Še do brezplačne dostave

Avtor naslovne ilustracije je Davor Grgičević.

Andrej Predin, NA ZELENO VEJO

PISANJE SEZNAMA PREPOVEDANIH KNJIG KMALU PRERASTE V SEZNAM LJUDI

S-23 v Mariboru. Naselje poravnanih blokov in zanemarjenih dvorišč. Hišnikova žena je kurba in smrdi po maščobi, ker je od drugod in doma jejo drugačno hrano kot mi. Sosedi Niveski gleda kožica iz lulike, pravi Dani, ki je njen fant in hkrati edina živa priča tega nepojasnjenega fenomena.
Hišnikov sin je bil prvi z dvorišča, ki je že malo posvedral. To mu je dovolila Simona, ki ga je, pravi Siniša, hišnikov sin, od naslade pomočila do komolca. Strajki in jaz še nisva nič. Na klopcah sem sicer enkrat Simono zafrkaval, da je kurba, pa je rekla, naj se je pazim, ker me bo poseksala. Od takrat naprej se je raje izogibam. Bojim se je.
Prijatelji imajo veliko povedati o tem, kakšne packarije so počeli z njo. Čisto vse ji je všeč.

Pogosto sem sanjaril, da sem jedi, ki reši Nivesko pred Imperijem.
Po neusmiljenem boju sem jo trdno stisnil k sebi in jo ponesel na varno. Ko se mi je vsa presrečna želela zahvaliti in mi podariti zaslužen poljub, sem nepričakovano odstopil in ji z laserskim mečem odsekal odvečno tkivo.

Knjige ne berite na dolgi vožnji z vlakom! Zakaj? Ker je prekratka in jo pojeste v enem kosu in ker je še bolj smešna od Učiteljic, kar ob branju sproža nerodne, polglasne izbruhe smeha. Pogosto sem knjigo preventivno zaprla, se ozrla po slovenskih hribih in dolinah, ki so v soncu bežali mimo ter tako upočasnjevala bralni tempo, a zaman.

No, pa Na zeleno vejo ni samo knjiga, ki zelo nasmeji. To je knjiga, za katero je bil avtor leta 2008 nominiran za literarno nagrado večernica, torej jo je stroka nekako umestila med knjige za mladino, a vendar je to roman, ki zbode na tistih mestih, ki so pereča tudi (ali na sploh) za odrasle – socialni položaj ljudi, slabe družinske razmere, borba za preživetje, bolj ali manj uspešni poskusi, kako priti do denarja in en in edini cilj posameznika: zlesti na zeleno vejo!

V ospredju je glavni lik z imenom Luka, srednješolec, ki odrašča z mamo, zamerljivo ločenko, na novo zaljubljeno v maserja, kiropraktika, ljubitelja akupunkture in solarija Romana, pa z bratom in mrko babico in  s šopkom tet in bratrancev … Vmes je še njegov najboljši prijatelj Strajki, s katerim si v osnovni šoli prebodeta ušesa, pa kup punc, ki jih nerodno osvajata (in tudi osvojita), in en sam grenko-sladek priokus mladega človeka, ki odrašča v razmerah, ki jih prepoznava kot napačne, a vendar proti njim le stežka klubuje. Ali pač – na nek svoj način. Zelena veja pa se žal še naprej nadležno izmika … In takrat padeš z drevesa.

Nina Prešern, Gospodična Knjiga, 2011

Živim z mamo in bratom. Potrpežljivo čakamo, da bomo prilezli na zeleno vejo. Moja mama dela na banki. Nikdar nisem razumel, zakaj smo tako revni, če moja mama dela na banki.

Pri nas doma je vedno vse polno ljudi. Najpogosteje mamini prijateljici Olgica in Dobrilč. Skupaj debatirajo o najrazličnejših stvareh.

»Pičica!« pravi moja mama. »Znam delati z računalnikom, sem vodja izmene in mam kluče od trezora.« Na te dodatne funkcije je bila skrivoma ponosna. »Vseeno pa ne zaslužim dovolj, da bi prilezli na zeleno vejo!«

»Zrihtaj si drugo službo,« svetuje Dobrilč, ki ima na drugi strani parkirišča majhno trgovinico.
»Idi na svoje,« pribije Olgica, mamina sodelavka na banki, ki tako kot Dobrilč stanuje za vogalom.
»Nekaj sem razmišljala, da bi odprla slaščičarno,« pove moja mama.
»To bi bil biznis,« se strinja Dobrilč. »Moj mož ti lahko pri tem pomaga.«

Vsakič, ko se na enem mestu zbere vsaj tisoč mark, se na vsem lepem materializira tudi stric Samo, Dobrilčin mož, ki je dober in nam pomaga obračati denar.

»Kaj pomeni obračat denar?« vprašam mojo mamo.
»To pomeni, da ga je vedno več,« mi prijazno razloži.

Moja mama, ki dela na banki, mu je že večkrat dovolila pomagati, in vsakič se je denar tako spretno obračal, da smo bili na koncu na boljšem. To se je splačalo.

»Nea morem verjeti!« otrese Olgica cigareto.
»Ja, zdaj se menda tista koza Beta suka okoli njega,« pristavi Dobrilč in naredi zaslužen požirek kave, zato prevzame mama: »Hja, na dnar se lima ko muha na drek!
Scuzala ga bo do smrti. Poznamo mi take!«
»Beta res ni vredi, jaz je nea maram,« slavnostno nadaljuje Olgica. »Že ko sem jo prvič vidla, sem vedla, da sma preveč različni, da bi se pokapčali.«
»Ko bi vedve vedli, kolkokrat me je že Beta kaj napizdla,« utemelji Olgica svojo prejšnjo izjavo.

»Čuj,« reče mama, »jaz mam tud slabe izkušnje z njo. Enkrat sem jo vprašala, ki je kupla tisti črni bodi. V Modni bajti, mi je rekla, v prvem štoku, pri perilu. Mislita, da so ga meli? Pičica, pravo budalo sem izpadla, ko sem rekla prodajalki, naj še enkrat pogleda. Čez nekaj dni pa zvem od Sandija, da me šimfa po mestu, češ da vse ponavljam za njo in se isto oblačim ko ona.«

»Država,« razlaga moja mama, »ti da kup denarja, če se odločiš, da ne greš več v službo, in še bonus, če si znal delati z računalnikom, bil vodja izmene in mel kluče od trezora.«
»Zdaj bomo prilezli na zeleno vejo, bota vidla!« reče nama z bratom.

Zadovoljno opazujem njen žareči obraz, kako melje neskončno možnosti, ki se nam odpirajo. Prvič po očetovem odhodu je spet čas za akcijo.

Privoščili smo si juho iz kocke z zlatimi kroglicami, kotlete z rižem, zeleno solato, kokakolo in puding z malinovcem. Življenje je postalo lažje. Začutil sem, da se stvari obračajo na bolje.

Nihče ni pričakoval, da bodo nadaljnje poteze moje mame tako veličastne.

Naše stanovanje se nahaja v devetem nadstropju, na skrajnem desnem robu bloka, ki ga je mogoče prepoznati z velike razdalje. Ponosno se dviguje nad strehe običajnih hiš. Ob sončnem zahodu riše prepoznavno kockasto silhueto naselja S-23, ponoči pa toplo utripa v odsevu televizorjev in luči v jedilnicah.

Silovito vdrem v stanovanje.

Iz jedilnice se širi gost oblak dima in neznani glasovi vpijejo eden čez drugega.
Pogumno vstopim in se skozi cigaretni dim zmedeno sprehajam po obrazih neznanih žensk, ki me pozdravljajo in ogovarjajo.
Končno zagledam mojo mamo, kako blaženo zre v odprto belo krsto z neonkami in stricem Samotom v njenem drobovju.

»Mama!« jo pokličem. »Mama!«
Čeprav se ozre, me ne vidi.
Hipnotizirana je.

»Kak si, Luka?« me ogovori stric Samo, kot da ga imam rad. »Si vido, kaj je kupla tvoja mama?«
»Ka te to je?« ga vprašam, ker se mama očitno sploh ne zmeni zame.
»To je solaris!« reče.
»Kaj je to?« se čudim.
»Solaris, da se posončiš brez sonca,« mi na videz potrpežljivo pojasni stric Samo, ki ga še bolj zasovražim.
»Ka te to dela tu?« še vedno ne razumem pomena več kot dva metra dolge bele krste, ki je zavzela našo dnevno sobo.

»To nas bo spravlo na zeleno vejo!« se naenkrat zdrzne moja mama in me pogleda kot največje razočaranje pod soncem, čeprav od takrat naprej na sonce nismo več dali prav veliko.

Dokler ni v naše življenje vstopil Doktor Roman, nismo imeli domačih živali. Takrat so bili v S-23 moderni predvsem psi. Skoraj vsi so imeli psa. Nekateri so imeli majhne in glasne, drugi prav velike. Psihopati pa pitbule.
Vendar nas je bolj kot psi družila žival iz daljne Afrike, ki se je naselila v zidovih in je skupaj s slabim pritiskom vodovoda predstavljala eno najbolj perečih težav stanovanjske skupnosti.

Faraonke, male gnusne oranžne mravljice, so bile povsod. Njihova moč je bila v majhnosti in številnosti. Bile so tudi izredno odporne.
Če si faraonko s prstom pritisnil ob zid, se je zatekla k zakonom mikrokozmosa in čudežno preživela. Najbolje si storil, če si jo podrsnil ob podlago in jo zmečkal v kroglico. Čez čas smo vsi obvladali ta gib.

Poleti, ko je bila voda iz pipe topla, faraonk ni bilo veliko. Pozimi, ko je bila voda iz pipe mrzla, so bile povsod.
Večkrat sem pomislil, da so nam jih podtaknili marsovci, ki se skrivoma pripravljajo na zavzetje Zemlje.

Mama je zdaj bolj poredko našla domov.
Običajno me je po pouku na hladilniku čakal listek, ki je velel, naj si z bratom naročiva pico. Tega sva bila tudi najbolj vesela.

»Jaz nikdar nea probam, če je dovolj slano,« se je rada hvalila moja mama. »Kuham po občutku.«
»Sama sem se naučla kuhati!« sva večkrat slišala. »Lejta, da se tud vidva naučita, da ne bota visela na vajinih ženah, pičica!« je navadno končala.

Ni hotela slišati, da je juha vsakič preslana. Prav tako se ni marala odzvati na izsušene zrezke in prekuhan riž.

»Nobene hvaležnosti!« je rjovela.
»Ista sta kot vajin foter,« je teatralno metala hrano v stranišče.
»Nikoli več ne bom kuhala za vaju!« je padala v jok.

Ker smo morali malo stisniti potrošnjo zaradi vzpostavljajoče se zdravstveno-kozmetične ordinacije, je mama, ki je šla na svoje, uvedla poseben prehranjevalni režim.
Na primer. Kadar smo imeli za kosilo pečenega piščanca, z bratom navadno nisva zmogla pojesti celega.
Slastno dišeča izvorna jed, s hrustljavo kožo in bliskajočimi se kristalčki vegete, je bila pač prevelik zalogaj.

Preostale, bolj neugledne kose ptičjega trupla je zato mama skrbno spravila in naslednji dan sva si z bratom za kosilo pogrela makarone s piščančjo omako. Pogosto sva se ob prvotnih jedeh spraševala, kaj bo iz njih nastalo naslednji dan.
Nekajkrat ji je celo uspela trojna reciklaža! Počasi, a vztrajno so se nama pričele brisati razlike med solato, juho in omako.

Govoril sem z njo in ji skušal razložiti, da mi osnovno človeško dostojanstvo ne dopušča več tovrstnega konzumiranja ostankov.
Ne nazadnje tudi sama hrana trpi počasno smrt, in ni vojna. Navrgel sem še nekaj o samopodobi. Dodal, da vem, kako v Afriki stradajo. Bil sem pripravljen na vsakršen kompromis. Nič.
Odstopila je za korak in nikdar več je nisem dosegel.

Faraonkam, po drugi strani, pa je bila njena kuhinja več kot okusna. Kot nore so tekale sem ter tja in si z migetajočimi kretnjami kazale pravo smer.

Spodaj me čaka Strajki, moj najboljši prijatelj, ker je petek in se je treba napit. Frajersko kadi svoje lucky strike in se obrača za mimoidočimi puncami.

»Si reko mami za keš?«
»Nisem mogo, cela je napičena, spet mi je zatežila,« se pritožim.
»Kaj pa zaj?«
»Nič, bova šla na puf.«

V osmem razredu je postal Strajki moj sošolec. Spomnim se, da je bil, ko sem ga prvič zagledal, pomilovanja vredna pojava. Zanemarjen, prestrašen in na robu solz se je oziral po razredu.
Bil je njegov prvi dan na novi šoli.
Sošolci so mu hudobno obračali hrbet in mu grozili s pestjo, naj si ne drzne sesti k njim. Zasmilil se mi je, zato sem mu ponudil, naj sede k meni.
Od takrat naprej sva vedno skupaj.

Če bolje premislim, je bilo na začetku malo čudno. Poznala sva se šele dober teden, v natanko enako bundo, kot sem jo imel jaz. To takrat sicer ni bilo nič nenavadnega, je pa postalo sumljivo, ko je prišel z enakimi teniskami in pozneje celo podobno postrižen.

Sošolci so naju začeli zafrkavati. Strajki pa, kot da ni nič. Osebno nisem mogel mirno spremljati svojega drsenja po razredni hierarhiji, saj so na velika vrata vstopala leta, ko nisem več švercal meglice in so me začela prevevati prava moška čustva.

Med glavnim odmorom, ki je vrhunec družabnega življenja vsakega osnovnošolca, sem raje ostajal v učilnici, medtem ko se je fotokopija lovila po hodniku.
Verjetno bi se moral pogovoriti z njim, vendar ga nisem želel prizadeti.
Raje sem sestavil genialni načrt.

Kot prvi fant v razredu si bom predrl uho.
To bi moralo zadostovati za prodor med najpopularnejše učence šole, kar ti omogoča, da ješ kosilo za okroglo mizo sredi jedilnice, v družbi gimnastičark in pretepačev.

Pri Turkljevi sem se pozanimal, če boli, ko ti prebodejo ušesno blazinico.
Mame pa mi tako ni bilo treba vprašati za dovoljenje, saj sem bil že v osmem razredu.

Plesišče MKC-ja je nabito polno. Maja in Anita plešeta, midva s Strajkijem se pogodiva s Pavlom, lastnikom šanka, da lahko pijeva na kredo. Maja je že precej pijana, Anita pa se še kar drži, zato ji naročim dvojno džusvodko.
Glasba je preglasna, da bi se pogovarjali.
Skrajni čas je, da s Strajkijem postaviva stvari na svoje mesto. Puncama predava pijačo in Strajki, kot dogovorjeno, povabi Majo na ples. Jaz seveda plešem z Anito. Ura je pol enajstih, in vse je še mogoče.
Med plesom na uho šepnem Maji, da nisem vedel, da ji je všeč Strajki. Zaželim ji veliko sreče, in še preden mi lahko odgovori, pobegnem na stranišče.
Zdaj je vse rešeno.
Ko se vrnem, Maja iz vljudnosti še kar pleše s Strajkijem.
Anito previdno primem za roko in jo popeljem na zrak.

»Na kiro šolo hodiš?« jo zbrano vprašam.
»Na Prvo gimnazijo.«
»Kiri letnik pa si?« nadaljujem.
»Prvi, pa ti?«
»Tud.«
»Poznaš Mirota Štedlerja, on je v četrtem?« jo vprašam in vlečem korak po stopnicah navzdol v park.
»Ja, kaj ga poznaš?«
»Svea, midva sva stara frenda,« se pobaham in nadaljujem, »ful si dobro oblečena, kak to, da se nisva že prej srečala?«
Naredi se, da ji je nerodno, in me udari po ramenu, naj neham.
Aha, fizični kontakt! Preklopim v višjo prestavo.

»Veš, že prej sem te vido, pa sem si mislo, da ma tak lepa punca kot ti ziher kakega tipa.«

Malce sem jo presenetil.

»Nimam, z moškimi mam slabe izkušnje.«
»Kaj pa je blo?« jo prizadeto vprašam.
»Eh, vsi hočejo samo eno,« ranjeno odvrne.
»Jaz že nea. Ženske so za mene kot neraziskana pokrajina. Treba se jim je približat spoštljivo,« ponovim, kar sem pobral na televiziji.

»Res tak misliš?«
»Svea. Jaz mislim, da moški premalo spoštujejo ženske. One so tak čustvene.
Včasih si tud sam želim, da bi lahko čuto kot ženska. Samo veš, če si ded, je ful težko bit iskren. Jaz se v bistvu poserjem na ostale, samo pol mam samo sranje, pa se raje delam, da sem močen,« se potožim.

Anita je vsa iz sebe. Usedeva se na klopco čisto tesno skupaj.
»Veš, moja stara sta ločena, pa mam ful štalo. Mama me skoz gnjavi. Nobenega nimam, ki bi se mu lahko potožo,« prizadeto nadaljujem.

Še malo, pa mi bo uspelo.

»Pišem pesmi, veš. O tem, kar se mi v lajfu dogaja, kar čutim,« in dodam, »ko igram na kitaro, zaprem oči in si predstavljam, da sem daleč stran. Nekje, kjer smo vsi hepi.«
Od ganjenosti mi zadrhti glas.
»Jaz v ljudeh iščem notranjo lepoto. Takoj začutim, ko sem s sorodno dušo. Mislim, da si ti moja sorodna duša, Anita!« priznam.

Mimo pride Brumen in mi reče za ogenj.
Anita si medtem popravi frizuro in držo.

»Kaj razmišlaš, Luka?« me vpraša, ko gre Brumen stran.
»Prosim!« teatralno zavdihnem. »Kliči me Luk, ker te čutim.«
»Luk, kaj čutiš?« ponovi.
»Počutim se, kot da sem nagi sredi folka. Vsi se mi režijo. Jaz pa iščem izhod v sobi, polni ogledal.«

Anita me objame in prične tolažiti. Predam se ji kot otrok.

»Veš, kaj bi mi zdaj največ pomenlo?« smrtno resno presekam.
»Kaj?« izdahne Anita.
»Tvoja roka, ki čuti utrip mojega srca!« skoraj zavpijem, vendar se vmes zlomim in le s težavo ponovno popravim.
Razprem srajco in napnem mišice. Anita položi roko na moje srce in za trenutek se ujameva z očmi.
Dobra baba je, ni kaj!

»Ti me edina razumeš.«
»Oh, Luka.«
»Luk,« jo popravim.
»Luk, ti sploh nisi tak, kot sem mislila!« reče Anita s svojim ženskim glasom.
»Ti si prva, ki sem se ji razkril,« zatrdim.

Vsa očarana, z roko na mojem srcu, se stisne bližje k meni.

»Anita, ob tebi sem svoboden od vsega tega sranja!« že ves iz sebe nadaljujem.
»Luka!« zavzdihne.
»Luk,« jo popravim.
»Razumem te, Luk,« skoraj neslišno odvrne.
»Lahko tud jaz čutim tvoje srce?« preidem k bistvu.

Anita se obrne k meni in ponudi, da otipam utrip njenega srca.

Primem jo za joško.

Zadrhti od čustvene napetosti, in preden konča naslednji vdih, jo strastno poljubim. Dolgemu poljubu sledi naslednji in nežno jo božam po obrazu. Z roko zdrsim pod njeno jakno. Vzdihuje globoko vame in moj ud čedalje bolj utripa. Prodrem pod modrc, vse je mehko in občutljivo, ko se pojavita Strajki in Maja.

Anita sunkovito odskoči. Prekrižam noge, da skrijem stanje.

»Kaj je, stari, sem že mislo, da si šel domu,« reče Strajki, moj najboljši prijatelj, in se zareži.

Maja je pretresena nad prizorom. Anita v zadregi.

»Prišo je moj brat,« pravi Maja, ko pride k sebi.
»Gremo na čago k nekim študentom domu,« se navdušuje Strajki.

Majin brat je študent. Postavlja se z avtom in štipendijo. Ne maram ga.

»Jaz sem takoj za akcijo,« odgovorim, ker bi rad, da še ostanemo skupaj.
Anita pa ni prepričana.
Zagotovimo ji, da je vse v najlepšem redu in da se bomo imeli super.
Privoli.

Andrej Predin je novembra 2011, v zadnji številki »Modrijana«, po pogromu nad prvenec Na zeleno vejo po tistem, ko je bil izbran za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje (8. in 9. razred), objavil kolumno z naslovom »Obdobje ran in čudežne svetilke«. Ker je besedilo tudi po več kot desetih letih zelo aktualno – Predin ni bil zadnji slovenski književnik, ki se je znašel na tnalu »moralistov«, in kaj podobnega se lahko njegovemu kolegu ali kolegici pripeti že jutri – ga objavljamo skoraj v celoti.

Nikoli si nisem želel postati slehernik, a sem se z vsako odločitvijo približal neizogibnemu, bolj kot so bile moje poteze odbite, tesneje so me ovile lovke običajnosti. Danes vem, da sem padel na finto, nisem edini. Starši so me na to opozarjali, imeli smo pogovore, pa očitno ni zaleglo. Zlomljen sem opustil modo in investiral v praktično, kar se je izkazalo za udobno rešitev. Na zabavah sem se pričel držati v ozadju in kmalu postal skoraj neviden. Naenkrat je postalo lažje, pojavil se je ves ta čas. Sprva sem ga nameraval podariti televiziji, nato pa sem ga raje posvetil pisanju, in nastal je moj prvenec Na zeleno vejo.

To je bilo obdobje obilja. V zakulisju zabav sem naletel na skriti svet slehernikov, ki so bistveno bolj zanimivi od ostalih, ki pač niso sleherniki. Verjemite, zakulisje je zakon. To ni tisto zakulisje iz filmov, kjer bivajo izbranci in čakajo, da bodo rešili svet. V tem zakulisju so lahko vsi, ki zmorejo vanj vstopiti, in nikomur ne pade niti na kraj pameti, da bi rešil svet.

Knjiga je pritegnila nekaj pozornosti in sledila ji je še ena, Učiteljice. In potem je zazvonil mobilnik in urednica z založbe mi je povedala, da je bil moj prvenec izbran za Cankarjevo tekmovanje. To je bila novica in pol. Uspeh. Pa ni dolgo trajalo, premislili so si. Zganilo se je drobovje in ugotovilo, da je knjiga neprebavljiva, v njej je preveč kletvic, pornografija, pa še povprečna je, polizdelek, fuj. Vprašali so me, kaj si o tem mislim, pa sem povedal. Knjigo je pač treba braniti, še posebej, če jo obmetavajo z lažmi. Nisem mogel razumeti, kako lahko nekaj tako nežnega označujejo za pornografijo. Časopisje ji je bilo večinoma naklonjeno, televizija pa se je zadeve lotila senzacionalistično. Opustila je dober okus in me pričela označevati kot vulgarnega povzpetnika, ki si je nezasluženo pozornost pridobil s poznanstvi. V resnici sploh ni šlo za knjigo, temveč za obračune med sprto javnostjo. Pritiski ogorčenih so bili preveliki, knjigo so degradirali v priporočeno branje. Na spletnih forumih so se pojavile goreče razprave o ustreznosti knjige in njenih domnevnih škodljivih posledicah za našo mladino. Kmalu je postalo očitno, da forume in njihovo nestrpnost spodbujajo angažirane osebe, ki se strahopetno skrivajo za psevdonimi. Tovrstni hujskači se izgovarjajo na ugovor vesti, istočasno pa ustrahujejo ljudi s peklensko prihodnostjo, če jih ne bodo podprli v njihovih naporih izganjanja hudiča in v tolaženju osebnih frustracij.

Aljanina karikatura na naslovni strani »Modrijana« (november 2011)

Toliko o tem, zadaj pa je res čas za uvid. Ste vedeli, da osnovna diplomatska veščina za doseganje interesov v določeni skupini ljudi predvideva, da jih spremo z drugo skupino ljudi? V konfliktu se stranki vzajemno izčrpavata, le gorivo je treba dolivati in počakati, da se iztrošita, ostane le zmagovalni sprehod po pogorišču. To je naša realnost. Načeloma se elite te hinavščine poslužujejo v tujini, naša elita je drugačna, zato se je poslužuje na nas, na svojih ljudeh. Vse v želji, da bi se polastila oblasti. Po meni so udrihali pripadniki ene opcije in me branili predstavniki druge. Pričela so se odpirati aktualna politična vprašanja in žolč je tekel v potokih. To je precejšen zalogaj za nekoga, ki nikoli ni želel biti na tovrsten način izpostavljen. Zanimivo je, da so se me v glavnem lotile ženske. Verjetno je imela novinarka Večera Petra Vidali prav, ko je zapisala, da je roman morda naletel na odpor zaradi problematičnega odnosa med protagonistom in njegovo mamo. Vsebina se dotakne tudi homoseksualnosti, zato ne preseneča, da je v luči perečega družinskega zakonika debata naletela na ugoden substrat. Knjiga se je znašla ob pravem času na pravem mestu, ne nazadnje je bil njen umik skladen s skorajšnjim padcem vlade.

Ste vedeli, da osnovna diplomatska veščina za doseganje interesov v določeni skupini ljudi predvideva, da jih spremo z drugo skupino ljudi? V konfliktu se stranki vzajemno izčrpavata, le gorivo je treba dolivati in počakati, da se iztrošita, ostane le zmagovalni sprehod po pogorišču. To je naša realnost.

Andrej Predin (1976) je svoj »Mariborski cikel« leta 2014 sklenil z romanom Prihodnost, d. o. o. Že pred tem se je začel posvečati književnosti za otroke, do danes je objavil sedem slikanic. Predin je tudi glasbenik in novinar.

Čeravno so moralisti trobentali predvsem z izseki knjige, v katerih je največ kletvic, se prej omenjene homoseksualnosti in težav matere samohranilke niso niti dotaknili. V glavnem zato, ker večina knjige ni prebrala. Njihovi hujskači so se izkušeno omejili na kletvice, vedeli so, da nima smisla razlagati podrobnosti, in imeli so prav, saj jim je knjigo uspelo odstreliti. S tem pa pohod nestrpnosti še zdaleč ni končan. Nedavno sem ob 50. obletnici Pedagoške fakultete v Mariboru gostoval na literarni predstavitvi knjige Na zeleno vejo z naslovom »Zagovor knjige«, ki ga je vodila prof. dr. Dragica Haramija. Vtisnila se mi je misel, ki jo je položila na srce študentom, namreč da pisanje seznama prepovedanih knjig kmalu preraste v seznam ljudi. Gre za pretresljivo spoznanje in resno opozorilo o zdravju naše družbe. Ne vem, zakaj ne premoremo pogleda v ogledalo, zakaj si ne priznamo, da smo strašansko ksenofobičen narod, ki ima popačeno predstavo o lastni zgodovini in mestu na tem planetu. Na primer, gospe iz neke krščanske izvenparlamentarne stranke so pristavile svojo skledico k pogromu romana z argumentacijo, da branijo dobro ime Ivana Cankarja. V imenu cerkve branijo velikega pisatelja. Kako plemenito. Več kot očitno je nekdo klepetal med poukom zgodovine!

Karikatura Tomaža Lavriča, ki je bila objavljena v Mladini št. 40/2011 (7. 10. 2011). Za Cankarjevo tekmovanje je bila tisto leto izbrana tudi zbirka kratkih zgodb Oči Andreja Makuca. Tudi ta je naletela na odpor, vendar je ostala na seznamu.

Karikatura aludira tudi na izjavo tedanjega direktorja Zavoda RS za šolstvo: »Ti dve knjigi še nisem prebral, praktično jih je nemogoče dobiti, imam zdajle eno na mizi, ki jo bom utegnil čez vikend prebrati.« Karikatura je bila zelo popularna in je še danes pogosto poobjavljena na družbenih omrežjih.

Smo še v obdobju ran, ko se usoda še ni odločila, kaj bo z nami. Kmalu bo prepozno, da bi ukrepali sami. Morda si tega niti ne zaslužimo, imeli smo svojo priložnost, mlado državo, ki smo jo v dveh desetletjih pošteno zavozili, sedaj pa celotno čorbo zlivamo na glavo iste mladine, ki jo moralisti domnevno branijo. Mar smo sploh lahko bolj zahrbtni? Vsi dvignjeni glasovi in veličastni govori mislijo le na svojo rit. Dobro vemo, kaj so kvalitete uspešnega politika, bolje kot laže, uspešnejši je.

Dobro vemo, kaj so kvalitete uspešnega politika, bolje kot laže, uspešnejši je.

Izid zgodbe o mojem prvencu je bolj kot ne jasen. Knjigo verjetno bere več ljudi, kot bi jo, če je ne bi umaknili med priporočeno branje in če okoli nje ne bi zganjali tolikšnega cirkusa. Skozi razprave, ki so se pojavile na to temo, sem dobil vpogled v zakulisje literarne scene, delovanje Društva slovenskih pisateljev, ki je očitno prepričano, da se ga vse skupaj ne tiče. Celotna zgodba je skoraj pozabljena, prah se je polegel, vprašanje, ali bomo kdaj prilezli na zeleno vejo, pa je seveda preloženo na ramena prihodnjih generacij.

Pisanje seznama prepovedanih knjig kmalu preraste v seznam ljudi.
Gre za pretresljivo spoznanje in
resno opozorilo o zdravju naše družbe.

Ne morem si kaj, da si ne bi mislila, da razprava v zvezi z izbiro za Cankarjevo tekmovanje morda pomeni otvoritveni strel v novem kulturnem boju. Je pa zanimivo, da se ameriški konservativci, vsaj kar zadeva izobraževanje, običajno lotijo znanosti – področja, ki je bilo dolgo simbol ameriške podjetnosti in uspeha –, medtem ko se slovenski konservativci lotevajo kulture in poskušajo razvrednotiti močno figuro, namreč pisatelja, ki je od nekdaj veljal za simbol slovenskega upora in identitete. Bolj kot predvidljiva histerija zaradi seksa in vulgarnosti so namreč nevarne obtožbe arogance, ki letijo na račun avtorja, založnika in članov izbirne komisije – žaljiva namigovanja, da izbrane knjige niso »kvalitetne«. /.../

Cenzura v resnici razkriva pomanjkanje zaupanja. Gre za pomanjkanje zaupanja do morebitnih bralcev cenzurirane knjige, to pa na podlagi domneve, da se bodo trinajst- in štirinajstletniki po prebrani knjigi vedli kot avtomati, se dotikali dekliških prsi ali kadili travo, najbolj občutljivi pa bodo morda utrpeli trajne psihološke poškodbe po tem, ko bi se srečali z besedami, kot sta lulika in pičica. (Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, na katerem planetu živijo ti ljudje in na kakšnih šolskih igriščih se igrajo njihovi otroci in kako to, da ta ista slovenska družba, ki je tako navdušeno sprejela teorije o kompetentnem otroku danskega terapevta Jesperja Juula, obravnava lastne otroke kot povsem nekompetentne?) Navsezadnje pa gre za to, da cenzorji ne zaupajo sami sebi in družbi, v kateri živijo. Pomanjkanje zaupanja je sorodno strahu pred svobodnim kroženjem idej in, da, tudi vulgarnih izrazov, ki naj bi na neki način spodkopalo socialni red. /.../

Zato vam predlagam, da ne glede na to, kakšno streljanje se bo pojavilo v slovenskih kulturnih bojih, zaupajte svojim otrokom. Najbolje bo, da kupite roman Na zeleno vejo in ga prebirate skupaj z njimi. Smejte se ob smešnih stvareh, jokajte nad žalostnimi odlomki, recite »fuj« ob odvratnostih in vedite, da bodo preživeli. Zaupajte svojim otrokom. Vredni so tega vašega darila.

Erica Johnson Debeljak, Sobotna priloga (Delo), 22. 10. 2011

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.