Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo kriminalni roman Umor v centralnem komiteju Manuela Vázqueza Montalbána.

O NORMI SEM VSE BOLJ VERJEL, DA JE DOSEGLJIVA, O NORMI PA, DA MI JE USOJENA

Marjan Žiberna, NORMA

Ko sem jo nekoč vprašal, kaj vidi na meni, je rekla, da zazveni, če kdo potrka name.

POGLEDAL SEM NA URO, bilo je malo čez deveto. Po zajtrku sem zadremal, najbrž celo trdno zaspal. Nikoli nisem imel posebnih težav prespati deset ali dvanajst ur na dan, vendar mi v zadnjih tednih, ko sem spal vsaj toliko ali še več, spanje ni predstavljalo posebnega zadovoljstva. Bolečine so že kak dan po prihodu v bolnišnico, ko sem začel dobivati zdravila v žilo, v rit pa še svečke naklofena, otopele na znosne, sčasoma pa so povsem izginile. Ko sem nehal dobivati injekcije, do katerih sem imel velik odpor, skorajda fobijo, sem začutil veliko olajšanje. A zaradi prisilnega ležanja, saj prvi teden nisem mogel niti pomisliti, da bi vstal iz postelje, sem ob vsaki priložnosti zaspal. Trudil sem se brati, vendar sem bil sprva celo za trače in plažo prešibak, preveč otopel in raztresen. Včasih sem se pogovarjal s sotrudniki v sobi, v glavnem so bile to vsakdanjosti in razlogi, zaradi katerih so se naše poti prekrižale. Preostali čas pa sem večinoma predremal ali prespal. In tako kot vselej, ko sem preveč spal, so se me lotevale čudaške, zoprne sanje. Sanje, zaradi katerih sem se zbujal z razbijajočim srcem v sencih in vratu, z znojnimi kapljami na čelu, običajno ves omotičen, nemalokrat malodušen, včasih že skoraj depresiven.
     Kadar sanjam, je to le izjemoma kaj prijetnega. Pa še tedaj običajno hitro pozabim, kaj se mi je med spanjem motalo po mislih. Celo nasprotno: na zalogi imam nekako pol ducata manjših ali večjih nočnih mor, ki mi običajno odmevajo še v stanju budnosti – prepozno oddano diplomo, zaradi česar mi bodo obesili še par dodatnih izpitov; zaviranje na mokri cesti, ki se konča tako, da ves preznojen planem pokonci v trenutku, ko avto, ki ga je zavrtelo kot vrtavko, trešči v debelo hruško ob cesti; hitenje na start tekmovanja, na katero sem se tako dolgo pripravljal, a ga bom zdaj zamudil; in še najgrozljivejše med njimi – krvaveče dlesni in gnile, polomljene zobe. Zobe, ki se mi pomešani s slino in krvjo valjajo po ustih, ko na blagajni plačujem nakup. Zobe, ki jih, ko me prodajalka vpraša, ali morda želim še kaj, med poskusom, da bi ji odgovoril, na splošno grozo izpljunem predse. Moje sanje torej niso posebej spodbudne. Včasih pa se mi spečemu po možganih vendarle pretakajo lepše razporejene molekule. Tokrat je bilo tako.

     Sanjal sem, da tečem. Nisem tekel v počasnem posnetku s pet ali šest metrov dolgimi plavajočimi koraki skozi valujoče žito, ves lahkoten in močan, kot predvidevajo taki scenariji, pač pa z običajnim korakom po cesti, po domači cesti, ki sem jo, preden sem odšel zdoma študirat, pretekel stokrat in stokrat. Po popoldanski nevihti je bil zrak svež, oblaki so se ponekod že razvlekli, drugod so v večerni svetlobi ustvarjali dramatično kuliso, sonce je izginjalo za Nanosom. Z vrhov dreves ob cesti je bilo slišati oglašanje kosov, tako kot vselej po dežju so bili še posebej glasni. Cesta je bila skoraj suha, luže so že izginile, le tu in tam so bile na gladkem asfaltu zaplate vlage. Za mano je bilo kakšnih deset ali dvanajst kilometrov hitrega teka – to sem vedel, kot pač človek določene stvari v sanjah kar nekako ve – in moja hitrost se je še stopnjevala. Cesta, ki se je poprej rahlo spuščala, se je zravnala, potem pa se je spet začela vzpenjati. Vedel sem, da imam do cilja še štiri zahtevne kilometre. A moj tek se ni nič upočasnil, noge so naglo požirale cesto pod mano. Tudi na vzponu tempo ni popustil. Ostal je hiter kljub védenju, da se bo ta dir zaključil šele čez nekaj kilometrov.
     Nobene potrebe po preračunavanju nisem čutil; le čvrsto prepričanje, tisto posebno globoko, mirno samozavest, ki jo človek, če ima srečo, morda začuti nekajkrat v življenju. Če poskušate take trenutke prešteti in če vam zmanjka prstov na rokah, ste lahko prepričani, da to ni tisto, o čemer govorim. Če kakšno stvar počnete s strastjo in s popolno predanostjo, če ste tekač, kot sem bil nekoč jaz, morda veste, o čem govorim – o tistih izjemnih trenutkih občutja posebne, samozavestne moči, o trenutkih, ko vas ne obhaja niti senca dvoma, ali ste se nemara precenili, niti senca strahu, da boste prav klavrno omagali. Čisto mogoče, da bo kdo od tekmecev – če vas ta redki, čudoviti občutek obide med tekmovanjem – na cilju pred vami. Morda vas bo prikrajšal za zmago ali tako želeno uvrstitev, vendar ne boste jezni nanj niti razočarani nad samim sabo. Morda boste tekmeca začudeno pogledali, ker je bil hitrejši, a v tistem zanesenem občutju lastne moči vam tega fantastičnega, popolnega zadovoljstva to ne more ukrasti.
     Prav take sanje sem tokrat sanjal. (str. 7–10)

ČEZ NEKAJ DNI ME JE POKLICALA BARBARA, nekdanja sošolka, ki je bila zdaj že nekaj časa namestnica urednika dnevnega časopisa. Bila je med tistimi, ki sem jih poklical s prošnjo za kakšno delo, in bila mi je naklonjena.
     »Dve stvari imam, ki ju lahko začneš kar takoj delati za našo hišo,« je rekla. »Samo ne vem, če ti bosta ležali.«
     »Če ni ravno treba koga ubiti, sem za,« sem rekel brez posebnega razmisleka.
     Ponudbi nista bili prav obetavni. Vsaj sprva se nista zdeli taki. Prva je bila pisanje erotičnih zgodb za internetni portal, ki so ga vzpostavljali, saj je eden od dveh piscev, s katerim so bili dogovorjeni, menda v zadnjem trenutku potegnil črto. Hiša je namreč pod istim pokrovom nudila zatočišče tako resnemu dnevniku in kupu bolj ali manj resnih revij kot tudi, čeprav prikrito prek hčerinske firme, dokaj donosni mehki pornografiji.
   
     »Nikogar niso mogli tako na hitro najti, ki bi lahko pisal,« je rekla. »Malo smo v dreku, stvar je že dalj časa najavljena, precej oglasov je vezanih na to. Saj bi bilo samo za nekaj časa, enkrat na dva tedna, stran in pol, morda dve, potem bodo že našli koga, če ti ne bo ležalo.«
    »Menda nisem študiral novinarstva zato, da bi pisal pornografijo,« sem rekel.
     Z druge strani je bilo slišati Barbarin glasni smeh. Dobro me je poznala in vedela je, da sem novinarstvo študiral zato, ker nisem vedel, kam bi sam s sabo, saj me je zanimalo po malem kup stvari – torej nobena zares. Zares me je kot gimnazijca zanimala, malone obsedala ena stvar – tek, a študij teka ni obstajal. Barbara je vedela, da me misel na Watergate, na Woodwarda in Bernsteina, za razliko od večine sošolcev, ni nikoli vznemirjala. Da so me privlačile stvari, kakršne so počeli pri National Geographicu, a je bilo celo sodelovanje z njegovo lokalno izdajo mogoče le na povabilo uredništva. Tako sem, ko sem se začel preživljati z novinarstvom,
svaštarilpisal o vseh mogočih stvareh.

     »Kdo pa pravi, da se podpiši s svojim imenom?« je rekla.
     Zastrigel sem z ušesi in vprašal za cifro. Ko je povedala znesek, so mi stala tako kot dobermanom v časih, ko jim jih je še bilo dovoljeno rezati. V primerjavi z resno reportažo, v katero je bilo treba, da ni puščala po šivih, vložiti precej truda in časa, je bilo plačilo, ki so mi ga zdaj ponujali za erotiko, skoraj pravljično. Doživljajski spis je bil itak moja najljubša zvrst – samo zalet sem moral vzeti in dati domišljiji prosto pot. Vprašal sem, kdaj moram oddati prvo zgodbico.
     »Prvo rabijo do večera,« je rekla, »se bom poskusila zmeniti za višji honorar zaradi kratkega roka. Boš lahko?«
     »Bom,« sem rekel, čeprav nisem imel pojma, o čem bom pisal.
     Rok je bil res precej kratek, a me ni skrbelo. Ko je bila stiska s časom, sem se znal obrniti, saj nisem imel časa razmišljati, kako se mi pravzaprav nič posebej ne ljubi delati. Takoj ko sem odložil telefon, sem pobrskal po internetu, da bi videl, kako to počnejo drugi. Na hitro ni bilo mogoče najti nič pametnega, skoraj vse je bilo napisano brez sence duhovitosti. Sami hudokurčni tipi, ki da se jim ženske mečejo na binglje; nekakšne zmehčane variante na temo starih nemških porničev, ki so se začenjali s povabilom brkatega možakarja nič kaj arijskega videza –
Guten morgen, Irma, guten morgen, Helga! Kenen vir ject fik-fak mahen? – in se enako privlačno tudi nadaljevali. Kar je bilo samo razveseljivo: tudi če napišem zanič, ne bom izstopal.

     Skuhal sem si kavo in sedel za tipkovnico. Prvo verzijo, ki jo bom zvečer, preden jo bom poslal, še enkrat prebral za sabo in jo obrusil po vogalih, sem imel hitro končano.
     Pisal sem v prvi osebi, to mi je bilo skoraj vselej najlažje. Stvar je šla nekako takole: jaz, lep slovenski študent kdove česa že, po očetu Srbu visok, temnolas in temnook, na pogled precej podoben Janu Plestenjaku, zaradi česar me je včasih kakšna ženska na cesti celo prosila za podpis, sem se nekako znašel v Neaplju, se zapletel z neko temperamentno domačinko, s katero sva se poonegavila kar pod z rjuho pokritim pultom stojnice, na kateri je na ulici prodajala paradižnik, jajčevce, artičoke in drugo južnoitalijansko sočivje, pri čemer sem, nepoznavajoč lokalno sadje, za popestritev zabave uporabil s tankimi, ostrimi bodicami posut plod kaktusa ... Boleče stokanje je pritegnilo pozornost mimoidoče starke, ki se je v hipu prelevila v tercijalko presenetljivo gibkih udov, s palico privzdignila rjuho in vrešče razglasila gnusnost dogajanja pod njim. Tako sem moral, zapenjajoč si hlače, kot nor bežati pred tremi nizkoraslimi, temnolasimi in temnookimi, kot razdražen peklenšček jeznimi čokatimi možici, brati začasno moje Antonije. Rešile so me noge, ki so včasih zabijale gole v prvi slovenski mladinski ligi ...
     Končal sem v poldrugi uri, šel pod tuš, še enkrat prebral za sabo in stvar poslal. (str. 38–40)

Marjan Žiberna na predstavitvi romana Norma v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani 26. marca 2015.

NORMI SE JE JOPICA, speta z enim samim gumbom, razprla in lahko sem ji pogledal v dekolte. Nosila je temno rdeč modrc, katerega s čipkami obrobljeni rob sem lahko videl, ne da bi ji pri tem prav bedasto buljil za bluzo. Ni imela prav velikih prsi, prej nasprotno, a ob misli, da bi se jih lahko skoraj dotaknil, sem začutil na svojem obrazu vročino in skoraj bi izgubil ritem. No, izgubil sem ga le nekaj trenutkov kasneje, ko je Normo odrinil ne ravno obzirno vrteči se par, in se me je dotaknila s prsmi. Upal sem, da v nekoliko pridušeni svetlobi ni opazila, kako sem zafarbal, kot zafarbajo ob takih priložnostih najstniki, ne pa moški mojih let. Ko se je What's wrong with this picture odvrtela, se je zavrtela še ena fina Morrisonova stvar, Stranded.
     Med plesom se je moj pogled srečal z Martinovim in Mašinim, plesala sta malo stran. Oba sta se mi nasmihala. V tistem trenutku je Normo nekdo spet odrinil in še enkrat se me je dotaknila. A v trenutku, ko sem pijanemu tipu hotel zabrusiti, da naj malo pazi, kod se zvira, se mi je posvetilo, zakaj se mi je glas moje nove znanke zdel nekam znan.
     »Petra, ti si Petra,« sem rekel, skoraj vzkliknil. Od nekdaj sem si lažje zapomnil imena kot obraze. Plesal sem z zdravnico, ki je prišla na vizito z glavnim zdravnikom na dan, ko sem odhajal iz bolnišnice. In ki je imela takrat daljše, na paža pristrižene temno rjave lase.
     Presenečeno me je pogledala.
     »Tudi,« je rekla čez trenutek, »ampak kličejo me Norma.«
     Povedal sem ji, kje sva se že srečala. Ona se nemarno skuštranega in neobritega pacienta, ki si je v poletni vročini v želji, da bi zakril svoj klavrni videz, z nerodnimi prsti zapiral zgornji gumb sprane bolnišnične pižame, ni spomnila. Potem sva spet zaplesala in se po koncu pesmi vrnila na prostor pri oknu, kjer je še vedno čakalo pivo, in Martin je, preden je spet nagnil, poljubil Mašo. Imelo me je, da bi sam isto napravil z Normo. (str. 50–51)

Z ŽENSKAMI, KI JIH JE ZANIMALO KAJ VEČ kot zgolj moda, šoping in cenena zabava, sem se znal pogovarjati. O marsikateri stvari sem vedel vsaj kakšno malenkost, znal sem spraševati in predvsem poslušati, kar so vselej najbolj cenile. Z njo pa ni šlo tako zlahka. V odgovorih je bila kratka. Pogovarjala sva se vsakdanjosti, in da ne bi za mizo zazeval molk, ki bi me navdal z občutkom, da jo dolgočasim, sem vijugal, kakor sem najbolje vedel in znal.
     »Klasika mi je najbližje,« je rekla, ko se je iz gostilne, pred katero sva sedela, zaslišala neka prijetna muzika in sem vprašal, kakšna glasba ji je najljubša. In moral v naslednjem trenutku spet odpreti usta, da ne bi zavladala tišina. Ko sem posedal pri svojem čudaškem znancu Iztoku, je bila ta nekaj najbolj samoumevnega, drugod je bilo prav nasprotno. Še posebej v pogovoru z nekom, v čigar očeh bi rad dobil posebno mesto, tako kot sem si prizadeval zdaj.
     »To področje pa res slabo poznam,« sem rekel. »Morda bi si moral vzeti več časa za poslušanje.«
     »Ja, mislim, da je to pri klasiki glavna stvar,« je rekla. Tokrat je bila bolj zgovorna. »Pri klasiki, razen pri izjemah, ne gre nič na hitro. Poslušati moraš zbrano in velikokrat, da se ti priljubi. Res ne gre na hitro. Ampak ko stvar enkrat posvojiš, je za vedno tvoja. Vsaj zase lahko to rečem.«
     Ponovil sem, da si za klasiko najbrž res nisem nikoli vzel dovolj časa, in rekel, da razen Straussov, Beethovna, Mozarta in Bacha ne poznam skoraj nikogar.
     »Najbrž misliš Johana Sebastiana? Bachov je bilo cel kup,« je rekla, »na njihovo obdobje se ne spoznam, ampak mislim, da jih je bilo vsega skupaj več kot deset, morda celo petnajst.«
     Rekel sem, da tega niti slučajno nisem vedel. Povedala je, da igra že od osnovne šole dalje violo in da je bila neskončno vesela, ko so jo v tretjem letniku sprejeli v zdravniški orkester. Razgovorila se je o glasbi in v topli popoldanski svetlobi zgodnjeseptembrskega sonca, ki jo je osvetljevala od strani, je izgledala tako, kot pač izgleda lepa ženska v septembrski svetlobi v očeh moškega, ki ga vse bolj in bolj privlači. (str. 57–58)

Včeraj sem šel dvajsetko za tri petinštirideset, zadnji kilometer sem šaltal na slabih tri petindvajset ... Kaj pa imaš ti danes v planu? Desetkrat kilometer za tri nič pet z dvesto metri kaskanja ... Taki so bili pogovori tekačev, vedno so se vrteli okoli številk: okoli hitrosti teka in števila ponovitev tekov pa okoli trajanja počitkov med njimi, in le malokateri ni znal skoraj v trenutku preračunati, kako hitro je treba preteči posamezen kilometer, če hoče na določeni razdalji doseči tak in tak rezultat. (str. 115–116)

STVAR, O KATERI ZNANOST, tako športna kot medicinska, po vseh desetletjih ukvarjanja z njo še vedno nima zanesljivih odgovorov. No, ima jih, ampak za nazaj. Za naprej pa ponuja le splošne nasvete – primerno počivajte, postopno povečujte obseg in količino treninga, poslušajte svoje telo, dovolj spite, pametno se prehranjujete, ne izpostavljajte se stresu, predvsem pa se ne ženite preveč ...
     A kako bi si lahko pomagal s priporočilom,
naj se ne ženem preveč? Kdor želi napredovati, se mora pogosto preveč gnati in upati, da bo tako napravil drobcen korak naprej. Hudič pa je, tako kot vselej, v podrobnostih – koliko se gnati, da bo ravno prav preveč? Težava pravega tekača je bila vselej želja, da bi treniral še več in še trše. (str. 130)

KO SEM SPOZNAL NORMO, sem začel v sebi odkrivati gen za ustalitev. Privlačila me je bolj kot katerakoli ženska pred njo, bila je z mano, čeprav veliko manj, kot sem si želel, in verjel sem, da bo tako tudi ostalo. Nikoli se mi ni prav odstrla, kar me je še posebej vznemirjalo. Njen svet mi je bil neznanka, ki sem jo komaj začel dojemati. A v mesecih, odkar sem jo spoznal, je, prav nasprotno kot pri prejšnjih, moja prevzetost samo naraščala. V tem vzdušju sem verjel, da je vse možno na novo. Tudi olimpijske igre. O normi sem vse bolj verjel, da je dosegljiva, o Normi pa, da mi je, kot pravijo, usojena.
     Z njo sem počel stvari, kakršnih nisem počel nikoli prej, razmišljal na način, kot nisem pred tem razmišljal nikoli. Poslušal sem operne arije v nemščini, bral Lojzeta Kovačiča, se začel zanimati za balet. Na stvari, za katere se mi je prej zdelo, da imam o njih dokončno zacementirano mnenje, sem bil pripravljen gledati tudi drugače. Nobena od prejšnjih ni imela niti sence njene moči.
     »Boste, boste, mati, če ravno ne kanite kar nemudoma preminiti,« sem odgovoril materi ob novoletnem obisku, ko je rekla, da menda mojih otrok ne bo dočakala. In mislil resno – Norma je bila ženska, s katero bi imel otroka. Ob nobeni prej mi to ni padlo niti na kraj pameti. To spremembo sem zaslutil že tisto jutro, ko sem se peljal domov po noči, ki sem jo prebil pri njej po padcu v Teranovi grapi. Ko sem se med čakanjem na zeleno luč na semaforju pogledal v vzvratnem ogledalu, sem na svojem obrazu videl nasmešek. Nasmešek, ki se mi je zazdel na moč podoben nasmeškom, s kakršnimi so mlade matere, ki sem jih med tekom srečeval na sprehajalnih poteh okoli mesta, gledale svoje dojenčke, speče v vozičkih, ki so jih previdno potiskale pred seboj. Tedaj mi je skozi obrobje zavesti zdrsnila senca misli, da bi lahko takega dojenčka nekoč imel tudi sam.
     Ko sem jo nekoč vprašal, kaj vidi na meni, je rekla,
da zazveni, če kdo potrka name; besede, ki so mi kasneje neštetokrat odzvanjale v ušesih. Nisem točno vedel, kaj naj bi pomenile. Vsekakor nekaj, zaradi česar se ji zdim nekaj posebnega, tako posebnega, da je z mano. A to je bila očitno samo iluzija.
     [...]
 
    Na moje klice se ni odzivala, esemesi so potovali enosmerno, prav tako mejli. Prosil sem jo, ali si lahko vzame čas za pogovor, za sprehod po Golovcu, kjer sva se pozimi, potem ko so ji odstranili mavec, nekajkrat sprehajala. Vendar se ni odzivala. Bila je gluha, nema, nedostopna. (str. 158–160)

NISEM IMEL ČUDOVITEGA OBČUTKA VZNESENOSTI, samozavesti, ki me je nekajkrat v življenju prežel na tekmovanjih, še posebej močno pa v sanjah zadnjega dne, ki sem ga prebil v bolnišnici. Na dan, ko sem Normo prvič videl in ko so mi rekli, naj na ukvarjanje s tekom pozabim. Nisem občutil tako redkega čvrstega prepričanja, tistega mirnega tihega védenja, da sem na poti k cilju, ki se mi lahko izmuzne, le če sam to dopustim. Namesto tega sem doživljal nekakšno oddaljenost od vsega, zmedenost, zaradi katere nisem vedel, ali še vedno tečem v pravem tempu. In tudi ne, ali še zmeraj prav štejem kroge. To se mi ni še nikoli zgodilo, vselej sem natančno vedel, koliko sem že pretekel in koliko je še pred mano. Zdaj pa naenkrat nisem bil več prepričan, ali sem bil v zadnjem krogu dovolj hiter, ali jih imam do cilja še sedem ali osem ali, bognedaj, devet. Telo je vse bolj in bolj hlepelo po koncu mučenja. A sem tekel naprej, vedno naprej ob rami, ki je bila zdaj kakšno ped pred mano. Privid smisla se ni razblinil.
     »Koliko, koliko še?« (226–227)

Norma ni samo roman o tekaču, ki si prizadeva doseči olimpijsko normo v maratonu. Je tudi nenavadna ljubezenska zgodba. Pa zgodba o stremljenju za ciljem celo za ceno zdravja. Zgodba o družbeni realnosti, kakršni smo priča, ne da bi pri tem kdaj zdrsnil v banalnost. Zato je roman Norma za bralca lahko »zgolj« zanimiva, dobro napisana zgodba o tekaču in o njegovih športnih in intimnih hrepenenjih, lahko pa je tudi univerzalna metafora za prizadevanje za uresničitev tako želenega cilja in še za kaj drugega.

Tekaški forum, 2015

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.