, Charles Bukowski, Richard Gwyn). Zaposlena je na Filološki fakulteti v Skopju kot predavateljica ameriške književnosti. Leta 2012 je objavila študijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski književnosti.

Foto: Hassan Abdelghani

Hrvaška pisateljica, dramatičarka in dramaturginja Ivana Sajko (1975) je štirikrat prejela nagrado Marina Držića za najboljšo hrvaško dramo, njene drame pa so prevedene v več jezikov ter uprizarjane na odrih in predvajane po radiu po vsem svetu. Leta 2013 je prejela francosko odlikovanje »vitezinja reda umetnosti in leposlovja«. Objavila je tri romane: Rio bar (2006; nagrada Ivana Gorana Kovačića), Zgodovina moje družine od 1941 do 1991, in pozneje (Povijest moje obitelji od 1941 do 1991, i nakon, 2009) in Ljubezenski roman (Ljubavni roman, 2015).

Ivana Sajko, LJUBEZENSKI ROMAN

Prevedla Polona Glavan

mednarodna književna nagrada Hiše svetovnih kultur (Berlin), 2018

 

Pred tisoč leti, morda pa še prej ...

... sta se napila kot mambi. Sedela sta na neki plaži, prebodeni z ogorki, se otipavala in čakala, da turisti naposled poberejo svoje brisače, izginejo po hotelih, da se sonce zruši čez obzorje, da se obala zamegli v vijoličasto, zrak napolni z vonjem cipres in da potem dodobra nagneta steklenico, se slečeta do golega, vržeta v morje, potem pa drug na drugega, brez kontracepcije, in da se življenje obrne v popolnoma drugačno smer. Srajco je razprostrl po produ in jo polegel poleg sebe, ona pa se mu je z zadnjico pritisnila v naročje, stegnila ustnice do njegovega ušesa in mu šepnila, naj pazi, saj se otroke dela ravno takole, sredi avgusta, med skalami, pod upognjeno cipreso, na moški srajci, predelani v posteljo, medtem ko se bodočim staršem še vedno vrti od sonca, ko jim slana voda klokota v srednjem ušesu in ko so zaradi alkohola neumnejši kot v resnici, in tako mislijo, da jih nič ne more presenetiti, še turisti na poznem sprehodu ob obali ne. Natanko se spominja, kako ga je prosila, naj pazi, tiho, kolikor je mogla ljubeznivo, saj ni hotela pokvariti vzdušja, on pa je izpustil dolg pssssss, ki naj bi pomenil, da ima vse pod nadzorom, potem pa zaprl oči in se prepustil vrtoglavici, prepričan, da ni razlogov za skrb, saj mora v tem trenutku vse ostati popolno. Spomni se tudi, da se je izkazal za bedaka. Prišlo mu je praktično takoj. Ni si mogel pomagati.

Poskušal ji je razložiti. Presenetilo ga je.

Ni pričakoval. Preprosto prišlo mu je.

Prekleti alkohol.

Hotel se je opravičiti, ona pa je le zamahnila z roko, vstala in odkorakala proti morju. V plitvini si je umivala trebuh in ga merila izpod čela, takega, brez boksaric, brez besed, s koleni, odrgnjenimi od proda, kako igra bedaka in si brklja po mednožju, medtem ko skuša dojeti, kar je zanj nedoumljivo, potem pa se je vrnila in sedla obenj, prižgala cigareto in mu rekla nekaj, kar je zvenelo zastrašujoče; kar bo, pač bo, zgoščeno, da se natančneje ne da, on pa je občutil led okrog srca, led okrog hrbtenice, lulček se mu je stisnil med nogami, kar naenkrat se je temperatura spustila, začelo je snežiti in poletje se je končalo s tem enim stavkom, on pa je ostal miren, ni mu padlo na misel, da bi pobegnil niti da bi pokril lulčka, to je bilo vprašanje časti, vrgel je roko okrog njenih ramen, jo krepko stisnil k sebi in ponovil iste besede, kar bo, pač bo, le da vedro, z veliko upanja, ponavljal jih je tolikokrat, da so se mu ogrele v ustih, tako da jih je kot vroče opeke zložil v obliki hiše, rekoč, da je to njuna hiša, ki ji jo bo zgradil z lastnimi rokami in jo ogrel z lastno sapo, in čeprav ni zvenelo prepričljivo, je bil prepričan, da bo topla in trdna in da bo stala pokončno, tudi ko se streznita. Izrekel je veliko neumnosti, upal, da si jih ne bo zapomnil, obljubil ji je veliko stvari, za katere ni vedel, kako jih bo izpolnil, in trdil, da bi ji dal vse, kar ima, torej tudi tisto malo, kar ima, ali, še natančneje, vse, kar bo čez kak dan zapravil. Potem je odprl še drugo steklenico vina. Da proslavita.

Pred tisoč leti.

Morda pa še prej.

V resnici so obstajali neko poletje in neki prihranek, neka smola v cipresah, neko sonce, ki je zahajalo, neke vijoličaste plaže, na katerih sta se do nezavesti dajala dol in kjer je imel človek dušo v grlu, ker ga je osvobajal pogled na morje, na kožo, osvobajalo ga je tudi vino, ki ga je prinesel s seboj in ga popil na tešče, zato je tudi govoril stvari, o katerih je trdil, da jih ni izrekel še nikoli prej, na primer, da bi lahko umrl od ljubezni, kot v kakšnem velikem romanu, ampak že na začetku, na prvih straneh, ko je konec zgodbe še nepredvidljiv, ko gleda naprej in ne vidi drugega kot zvezde in lesketanje planktona, zato se mu kar blešči pred očmi in se mu zdi, da obstaja kozmična povezava med njegovimi erekcijami in skrivnostmi narave, govoril je, da še nikoli ni bil tako miren, niti tako zmeden, pa tudi ne tako prestrašen ob spoznanju, da ima v tako krutem svetu smisel samo še fuk, da pa je tudi to dojel prepozno, opravičeval se ji je zaradi besed, jo vprašal, ali verjame v boga v usodo v horoskop v številke v apokalipso v zakon, ali verjame v propad civilizacije in globalno vojno kapitala, v kateri bodo izginile še tiste redke negotove ljubezni.

On da.

Sploh, kadar se napije.

str. 35–38

26. januar tega leta.

Vse si je zapomnila.

Prepoznala je tudi steklenico vina, potisnjeno globoko v kot kuhinjske police. Kupil jo je, da proslavita rojstvo otroka, prinesel v bolnišnico in potrkal na nočno omarico. Prosila ga je, naj jima ne dela sramote. Vprašal jo je, zakaj šepeta. Rekla mu je, da bi ji lahko prinesel rože. Ponovil je, da ne sliši, in sklonil glavo. Molčala je.

Zakaj si taka?

Zaradi vrtnic.

Ni razumel. Pijan je bil. Nekaj časa se je pozibaval nad posteljo in čakal boljšo razlago, potem pa je z mobitelom fotografiral otroka, vzel steklenico in se pobral domov. Ob odhodu ji je očital, da vedno vse pokvari, da ima že poln kurac tega izrednega stanja, da pa bo vino shranil, da ga popijeta skupaj, ko jo mine poporodna depresija. Stresla je steklenico. Bila je prazna.

Zavila je v shrambo in vrgla tiste preklete čevlje v smeti, stlačila noter še steklenico, nato pa še naprej zabijala čas z geometrijo. Poravnala je rolete na enako višino, kronološko zložila kupe starih časopisov in pazila, da so se njihovi robovi prilegali, postavila stole na enako razdaljo in jih potisnila k mizi, se stlačila na mesto nasproti njegovega in v ganljivem monologu, ki ji ga nikoli ne bi uspelo ponoviti, umirjeno razložila, da je dobra in prizadevna žena, ki pravkar preživlja zapleteno življenjsko obdobje, zato ima pravico ponoreti zaradi malenkosti, zaradi vina, zaradi rož, in tu in tam blekniti kaj odvratnega, a je ni treba jemati resno, in da ima pravico vprašati, kje je, s kom je in kaj dela, in ali jo še vedno ljubi tako, kot ona ljubi njega. Najbolj na svetu.

Stol nasproti je molčal.

Spet se ji je zameglilo pred očmi, ampak to je bilo najbrž zaradi dima. Kadila ni že od začetka nosečnosti, čeprav jo je prepričeval, da s tem povzroča enako škodo, da je zaradi abstinence neznosna, protislovna in polna samopomilovanja, zato je le vprašanje časa, kdaj bo začela vase tlačiti kalorične svinjarije in gristi obnohtno kožico, ona pa mu je vračala, da ni niti živčna niti lačna, sploh ne, niti najmanj, razen kadar on trdi nasprotno, žvečila je žvečilke, napihovala lepljive balone in se izživljala z obscenimi količinami zelene solate, in šele ko mu je tistega jutra rekla, naj gre, in mu nato očitala, ker odhaja, šele takrat je občutila močan nagon po žretju, potisnila je prste med zobe in si pogrizla nohte, in morala je priznati, da je imel prav, ko je zaznal diagnostično razliko med resnično lakoto in psihično motnjo. Kadila je, vse dokler se ni zasitila. Ob petih popoldne je začela kašljati. Pozno zvečer je občutila kadilski strah.

Vsaka cigareta vzame približno sedem minut življenja.

Ona je v enem popoldnevu izgubila že celo uro.

Ona je ...

Že na začetku stavka je izključila možgane, jim prepovedala nadaljnje delovanje, prižgala vse luči in si ukazala, naj ne razmišlja prav o ničemer, razen o pohištvu in prahu, ki se je nabral. Potem je izvlekla čevlje iz smetnjaka, vanje izpraznila pepelnik in jih vrnila na hodnik, da bi ga, ko bo nekoč spet prestopil ta prag, opomnile na odgovornost, ki jo bo nosil za njeno prezgodnjo smrt, nato pa sedla k oknu in čakala in čakala in čakala, da mu to pove v obraz, vse dokler se na parkirišče ni vrnil še zadnji avto, ona pa zaspala sede, za nekaj sekund, in se zdrznila s čelom, prilepljenim ob okensko polico, medtem ko je bila slika pred stavbo še naprej ista, zaledenela in nepremična, in celo bedaku bi bilo jasno, da je bolje leči v posteljo kot pa porabljati elektriko za nič. Prilepila je obliž na čelo, izpihala pepel iz čevljev, jih popršila z osvežilcem prostora, oblekla spalno srajco, potem pa se je vseeno vrnila na isto mesto in sedela in sedela in sedela, dokler je niso zapekle oči in ni življenje izgubilo smisla, in šele potem je vse poslala v rit in vključila možgane, jih privila do maksimuma in pustila, da z njo počnejo, kar se jim zljubi. Pričakovala je, da se bo naposled pošteno zjokala. A se ni.

Ne in ne.

Niti kaplje.

Take stvari se dogajajo, ženske naredijo kilometer med stenami, izgubijo noč zaradi pizdarij, vanje vložijo nadčloveške napore, potem pa namesto da bi se zlomile, predale in odpočile, še naprej stojijo pokončno, kot da so pogoltnile metlo ali se preprosto spremenile v kamen. Celo preoblečejo se. Medtem pa moške raznese takoj, razletijo se kot steklo, saj ne služijo ničemur več, in niso krivi, ampak samo iskreno reagirajo. Pogled na nagubane miške, mucke in medvedke, ki padajo iz rdečih nosečniških plaščev in se imenujejo njihovi otroci, jih zmede, osupne jih misel na težko obdobje nespečnosti, v katerem jih bodo morali vzljubiti, pa tudi spoznanje, da se jim je čudež rojstva izmuznil, ker so v njem sodelovali samo nominalno, saj jih ni bolelo in niso trpeli, zato se umaknejo pred obsodbo, da ničesar ne razumejo, da prav ničesar ne razumejo, kar mu je tistega jutra nekajkrat ponovila, in namesto da bi dojel, da je to samo simptom dramatičnih sprememb razpoloženja, za katero obstaja medicinsko opravičilo, jo je vzel dobesedno, preskočil debato in stopnice ter se brez besede pobral. Vse to zato, da bi ji užaljeno demonstriral, da sploh ni potreben, saj konec koncev v vsakem priročniku piše, da otrok potrebuje samo mater, dojko in mleko, vsak priročnik izpusti njegovo vlogo, čeprav se je na poseben način potrudila, da bi mu dodelila tisto najslabšo, že v porodnišnici, ko so jima rekli, da je otrok prešibek, da bi sesal, da se je rodil utrujen in brez zanimanja, da mu manjka nagona po preživetju, skratka, da se je vrgel po njem.

Diagnozo je postavila sama.

Na oddelku je ostala celih pet dni, medicinska sestra je dežurala ob njeni postelji, ploskala otroka po zadnjici, ga žgečkala po licih in cukala za ušesa, da bi se le predramil, potem pa ji je iz razpete spalne srajce izvlekla dojko, jo močno pregnetla, ji s prsti prišilila bradavico, zaspančka z mlekom poškropila po obrazu in ji ga prižela na prsi ter ga medtem čvrsto držala za glavo. Ramena so se mu tresla od joka, polt pa je počasi prehajala v vijoličasto. Petega dne so odnehali. Naročili so ji, naj ga hrani po steklenički, odvečno mleko pa zliva v kad. Ampak tudi to ni bilo lahko opravilo, skozi drobno sito bradavic iztisniti na litre otroške hrane, še več, nekje se je nekaj zamašilo. Prsi so se ji napihnile, koža ji je popokala, dobila je vročino in se vrnila v bolnišnico, v strahu, da utegne eksplodirati. Dali so ji injekcijo in ji s skalpelom zarezali v višini srca. Mleko so zlili v kanto in ga poslali na analizo, njo pa zavili v bale gaze in jo prepričali, da gre lahko domov, le redno naj menja povoje in razkužuje rano, ki se bo zarasla sama od sebe.

To ni nič, so ji rekli.

To ni nič, mu je ponovila in domnevala, da razume ironijo.

Moral bi vedeti, da bo narobe vse, kar bo naredil. Že takrat. V časopisu je bil objavljen statistični podatek, po katerem je bil vsak tretji zakon obsojen na propad. Kot razloge so navajali nerešeno stanovanjsko vprašanje, socialno negotovost, alkoholizem in nesimetrično porazdelitev gospodinjskih opravil, pomemben odstotek zvez pa se je razdrl prav po rojstvu prvega otroka, sredi noči, ko jokajoče mucke, miške in medvedki zaženejo preplah, v bližini pa ni nikogar, ki bi jih pomiril, saj so starši pozaprli vsa vrata, ki vodijo do kuhinje, kjer se čez zadimljeno mizo stiskajo za vrat in drug drugemu očitajo, ker ne morejo biti srečni.

Njima je lahko, komentirajo sosedje, ko pa jima zjutraj ni treba v službo.

str. 58–63

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.