Še 55 € do brezplačne dostave.

NI MEJA ZA TISTE, KI SI JIH UPAJO PREMAGATI

Janez Pirc, NAD LEDENIKOM IN VELEMESTNIM ŠIKOM

Biciklista med Alpami in Donavo
med svetovnima vojnama

Zakaj?

Naslonjena na kolesi skušava skozi raztrgane meglice ujeti vsaj kakšen pogled proti dolini. Sredina septembra je, a ker sva dva kilometra in pol nad morjem, se začenjajo med dežne kaplje mešati posamezne snežinke. Še nekaj trenutkov se razgledujeva, potem pa se odpraviva na toplo v bližnjo kočo. Nina, ki naju spremlja in spodbuja iz avtomobila, naju priganja, saj jo skrbi, da se ne bi prehladila. S svojimi travnatimi strminami in skalnimi stenami, z rastlinstvom in živalstvom in vsem, kar ti v dolini ne pride pred oči, je alpsko visokogorje očarljivo, a tudi nepredvidljivo. Vremenske razmere lahko zelo hitro postanejo neusmiljene, in če imaš priložnost, da se, od dolgega vzpona še ves preznojen in utrujen, umakneš na toplo, jo je najbolje izkoristiti.

Z očetom, ki je skoraj dvakrat starejši od mene, sva začela gristi v klance v Heiligenblutu, dolinski vasici v skrajnem severozahodnem kotu avstrijske Koroške. Ob prijetnih poznopoletnih temperaturah jutranjega sonca sva se najprej povzpela do slepega kraka visokogorske ceste, ki pripelje do razgledišča na ledenik Pasterze. Od tod vodi na Großglockner, najvišjo goro Avstrije, ena najkrajših poti. Midva sva svojo pot nadaljevala do prelaza Hochtor in od tam proti severu, na salzburško stran. Sledil je dolg spust po slikovitih ovinkih do vasice globoko v dolini. Razgledi so bili izjemni, vzponi pa kljub stotinam kilometrov, ki sem jih v zadnjih mesecih napravil z biciklom, zelo naporni. A za vse to sva imela dober razlog.

Moje zanimanje za alpsko cesto pod Großglocknerjem se je začelo skoraj četrt stoletja pred tem, ko sem se pripravljal na družinski izlet in sem po naključju doma odkril stari zloženki. Z zanimanjem sem ju listal, saj sta imeli na hrbtni strani kup črno-belih fotografij, v njuni notranjosti pa so bili zemljevidi cest na avstrijskem Koroškem pred drugo svetovno vojno. Naslednji dan, ko smo vijugali po teh cestah, sem lahko ugotovil, da se pogledi, ki so se nam odstirali, v vseh desetletjih niso kaj dosti spremenili. Vse je bilo skoraj tako kot na tistih starih fotografijah v zloženkah. Na fotografijah in pred našimi očmi so bili malone isti prizori divja, a lepa alpska narava, ovinkaste ceste z dihjemajočimi skalnimi kulisami, ledene strmine Visokih Tur. Tudi cesta je bila, kot sem lahko ugotovil, skoraj taka kot v starih prospektih, le da je bila zdaj asfaltirana. Bil sem prevzet.

Oče, s katerim sem delil svoje navdušenje, je bolj kot ne mimogrede povedal, da se je njegov oče v mladosti tod čez nekoč podal s kolesom. Rekel je, da sta z bratrancem cesto prevozila le dve leti po tistem, ko je bila odprta. Ker sem bil od zgodnjih najstniških let navdušen nad kolesarstvom in popotništvom, je bila misel na to, da se je tod nekoč davno s povsem navadnim biciklom vozil moj ded, osupljiva. Navdajala me je z občudovanjem. Bila pa je, kot se je izkazalo, tudi navdihujoča.

Nekaj let po tistem izletu sem med družinskimi slikami našel majceno črno-belo fotografijo. Na njej so trije mladeniči pozirali na neki gostilniški terasi. S težavo sem prepoznal deda v najstniških letih, za druga dva pa se mi ni niti sanjalo, kdo sta. Na hrbtni strani je bil zapisan datum, poleg pa nekaj besed v lepi, a skoraj povsem nečitljivi pisavi. Oče je povedal, da je fant na levi dedov bratranec Stane in da je slika nastala med njunim kolesarskim potepanjem po Avstriji leta 1937. Kje točno je bila posneta, kdo je bil tretji mladenič, oblečen v nekakšno alpsko nošo s klobukom in kratkimi usnjenimi hlačami, in kaj piše na hrbtni strani, pa mi je ostalo še dolgo časa neznano. 

Dedov bratranec je umrl dokaj zgodaj, zato se ga ne spominjam. Vendar mi je bilo njegovo ime vedno zelo domače, saj sta bila z dedom velika prijatelja, pa tudi sorodniki so ga pogosto omenjali. Poleg tega je bil Stane vsaj v svoji mladosti precej nemirnega duha, nadarjen za vizualno umetnost, kot bi rekli danes, in se je, kot sem lahko slišal, v predvojnem času nekajkrat odpravil v tujino. V starih dedovih albumih sem našel še nekaj motivov z njunega kolesarskega izleta. Tu in tam sem ga o tej mladostni pustolovščini tudi kaj povprašal, a mi je običajno odgovoril le na kratko in z nekaj hudomušnosti. Tak je pač bil skromen in ne ravno zgovoren. 

Vendar mi fotografije niso dale miru. Poleg kakšne popotne prigode sem želel izvedeti še kaj o krajih, skozi katere je ded potoval z bratrancem Stanetom, bolje razumeti čas njune mladosti, takratno družbo in državo, v kateri sta odraščala. Morda se narava vsaj na pogled od takrat res ni kaj dosti spremenila, kaj pa družbenopolitična ureditev? Le nekaj mesecev po dedovem kolesarjenju je Avstrija, ujeta v kremplje nacistične Nemčije, na mednarodni politični karti ugasnila. Je bilo v času njunega obiska zaradi nemške grožnje v avstrijskem vsakdanu že čutiti kakšno napetost? Kako so v tedanji Kraljevini Jugoslaviji gledali na taka in podobna potovanja v tujino, saj ta niso bila pogosta in tako preprosto izvedljiva, kot so danes? Kakšno je bilo življenje teh mladeničev v letih tik pred drugo svetovno vojno in kaj je, konec koncev, ta pot pomenila za njuni nadaljnji življenji? Vprašanj, ki so me močno pritegnila, ni manjkalo.

Kmalu potem ko je ded v visoki starosti umrl, sem se odločil rekonstruirati potek poti in opisati življenje v predvojnem času v tem delu Evrope. Kot poklon in v spomin na človeka, ki sem ga zelo spoštoval, mu zaupal in se od njega veliko naučil. Ta zgodba je poleg opisa kolesarske dogodivščine dveh fantov na poti v odraslost tudi pripoved o zadnjem normalnem poletju v Srednji Evropi. Pripoved o času varljivega miru in o okoliščinah, ki so postopoma vodile proti novi veliki vojni. Je tudi oris družbe in ureditev predvojne Jugoslavije in oris tedanje Avstrije, dežele, ki je bila kljub bližini za veliko večino Slovencev nedosegljiva, saj je bila predraga, in tudi pridobitev potovalnih dokumentov je bila zapletena. Predvsem pa je to spomin na deda, namenoma izražen skozi opis mladostne popotniške epizode, ki me že tako dolgo navdihuje. Seveda imajo v njej svoje mesto tudi Stane in še nekateri drugi sorodniki, ki so nanj vplivali.

O njunem dva tedna trajajočem potovanju dnevniški ali kakšni drugi zapiski ne obstajajo. V želji, da bi našel kaj zapisanega in prišel stvarem do dna, sem prebrskal marsikateri kup in kot. Ostalo je le nekaj fotografij in dokumentov, ki sem jih vzel za osnovo, ko sem si skušal pred oči čim bolje priklicati njuno pot. Za bolj poglobljeno razumevanje osebnosti in dejanj omenjenih popotnikov so bila ključna pričevanja ljudi, ki so ju poznali. Stiki z njimi so bili doživetje in tudi zelo dragocena izkušnja. Brez njih bi bila ta knjiga, kljub vsej literaturi, v katero sem se v želji po čim večji verodostojnosti poglobil, le približek tistega, kar sem želel zapisati o svojem dedu in časih njegove mladosti.

Tako sem tudi odkril, kdo je tretji mladenič na stari fotografiji in kaj pomeni zapis na njenem hrbtu, ki ga kot fantič nisem znal prebrati. Tretji fant je bil prijatelj deda in njegovega bratranca, Nemec, delno slovenskih korenin. Auf einem Berg über Berchtesgaden, na hribu nad Berchtesgadnom, pa je bil komentar v pisani gotici na hrbtni strani fotografije, ki ga je Stane tako zapisal z namenom, da bi fotografijo poslal nemškemu prijatelju. Vendar mu to ni nikoli uspelo. Ali je bila za to razlog vojna, ki je prekrižala še mnoge druge načrte, ne vem. Po vsem trudu in času, ki sem ga vložil, je ostalo odprtih še nekaj vprašanj, na katera sem si sprva želel odgovoriti. Vendar sem si odgovoril na ključna, ki mi pomagajo bolje razumeti deda in čas njegove mladosti.

Ko občasno obiščem katerega izmed krajev, skozi katere je nekoč davno potoval tudi on, gledam nanje drugače, z več posebne in osebne zgodovinske perspektive. Zalotim se ob spraševanju, kako je sam gledal na to in ono ulico, vas in mestece, ki jih vidijo moje oči. O čem je razmišljal in se spraševal, na kaj je upal. O odgovorih lahko bolj kot ne le ugibam. Verjamem pa, da bi, če bi bil še živ, z rahlim nasmeškom in ponosom prikimal tej zgodbi. Tako kot sva si tistega septembrskega dne prikimala z očetom vrh prelaza, na katerega sva se povzpela z željo, da se pokloniva spominu na leto predtem preminulega deda, ki je isto pot v povsem drugačnih razmerah prekolesaril skoraj osemdeset let prej.

Foto: Jaka Kramberger

Janez Pirc

Janez Pirc se je rodil leta 1978 v Kranju. Po izobrazbi je geograf in politolog. Zaposlen je kot raziskovalec na področju manjšin in migracij na Inštitutu za narodnostna vprašanja ter na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Sam in v soavtorstvu je napisal več znanstvenih prispevkov o mednarodnih migracijah, družbenopolitičnih procesih v Afriki, integraciji priseljencev v Sloveniji, o Romih v Sloveniji ter znanstveno monografijo Od skritosti do točke na zemljevidu: socialno-prostorski razvoj izbranih romskih naselij v Sloveniji (2013).

Več let je deloval kot glasbeni recenzent, zlasti na področju afriških godb za Radio Študent in glasbeno revijo Muska. Verjame, da nam odkrivanje zgodb naših prednikov lahko pomaga pri razumevanju vsakdana in premagovanju izzivov, ki jih prinaša sodobno življenje.

Z družino živi v Ljubljani.

Ta zgodba je tudi pripoved o zadnjem normalnem poletju v Srednji Evropi. Pripoved o času varljivega miru in o okoliščinah, ki so postopoma vodile proti novi veliki vojni.

Zemljevid Avstrije in soseščine s prevoženo kolesarsko potjo Lada in Staneta iz atlasa iz leta 1930.

Kazalo

Zakaj?

Ni meja za tiste, ki si jih upajo premagati
Pogled še dlje v preteklost
Pogled na razmere doma in po svetu pred odhodom na pot
Na pot

Alpe od spodaj navzgor – po Avstriji
Kratko življenje in smrt prve avstrijske republike
Onkraj Ljubelja

Od višine se počasi (z)vrti: s kolesom pod najvišjo goro Avstrije
Kolo: od statusnega simbola do najcenejšega prevoznega sredstva
Sveta Kri in svet(l)a cesta
Nad ledenikom
Veliki Klek
Skozi visoka vrata v globoko dolino

Prijateljstvo v leglu zmajev ali v alpski idili?
Od Weimarske republike do Hitlerjevega vzpona
Pod hribi pri Hribarjevih
Zmaji se vrnejo v Berchtesgaden
Utrinki raja in uglaševanje bobnov vojne

Ni časa za mondeni turizem: valček ob jezeru ali kolesarjenje ob lepi modri Donavi
Kulturno in turistično vrvenje v Salzburgu
Turizem v Avstriji
Ples ob jezeru
Politični plaz, ki se lahko vsak hip sproži

»Ujemiva Dunaj, dokler je še glavno mesto!«
S trebuhom za kruhom po Evropi in še dlje
Dunaj: plima in oseka

Pot nazaj in druge vrnitve domov
Skozi Dunajsko Novo mesto proti Gradcu
V Gradcu
Vrnitev v Jugoslavijo
Zadnja etapa poti
Še ščepec predvojnih potovanj

Dvojnost časa

Od višine se počasi (z)vrti: s kolesom pod najvišjo goro Avstrije

Zgodaj popoldne naslednjega dne sta Lado in Stane že kolesarila po eni najbolj panoramskih, privlačnih in tehnološko dovršenih evropskih cest tistega časa. Obkrožena sta bila z najvišjimi vrhovi avstrijskih Alp z Großglocknerjem ali Velikim Klekom na čelu ki so tudi poleti skriti pod debelim plaščem snega. Tako sta že tretji dan dosegla enega najpomembnejših ciljev svojega dvotedenskega potepanja v tujini. Že sta jahala bicikla v visokogorskem okolju na nadmorski višini več kot dva tisoč metrov, a hkrati v eni od regij, v katerih je turistični promet najhitreje naraščal. Mimo njiju so drveli domači in tuji obiskovalci v avtomobilih, avtobusih pa tudi na motorjih in kolesih. No, morda »kolesarjenje« ni popolnoma dosleden oris te etape Ladovega in Stanetovega popotovanja. Zaradi strmih in dolgih klancev sta morala namreč veliko odsekov te visokogorske ceste prehoditi ob potiskanju koles. Ti dve pač še nista imeli prestav, zato pa sta imela fanta toliko večjo zagnanost, motivacijo in moč. Vsaj na najbolj razglednem delu te pred komaj slabima dvema letoma zgrajene ceste, kjer večinoma ni strmejših vzponov, sta lahko poganjala pedale in uživala v čudoviti naravi. Potihoma pa sta se veselila tudi okoli 20-kilometrskega spusta v dolino v nadaljevanju in prihajajočih dogodivščin. Dotlej sta o potepanju po osrčju Alp z razgledi na večni sneg in ledenike ter slikovite gorske vasi lahko le prebirala po časopisju in knjigah ter slišala od posameznih ljudi. A vse je v vrtenju. Ne samo Zemlje, temveč tudi pedalov in koles, saj te zgodbe ne bi bilo brez nakupa biciklov nekoliko poprej.

Lado in Stane sta svoji takratni kolesi najbrž kupila malce pred odhodom na pot. Vsaj o Ladu je znano, da ga je dobil prav zaradi tega popotovanja. Prav gotovo pa je imel vsaj en bicikel že prej, Stane pa še kakšnega več. In kje sta v tistem času lahko kupila to finančno najbolj dostopno prevozno sredstvo? Blizu njunega domačega kraja, v Domžalah, so trije trgovci že pred drugo svetovno vojno prodajali tudi kolesa dva na Ljubljanski in eden na Savski cesti. Zelo verjetno je, da so imele takratne ljubljanske prodajalne še večjo izbiro, poleg tega pa so bile fantoma čez teden tudi bližje zaradi šolanja oziroma zaposlitve v glavnem mestu. Dan pred odhodom in na dan odhoda na njuno turo se je denimo v Jutru in Slovencu oglaševala nova trgovina s kolesi »nemških znamk v največji izberi po neverjetno nizkih cenah« na takratni Tyrševi cesti. Slovenec pa je prinesel v nedeljo, na dan odhoda, tudi oglasa za še dve trgovini z novimi in rabljenimi kolesi, Triglav in Promet, ravno tako v centru Ljubljane. Poleg tega se je takrat v omenjenih dnevnikih oglaševala Zavarovalnica Sava, ki je kolesarjem ponujala zavarovanje »proti nezgodam in posledicam zakonite dolžnosti jamstva«, kar potrjuje takratno močno razširjenost biciklizma na območju Slovenije.

Kolo: od statusnega simbola do najcenejšega prevoznega sredstva

Do prve svetovne vojne na Slovenskem še ni bilo tako. V tem obdobju so si kolesa, predvsem pa motorje in avtomobile lahko privoščili le redki. Kot piše Boris Brovinsky, so si takrat kolesa lahko privoščili le »ljudje s poklici«, medtem ko so še naprej ostajala predraga za kmete in industrijske delavce. V tem obdobju je bicikel še veljal za statusni simbol. Okvirji cestnih koles še danes ohranjajo oblikovno zasnovo s konca 19. stoletja. Prve kolesarske klube na območju Slovenije so začeli ustanavljati v osemdesetih letih tega stoletja sprva dva nemška in potem Klub slovenskih biciklistov Ljubljana leta 1887, sledila pa so še mnoga druga mesta. Že slabi dve desetletji prej so v Ljubljani sprejeli prve ukrepe, ki zadevajo urejevanje prometa z »velocipedi«, in sicer so zaradi kolesarskih »ekscesov« sprejeli kar prepoved kolesarjenja po mestu, ki je veljala dobri dve desetletji. Tik pred iztekom stoletja pa so za Kranjsko sprejeli zakon o cestnem prometu, ki je zajel tudi področje kolesarskega prometa. Uvedene so bile tudi tablice za bicikle, ki so se kot obvezne ohranile pri nas vse do obdobja po drugi svetovni vojni in sta jih na svojih dvokolesnikih imela seveda tudi Stane in Lado. Po poročanju Neue Freie Presse se je ta praksa na Dunaju začenjala ravno v času Ladovega in Stanetovega popotovanja, ko so bili prebivalci avstrijskega glavnega mesta pozvani, da do sredine septembra tega leta registrirajo svoja kolesa. V zadnjih letih 19. stoletja so se nekateri posamezniki s slovenskega dela Avstro-Ogrske začeli podajati tudi na daljše kolesarske ture v druge evropske države, vedno več pa je bilo tudi ženskih kolesark. Zofka Kveder je leta 1898 objavila tudi črtico Biciklistinja.

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo kolesa že mogoče kupiti v specialističnih trgovinah v Ljubljani in Mariboru, vedno večji je bil tudi tehnični napredek pri razvoju koles. Po vojni pa je kolesarstvo na Slovenskem začelo skokovito naraščati. K temu je znatno pripomoglo tudi dejstvo, da je bil vedno večji delež biciklov domače izdelave in po ugodnejših cenah. V Ljubljano je po vojni iz Gorice prenesel proizvodnjo koles Fran Batjel. Najcenejša kolesa njegove tovarne Tribuna so si konec tridesetih let 20. stoletja denimo nekvalificirani delavci v tekstilni industriji lahko kupili že za eno mesečno plačo. Poleg te najbolj razširjene domače znamke je bilo v Ljubljani in Mariboru v tem obdobju še nekaj domačih množičnih proizvajalcev (ljubljanski) Steyr, Pelikan, Franz Neger sicer pa so bile trgovine založene s tujimi, zlasti nemškimi in avstrijskimi znamkami, npr. Puch, Durkopp, Adler. Sredi tridesetih let so se na slovenskem tržišču pojavila tudi maloštevilna, a vrhunska domača dirkalna kolesa Valy mojstra Ivana Valanta. Prvič v takratni Jugoslaviji je bila ravno leta 1937 organizirana etapna kolesarska dirka, ki je potekala na območju današnje Slovenije in Hrvaške. 30. junija, v času kolesarskega popotovanja, pa se je na zahodnem koncu Evrope, v Franciji, začela že 31. Dirka po Franciji, ki se je končala slab mesec kasneje. To je bila tudi prva Dirka, na kateri so bili dovoljeni kolesarski menjalniki prestav.

O hitrem porastu števila biciklov na Slovenskem po prvi svetovni vojni govorijo tudi statistike. Leta 1929 je na območju Dravske banovine prišlo eno kolo na 23 prebivalcev, do leta 1938 pa se je njihovo število potrojilo na dobrih 148.000 koles, kar je pomenilo eno kolo na osem ljudi. To je močno presegalo jugoslovansko povprečje, ki je tistega leta znašalo komaj eno kolo na 41 državljanov. Ravno ob koncu Ladovega in Stanetovega popotovanja, 11. julija 1937, je bil v Jutru objavljen članek o nasičenosti Ljubljane s kolesi in kolesarji. Njegov zgovorni naslov »Ljubljana drugi Amsterdam« sicer kaže na precej negativno in kritično pisanje o kolesarskem neupoštevanju cestnih predpisov in pešcev ter med drugim omeni, da se na tedanji Tyrševi cesti »že dolgo bije ogorčena borba med pešci in kolesarji za nadvlado. Vse kaže, da bo zmagalo kolo in da se bo moral pešec umakniti na drevo in se preleviti v opico, da bo lahko brez nevarnosti nadaljeval pot.« Članek obenem ponosno ugotavlja, da je že skoraj vsak četrti Ljubljančan lastnik kolesa, kar naj bi bilo primerljivo z Amsterdamom.

Da iz statistik laže preklopimo nazaj na bolj »življenjske« zadeve, pa lahko podam kratko »bi(cikl)ografijo« Ladovega bicikla, s katerim je odšel na potovanje. Ta bi lahko bila poimenovana tudi »Diamanti niso večni«, če parafraziram naslov ene od knjig oziroma filmov o Jamesu Bondu. Lado je bil namreč ponosen lastnik kolesa Diamant nemške izdelave. Model tega elegantnega kolesa je bil med drugim prepoznaven po svojem simbolu, otroški glavi v krogu, ki je na eni strani ovenčan še s štrlečimi plameni ali neke vrste zastavo. Ta znak je bil pritrjen na sprednji blatnik, kot je bilo v tistih časih pri kolesih v navadi. Tako njegovo kot Stanetovo kolo je bilo že opremljeno z električno lučjo na dinamo, kakršne so se uveljavile v tridesetih letih 20. stoletja, nobeno pa še ni imelo prestav. S temi so v obdobju pred drugo svetovno vojno že začeli opremljati kolesa višjega razreda, a v primerjavi z današnjimi so bile seveda še precej osnovne in različnih tipov. Ded Lado se je sicer ob redkih omembah te svoje mladostne poti, predvsem tistega dela, ki se tiče prečkanja gorske ceste pod Velikim Klekom, šalil, da sta njuna bicikla imela tri prestave: eno, ko si poganjal kolo, drugo, ko si hodil peš ob njem in ga potiskal po klancu navzgor, in še tretjo, ko si se spustil po klancu navzdol in ob tem ni bilo treba poganjati. Kakorkoli že, dedovo kolo je uspešno prestalo to pot in še neštete nadaljnje, vmes pa še drugo svetovno vojno in nekaj selitev. Kmalu v povojnem ali že medvojnem obdobju je omenjeni ličen simbol na blatniku izginil oziroma odpadel, Lado pa je kolo uporabljal kot »službeno vozilo« vse do leta 1955 ali 1956. Takrat si je lahko privoščil motocikel, saj je njegov zdravniški poklic v tistem času vedno zahteval veliko terenskega dela v vseh vremenskih razmerah, ko je moral obiskovati paciente po Ptuju in okolici, kjer je takrat z družino živel. Diamant je tako počasi prešel »v noge« Ladovim otrokom. Nazadnje ga je največ vozil moj oče Aleš, zanj je bilo to prvo odraslo kolo. Zvesto mu je služilo vse do sredine njegovih dvajsetih let, dokler ga niso nekega dne leta 1969 ukradli izpred domačega bloka, takrat že v Kranju. Kolo je bilo v družini več kot trideset let. In kdo ve, morda komu služi še danes ali pa je že pred časom odšlo v večna kolesarišča. No, po tistem si je moj oče kupil novo Rogovo kolo, in za krajše razdalje ga uporablja še dandanes. Najbrž pa ima ravno Diamant levji delež pri zaslugah, da je tako mojega deda kot očeta navdušil za kolesarstvo. Lado se kasneje sicer res ni več podajal na tako dolge kolesarske ture, a je kolo za vsakdanje opravke uporabljal vse do svojega 85. leta, dokler si ni ob nesrečnem padcu z njega poškodoval kolkov.

Kot je bilo omenjeno že na začetku zgodbe, je tudi Stane rad kolesaril, in to tudi v obdobju po drugi svetovni vojni, čeprav se je s kolesom v tem času nekoč huje ponesrečil.

Angleški zgodovinar Eric Hobsbawm je o kolesu oziroma kolesarjenju sredi tridesetih let je opravil več kolesarskih tur po Angliji podal razmišljanje, ki je še danes močno aktualno za razumevanje bistva bicikliranja:

Če je fizična premičnost eden izmed bistvenih pogojev svobode, je bil bicikel nemara najpomembnejša posamična naprava [...] izumljena po Gutenbergu, in edina brez opaznih slabih strani. Ker potujejo kolesarji s hitrostjo človeških reakcij in niso z debelim steklom izolirani od svetlobe, zraka in vonjev narave, v 30. letih pred izbruhom prometa z motorji, ni bilo boljše poti za raziskovanje srednje velike dežele.

Ravno tako srčno hvalnico kolesu je v svojem avtobiografskem delu, ki se nanaša na njegovo mladost v rodni Nemčiji v tridesetih letih, zapisal nobelovec za književnost Heinrich Boll. Ob sicer vedno bolj zaostrenih družbenopolitičnih razmerah pod nacistično vladavino mu je bilo kolo oziroma kolesarjenje v velikansko uteho:

Ohladilo se je, postalo bolj surovo, tudi v ekonomskem pogledu, bližali smo se vojni. [...] Ostalo je nenadomestljivo, malone sveto kolo, to okretno prevozno sredstvo, lahko grajeno ubežno sredstvo, vredno vsakršnih slavospevov in kot se je pokazalo najkasneje leta 1945 edino res zanesljivo, najdragocenejše mehansko vozilo. Kaj vse potrebuje avto? Okoren je, in če smo natančni, odvisen od tisočih malenkosti, da sploh ne omenjam goriva in cest. S kolesom pa skoraj ni mesta, ki ga ne bi dosegel. [...] Pribor za krpanje, zračna tlačilka, karbidovka lahka, domala neznatna prtljaga in kaj vse lahko po sili obesiš in naložiš na kolo!

Kolesarjenje je bilo takrat in je še danes oblika individualne mobilnosti v cenovno najbolj dostopni in prostorsko najbolj svobodni obliki. Tega sta se Lado in Stane na svoji poti nedvomno dobro zavedala. Morda bi Hobsbawmovi misli lahko dodala še možnost večje družabnosti oziroma neposrednega spoznavanja ljudi, kar se je na njuni poti sproti potrjevalo.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.