SE MORAM ODPOVEDATI SVOJEMU ŽIVLJENJU, KER SEM ŽENSKA? MI MORA ZRASTI FALUS, DA BOM ČLOVEK?

Penelopa

i

Danes sem ga videla pri vodnjaku. Napeto mlado telo, mišice, ki se svetijo, kadar dviga vedro, polno vode, potne kaplje na temni koži. Dolge lase, s katerimi mu veter skriva obraz. Videl je, da ga opazujem, in se mi nasmehnil. Brž sem odvrnila pogled in šla. Kraljici se ne nasmehneš. Kraljica si sama jemlje nasmehe, ki si jih želi.

ii

Ponoči sem spet razdrla mrtvaški prt. Nit za nitjo sem vračala minule dni. Vsaka nit en dan, vsak dan ena nit. Čas se mi kot volna ovija okrog prstov. Koliko niti mi je še ostalo? Že zdavnaj nihče več ne verjame, da bom držala besedo. Samo vprašanje dni je, kdaj bo častnim princem zmanjkalo častnega potrpljenja in bodo s častnimi meči vzeli mojo čast. Človek ni ustvarjen za čakanje, Tanatos je nestrpen bog. Čas je vreden več od ljudi. Zato nobena strast, za katero zapravimo samo en dan preveč, ni vredna zapravljenega časa. Kaj pa zapravljenih dvajset let?

iii

Spet sem ga videla pri vodnjaku. Ne morem trditi, da nisem nalašč šla tja ob isti uri. Kraljica ne upravičuje svojih poti, kraljica vlada vsem stezam. Helijeva kočija je bila natanko v zenitu, ko sem skrila obraz za ruto in ga opazovala izza zidu. Prvo vedro je zlil po sebi in užival v soncu, ki ga je sušilo. Nato je napolnil velik sod in ga kotalil proti pristanu. Predstavljam si to moč pod svojimi rokami. Roke, ki me nosijo in obračajo. Vročino, stisnjeno med bedri. Moč v njegovem mednožju. Dotikam se njegove gladke kože, svoja leta vpisujem vanjo s svojimi nohti. Slike mi norijo v glavi. Prsi mi gorijo. Sam Himer me draži in izziva. Če bom zaprla oči, me bo premagala vrtoglavica.

iv

Izvedela sem, kdo je. Najmlajši štirih sinov ribiča Anteja, denar služi tako, da raznaša vodo po mestu. Vprašala sem Melanto, kdo z vodo oskrbuje dvor.

v

Evrimah zlih oči je bil danes še posebej ohol. Ustnice se mu vedno kremžijo v nasmehu. Lica vedno trzajo. Vsak njegov gib je prežet z nevidno navzočnostjo Ate. Sredi vrta mi je zastavil pot in me poklical kot kakšno psico. S kraljico govoriš, sem mu rekla, in tako se vedi, Evrimah. Nisi kraljica, če nimaš svojega kralja, je rekel in mi pljunil pod noge. Moški rituali so smešni kot otroška igra. Poskušala sem iti mimo, a me je s silo zagrabil za podlaket in me zadržal. Sapa mu je smrdela po krvi.
     »Penelopa, prenehaj s tem.«
     Saj bi, Evrimah, bi. A kako naj preneham in se hkrati znebim tebe ter tebi podobnih?

vi

Melanta je danes spet naredila sceno. Iz zakladnice se je vrnila histerična, vrešče. Nepovabljeni gostje so opustošili naš dvor, je klicala. Zaloge hrane so skoraj pri koncu, ne vina ne ovac nimamo več. Dvor je zadolžen in vsi dvorni oljčni nasadi ne morejo pokriti tolikšnega dolga.
     Dve leti že krmim te umazane zveri, ki same sebe imenujejo moji snubci. Darove, ki so jih prinesli, so že zdavnaj tudi pojedli. Ostala so jim le debela telesa, ki se valjajo po mojem vrtu in čakajo, da bom izbrala eno od njih.
     Obšla me je misel, ki mi ni dala miru. Varčevati moramo, kolikor se le da, sem rekla Melanti. Najti bi morali koga, ki nam bi prinašal vodo za manjšo ceno. Ampak voda stane samo bakren novčič, je vpila, vsa Itaka pa razpada! Bakrenec tu, bakrenec tam, sem rekla.

vii

Davi je pred dvor prikotalil velik sod vode, dolgolasi Befont, najmlajši ribičevih sinov. Njegova mladost prija mojim očem, draži moje želje. Sam Himer se je spustil z Olimpa in mi na uho šepeče sladke misli.
     Stopila sem pred dvor in ga opazovala, kako se poti, ko vali sod proti kuhinjam.
     »Ali vedno tako potratno ravnaš s pitno vodo?« sem ga vprašala, ko si je je zlil vedro na glavo.
     »To bi morali že vedeti, mar ne?« mi je odgovoril.
     Ta mali podlež! Torej me je prepoznal pri vodnjaku.

viii

Melanta je potožila, da se Evrimah suče okrog nje. Približa se ji, trosi sladke besede in miga z boki. Pokazala mi je nož, ki ga je skrila pod obleko. Če se je bo dotaknil, bo potegnila nož in mu odsekala falus. O, bogovi, varujte to naivno dekle! Velela sem ji, naj sede v kuhinjo, in zaprla vrata. Dvoje sem ji razložila. Prvič, v zakonu piše, da je moški falus vreden več od ženske glave. Če želi obdržati svojo, mora manj mahati in več bežati. Majhen zbodljaj v nogo bo zadostoval, da pobegne, ne da bi predramila Nemezis v njem. Drugič, da se Evrimah vrti okrog nje, ni nujno slabo. Te umazane zveri tako ali tako ne delajo drugega, kot da se prenažirajo, opijajo in poskušajo ujeti to ali ono mojih deklet. Morda to ni slabo. Sami nam ponujajo način, kako jih obvladovati. Drugače kot po zakonu je ženska glava le vredna več. Odlično, da se suče okrog tebe, to bova izkoristili, sem ji rekla. Da, kraljica, je žalostno rekla Melanta. To delaš za Itako, sem ji rekla. Prikimavala mi je, a roke so ji drhtele.

ix

Nocoj sem spet razdrla del mrtvaškega prta. Vzorci na njem so edina gotovost, ki jo imam. Volna itaških ovac je edina nežnost, ki si jo dovolim. Koža na prstih se mi je zgubala, samo mrtvaški prt je še napet in gladek. Božam ga med prepovedanimi sanjami. Bogovi se igrajo z mojim telesom. Himer me že dolge dni ne pušča več same, obseda me z željo in hrepenenjem po stvareh, ki jih kraljica ne dela brez kralja. Ljudstvu je namenjeno, da streže poželenju, kraljici, da vlada.

x

Preklete umazane zveri! Davi so me spet opazovali skozi okno, ko sem tkala.
     Najprej so me obsipali z živalskimi pripombami in prostaškimi namigi. Daleč za nami so dnevi, ko so mi poklanjali obleke. Zdaj so kot vzdraženi psi, ko se vrtijo okrog psice, ki se goni, psi, ki grizejo, smrdijo in lajajo na vse okoli sebe. Končalo se je s crknjeno mačko, ki jo je nekdo zalučal skozi okno. O, bogovi, pogasite me.

xi

Danes je spet prinesel vodo na dvor. Stala sem ob vhodu in uživala v prizoru. Bronasti kodri mu padajo na oči. Kadar napne telo, da bi potisnil sod čez klanec, malce odpre usta. Z jezikom nežno ovlaži ustnice. Ko spet pride do sape, se nasloni na zid. Samo z vrhom ramen se ga dotakne. Kamen vpije potne kaplje. Stopila sem k njemu in rekla, naj odvleče sod v klet. Naj ga pusti poleg poslednjih sodov vina, ki so nam ostali.
     »Poslednjih?« je vprašal.
     »Da, poslednjih,« sem rekla. »Častihlepni princi že tri leta jedo in pijejo, kar je v kraljevskih kleteh, to je vse, kar je še ostalo.«
     »Zakaj se ne poročiš s katerim od njih in napraviš temu konec?«
     »Itaka ne potrebuje takega kralja.«
     »Kakšnega kralja potrebuje Itaka?« je vprašal.
     »Takega, ki bo zadovoljil kraljico.«
     Spremljala sem ga v klet, mu ponudila vina. Omahoval je. Na meni vidi kraljevsko obleko, ne tistega, kar je pod njo. Nisem mu pustila, da bi kar odšel. Na uho sem mu šepnila besedo. Če jo bo razumel, me je vreden.

xii

Preden sem se umaknila v svoje sobane, sem naročila Melanti, naj namesto mene razdre mrtvaški prt. Nocoj bodo moje roke zaposlene z drugimi nitmi.
     K zarotnikom in ljubimcem noč prihaja počasi. Ob oknu sedim in poslušam, kako na Itako lega tišina. Samo še psi in pijani možje jo kvarijo. V daljavi Selena iz morja dviga Mesec. Ona in jaz sami svetiva pod zvezdami.
     Befonta ni. Sporočila ni razumel ali pa se boji tistega, kar je razumel v sporočilu.
     Ob oknu sedim in čakam. Spet čakam. Po dvajsetih letih še vedno sedim na istem mestu in čakam moškega. Kaj se mi je zgodilo? Kaj se je zgodilo vsem nam? Kje je moj mož? Kje moj sin? Kam so izginila vsa tista leta? Kam izginjajo sedanja? Dvajset let starejša sem, kot se same sebe spominjam.

Želimir Periš je marca 2015 gostoval v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Zbirka kratkih zgodb Mučenice je njegov literarni prvenec.

xiii

Zbudil me je žvižg. Prišel je. Odprla sem vrata dvora in ga potegnila v svoje sobane. Himer in drugi bogovi, zdaj pijte na studencu moje želje.
     Oh, to milo telo, ta mehka koža, te krepke roke. Opijam se s temi vonji in okusi, z njegovimi dnevi in leti. Lebdim nad svojimi verigami, nad Itako in snubci, vsemi zakoni in pravili in nebeškimi bogovi in zemeljskimi možmi.
     Kaj sem čakala dvajset let?

xiv

Z jutrom me je prebudil smeh bogov. Poglej jo, kako žari, je rekel eden od njih. Vsi so se veselo zasmejali njegovi pripombi. Himenaj je stal ob strani in mrko gledal. Bog svatbe mi je nekaj zameril. Sem te razočarala, Himenaj? S čim jemlješ mero moji zvestobi?
     Zbudile so me proge sonca na obrazu.

xv

Danes je prispela novica, vesela ali žalostna? Telemah se vrača domov. Nehal je iskati očeta in zdaj se vrača. Ničesar ni slišal, nikogar našel. Z njim v morju tone zadnje upanje. Upanje ni nič drugega kot nadaljevanje trpljenja. Šele ko te boginja upanja zapusti, spoznaš svobodo, ki ti jo je pustila. Elpida je hudobna boginja. Ima nas za talce lastnih pričakovanj.
     Telemahov prihod bo pomenil konec. Snubci bodo zahtevali, naj razglasiva Odiseja za mrtvega. Nato se bom morala poročiti z enim od njih ali pa mi bodo po zakonu meča sneli krono z glave. Brez kralja nimam pravice do Itake. Kraljica brez kralja je samo ženska.

xvi

Kaj lahko narediš, če si samo ženska? Kaj z rokami, ki ne morejo dvigniti meča?
     Vprašala sem Melanto, ali se ji je Evrimah približal. Pobesila je pogled in zardela. Naj te ne bo sram, Melanta. Ko nam vzamejo vse drugo, se borimo s tistim, kar imamo.

xvii

Ljubimec vsako noč prihaja k meni. Brž ko Selena pripelje Mesec, zažvižga pod oknom in čas obstane. Smrtnika ljubim, tako kot boginja Meseca. Tudi ona je ljubila Endimiona, ki je ni bil vreden.
     Mladost mojega smrtnika me navdaja z zanosom, njegova poltenost z norostjo. Iz mene je potegnil neko drugo žensko, neko pozabljeno dekle, pokopano pod dvajsetimi leti samote.
     Ko pijem iz studenca njegove mladosti, me obhaja blazna misel. Kako bi bilo, ko bi svojo prihodnost ob enem teh smrdljivih princev zamenjala za strastne noči ob mladem telesu ribičevega sina? A zveri iz mojega vrta bi ga raztrgale za zajtrk. Ribičevi sinovi ne postanejo kralji. Nihče mi ne more prepovedati teh sanj. Morfej ljubi nemogoče sanje. Hrani se z našimi neizpolnjenimi željami.

xviii

»Pa Odisej?« je nocoj vprašal Befont.
     »Kaj je z Odisejem?« sem vprašala jaz.
     »Kaj, če se vrne?« je spet vprašal on.
     »Ne bo se vrnil. Bogovi nikomur ne prizanašajo dvajset let. Odisej je mrtev in moj dolg do njega z njim. Niti Telemah ga ni našel. To pomeni, da ga ni več med živimi.«
     »Ga še ljubiš?« me je vprašal moj mladi ljubimec. Kaj je to tebi mar, ljubimec, ne pritiče ti preizpraševati ljubezni ne primerjati se z drugimi.
     Moj Odisej, moj dragi mož. Ali je bila kdaj na svetu ljubezen, večja od tiste, ki sem jo čutila do njega? A bogovi in ljudje so naju ločili. Moj dragi mož, dvajset let staro brezno je pregloboko. Moj dolg do tebe je poplačan, a tvoja zapuščina je zame zapor. Vse tvoje je prepreka moji svobodi.

xix

O, nesrečna ženska naivnost! Lahkoverna Melanta je dovolila Evrimahu, da jo je pretental. Namesto da bi ga zapeljala, se mu je predala. Povedala mi je, kako bridko ji je žal. Kako ne ve, kaj se je zgodilo. Kako ji je govoril sladke besede, kako ji je obljubljal ladje in zlato, kako se je na lepem znašla v njegovem objemu in kako mu je vse povedala. Evrimah me je porazil z mojim orožjem. Naivni, nesrečni otrok se je zazrl v tla in se razjokal. Povedala mu je vse o treh letih tkanja mrtvaškega prta za Odisejevega očeta. O tkanju podnevi in razdiranju ponoči. Še istega jutra je Evrimah v vrtu zbral snubce in vse povedal njim. Ne boš nas več slepila, so vpili. Moraš izbrati enega od nas! Potegnili so meče. Stopila sem prednje in rekla: moj sin Telemah se bo čez petnajst dni vrnil s poti, na kateri je iskal očeta. Očeta ni našel, torej priznavam, da je Odisej mrtev. Ko se Telemah vrne, bom priredila tekmovanje, po katerem bom izbrala enega od vas za moža in itaškega kralja.

xx

Kaj naj storim? Kako naj se rešim? Oče, ti, ki si se želel dotakniti sonca, posij name z žarkom svojega znanja. Povej mi, kako naj pobegnem pred usodo, ki mi jo je stkala Mojra. Moram tudi jaz izdelati krila, s katerimi bom poletela iz ječe tega otoka? Moram skrušeno poklekniti pred svojim kraljem in reči, vaša sužnja sem? Se moram odpovedati svojemu življenju, ker sem ženska? Mi mora zrasti falus, da bom človek?

xxi

S svojim ljubimcem ležim na postelji, na stropu sobe opazujeva odsev mesečine. Sence nad nama se vojskujejo. Sekajo si ude in nazadnje obležijo v obrisih lastne krvi.
     »Dala bom prirediti tekmovanje v tistem, v čemer si najboljši in pri čemer te nihče ne more premagati. Zmagal boš in postal kralj Itake ter moj kralj. V čem si dober? V čem si najboljši?«
     »Ničesar takega ni,« pravi Befont.
     Nato molčiva. Sence so se pomanjšale. Še vedno poskakujejo, a med njimi ni mojega ljubimca.

xxii

Telemah se je vrnil. Moj sin je zdaj moški. Meseci valov in vetrov so mu izklesali poteze obraza. Nič več ni podoben otroku, ki je odplul od mene. Mar zdaj nosi poteze svojega očeta? Ne spominjam se več Odisejevega obraza. So bile take oči, ki so me gledale? Ali daljave spremenijo oči, ki jih zrejo?
     »Žal mi je, mati,« so rekle oči. »Ko bi bil živ, bi ga našel. Moj oče je mrtev.«
     Princi so se kot krdelo divjih svinj razkropili po pristanu. Potegnili so meče in naju obkolili. Čedalje hitreje potegajo meč. Ta hitrost je natančna mera časa, ki mi je še ostal. Čas najbolje merijo meči.
     »Dovolj!« sem kriknila s poslednjim zrnom avtoritete, kar mi jih je ostalo. »Tekmovanje bo čez štiri dni.«

xxiii

Nocoj sva moj ljubimec in jaz preštevala preostale noči. Prst za prstom. Še tri noči. Potem sva stisnila prste v pest, rekla: nemogoče, in spet štela.
     Mojre tkejo usode vseh nas, vseeno pa ima vsakdo pravico, da poskuša prerezati te niti. Pred vsem lahko pobegnemo, pred časom, krajem in ljudmi. Niti lastna senca nam ne sledi vedno. Edino, pred čemer ne moremo zbežati, je naša izbira.
     Dogovorila sva se. Ko se bo začelo tekmovanje, se bodo vsi ukvarjali sami s sabo. To bo najin trenutek.
     Zaspal je, jaz pa sem se spustila v klet. Noči preživljam ob mrtvaškem prtu. Te tanke niti so moji dnevi. Edino, kar bo vedno moje.

xxiv

Danes je v moje sobane prihitel moj sin, moški, vznemirjen in razburjen. Ni mogel priti do sape, kot da bi pritekel prav iz pristana. Prijel me je za ramena in me poljubil na lice. Mati! je navdušeno vzkliknil moj sin, moški. Rekel je, da morava prirediti tekmovanje v lokostrelstvu. Z Odisejevim lokom, ki še vedno visi v kraljevih sobanah, in z nobenim drugim. Kdor bo napel lok in poslal puščico skozi ušesa dvanajstih sekir, ta bo novi itaški kralj. Tega razen očeta ne more storiti nihče, mati. Komur se bo posrečilo, ta bo kralj, je klical moj sin, moški, navdušen kot deček. Moški se nikoli ne nehajo igrati življenje. Strinjala sem se, bilo mi je vseeno. Novi kralj ne bo moj kralj ne jaz njegova kraljica.

xxv

Pod Selenino svetlobo bova priveslala do obale. Melanta je našla voz, ki bo Befonta in mene odpeljal v Šparto. Moja mati naju bo skrila, dokler ne bo skozi mesto šla karavana za Makedonijo, in z njo bova šla dalje, čim dlje. Vse je nared. Moj dan se bliža.

Ko je knjiga izšla, me je bilo malo strah tega, kako bo sprejeta med feministkami. Tudi sam sem feminist, ampak sem se bal njihove kritike. Nekatere ženske so nato pristopile k meni, češ da so v knjigi uživale, a da ne razumejo, zakaj so moje protagonistke mučenice, zakaj niso junakinje, herojke. Veliko žensk v teh zgodbah se začne vsaj zavedati svoje situacije ali pa si celo same izborijo boljši položaj. So torej zato, ker svojo situacijo prepoznajo in se je začnejo zavedati, herojke ali mučenice? Ne glede na srečen ali nesrečen konec zgodb je bil moj namen predvsem pokazati stanje, položaj žensk, kakršen je.

Želimir Periš, Dnevnik, marec 2015 (intervju: Maja Šučur)

Mučenice so:

Eva
Penelopa
Marija
Benvenuta
Johanna
Maria
Kodravka
Irena
Dijana
Sara
Mila
Flora
Lidija
Silvijana
Bauba

xxvi

Prebudila sem se v objemu mrtvaškega prta. Ne morem odpotovati brez njega. Prestara sem, da bi znova začela živeti svoje življenje, vez s preteklostjo potrebujem. In nič ni bolj moje od tega tkanja, stokrat tkanega in stokrat razdrtega. Ki sem se mu vsak dan dajala in ki sem mu vsako noč jemala samo sebe. Ki je zaustavljalo moj čas. Gola sem brez tega tkanja.

xxvii

Zadnja noč. Tudi on hoče tekmovati. Kot otrok, ki se mu je porodila zamisel, mi gleda v oči in mi pravi: »Tudi jaz hočem tekmovati.« Za moške je življenje tekmovanje. Vsak dan z nekom tekmujejo. S sabo, s prejšnjim dnem, z jutrišnjim dnem. Samo zmag si želijo. »Nihče ne more napeti Odisejevega loka,« mu pojasnjujem. »Nihče razen Odiseja.«
     »Če se mi posreči, bom kralj in ne bo nama treba bežati.«
     Lahkomiseln je in mlad. Modri so že odpluli z Itake, naivni pa še držijo roke nad kraljicami.
     »Ne more se ti posrečiti. Nihče ne more napeti Odisejevega loka.«
     »Tako, kot se nihče ne sme dotikati ničesar, kar je Odisejevega?« Mali podlež spet ovije roke okrog mene. Ribičev sin na mojem telesu bojuje svoje male bitke in osvaja nove drobne zmage.

xxviii

Lagala sva si s strastjo. Dolgo in boleče. Ko je zaspal, sem stopila v noč. Pijane zveri smrčijo v mojem vrtu. Niti malo dostojanstva pred jutrišnjim tekmovanjem ne kažejo, kot da jim je docela vseeno, da bo samo eden od njih postal kralj. V enem od kotov vidim starega berača, mar hočejo tudi taki postati kralji? Moč in denar zaslepita razum. Tudi hromi mislijo, da bodo prvi pritekli na cilj.
     Vem, kaj se bo zgodilo jutri. Nikomur se ne bo posrečilo napeti Odisejevega loka. Srditi in besni bodo drug nad drugega dvignili meče. Mnogo jih bo prestopilo Stiks. Kdor bo zadnji ostal živ, bo zahteval pravico do kraljestva in nihče mu ne bo mogel oporekati. Itaka bo dobila kralja. Do takrat me bo Hermes že odpeljal daleč.

xxix

Za hribom, daleč za vzhodnimi morji, se prebuja zarja z rožnimi prsti. Na vodnjaku, kjer sem prebudila svoje upanje, zdaj sedi Telemah. Meč si je položil na kolena, z brusom drsi po njem. Kot vojak, ki se pripravlja na bitko.
     »Dragi sin, zakaj ne spiš?« Nežno sem ga pobožala po laseh.
     »Mati! Izvedel sem, kaj načrtuješ. Vem, da hočeš pobegniti. Mati, saj ne moreš pustiti kraljestva!«
     »Sin, ne veš vsega. Utrujena sem od tega kraljestva. Dvajset let je predolgo. Odrasel si. Dalje boš moral sam.«
     »Ne, mati! Tudi ti ne veš vsega.«
     Nihče ne ve vsega. Nič mu nisem rekla. Ne o begu ne o mladi ljubezni, ki me čaka v sobi. Verige, ki na vekomaj povezujejo starša in otroka, v nekem trenutku niso več pomembnejše od življenja. To je trenutek, ko naši otroci odrastejo in niso več samo naši, in po tem jim ne dolgujemo ničesar več. Kateri trenutek je to? Ga določajo dlake na bradi mojega sina? Raskavi zven njegovega glasu? Ali ga določa mladenič njegovih let, ki me gol čaka v postelji?

xxx

Jutro se je zasvitalo rdeče. Zrak diši po krvi, ki bo prelita. Moja ljubezen se je prebudila z vročičnimi mislimi.
     »Tekmoval bom. Moram tekmovati! Če pa se mi ne posreči, pridem pote in pobegnila bova.«
     Kot pes, ki bi se rad izkazal pred gospodarjem. Kličem ga, a me ne sliši. Mlada kri mu je zavrela in zamašila oči in ušesa. Vse smrdi po krvi, ki bo prelita. Prosim Ateno, naj to ne bo kri, ki jo ljubim.

xxxi

Postavili so sekire. Dvanajst ušes na toporiščih sekir, postavljenih v popolni črti. Odisejev lok, ki je dvajset let visel na zidu, je zdaj skrbno pripravljen za tekmovanje. Ob njem posoda, polna ostrih puščic. Ob njej dvor, poln topoumnih princev, mojih snubcev. Velikih in močnih, polnih bahavosti in samozavesti. Med njimi Befont. Negotov vase in majhen. Kot moja prihodnost.

xxxii

Evrimah se je spustil v boj prvi. Znojil se je nad lokom in nazadnje odnehal. Prvi od mož, ki jih je premagala navadna veja. V očeh mu vidim bes. Na ustnicah peno. Odrivajo ga. Preklinjajo in kričijo. Tudi drugi poskušajo. Drug za drugim odnehajo. Nihče ne more napeti Odisejevega loka. Opazujem jih z balkona. Čakam. Spet čakam. Po dvajsetih letih še čakam. Čakanje se nikdar ne konča.

xxxiii

Befont je med zadnjimi. Poln nejevere vzame v roke lok, ki je porazil toliko njih. Lok ga zlahka premaga. Moj ljubimec se zgrudi na tla, še preden ga zagrabi tako, kot je treba. Posmehujejo se mu. Pljuvajo po njem. Njegovo lice pokriva prah. Prestrežem njegov pogled. Vidim njegov znak. Greva. Odhajava.

xxxiv

Telemah zdaj prepričuje snubce, naj dovolijo starcu prijeti za lok. To je berač, ki sem ga videla sinoči. Vsi se smejejo grbasti postavi in se ji glasno posmehujejo. On odvrže plašč. Njegovo telo ... to ni telo starca. Zagrabi za lok in ga z lahkoto napne. Način, kako ga je napel ... Pomeri in sproži. Puščica šine skozi sekire in se zasadi v nasprotni zid. Živ je! Pred sabo zrem obraz svojega izginulega moža. Nekdo zapre vrtna vrata. On sproži novo puščico in zadene Evrimaha v prsi. Snubce zajame panika. Prepoznajo ga. Odisej! Vrnil se je! Snubci s puščicami v prsih padajo po tleh. Meči jim režejo vratove. Glave se kotalijo. Moj vrt preplavljajo kriki. S pogledom iščem Befonta, ne najdem ga. Povsod samo kri in trupla. Izbuljene oči in jeziki, ki molijo iz ust. Mrliči so prekrili tla. Nihče ni ostal živ.

xxxv

Nisem se ganila. Nisem trenila z očesom. Zvoki pokola so utihnili. Na lepem tišina. Samo škripanje stopnic za mojim hrbtom. On se mi bliža. Čutim ga za sabo in se ne morem ganiti. Nočem se ganiti. Nobenega čustva nočem, nobenega odziva. Zaustavila sem dih.
     Pokleknil je predme in me objel okrog nog. Položila sem mu roko na glavo. Prestregel jo je in poljubljal.
     Dvignil me je s stola in objel. Potegnil me je na zunanji balkon dvora. Pod balkonom ljudstvo Itake. Vzklika njegovo ime. Slavi novega starega kralja. Kraljestvo je odrešil nezaželenih princev. Rešitelj ponosno stoji ob svojem nasledniku. Trden stoji ob svoji kraljici. Tisti, ki ga je zvesto čakala dvajset let.

xxxvi

Slavje traja že tretji dan. Odisej praznuje. Telemah praznuje. Itaka praznuje. Vsi praznujejo. Tudi kraljica praznuje.
     »Moja zvesta Penelopa! V vseh morjih sem videl tvoj obraz. Izgubila sva dvajset let, a čaka naju jih še dvajset. Najlepših dvajset,« govori moj mož, vendar ne govori meni. To govori obrnjen k množici, ki se prenažira in naceja za mojimi mizami. Njim kliče moje besede. Vsi nazdravljajo njegovim navdahnjenim besedam. Vsi ploskajo srečnemu kralju. Vsi pijejo in jedo, kričijo in pojejo. Odisej jim pripoveduje o svojih potovanjih. O ženskah in čarovnicah, o velikanih in bogovih. Poslušajo ga z odprtimi usti. Potem spet pijejo in znova pojejo. Obrazi so novi, vino in pesmi isti.
     Tiho vstanem in odidem izza mize. Na poti v klet se ognem vsem obrazom. Spodaj je moj prt. Ne stkan ne razdrt. Kje sem ostala? Sem ga zadnjikrat tkala ali razdirala? So na vrsti ravne črte ali negotovi valovi? Vzorci na tkanini sledijo utripom mojega srca, ko vanjo uvezujem nove niti. Umrl boš, Odisej. Umrl v snu. Od roke, po kateri si hrepenel.

Vse druge mučenice

Odlomki iz preostalih trinajstih zgodb

i

Pripoveduj mi zgodbe, sem ga prosila. Zgodbe, v katerih nič ne traja večno, zgodbe, ki imajo konec in ki imajo začetek. Ki imajo tisto, česar midva nimava, ki ponujajo, kar nama manjka. Nekaj, kar naju bo speljalo v skušnjavo. Nekaj, kar naju bo odpeljalo stran. Pripoveduj mi zgodbe, v katerih je bolečina, ob kateri se počutiš živ. Zgodbe o moških in ženskah in tistem med njimi, kar nima imena ne oblike, vendar jih vodi, jih slepi in obnori, ubija in oživlja. Pripoveduj mi zgodbe, sem ga prosila. Ne daj, da bi me preplavil dolgčas.

ii

Moj mož ne leži z mano. V najini postelji sem sama, razpotegnjena ležim na slami in perju, medtem ko se on zvira na grbasti klopi. Žuli ga v kosti, ki nato žulijo njega, da se zbuja stokajoč, se grabi za hrbet in preklinja trdo posteljo, a v najino ne leže.
     O tem nikomur ne govorim. Ne zato, ker ne bi hotela povedati, temveč zato, ker drugi nočejo slišati. Obračajo glavo in zrejo vstran. Ali pa se ob mojih besedah zgrozijo in me utišajo, ali pa mi sploh ne dovolijo, da bi jih izrekla. Nebo in preroke začnejo omenjati, štejejo glave živine, ki so jih pastirji prignali s potoka, ali preklinjajo količino žita na bazarju. Ko odprem usta, da bi potožila ljubljeni Elizabeti, ki za vsako mojo bolečino najde lek, mi nežno položi prst na ustnice in reče: o tem se ne govori. Nato me pogladi po laseh in reče: peli bova. Potem pojeva besede, ki jih jo je naučil njen mož, ko je še služil v templju: ozri se name in se me usmili, kajti osamljena sem in nesrečna. Preženi tesnobo mojega srca in odreši me mojih bojazni.

iii

Pred cerkvijo so se zbrali ljudje. Zrinila sem se skozi gnečo in zagledala Pulcinella, ki je postavljal vislice.
     Na vrh stebra je dvignil leseno gred, pod napravo pa je stal debel mestni svetnik in vpil: rekli smo dva metra! Rekli smo vislice, nič nismo rekli o metrih, mu je odgovarjal Pulcinella. Za tole ti ne bomo plačali, se je usajal svetnik. Prenizke so, tu nikogar ne moreš obesiti, noge bi se mu vlekle po deskah.
     Pulcinella je namestil gred in jo pribil z žeblji, nato pa je prek nje zalučal vrv in jo zavezal v zanko. Bi morda svetnik želel preizkusiti vešala, da vidimo, ali delujejo?
     Svetnik je zardel, ljudje pa so se zasmejali. Ljudstvu je najbolj všeč, ko oblast zardeva. Žužnjalo se je o tem, koga bodo jutri obesili in kako visok je nesrečnik, ali se bo lepo zibal ali pa se mu bodo noge res vlekle po tleh.
     Imamo prostovoljca, ki bi preizkusil vešala? je Pulcinella ogovoril zbrane. Bom jaz, sem rekla.

iv

Po večerji mi je oče rekel, naj ostanem za mizo, in spregovoril z mano o denarju. Zdi se, da naši pekarni ne kaže najbolje. Pravzaprav so očeta obsedle njegove sanje, da pošlje sina na vseučilišče, kot da bi pekov sin lahko postal doktor. Namen tega pogovora je bil, namigniti mi, naj si najdem še eno službo. Ob tem sem kot blazna povzdignila glas in mu zabrusila, da ima dva starejša sina, ki ničesar ne delata, jaz pa sem najmlajša in od mene pričakuje, da bom opravljala dvoje služb. Razjezil se je in mi ukazal, naj si najdem delo, ali pa mi ga bo našel on.

v

Ko sem se vrnila, sem ti rekla, da sem se vrnila za vedno. In res sem se. Takrat sem se res. Svoje poslanstvo v Parizu sem izpolnila in Poljska me je potrebovala. Ti si me potrebovala. In potreboval me je moj oče. Nič več nisem nameravala zapustiti Poljske, a ta misel ni trajala dolgo. Lahko bi rekla, da sem se vama izneverila. Vrnila sem se, pravkar se je začelo poletje, varšavske ulice pa so ravno zadišale s tistim samo njim lastnim vonjem po medu, ki ga prinese Visla. Tako je to, poletje nas zavede, privzdigne nas nekakšen entuziazem. Zato sem tudi jaz verjela, da je moja vrnitev domov resnična ali vsaj trajna. Ampak po zakonitostih moške logike niti dve diplomi s Sorbone na Poljskem nista dovolj. Vem, kaj boš rekla, nisem se dovolj borila, prekmalu sem odnehala, morala bi gristi, lasati in trgati. Zakaj sem morala ponižati vodstvo krakovske univerze, mar se nisem mogla sprijazniti z njihovo mizoginijo? Osem let sem se trudila, da bi dosegla svoj sen, zdaj pa s tako lahkoto bežim, niti dva meseca po tistem, kar naj bi bilo začetek najinega življenja. Ne, luč moja, ne bežim od tebe. Samo odlagam te.
     V bukovih gozdovih vlak čedalje bolj poskakuje in na trenutke cela kompozicija lebdi.

vi

Ali boš sprejela vlogo hišne lutke? Boš skakljala po dveh in jim jedla iz rok? Se boš prilizovala roki, ki te čoha za ušesi? Boš ponosna, da si njihova psička?
     Ampak kaj boš naredila, ko te bodo ljudje v belih haljah odpeljali v belo sobo? Kaj, ko te bodo začeli imenovati s številko? Kaj boš, ko se bodo začele meritve? Kaj boš, ko te bodo strpali v kletko, v kateri se ne boš mogla niti obrniti? Kaj boš, ko ne boš mogla steči po ulici in se podelati v travi? Kako dolgo boš trpela, preden boš začela scati po lastnih nogah, preden boš začela srati na tla, na katerih spiš? Čreva te bodo bolela, ampak tistega v tej kletki ne boš mogla narediti. Žice te bodo rezale v desni bok, ko jih boš poskušala pregrizniti. K tebi bodo prihajali tisti, ki so te bili božali, in te ogovarjali z nežnim glasom, vendar te ne bodo izpustili ven. Svoja opažanja bodo zapisovali v svoje beležnice. Kolena ti bodo klecala. Tvoj žalostni pogled ne bo prodrl za njihova očala. Po dvajsetih nočeh ti bodo odprli kletko, ampak ti ne boš mogla ven. Niti koraka ne boš mogla narediti. Takrat te bodo tolažili in pestovali, ti pa jim boš vse oprostila. Vsak te bo imenoval drugače. Klicali te bodo Kodrček. Klicali te bodo Lajavka. Klicali te bodo Malči. Bolečina v ogrizenih šapah te bo spominjala, od kod si prišla in kam se boš vrnila, če tvoji novi gospodarji ne bodo zadovoljni.

vii

Mrki je idiot in tepec. Ne vem, kaj si je zapičil v glavo, da misli, da ima kakršnokoli pravico do mene. Včeraj se je skoraj stepel z nekim malim, ki je baje rekel nekaj grdega o meni. Pa vem, da ni. Samo ciljal me je s pogledom, pa tudi jaz sem ciljala njega, prav dober tip in zanimiv se mi je zdel, ampak bedasti Mrki se je moral vmešati. Sovražim tega kretena! Jutri mu moram povedati, da z njim nimam več kaj.

viii

Med odmorom mi je težil. Na otoku bova to naredila, pravi in mi otresa pepel na superge. Osel, ne delaj tega, sem ga tako močno odrinila, da mu je cigareta padla iz rok. Preveč so čiste, reče on. Psihomafija prihaja. To morava narediti pred poletjem, pravi. Preden bo konec pouka, ko me bo mama odpeljala v Slavonijo. Saj lahko počakava, da se vrneš, poleti si lahko piševa pisma. Ne, prepozno bo, se razburi on. Ne moreva čakati, to morava narediti, preden jo dobiš. Tako ne boš mogla zanositi. To je edini zanesljivi način. Prej morava, pravi in mi otresa pepel na superge.

ix

Ampak jaz te v resnici sovražim. To vem, ker vem, kako je videti sovraštvo. Prepoznam stud, tisti občutek, ko nočeš biti niti blizu njega, ko nočeš niti razmišljati o njem, ko ti vsaka misel zbuja občutek odpora in grdobije, odvratnosti in želje po nasilju, z eno besedo: sovraštva.
     Kratko malo sovražim te. Sovražim tvoj prodorni način, na katerega mi daješ vedeti, da sem od naju dveh jaz tista, ki je manj vredna. Sovražim tvoje samovšečne izlive, ki se jim vedno posreči prepričati me, da sem od naju dveh jaz tista, ki ima manj prav. Sovražim vse, česar se ne morem več spomniti, ker si aktivno prizadevam izbrisati te iz slehernega posamičnega spomina, ki ga imam. Po nekih novih ulicah tavam. In si ne ogledujem izložb.

x

Danes je bilo najhujše. Vse, kar se je v minulih dneh nabiralo v meni, je eksplodiralo v napadu obupa. Princ je spet šel ven, ni povedal, ne kam ne zakaj. Žalostna in besna sem si šla skuhat čaj in po čisti neumnosti zagrabila vročo skodelico, da mi je padla iz roke in se razbila na tisoč koščkov, tako kot moja junaška fasada. Tiho sem šla v kopalnico, in čeprav sem bila v stanovanju sama, sem se zaklenila ter s solzami umila tla.
     Vse sem izjokala. Nosečnost in denar in starše in sestro in njegove skrivnosti in skodelico čaja, vse. Vsaj pol ure sem sedela na školjki in glasno ihtela.
     Pravijo, da zna vsak tepec narediti otroka, nama pa se niti to ne posreči, kaj šele kaj resnejšega. Pravijo, da se ti bo tisto, česar si močno želiš, res zgodilo. Ampak pravijo tudi, nikar ne misli na to, pa se bo zgodilo.
     Pravijo, najboljši so taki in taki položaji. Ali pa pravijo, ti se samo sprosti in uživaj, pa se bo zgodilo.
     Ne morem se sprostiti, ne morem se postavljati v poze, ne morem ne razmišljati o tem, ne morem si tega tako močno želeti. Vse to prerašča v neznansko breme. Seks s Princem se mi zdi čedalje daljši in napornejši. On bi rad, da bi delala druge stvari ali da bi delala iste stvari na drugačen način, in sploh je ves poln nekih želja, jaz pa se ne morem sprostiti in uživati v tem. Preveč vsega imam v glavi, njemu pa se ne posreči vsega tega pregnati iz nje, nasprotno, še bolj mi jo polni in jo obremenjuje, potem pa se zalotim, kako samo ležim in čakam, da bo minilo in da bom lahko šla spat. Pravijo, lezi in misli na Anglijo. Lezi in misli na Hrvaško, kakšna beda.
     Še vedno sedim in jočem, vroč čaj pa se je razlil po parketu, kar pustila sem ga in parket ga je gotovo že vpil in zdaj bo odstopil. Še to.

xi

Moj sin ni naredil letnika. Po vsem tem je torej izgubil leto. Sva mu preveč popuščala ali sva ga prehudo priganjala? Sva se napačno vedla do njega? Je to najin greh ali njegov? Jasno mi je le to, da ni »naš«. Marka njegov faks zanima približno toliko kot robovi na srajci. Ali manj.

xii

Domov sem se vrnila pred dnevnikom. Samo po nekaj obleke, da bi imela v čem iti v službo. Po tleh bom pogrnila deko in kak dan ali dva prespala pri očetu, dokler ne iztuhtam, kako dalje. Bilo je odklenjeno. Josip je sedel za kuhinjsko mizo in me meril s tistimi steklenimi očmi. Ista poza, isti pogled, samo več praznih steklenic žganja okoli njega. Kurba, je rekel. Kurba, vem, kje se kurbaš, nič ti ni sveto, kurba, cele dni se potepaš, cele noči se kurbaš, smet navadna, govno, ti si govno, ki hodi po svetu, ne odgovarjaj mi, nič mi ne odgovarjaj, ker od tebe nočem slišati niti besedice, prostakinja prekleta, glista, ki se zvija, ti si glista, poteptal te bom, glista, kurba navadna zahojena! Poskušala sem mu odgovoriti, a do pijanih možganov ne prodre niti beseda. Slišijo le tisto, kar hočejo slišati, in vidijo le tisto, kar hočejo videti. Stopila sem v sobo, vzela potovalko in začela vanjo zlagati obleko, on pa je prišel za mano in me s plastenko, polno žganja, udaril po glavi. Padla sem na tla, on pa me je še naprej brcal.

xiii

Ponoven poskus zadnjega seksa. Nisem mu dovolila, da bi govoril. Povej mi z dotiki. Vpila sem: Ja! Ja! Vpila na ves glas. Mimo vlaka so ljudje korakali svojim službam naproti. Nekje je lajal pes. Nekje je trobil dostavni kamion. Na drugi strani proge je mimo peljal vlak. Za zidom je zvonil tramvaj. Moj orgazem je preglasil vse.

*

Ščebetanje ptic iz pekla. Oblaki se mi na pogled zdijo kot lastna smrt. Samo mimobežna para. Samo voda z neba.
     »Dobro jutro,« je rekel glas.
     »Ugasni že ta jebeni prekleti travnik, tega ne morem več gledati,« je rekel moj glas. Govorjenje me boli. Besede nič več ne prihajajo na dan zastonj.
     »Bi rada kak drug prizor?«
     »Ničesar nočem.«
     Travnik izgine. Zdaj me osvetljuje le sterilna siva svetloba.
     »Razumemo tvojo jezo ...« Glas je prvič nosil s sabo nekakšno čustvo, nekakšno sočutje, nekaj, kar sem med temi fonemi poskušala slišati že prej, a se mi ni posrečilo. Zdaj mi tega ni bilo več mar.
     »Zakaj me še niste ugasnili? Zakaj se mi sploh še oglašate?«
     »Še vedno te pregledujemo.«
     »Pa mi ne boste pokazali sveta zunaj te škatle?«
     Tišina.
     »Ali mi boste vsaj povedali, kaj se je zgodilo z mojimi prijatelji in starši? Ali lahko pogledate v računalnik in ugotovite, kaj se jim je zgodilo? So imeli lepo življenje? Karkoli, pička vam materina prihodnja, karkoli ...«
     Še več tišine.

Periš je po Mučenicah (2013) objavil romane Mima i kvadratura duga (2014, finalist za nagrado tportala), Mima i vaše kćeri (2016) in Mladenka kostonoga (2020, nagrada Kočićevo pero, nagrada tportala), pesniško zbirko x (2016), zbirko kratkih zgodb Žuti bog (2020) in slikanico Straška postavlja teška pitanja (2021).

Svoj tretji roman je Periš objavil pri založbi OceanMore. Leta 2021 je prejel nagrado tportala za najboljši hrvaški roman.