Še do brezplačne dostave.

RESNIČNI ZGODBI O DRUŽINSKEM NASILJU

Leta 2012 je francosko javnost pretresala »afera Marina«. Sodišče je Érica Sabatiera in Virginio Darras spoznalo za kriva smrti njune osemletne hčerke Marine ter ju obsodilo na tridesetletno zaporno kazen. Deklica je leta 2009 umrla za posledicami močnega udarca v glavo, in ugotovili so, da je že pred tem utrpela številne poškodbe. Primer je začel skoraj obsedeno preučevati Alexandre Seurat, profesor književnosti na univerzi v Angersu, potem ko je v medijih zasledil izjavo Marininega starejšega brata, ki je bil potisnjen v nemogočo vlogo tako priče in žrtve kot sostorilca dogajanja za štirimi stenami. Svoja odkritja, spoznanja pa tudi nemoč je prelil v svoj knjižni prvenec Neroda (La maladroite, 2015). »Tako sem odreagiral na šok,« je pojasnil.

Večglasni roman dogajanje rekonstruira na podlagi izpovedi oseb – nekakšne kombinacije toka zavesti in pričevanja – , ki so bili v stiku z deklico Diano, kot jo pisatelj v romanu poimenuje in ki je bila že ob rojstvu nezaželen otrok. Ker glavnih akterjev, same Diane in njenih staršev, med pričami ni, pripoved okoli deklice gradi neviden obroč. Njena podoba se pred bralcem tako izrisuje vse ostreje, kljub temu pa do konca ostaja nedostopna, s čimer pisatelj podvoji učinek neznosnega: da deklica, ujeta v usodni primež pripadnosti staršem in ljubezni do njih, v svoji stiski ostaja nerazrešljivo sama.

Modro okrasje (Blauschmuck, 2016) avstrijske pisateljice Katharine Winkler je zgodba o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice drugod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva. Tej usodi se sprva voljno ukloni tudi Filiz, čeprav je od malih nog prava upornica: kot deklica sanjari o bleščeči prihodnosti, čeprav je niso rodili zato, da bi imela sploh kakšne lastne želje; kot rosno mlado dekle sanjari o princu na belem konju in v imenu klica ljubezni pozneje celo tvega očetno prekletstvo; kot poročena ženska in mati se omotično vedno znova in znova vrača k svojemu pobesnelemu možu, dokler je ta skorajda ne ubije.

To je zgodba o družinskem nasilju, kakršno je pridobilo domovinsko pravico v nekaterih družbah, tradicijah, religijah ipd., toda v osnovi in v vseh modrih odtenkih svojih posledic je zgolj tisto, kar moramo brez najmanjše strpnosti izganjati, uničevati, odstranjevati iz sveta, v katerem želimo živeti – je zgolj kruto, mrzlo, krvavo, ljudomrzno nasilje.

Alexandre Seurat, NERODA

Prevedla Saša Jerele

Pravljica, ki se konča ponoči ...

učiteljica
Pravljica, ki se konča ponoči v nekem predoru sredi mesta, na hitri cesti, ki vijuga ob reki. Avtomobil, ki se zarije v steber, se vname, in princesa umre, zgori pri živem telesu. Princesa je zdaj samo še truplo, stisnjeno v pločevino. To je bila zame Diana, in mislim, da ne samo zame. Kako čudna zamisel, sem si rekla, da tako poimenuješ lastno hčer, nemogoče, da starši na to ne bi pomislili. Ampak morda me je ta misel obšla šele po prvih dvomih in me potem obsedla. Podoba princese v zogleneli pločevini, ki jo je sredi noči zmečkalo ob stebru v nekem predoru, se je stapljala s podobo smehljajoče se in naivne deklice v mojem razredu. Diana je bila deklica, ki je vzbujala pomilovanje, ki je prosjačila za pozornost, se ves čas smehljala, zmeraj trmasta in zmeraj prizadevna – ampak zmeraj preveč. Manjkal je, ne vem, nekakšen prostor za igro, minimalna razdalja med drugimi in njo, zavest, da v zameno za tisto, kar dobiva, tudi daje – ampak njej se je vedno zdelo, da mora biti hvaležna. Da mora druge moledovati, naj jo vključijo v svoje igre. Drugi otroci so se, iz nagonske krutosti, norčevali iz nje, in kadar so jo vključili, so zmeraj kaznovali njo, Diana pa je to sprejemala z nasmehom, in zaman sem se trudila, da bi take igre prekinila, zaman sem jim razlagala, niso me razumeli, začudeno so me gledali – tudi Diana –, kot da bi prekinila normalen, povsem običajen prizor, kot da ne bi bilo v tem nič slabega, in tudi kadar so me ubogali in se začeli igrati kaj drugega, se je ta prizor samo potuhnil, čakal nekje ob strani in bi lahko ob prvi priložnost spet oživel. In zakaj smo jo, to punčko, dobili v razred šele pri skoraj šestih, kako da ni bila nikoli vključena v predšolski sistem? Kaj je Diana počela prej? 

ravnateljica
Ko sem med postopkom vpisa o tem povprašala očeta, se je začel bolestno smehljati, tiho je dejal, Zapleteno je, in obmolknil. In kaj je tako zapleteno? Za njo so boleči dogodki. Boleči? Zdelo se je, da omahuje. Pred nekaj leti, ko so obnavljali hišo, v katero so se vselili, in gladili stene z mavcem, je po nesreči padel nanjo kos stropa. Imela je posledice, zdravili so jo v bolnišnici, hodila je na preglede. Skratka, Diana ni obiskovala vrtca. Pri šestih letih je bilo za vključitev v izobraževalni sistem malo pozno, ampak kar mi je povedal njen oče, je pojasnjevalo njeno zunanjost, njeno rahlo hendikepiranost: imela je manjše telesne deformacije, malce zabuhel obraz. Rekla sem si, da se bodo morali starši najbrž prej ali slej odločiti za prilagojene izobraževalne programe. 

učiteljica
Ko so otroci odhajali od pouka, sem opazovala starša. Kadar je bil na vrsti oče, je stal tam ves visok in strog, dovršeno vljuden. Do Diane se mi je zdel pozoren in hkrati pregrob, ne vem, po čem, po malenkostih – stisnil jo je za zapestje, namesto da bi jo prijel za roko. Materi, ki je bila visoko noseča, mi ni uspelo priti do dna, včasih se je sproščeno smehljala, veliko govorila, spet drugič sem čutila, da je živčna. Kadar je skupaj z Dianinim starejšim bratom, ki se je šolal v enem od naših višjih razredov, prišla ob koncu pouka po hčerko, sem se skušala z njo zaplesti v pogovor. Nekega dne, ko je stala tam z zaskrbljenim pogledom, ker Diane še ni bilo iz razreda, sem poskušala kar najbolj odprto navezati stik, rekla sem ji, da je videti utrujena, da najbrž ni vsak dan enostavno. Dvignila je oči, me vprašujoče premerila, videti je bila presenečena, da se zanimam zanjo, odgovorila mi je, da ja, da ne, potem sem zelo previdno omenila Diano, češ da se trudi po najboljših močeh, da bi se vključila v skupino, ampak da se težko navaja, da ima veliko težav. Dianina mati se je spet zavila v molk. Poskušala je ujeti svojo drugo hčer, ki se je oddaljevala, koracala k ljudem. Čez nekaj časa je nazadnje izdavila, Z Diano je težko. Diana ni ljubeč otrok, kot mama dela vse, kar je v njeni moči, vendar je zaprta deklica, nobenega truda ji ni žal, ampak Diana ne mara njene pomoči, mogoče je takšna zaradi hendikepiranosti. Govorila je hitro. Potem je utihnila, dodala je samo še, da je Diana nikoli ne objame. Ena od težav, ki sem jih imela v razredu z Diano, je bila ravno ta, da me je hotela kar naprej objemati, vedno se je zapodila proti meni kot nekateri malčki iz nižjih razredov, nobene meje ni videla med drugimi in sabo, imela je pravcate napade potrebe po nežnostiin morala sem jo oštevati, ji govoriti, da se pri njenih letih tega ne počne več, da je že velika punca, ampak ona me je gledala z bolestnim pogledom, kot da bi ugovarjala proti krivici, za katero je čutila, da ji je storjena, in počutila sem se nelagodno. Zato sem Dianini materi rekla, da morda potrebuje malo več pozornosti kot drugi otroci. Sledila je dolga tišina, nepremično je strmela vame – in nenadoma je rekla, Kaj naj pa naredim? – Niste nikdar pomislili, da bi si našli pomoč? Nisem pričakovala, da mi bo odgovorila, Morda imate prav, res je, in da bo nato obmolknila in me ne bo ničesar več spraševala, da bo postala nedostopna. Potem se je prikazala Diana, se mi široko nasmehnila, in Dianina mati se je izmuznila, na hitro me je pozdravila, in že je Diano skupaj z Arthurjem in drugo sestro odpeljala proč. Naslednji teden, nekega dne, ko je imela Diana spuščene lase namesto dvignjenih in spetih v čop kakor vse druge dni, sem videla, da se pogosto praska po tilniku; med odmorom sem jo zadržala pri sebi in jo vprašala, Te boli tilnik?, jo hitro, skoraj ne da bi kaj premišljevala, potipala pod zaglavjem, in začutila sem oteklino, bulico. Diana se je rahlo napela, vprašala sem jo, Te tole tukaj boli?, dvignila je pogled k meni, Skoraj nič. – Kako je pa prišlo do tega? – Padla sem. – Padla? – Ja, ja, in ko sem jo vprašala, zakaj si je to jutro pustila spuščene lase, je rekla samo, da buška ni lepa na pogled. V naslednjih dneh in tednih sem jo pozorneje spremljala in začela opažati, da ima zelo pogosto modrice, majhne brazgotine po rokah, po nogah, po vratu. Zato sem se odločila, da pokličem v šolo njene starše: ko sta prišla, sem takoj začutila, da se dogaja nekaj čudnega – bila sta nerazdružljiva, tesno spojena, kot mehanizmi v stroju, in stroj je tekel sam od sebe. On hladen, slovesen. Ona neprepoznavna od tistikrat, ko sva se pogovarjali, klepetava, odkritosrčna, kot da bi se mi hotela zaupati – zaupljivo mi je govorila o svoji nosečnosti, kakor da bi naju moralo to povezati. In potem zelo obrušen in zelo vljuden, celo klečeplazen način govorjenja, naslavljala sta me z gospa učiteljica. Videti sta bila celo zadovoljna, da sem ju poklicala v šolo, rekla sta, Popolnoma prav imate, nikoli nismo dovolj previdni, sijajno delo opravljate, rekla sem si, pa o čem tadva blebetata? Ko je utihnil eden, je planil drugi, občasno sta se spogledala, se nasmehnila besedam drugega ali odobravajoče prikimavala, in čeprav bi pri enem morda še lahko izkoristila vrzel in spet zastavila vprašanje, ki sta se mu na vse pretege izogibala, je drugi speljal pogovor drugam, zapletala sta me v mrežo svojih besed. Nazadnje sem rekla, da me tisti sledovi poškodb vseeno skrbijo. Nastala je kratka tišina, nato sta nadaljevala, kjer sta končala, in njuno govorjenje je bilo pretrgano s premolki in zadrego, ampak tudi to je bil del igre, punčka ni imela nobene možnosti, njeno zaostalost sta pojasnjevala s posledicami nesreče, zelo nerodna je, sta zatrjevala, in seveda to ni njena krivda, ampak vedno se kam udari, kar naprej pada. Nisem vedela, kako naj se sploh lotim tega njunega dvomljivega pomilovanja. Mati je pojasnila, da se Diana pogosto prička s starejšim bratom. Z Arthurjem, videvala sem ga med odmori. Kadar je bila Diana sama, je včasih stopil k njej, vendar ni veliko govoril, stal je malo stran od nje, jo molče gledal, priden, zaprt in žalosten otrok. Nekoč sem že stopila do njega, skušala sem govoriti z njim, vendar se je izmikal, ni hotel govoriti. Vprašala sem ga, Kako je pa kaj z Diano doma?, in odgovoril mi je, 

brat
V redu je z njo, zakaj pa ne bi bilo? 

učiteljica
In čeprav je bil, ko je to rekel, videti nedostopen, je bil njegov pogled žalosten, klavrn, kot da bi me kljub obotavljanju, kljub jasno izraženi zadržanosti moledoval za nekaj nemogočega, in nisem vedela, kako naj se odzovem na to. Zdaj sem poslušala obrambo Dianinih staršev: razen pričkanja z bratom nista opazila ničesar, vse je v najlepšem redu, zelo sproščeno sta se smehljala, dobro sta se zavedala vseh težav, ki pridejo z vstopom v šolo, da je to zanjo nov korak, ampak Diana je močna in pogumna, in prepričana sta bila, da bo še vse v redu. A ne, Diana?, je rekla mati, ko se je obrnila k punčki, ki jo je pravkar pripeljala kolegica. Ampak Diana ni vedela, o čem se pogovarjamo, zbegano je pogledovala k nam, se smehljala, in ničesar nisem mogla reči, samo smehljala sem se Diani, hotela sem, da ve, da sem z njo, da sem tukaj, če me potrebuje. Dianina mati mi je rekla, da je zanju zelo pomembno, da ima Diana nekoga, ki ga skrbi zanjo, prav res. Nisem vedela, kaj naj storim, hkrati pa je bilo nekaj treba ukreniti. Odločila sem se, da opozorim šolsko zdravnico. Brž ko bom opozorila šolsko zdravnico, sem si rekla, bom zagnala veliko kolesje, ki bo Diano zaščitilo. 

šolska zdravnica
Takoj ko je stopila v mojo pisarno, sem začutila, da je zaskrbljena, živčna. Čeprav je imela komaj kaj dokazov, je bila že pripravljena vse prijaviti socialni službi. Obotavljala sem se: v takšnih zadevah se je treba predvsem izogibati trganju družinskih vezi, se prepričati o tem, kar počneš. Nisem rekla, da ne, rekla sem, da je treba vse temeljito preučiti, da ni nič zanesljivega, da je pomembno, da smo previdni. Morda je primer dejansko resen, ampak v tem trenutku nimamo dokazov. 

učiteljica
Šolska zdravnica me je zelo korektno in zadržano, profesionalno, vprašala, Kaj lahko storim za vas?, in takoj tisti pogled, ki je pomenil razdaljo med nama, smehljala se je. Spominjam se, da sem pomislila, sicer le bežno, ker nisem marala, da bi me ta misel ovirala, da se tole ne bo izšlo. Nisem imela izbire, zato sem vse zelo hitro pojasnila, tisto, kar sem videla, to, česar sem se bala, in medtem ko sem govorila, sem videla, kako se njen obraz polagoma ograjuje od mene, se zapira: pred tem obrazom me je obhajala tesnoba. Bolj ko se je njen obraz zapiral, nujneje je bilo, da povem vse, še preden me prekine, da povem kar najhitreje, kar imam povedati. Potem je zavladala tišina. Nazadnje je rekla samo: In potem? Spet je zavladala tišina. Kaj naj bi ji pa rekla? Zgolj tisto, kar je bilo jasno ko beli dan: da mora Diano pregledati, si ustvariti mnenje, da bi lahko po njeni presoji vse skupaj predali socialni službi, če bi bilo treba. Najbrž sem govorila preveč hlastno, kajti za trenutek je obmolknila, se nasmehnila, potem je počasi rekla, da je stvar bolj zapletena, da je, preden spravimo kako družino na slab glas, potrebna določena mera previdnosti prav te izraze je uporabljala, spraviti na slab glas, previdnost, in rekla mi je, da so pravice družine najpomembnejše, da so potrebna konkretna dejstva. Nekaj trenutkov nisem mogla izustiti niti besede. Konkretna dejstva? Mirno me je pospremila do vrat. 

šolska zdravnica
Naslednji mesec sem se s starši te deklice v okviru obveznih pregledov dogovorila za obisk. Prišel je samo oče s hčerko, mati je ravnokar rodila njunega četrtega otroka. Pogovarjala sva se o njihovi družini, bil je zelo vljuden človek, prisrčen, brez zadrege je odgovarjal na vprašanja, niti malo podoben komu, ki bi se lahko čutil krivega, temveč, nasprotno, sproščen, samozavesten in pozoren do punčke. Punčkin zdravstveni karton se je izgubil, je pojasnil. Ona je bila zraven, smehljala se je, zdela se mi je rahlo vznemirjena, morda zaradi obiska pri zdravniku, zaskrbljena. Vidno hendikepirana, lažja umska zaostalost. Klepetala sva o regiji, priselila sta se pred dvema letoma, dobro sta se znašla. Več dni na teden je na poti, ampak družina mu veliko pomeni, kar se da pogosto se vrača domov, da bi bil lahko z otroki, je pojasnil, poskuša prilagajati svoje urnike. Punčka je imela nekaj sledi padcev in domačih nezgod, nič alarmantnega. Težko jo je nenehno nadzorovati, mi je dejal. In punčka se je predirljivo zasmejala. Zdelo se mi je, da ne razume prav dobro, o čem se pogovarjava. Oče je rekel, Ni vedno enostavno, ampak veste, veliko veselja je z njimi. 

učiteljica
Zelo očarljiv, je rekla, potem ko je sprejela očeta. In ko je pregledala punčko, ni opazila nič neobičajnega, kvečjemu se zdi, da je deklica nerodna, nedvomno zaradi svoje umske zaostalosti. In rekla je, Vedno krivimo starše, kot da mi je komaj preprečila, da bi pripomogla k hudi krivici. Diana je v novembru več tednov manjkala pri pouku. Pljučnica, je po telefonu rekla njena mati, ko sem jo poklicala, vendar sem v njenem glasu čutila nezaupljivost, ki se je mešala z vljudnostjo, Pljučnica. Ko se je Diana vrnila k pouku, je imela namesto obraza nekakšno masko z ozkimi očmi, z oteklimi vekami. Takrat se je začelo to, da ponoči nisem več mogla spati ali da sem se sredi noči prebudila in nisem več mogla zaspati nazaj, napeta, razrvana, kot da čakam na nekaj, kar moram storiti, pa se ne morem spomniti, kaj to je. Ko sem zaspala, sem imela zmedene sanje, nejasne sanje, napade tesnobe – hitro hitro moram nekam steči, nekaj nujnega je, in potem se naenkrat vse upočasni, ker tonem v spanec, zavedam se, da je nekje nekaj nujnega, vendar ne morem storiti drugega, kot da zaspim. Prav v tistem času sem si začela zapisovati vse, kar sem opazila v zvezi z Diano. 6. december, odrgnina na vratu, en centimeter, in rdeče lise na zapestjih in na podlakteh. 9. december, velika modrica na stegnu, dolga centimeter in pol. 15. december, »boli« jo palec, pravi, da je »padla s kolesa z obema rokama naprej«.

Katharina Winkler, MODRO OKRASJE

Prevedla Ana Jasmina Oseban

nagrada Mare Cassens za romaneskni prvenec 2016
francoska nagrada za tuji prvenec (Prix du premier roman étranger) 2017

Katharina Winkler, intervju (Kristina Jurkovič, revija Gloss, 13. marec 2018)
______

Otroci smo čreda ...

Otroci smo čreda.
Spimo na senu. Vonj po pokošenem poletju. Ležimo drug čez drugega, vsevprek.
Kdo bi vedel, čigavo je to stopalo ali ona dlan.
Mama?
Globoko dihamo. Dišimo po dnevu, ki je minil.
Po znoju, po soncu. Prdimo drug drugemu v obraz.

Pravijo, da nas je deset otrok. Pravijo, da sem jaz sedma.
Moja mama je kot krava povrgla svoje otroke, enega za drugim, med setvijo in žetvijo in setvijo. Debela in težka stoji na opoldanski vročini in obrača seno. Nato ji med dvema balama iz trebuha zdrsne otrok. Enkrat deklica, enkrat deček, enkrat deklica, enkrat deček, enkrat deklica, enkrat deček, kot biseri, nanizani na vrvici.

Samo enkrat je dečku sledil deček, vendar je ta umrl in takoj za njim je prišla deklica.

V naših hribih so še druge črede otrok.
Imenujemo se Aliye, Huseyin, Fatma, Mehmet, Yıldız, Ali, Filiz, Sayit, Zehra, Remzi, Selin, Veli.
Koze, kozice, ovce, jagenjčki, otroci, krave, teleta, osel, konj. Vsi smo obenem čreda in pastirji. Ščitimo drug drugega. Hranimo drug drugega in drug drugega brcamo v boke. Mama nas ščiti pred očetom, oče nas ščiti pred volkovi, otroci ščitimo drug drugega, kot se medsebojno ščitijo ovce in jagenjčki in koze in kozice, Huseyin in Mehmet čuvata krave, Sayit in Zehra koze, Yıldız ovce.
Jaz čuvam jagenjčke.

|||

V naši dolini živi sto modrih žensk. Nekatere so svetlo modre, kot Neclina mama, nekatere so temno modre, kot Fidanina mama, obstajajo pa še modro-rdeče in modro-črne ženske. Nekatere ženske svojo modrino nosijo okoli vratu kot ogrlico ali v vboklini pod vratom kot medaljon, druge svojo modrino nosijo okoli zapestja ali pa okoli gležnjev.
Mnoge ženske iz tedna v teden menjajo svoje modro okrasje, nekatere iz dneva v dan. Nekatere se kljub modremu okrasju vselej smehljajo, tako kot Leyla, nekatere modro molčijo, kot Zehra.
Svetlo modre ženske se spreminjajo v temno modre, modro-rdeče pa v modro-črne. Tudi temno modre ženske včasih postanejo svetlo modre, ampak to se redko zgodi, in ženske, ki nosijo modro-črno, kot recimo Ayşe, se svoje težke barve ne znebijo več.
Obstajajo tudi ženske, za katere se sploh ne ve, kakšno modro okrasje nosijo, ženske, ki ga skrivajo pod dolgimi oblekami, pod plastmi rut, pa tudi modra dekleta, kot sta Elif in Selin, ki svojo modrino nosita še negotovo, kakor prvo rdečilo za ustnice.
Modro okrasje nosi podpise moških. Orodje, poleno ali železna palica, in pa število udarcev, vse to določa odtenek modrine.
Ženske so okrašene z barvo neba. Poletnega neba, zastrtega z oblaki, ledenega zimskega neba, spremenljivega pomladnega neba, sivega jesenskega neba, somraka, mavrice.

Samo Songul je breznebesna in brez modrega okrasja. Kjer se prikaže, vsi pogovori potihnejo.
Le kaj bi se menili z breznebesno.

Z brezhibno kožo se sprehaja po vasi. Ženske se obračajo od nje, molče, brez pozdrava breznebesni. Le poglej jo! se zmrdne mama in me z modro-črno roko pogladi po laseh, ni niti pametna niti pridna. In kljub temu: niti ene modrice!
Tudi take so, reče, na žalost.

Ko bom velika, bom tudi jaz modra ženska.
Upam, da bo moj odtenek svetlo moder, kot zimsko nebo.

|||

Učenje je pomembno. To poslušam dan za dnem.
V tej šoli se učimo za življenje.
Gospod Gulabi in gospod Barzan nam odpirata vrata v boljše življenje!
Pridna sem. Vestno razbiram kredaste poteze na tabli. Vdihavam kredasti prah. Za boljše življenje ne želim zamuditi prav ničesar.

Tiho sedim na svojem stolu, odprla sem že učbenik za naravoslovje. Globokomorska trnkarica zna svetiti sama sebi. Hassan nekaj zašepeta Musi, Musa se zahihita, ko ravno vstopi v razred gospod Barzan.
Musa obnemi.
Gospod Barzan stopi do učiteljske mize, odpre predal, izvleče palico. Vsi vstanemo in mu nastavimo dlani.
Vsakdo si v prostoru poišče točko, na katero pripne svoj pogled in svojo dušo, obešalnik na steni zraven vrat, kljuko vrat ali okensko kljuko.
Gospod Barzan se nam približa s palico v roki.
En udarec po konicah prstov.
En udarec po členkih ob dlani.
En udarec po osrednjih členkih.
En udarec po hrbtišču dlani.
En udarec po zapestju.
Dlani nam otekajo, a se nihče ne zgane. Edini znak življenja
je Esmino ihtenje.
Še vedno držimo dlani pred sabo.
S pogledom se oklenem globokomorske trnkarice.
Poskušam svetiti sama sebi.
Vsi otroci občutimo palico gospoda Barzana.
Selin, Fidan, Elif, Fatma, Veli, Zehra, Hatun, Hanem, Remzi, Resul, Zeki, Hulya, jaz, Muslum, Nurten, Feride, Fidan, Halil, Necla, Berfin, Seda, Ali, Sayit, Dilber, Elif, Mehmet, Hassan, Musa, Seda, Huseyin, Muslum, Ibrahim, Rojin, Seda, Ayşe, Aynur, Besime, Hatice, Ahmet, Sengul, Zarife, Selin.

|||

Še v mraku se zbudim in odidem v hlev, k toplim kravam, njihovemu zanesljivemu prežvekovanju, znanemu vonju. Ko sedem na pručko in iztisnem mleko iz debelih vimen, sem spet doma. Veselim se že zajtrka s toplo lepinjo in jogurtom ter z očetom in materjo, Yıldız, Sayitom in Selin, vem, da se bo za mano vsak hip pojavil oče, s senom na vilah, da mi bo voščil dobro jutro, dobro jutro, oče!, golide so polne in vimena prazna, vendar nočem nehati molsti, ne prej, preden se za mano ne prikaže oče.
Filiz!
Yunusova mati, ki je zdaj moja mati, me kliče.
Lepinja na jutranje pogrnjeni mizi je topla, vendar brez sezama in brez domačih, žvečim kruh in si zamišljam, kako se mi med zobmi drobijo sezamova zrnca, kako za mizo sedijo mama, Yıldız in Sayit, v mojem naročju pa Selin.

Ko bom pospravila mizo po zajtrku, počistila kuhinjo in pobrisala tla, tudi v vseh sobah, se bom na dvorišču lotila kuhanja perila.

Yunus ne dela. On je moški v hiši. To zadošča.
Yunus je močan. Zjutraj hoče svežo lepinjo, ki mu jo spečem še pred sončnim vzhodom, sveže pomolzeno mleko in doma pripravljen jogurt, dopoldne se mu zahoče cigaret, večkrat, z vžigalnikom in pepelnikom, opoldne hoče pilav z jogurtom in turšijo, popoldne postlan kavč, na katerem lahko malce oddrema, nato pa kavo, sveže oprano in zlikano srajco, zvečer čiste roke, postreženo sarmo in polnjeno papriko ter svež kolač z mlekom, umita stopala in pazduhe, moje sveže počesane lase, ponoči pa seks od spredaj in zadaj, hoče, da molčim, če boli, in da z užitkom stokam.

|||

Ramadan.
Moj trebuh je velik. Yunusova mati nama prepove jesti. Meni in nerojenemu otroku.
Niti požirka vode po sončnem vzhodu, niti grižljaja kruha pred sončnim zahodom.
Sonce naju žge. Z nerojenim otrokom delava na polju, kosiva, grabiva in obračava travo. Živini na pašo nosiva solne kamne, sita mora biti in zdrava.
Niti požirka vode po sončnem vzhodu, niti grižljaja kruha pred sončnim zahodom.
Zavidam ovcam.
Zrak za rutami iz poliestra in najlona je postan.
Moje ustnice so razpokane, moja usta prazna, tako kot moj želodec.
Alah je velik! Ni ga večjega, kot je Alah, in z ničimer ga ni moč primerjati!
Priča sem, da ni drugega boga, kot je Alah!
Niti požirka vode po sončnem vzhodu, niti grižljaja kruha pred sončnim zahodom.
Rada sem imela Alaha.
Zdaj se ga hočem znebiti.
Alah je velik! Ni ga večjega, kot je Alah, in z ničimer ga ni moč primerjati!
Priča sem, da ni drugega boga, kot je Alah!
O, da bi bila končno brezbožna!

|||

Nekega jutra povsem nepričakovano padejo udarci, ledeno, kot sneg v avgustu.
Ležim na tleh in čakam, ali se bo nerojeni otrok premaknil.
Lebdi v plodovnici, v šumenju brez srčnega utripa.
Yunus seka po meni. Po mojih rokah, prsih, trebuhu, po nerojenem otroku.

Stojim med vitrinami, polnimi zlata. Uhani, zapestnice, ogrlice, prstani. Na izložbi so nalepljene rožnato rdeče črke: razprodaja!
Yunus pokaže na ogrlico z zlatim srčkom. Zlatar odpre vitrino, sname ogrlico s plastičnega vratu in jo izroči Yunusu. Yunus mi jo zapne okoli vratu in se smehlja, zlatar prikimava.
Okrasje. Zlato in modro.

PRIPIS

Sosedje družine Şahin so 1. avgusta 1998 poklicali policijo in reševalce. Rešilni avto je odpeljal Filiz na urgenco, Halila, Selin in Sedo pa je prevzela socialna služba. Tri mesece pozneje je bila Filiz odpuščena iz bolnišnice in se je z otroki preselila v varno hišo. Ločila se je od Yunusa Şahin in ponovno prevzela svoj dekliški priimek. Yunusu so sodno prepovedali nadaljnje stike z otroki.
Filiz Lale se je izučila za kuharico. Po osemnajstih mesecih v varni hiši se je z otroki preselila v lastno stanovanje. Po uspešno opravljenem vajeniškem izpitu je štirinajst let delala v gostišču kot kuharica. Ob službi je dokončala študij psihosocialnega in socialnopsihiatričnega dela na Univerzi v Celovcu. Danes je zaposlena kot strokovna sodelavka za socialno psihiatrijo v eni od socialnih ustanov v Zgornji Avstriji.
Halil se je sprva izučil za zobnega tehnika, na Visoki pedagoški šoli na Dunaju pa je doštudiral še biologijo in nemščino. Danes dela kot osnovnošolski učitelj na Dunaju.
Selin je po maturi opravila prostovoljno socialno leto v eni izmed sirotišnic na Kostariki. Na univerzah na Dunaju in v Cádizu je doštudirala španščino in zgodovino. Danes dela kot lektorica na eni od španskih univerz.
Seda je zaposlena kot vodja pisarne na enem od dunajskih okrožnih sodišč. Avgusta 2015 se je v Istanbulu poročila s turškim bratrancem, s katerim zdaj živita v Avstriji.
Yunus Şahin se je po nevšečnostih z avstrijskimi uradi vrnil v Turčijo. Še enkrat se je poročil in ima tri otroke: Halila, Selin in Sedo.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.