NE BOM VSTALA, NE BOM SE PREMAKNILA OD TOD. IN ČAKALA BOM, DA SE KAJ ZGODI – KARKOLI. AMPAK NE BOM ŠLA OD TOD ...

Foto: Boro Rudik

Rumena Bužarovska (1981) se je rodila v Skopju. Predava ameriško književnost na Filološki fakulteti v Skopju, piše kratko prozo in prevaja iz angleščine (Lewis Carroll, J. M. Coetzee, Truman Capote, Charles Bukowski, Richard Gwyn).

Njene zgodbe so objavljene v uglednih tujih antologijah in literarnih revijah. Leta 2012 je objavila študijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski književnosti. Napisala je štiri zbirke kratkih zgodb: Čačke (Чкртки, 2007), Osmica (Осмица, 2010), Moj mož (Мојот маж, 2014; nagrada Eda Budiše 2017; slovenski prevod 2017) in Nikamor ne grem (Не одам никаде, 2018). Leta 2016 je bila uvrščena med deset najobetavnejših evropskih avtorjev (Ten New Voices from Europe). Leta 2017 je bila gostja mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Po motivih iz njenih zbirk Moj mož in Nikamor ne grem je nastala odrska priredba Ivane Djilas, ki je bila krstno uprizorjena leta 2020 na odru ljubljanske Drame.

»Vem,« sem rekla in pomislila na tisočaka, ki ga imam vedno skritega v stranskem žepku torbice za primer, če bi hotela iti na pijačo ali si kaj kupiti. Vedno pa imam tudi tristo evrov na posebnem računu na banki. Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Nino ne premišljuje o teh rečeh. Včasih si mislim – zagotovo ve, da imam nekaj na strani, pa je sproščen, ker domneva, da je ta denar za naju, za bog ne daj za kaj hudega. »Malo bo treba stisniti do plače.« To je pomenilo, da bova morala zaradi darila za Tanjo in Kireta nekaj dni jesti krompirjev golaž, lečo ali fižol in da ne bova mogla iti na kavo ali pivo, čeprav je bil začetek vikenda. Tudi prijateljev ne bova mogla povabiti domov, razen če bi s seboj prinesli alkohol – ampak pri teh letih naju je bilo že sram, da bi prijateljem rekla, naj si sami prinesejo pijačo. Pa tudi oni niso bili ravno pri denarju. Včasih se mi je zdelo, da komaj čakajo, da jih povabiva.
     Pomolčala sva. »Nič, šla bova nekaj kupit. Morava.«
     »Morava?« me je vprašal Nino. Ta njegova neobčutljivost za družbene rituale mi je vedno šla na živce.
     »Ja, morava. Lahko se eventualno jutri, preden greva, ustaviva v JYSK-u,« sem rekla, čeprav sem vedela, da gre za drago trgovino. Vendar sem zelo rada zahajala tja in sanjarila, da si bom nekoč tudi sama kupila tiste puhaste okrasne blazine, tiste pisane tekače, tiste elegantne komplete posodic za milo in lončkov za zobne ščetke, ki jih nisem imela kam obesiti in bi zdrsnili s povešenega umivalnika.
     »Pa veš, kaj potrebujeta?« me je vprašal, medtem ko je v križanko vpisoval nerodne velike črke, črke, ki so šle čez robove in jih je včasih s kemičnim svinčnikom prečrtal s tako ihto, da je strgal papir. Od tega zvoka sem dobila kurjo polt. In od tega njegovega grdega rokopisa.
     »Kako naj vem, kaj potrebujeta. Tega nisem mogla nikoli razumeti. Greš k nekim ljudem v njihov novi dom in jim moraš nekaj prinesti. Nimaš pojma, kaj bi jim lahko dal, ker ne veš, kakšno stanovanje imajo. Neumno bi jih bilo vprašati, kaj potrebujejo, ker ti ne bodo povedali. ›Ničesar ne potrebujemo,‹ bodo lagali. Debilni makedonski običaji, lažna skromnost,« sem jezno rekla.
     »Mhm,« je rekel Nino in dvignil pogled nad očala, kar je pomenilo, da se strinja z menoj. Potem jih je snel in se zamislil. »Ja,« je rekel in utihnil. Zelo dolgo je potreboval, da se je odločil, kaj bo rekel. Na začetku najine zveze me je ta njegova zmernost v vsakem stavku navduševala, kot nasprotje tega, kar počnem sama: besede mi vrejo iz ust hkrati z mislimi. Vendar so mi čez nekaj let premori med tistim, kar misli, in tistim, kar pove, začeli iti na živce. »Ja,« je ponovil. »Se spomniš, ko sva se preselila sem? Tom in Lydia sta nama prinesla vazo.«
     Oba sva pogledala vazo. To ni bilo težko v tako majhni dnevni sobi, kot je najina, katere glavni zid je zabarikadiran z blokom belih kvadratnih omaric z okroglimi rjavimi ročaji. Nekateri ročaji so se polomili, odpadli in se izgubili, na njihovem mestu pa sta od vijakov ostali dve luknjici, ki sta videti kakor svinjski rilec. Nekaj vratc se je povesilo in vidi se, da iz njih štrlijo vlakna stare iverice. Na dveh mestih je arhitekt tega skladiščnega zidu dizajniral police, na katerih imava knjige. To so knjige iz najinega otroštva, v srbskem prevodu, v glavnem kompleti, ki sva jih prinesla od doma. Nimava veliko novih knjig. Pogosto ponavljava, da so prevodi v makedonščino tako slabi, srbske knjige pa tako drage, da tako ali tako nimava kaj brati. Nekoč so imele police steklena vratca, ko pa se je steklo razbilo, je lastnik samo odstranil vratca in upal, da to ne bo videti kot škrbina. Samo sredi zidu je velika vdolbina, namenjena televizorju. Najin televizor je majhen – čeprav je dovolj velik za tako majhno sobo – tako da sva poleg njega postavila Tomovo in Lydijino vazo, najlepšo stvar, ki jo imava doma.
     Gre za grško amforo klasičnega tipa – ni ena tistih zelo tenkih in visokih, temveč je bolj zaobljena. Manjša je od amfor, ki jih vidimo po muzejih. In ni rjava, na njej ni tipičnih grških motivov, temveč je od daleč živo temno zelena, od blizu pa se vidi, da je narejena iz različnih odtenkov zelene barve, ki se prelivajo drug v drugega skozi teksturo drobnih razpok, zaradi katerih je površina videti neravna, skoraj kamnita. Ko opazujem to vazo, se pomirim. Tudi medtem ko gledava televizijo, neredko vržem pogled nanjo. Včasih se spomnim tudi na Toma in Lydio in nekaj nežnega mi začne valovati med želodcem in grlom.

Mogoče se mi to dogaja zaradi njunih parfumov. Nista bila preveč napadalno nadišavljena, vendar me je vedno, kadar je Lydia zamahnila z ruto ali pa se mi je Tom približal, oblil ta vonj: njegov malo ostrejši, pa vendar svež, njen malo bolj cvetličen, bolj kot vonj drage kreme za roke. Lydia je dišala po vseh tetah z nalakiranimi nohti in zvončkljajočimi zapestnicami, ki so prihajale na obisk, ko sem bila majhna, me božale po laseh in me ščipale v lica. V Toma pa se ni bilo težko zaljubiti, njegov temni ten, svetlo zelene šarenice, obrobljene z jasnim rjavim krogom, in dolge noge, ki jih je prekrižal kakor ženska, medtem ko je ležerno sedel na enem boku in se z vretenasto, mišičasto roko opiral na naslon kavča ali naslanjača, v drugi pa ves čas držal cigareto.
     Jade-coloured, je rekla Lydia, ko je vzela vazo iz škatle in nama jo podala. Žad. Nisem točno vedela, kakšne barve je žad, vendar mi je bilo všeč ime kamna in način, kako je opisovalo barvo. A housewarming gift, je rekel Tom s hripavim glasom. Bat dis iz not aur apartment, vi ar ounli renting, se je začel opravičevati Nino s svojim trdim slovanskim naglasom, ki se ga sploh ni sramoval. It’s a start, naju je opogumljajoče pogledala Lydia in mi izročila darilo. Prstani iz grobega zlata na njenih tankih, mišičastih prstih pianistke so še bolj poudarjali globino zelene barve vaze. V svoji krhki, polomljeni angleščini, s katero sem poskušala oponašati Lydijin in Tomov popolni izgovor, čeprav sem vedela, da preveč vlečem samoglasnike in da včasih namesto »th« rečem »d« ali »t«, sem se jima zahvalila in povedala, da je to najino bivališče začasno, dokler se ne postaviva na noge glede službe, dokler se ne rešijo neke družinske situacije v zvezi z dediščino. Nič nista rekla, normalno, saj sem zaplula v preveč intimne vode, v katerih tako prefinjena Angleža, kot sta Tom in Lydia, nista hotela plavati, vsaj ne trezna. Na koncu je izpadlo, da sem se jaz bolj opravičevala kot Nino. Ker mi je bilo neprijetno, sem se še naprej opravičevala: da je stanovanje premajhno za naju, da je staro, vendar je lokacija dobra –
     »Ja, fantastična lokacija!« me je prekinil Tom, da bi spremenil temo.
     »Kakšno lokacijo pa bomo dali tej prelepi vazi?« me je presenetil Nino s tem, da je pozornost spet usmeril k darilu gostov. Prehod je bil eleganten, nežaljiv. Bila sem mu hvaležna. Vendar je to trajalo kratko, saj je Toma in Lydio, z njima pa tudi naju, pripravil do tega, da pogledamo naokrog in ugotovimo, da nas obkrožajo omarice. Da sedimo na kavču in dveh naslanjačih s prevlekami, da se ne vidi, da so stari in da niso komplet, in da med njimi stoji mizica z obrabljenimi robovi in s krogi od kozarcev, in da imamo komaj kam spraviti noge, ker je tako tesno.
     »Našli bomo prostor zanjo,« sem rekla, Lydia pa je dodala: »Lahko jo postavita tudi v spalnico,« ker ni vedela, da nimava spalnice, da spiva na kavču, ki ga komaj raztegneva, saj morava mizico potisniti v kot sobe, poleg naslanjača. Nisem ji hotela pojasnjevati, da nimava spalnice, zato sem se naredila, da nisem slišala, kaj je rekla. »Je iz Grčije?« sem vprašala.
     Ja, vaza je bila iz Grčije. Kupila sta jo v neki »popolnoma šarmantni« trgovini v neki vasici, eni tistih z belimi hišicami z modrimi polkni, s sardelami, ki visijo z ozkih balkončkov, z ozkimi, zavitimi tlakovanimi uličicami, z lokalčki po skritih majhnih trgih, kjer človek lahko naroči domače sadje v sladkornem sirupu in kozarec hladne vode. Vaza je bila izdelek neke lokalne, vendar mednarodno priznane umetnice. »Ima certifikat, lahko ga prebereta,« jo je prekinil Tom in zamenjal temo, ker nama je hotel pripovedovati o križarjenju po grških otokih. O sveži hobotnici, ki sta jo jedla. O delfinih, ki so skakali iz vode poleg njune jadrnice. O prozorno čisti vodi sredi morja, kjer se lahko kopaš gol in kjer je voda skoraj sluzasta od soli in te liže po telesu (»Ljubi se s teboj!« je vzkliknila Lydia in z zaprtimi očmi skoraj erotično zakrožila z glavo.). O čarobno lepih vasicah. O dobroti ljudi. O vaških specialitetah, ki sta jih pokusila. »Kakšna musaka!« je vzdihnila Lydia. »Svetlana dela neverjetno musako,« ju je prekinil Nino in vstal. Že kakšnih deset minut sta bila pri naju, pa jima še nisva ponudila pijače. »Ampak za večerjo imamo samo narezek s hladnim domačim žganjem ali domačim belim vinom,« je rekel Nino in se rahlo sključil, ko jima je ponujal te »domače specialitete«, kot sta pozneje Tom in Lydia poimenovala paradižnike, paprike, skuto, sir in žganje, ki ga je Nino prinesel iz stričeve vasi. »Če sem že tukaj, ne nameravam konzumirati viskija ali pa jesti morskih rib,« je govorila Lydia, medtem ko je jedla papriko. Med njenimi prsti je bila celo paprika videti elegantno.

/.../

»Imata veliko svetlobe, kajne?« je rekel Nino, tokrat samo zato, da kaj reče. »To je najboljše v tem stanovanju, « je komentirala Tanja in se zavrtela naokrog, kakor da oglašuje stanovanje potencialnim kupcem, na koncu pa je ležerno pokazala z roko proti steni z okni nasproti knjižne omare. Čelna stena je vodila proti balkončku z enakimi zelenimi ploščicami, kakršne so bile na hodniku. »Tole pa je Kiretov projekt,« je rekla Tanja in pokazala na velike razcvetele rože v cvetličnih lončkih, ki so bili razvrščeni po poličkah ali so viseli z ograje. »Brat, pa ti si zeliščarka,« mu je rekel Nino in ga lopnil po plečih. Kire pa ima zares velika pleča. Nasploh je ves velik. Ni videti kot kdo, ki bi se ukvarjal s cvetjem.
     »Tudi jedilna miza zelo lepo paše sem,« sem rekla in gledala zaobljen prostor pred okni, kjer se je miza dovršeno vključila v ambient. »Sem zjutraj pada svetloba in zajtrkuješ s soncem,« je rekla Tanja in z roko zamahnila proti oknu kakor stevardesa, ki kaže, kje je izhod iz letala.
     Kakšna neumnost, »zajtrkuješ s soncem«, sem pomislila. Vedno je imela dar za naivno poetiziranje. Ko sta s Kiretom začela hoditi, mu je pisala ljubezenske pesmi. Ne vem, kako je on to sploh prenašal. Ampak Tanja je bila vedno zelo lepa, pa je Kire prenašal takšne sentimentalne izlive. Iz sončne zajtrkovalnice naju je odpeljala v kuhinjo. »Ima lastno shrambo in naravno prezračevanje, « je rekla Tanja.
     »Reci balkonček, ne govori kot nepremičninska agentka,« je vzkliknil Kire in vsi smo se zasmejali.
     »S kuhinjo sva poceni prišla skozi. Majhna, učinkovita, kakovostna, niti malo luksuzna,« je nadaljevala Tanja v istem tonu.
     In ja, kuhinja ni bila nič posebnega. Bela kuhinja kot kuhinja, samo da je bilo vse v njej novo. Pomivalno korito in pipa sta se svetila. Najina pipa zaradi vodnega kamna in bakterij ni bila več bela, temveč zelena. Nisem je imela namena čistiti ali menjati. Lastnik stanovanja ni investiral v nič. Samo čakal je, da bova midva popravila, ko se je kaj pokvarilo. In znal te je prinesti naokoli. Ker je škilil, se je delal trapastega. Nikoli ne veš, kam te gleda, pa tudi ko ga kaj vprašaš, dezorientirano molči. »Ne morem se prepirati z njim, manjka mu kolesce v glavi,« je vpil Nino in vedno sam kupil nov termostat za pokvarjeni bojler.
     »Imava še dve sobi,« je rekla Tanja. »Ampak Anfisa spi, morali bomo biti tihi in hitri, velja?«
     Anfisa Trpeski, prečudovita mondena kombinacija imena in priimka, sem pomislila. »Sploh ni treba, da hodimo tja noter, če nočeš. Da je ne zbudimo,« sem ji predlagala. Nisem hotela več gledati. V kuhinji sploh nisem pogledala tal, da ne bi videla ploščic. Če mi je bilo kaj všeč, so bile to lepe ploščice. In velika, široka postelja. Če imata prostrano posteljo z lepo posteljnino, ne vem, ali bom zdržala, ne da bi se razjokala.
     Seveda smo vsi po prstih vstopili v še en hodnik, katerega levo steno je predstavljala vgradna omara z vrati iz ogledal. Kot vlak smo šli drug za drugim: najprej Tanja, postavna, ponosna, srečna, ker nam razkazuje, kar je ustvarila, oblečena v nevsiljiv, drag bel bluzon. Za njo Kire, kot njen telesni stražar. Potem Nino, ki je bil v primerjavi s Kiretom kot trska, in na koncu jaz.
     »Tale soba je prazna, nisva je še uredila. Za takrat, ko bo Anfisa malo zrasla,« je šepetala Tanja. Odškrnila je prva vrata na hodniku, prižgala luč in videli smo nežno roza stene.
     »Zdaj pa spalnica. Ššš,« je rekla Tanja in odprla sosednja vrata.
     Medtem ko smo stopali po hodniku, je vonj po dojenčku postajal vse močnejši, ko pa je odprla vrata spalnice, nas je preplavil kakor val, ki se ne zdi močan, dokler te ne doseže. Soba je bila tako velika, da je bilo v njej dovolj prostora za Anfisino luksuzno zibelko, s tistimi obešankami, ki so ji lebdele nad glavo. V kotu sobe je na nizki mizici stala lučka z diskretno oranžno svetlobo.
     Nino se je umaknil – »da ne delam gneče,« je zašepetal, potem ko je iztegnil vrat kot puran, da bi pogledal Anfiso.
     Saj ne, da bi ga zares zanimali otroci – ne reagira niti na zelo luštne otroke. »A ni luštkan?« mu včasih rečem in pokažem kakega dojenčka. Pritrjuje s kimanjem in se prisiljeno nasmiha. To je vse.
     »Kaj bi res rad, da imava otroke?« ga pogosto sprašujem. »Rad bi,« pravi brezosebno. Ne reče: »Nimaš pojma, kako si želim. Če bi zdaj imela otročička, bi ga položila med naju in ga objemala.«
     Kako neumna sem, si mislim. Kako bi lahko položila otročička na najin raztegljivi kavč. Tanjina in Kiretova postelja pa je ogromna. Ena največjih postelj, takih, v kakršnih lahko udobno spijo trije. Zagotovo bo Anfisa spala med njima, ko bo malo zrasla.
     Tudi Kire je odšel iz sobe in s Tanjo sva ostali sami. »Malo jo bom pogledala,« sem zašepetala in si prizadevala, da ne bi gledala posteljnine, da ne bi gledala dveh slojev blazin z različnimi vzorci, temveč da bi gledala samo Anfiso, kako spi, in da bi se tako poskusila malo pomiriti. Da bi nastavila glavo nad ta oblak dojenčka in v polmraku zaprla oči, ne da bi me Tanja videla. Vendar je Tanja obstala na isti višini z menoj in pomolila glavo v moj prostor. Namesto vonja po dojenčku sem začutila njen vsiljivi parfum, s kotičkom očesa sem videla njen dolgi, bleščeči uhan, ki se je zasvetil vsakokrat, ko je zanihal. Umakni se. Daj, umakni se! Predstavljala sem si, da vpijem nanjo, ona pa mi je v tistem trenutku položila vročo dlan na hrbet, kakor da sočustvuje, zaradi česar se mi je zagnusila. »Prekrasna je,« sem zmogla reči z normalnim tonom, nato pa sem se zravnala, da bi odšli.
     »Tukaj je kopalnica,« je Tanja še naprej šepetala, potem ko je skoraj neslišno zaprla vrata spalnice. Tako ali tako bom pozneje šla na stranišče, sem si mislila, ni mi treba zdaj vstopati z njo, kakor da gre za ne vem kakšen dosežek notranjega opremljanja. Upala sem, da je navadna kopalnica, ki je mogoče nista lepo uredila. Vendar je bila kopalnica presenetljivo prostrana, z novim pralnim strojem, z ogromno kadjo, v kateri je bila manjša plastična rdeča banjica za Anfiso, s prelepimi turkiznimi ploščicami – vse je bilo morjasto in dišalo je po milu za dojenčke.
    »Zelo lepo,« sem zamrmrala in gledala posodico za milo in lonček za ščetke in zobno pasto. »Kje pa si ju kupila?« nisem mogla zdržati. »Iz Ikee sta,« je povedala Tanja tiho. »Ikea se je zelo podražila. Kaj govorim. Mogoče se ni podražila, samo naš standard ni več tak, da bi si lahko to privoščili. Za moj standard sta bila predraga. Vendar sta prelepa,« se je strinjala in z dolgim nalakiranim nohtom kazalca nežno popraskala po grlu posodice za milo.
      V dnevni sobi sta se Nino in Kire že pogovarjala in pila viski. Na mizi so bili steklenica, dva kozarca in steklena posoda, polna ledu.
     »Zelo lepo stanovanje imata,« sem rekla.
     »Zelo,« je za menoj ponovil Nino. Zagotovo bo vse ponavljal, sem pomislila, kajti nima pojma. Če bi mu kdo rekel, naj živi v uti, bi se mu tudi tam zdelo fino.
     »Prelepo sta ga uredila. Okusno, funkcionalno, toplo,« sem nadaljevala, vendar tokrat preveč zavzeto.
     »Vse to je gospodinjino delo,« je vskočil Kire, in zdelo se je, da so se Tanji zasvetila lica. Vendar je Tanja, kakor se spodobi za vsako dobro vzgojeno žensko, poskusila zmanjšati pomen tistega, kar je naredila.
     »Ah, daj. To lahko naredi vsak. Na srečo sem imela malo več časa, da se posvetim stanovanju. Pa tudi takoj so nama ga našli preko agencije. Takoj ko sem vstopila vanj – sem vedela. Tukaj bi rada živela. Tukaj,« je rekla in prijela Kireta za roko. Videti sta bila kakor reklama za stanovanjski kredit na banki.
     »Zagotovo vama je malo težko z vozičkom navzgor po stopnicah,« se nisem mogla zadržati.
     »Ooo, ja, stanovanje ima tudi pomanjkljivosti, ne rečem, da ne.« Tanja je vedela, kaj storiti, da ti takoj postane neprijetno. Za to je bila nadarjena.

     »Kakšne pomanjkljivosti. Veš, kakšno rit dobiš od vzpenjanja pet nadstropij brez dvigala? Samo poglej svojo prijateljico, kakšno ritko ima, ker vse življenje živi na podstrešju. A ne?« mi je rekel Nino. Vrnil mi je za tisto, kar sem rekla prej.
     »Ja ja, če imaš toliko stopnic, brez težav vzdržuješ linijo, ni kaj,« se je neumno šalil Kire.
     »Uf, škoda, da nista prav na podstrešju. Veš, kako je bilo vroče pri Mimi? Veš, kakšno linijo dobiš, če nimaš teka? Najboljšo,« sem rekla. »Pa še, če moraš jesti fižol in lečo štiri dni na teden? Pa še vzpenjanje po stopnicah? Hej, Kate Moss se ne more primerjati s teboj!« sem rekla in izpila prvi viski. Povzročila sem neprijetno situacijo, zaradi katere mi je čudežno postalo bolje. Kakor da se mi je glava malo razbistrila. Kiretu sem pokazala, naj mi natoči še en kozarec. Viski – tako redko sva pila viski, da sem se nameravala napiti. Pa tudi nisem hotela biti tista, ki bo ob povratku vozila najino kišto. Boljše, da se napijem jaz kakor on, sem pomislila, enkrat dobro cuknila in skoraj izpraznila tudi drugi kozarec. Nino je molčal in žvečil led. Mislim, da me namenoma ni gledal. Nino ni neumen in točno ve, kaj počnem.
     »Glej, definitivno pomaga, če se hočeš znebiti nosečniškega špehka,« je rekla Tanja.
     »Daj no, kakšen nosečniški špehek, jaz imam več špeha od tebe,« je rekel Kire.
     »Imaš, ja, res ga imaš,« mu je rekel Nino in vsi trije so se glasno nasmejali. Kako genialen smisel za humor, sem pomislila.
     »Kaj šele zdaj, ko bosta začela tekati za otrokom!« sem ju namenoma provocirala s klišeji, vendar nista nič opazila, ker jima še ni kapnilo.
     »Ja, ni še čisto shodila. Malo hodi, vendar je nestabilna. V glavnem kobaca,« je rekla Tanja.
     »A res?« sem rekla in si spet natočila viskija. Nino me je pogledal, še vedno je žvečil led. Ni se hotel prepirati pred ljudmi. Pravzaprav se sploh ni hotel prepirati, kar mi je šlo vedno zelo na živce.
     »Ja, pa da jo vidiš, kako hitro kobaca! In si tlači v usta vse, kar doseže,« je pristavil Kire.
     »Zelo luštkana je,« je rekel Nino. »Kako pa ti to veš? Saj je nisi videl,« sem ga pograjala.
     »Videl sem jo na sliki.«
     »Lažeš,« sem mu rekla. »To si rekel samo iz vljudnosti.«
     »Ne lažem. Glej, tam poleg televizorja imaš sliko. Kar pa se nevljudnosti tiče, vsi vemo, kdo v tej sobi je nevljuden,« je rekel in tudi sam spil svoj viski. Vendar ni imel šans, da bi me dohitel. Lokala sem tretjega. Jezik se mi je že razvezal, že sem bila jezna nanj in na njegovo mamo, ki ne umre in tako bolna in odurna sedi v dnevni sedi kakor rastlina in ves dan gleda neumne limonade. Ubijte me, če bom nekega dne postala taka, takoj me ubijte.
     »Hvala, kakorkoli že. Ne zato, ker je naša, vendar je zares luštna,« je neskromno rekla Tanja.
     »Zdaj sta vidva na vrsti,« je lopnil Kire. Če bi to rekla Tanja, bi se razjezila. Kire pa je to morda zares mislil. Tako ali tako je samo še en topoglav moški, ki nič ne opazi in od časa do časa blekne kakšno neumnost in s tem prizadene ljudi.
     Razmišljala sem, ali naj bom tiho. Ampak zakaj. Če bom tiho, se nikoli ne bosta naučila, da se pred ljudmi, ki ne morejo imeti otrok ali pa jih nimajo kje imeti, pred ljudmi, ki imajo komaj prostor, kjer lahko fukajo, ne govorijo take stvari.
     »To pa težko. Tvoj frend Nino strelja slepe naboje.«
     Ninu se je končno spremenil izraz. Končno, vključil se je.
      »Kako?« je rekel. Nastala je ena tistih neprijetnih tišin, o katerih pravijo, da bi jih lahko »rezal z nožem«.
     »Tako. Paf, paf, paf!« sem vzkliknila in se začela smejati.
     »Hej, tole je pa izpadlo zelo intimno,« je rekel Kire. Tanja se ni zaletavala s takšnimi komentarji, razen če ni imela potrebe. V nasprotju s svojim možem je bila pametna. Vendar je bil on zmožen prinašati domov lepe denarce, na žalost pa sta funkcionirala tudi kot družina. Hodila sta na dopuste, potem pa nama kazala slike z azurnih plaž, kjer sta prišla skozi zelo poceni za tamkajšnji standard.
     »Hej, intimno, ne zafrkavaj,« sem mu odgovorila. »V vajini spalnici sem bila, kjer spi vajin dojenček. Intimnejšega od tega ni.«
     »Nagnusna in zlobna kuzla si. Vedno si bila,« se je Nino obrnil proti meni in me pogledal v oči. »Veš, da so mi zdravniki rekli, da je z menoj vse v redu,« me je še naprej gledal in izgovarjal vsako besedo s strogo jasnostjo. Čisto malo sem se prestrašila, ker se mu je obraz spremenil. To mi je bilo všeč. Zato sem ga še naprej izzivala, ko sem spila še zadnji kozarec viskija.
     »Ja, ja, moški zdravniki moškega rodu. Tudi če bi bili pokvarjeni, tudi če bi imeli v jajcih mlečni riž, bi medicina naredila tako, da bi izpadlo, da smo me krive,« sem mu rekla.
     »Daj no, dovolj s tem tvojim feminističnim sranjem,« mi je odgovoril.
     »Feministično sranje? Dobro, da si me spomnil, da moram na stranišče,« sem rekla in vstala. In takrat, spotoma, sem jo zagledala na omarici, tik poleg televizorja – enako vazo, kakršno sta tudi nama dala Tom in Lydia. Tako dobro poznam to vazo, tako pogosto jo gledam, da sem bila prepričana, da je enaka. Enako vazo, kot sta dala nama, sta dala tudi njima. »Hej, kako lepa vaza!« sem rekla. »Od kod pa je?«
     Tanja mi je previdno odgovorila.
     »Od neke grške umetnice je, z otoka Paros. Tom in Lydia sta nama jo prinesla, ko sta se lani vrnila s križarjenja. Tom in Lydia – se spomnita?«
     »Kako se ne bi spomnila,« sem rekla in pogledala Nina, ki je prav tako gledal vazo, ki sem jo zdaj držala v rokah. Zrak je bil tako težak, da se mi je zdelo, da ga lahko usmerjam s svojim dihanjem. »Prelepa vaza,« sem rekla in jo začela vrteti po rokah. »Kako pa je ime umetnici?«
     »Anfisa Papadopulu? A je Papadopulu?« se je Tanja obrnila h Kiretu, ki je dvignil ramena.
     »Anfisa?«

/.../