Še 15 € do brezplačne dostave.

Rdeča mušnica

1

Razlog za to, da so prebivalci mesta N. sedež mestne oblasti poimenovali »rdeča hiša«, je bil zelo preprost – bila je iz vpadljivo rdeče opeke. Med drugimi opečnatimi zgradbami v ulici je tista z mestnimi uradi v resnici izstopala kot kričeče rdeča. Zrasla je v prvih dneh po osvoboditvi, ko je bila komunistična partija šele komaj ustanovljena, in takratni partijski sekretar je naročil uporabo posebej zanjo izdelane opeke, v katero je bilo primešano rdeče barvilo.

Tisti sekretar, levjeglavi možak, ki je imel nenehno na jeziku besede iz Marxovega Komunističnega manifesta, v roki pa pipo, je izjavil, da mora biti zgradba rdeča zunaj in znotraj, saj je vzniknila iz semena, ki ga je zasejala rdeča prikazen iz Evrope. Rdeče barvilo je ukazal dodati ne samo v opeko, ampak tudi v strešnike, da bi bilo poslopje komunistične partije zares rdeče. Ob upoštevanju vsega tega je nedolžni izraz »rdeča hiša« nujno pomenil ne samo zgradbo, ampak rdečo barvo samo – osupljivo, izstopajočo in skoraj pretirano.

Če je torej kak smrkavec rekel drugemu: »Misliš, da lahko počneš, kar se ti zdi, ker so tvoji iz rdeče hiše?« je to seveda pomenilo, da je tisti, ki mu je bilo namenjeno, otrok nekoga, ki dela v partijski administraciji. In če je kaka ženska zavila z očmi in rekla: »Kar pozabi – ona je iz rdeče hiše!« je bilo gotovo, da dela v rdeči hiši bodisi ženska sama ali pa njen mož.

Hoe Yunmo, reporter okrožnega dnevnika, je sedel za pisalno mizo, ko je skozi okno potegnil veter, mu izpred nosa pometel beležnico in jo vrgel na tla. Samo to ga je zdramilo iz odrevenelosti.

»Prekleto!« je zagodrnjal in se sklonil, da bi jo pobral. Vendar ni preklinjal vetra. Naročili so mu, naj napiše članek, pa ni imel še niti vrstice; v slabo voljo so ga spravljale lastne begave misli, ko se je potikal okrog rdeče hiše, namesto da bi se ukvarjal s trenutno nalogo. Zakaj se mu je prav zdaj, ko bi moral delati, kot da gori voda, kar naprej motalo po glavi, da mora privleči na dan, zakaj in v kakšnih okoliščinah je bila zgrajena tista hiša – nekaj, kar ne bi moglo biti dlje od njegove teme? V beležnici, ki jo je pobral in položil nazaj na mizo, še vedno ni bilo nič drugega kot naslov »Tovarna sojine paste v mestu N. spet dosega normalno raven proizvodnje.«

Yunmo je vrgel nalivno pero na beležnico in si z rokami pomel obraz. Iz suhih ust mu je brez njegove volje ušel zgrožen, krakajoč zvok. Lahko bi prisegel, da v več kot desetletju v tej službi še ni doživel tako hude blokade pri pisanju.

Bilo je, kot da bi imel v možgane vsajeno nekakšno iglo. Preprosto se ni mogel otresti misli, da tudi takrat, ko ukaz pride iz rdeče hiše in bi ga bilo treba zato brez omahovanja ubogati, včasih zahtevanega preprosto ni mogoče storiti – tako kot se je nemogoče na ukaz razjokati. Približno tri mesece je minilo, odkar se je proizvodnja sojine paste v mestu zmanjšala od občasne do neobstoječe, zdaj pa so od Yunmoja pričakovali članek o vrnitvi tovarne na normalno obratovanje – kot bi poročal o rojstvu, še preden se je zgodilo spočetje!

Yunmo je pred tremi dnevi, ko ga je levjeglavi sekretar, odgovoren za hišo iz rdeče opeke, poklical k sebi in zahteval tisti članek, ostal brez besed. Zdaj si je zlahka priklical pred oči sekretarjev okrogli, otroški obraz z večno enakim prezirljivim izrazom.

»Kaj, nobene pripombe? Hahaha! Iz vaših ust prihaja prav toliko kot iz rezervoarja s sojino pasto v tovarni ...«

To objestno šalo je povedal z visokim glasom, ki je bil še toliko opaznejši, ker je prihajal iz vratu, ki je bil kot drevesno deblo, stlačeno med obilen obraz in prav tako obilna ramena. »Naše mesto je zaradi tega deležno veliko kritike. Za kar je seveda v celoti krivo neodgovorno vedenje nekaterih delavcev. Toda zdaj, ko se bo tovarniški rezervoar sojine paste odprl in nam dal, kolikor je bomo hoteli, morate tudi vi novinarji začeti ravnati enako. ›Da, bom napisal članek,‹ take reči. Ha!« Brž ko se je zazdelo, da je šale konec, je sekretarjev smeh zamrl in spet je začel govoriti v normalnem prezirljivem tonu. »Članek bi moral iziti pred koncem meseca. Jasno?«

Tistega dne je Yunmo poslušno stopil na pot, ki mu jo je pokazal sekretar, in obiskal tovarno sojine paste. Direktor, ki ga je tam pozdravil, je bil tako izčrpan, da je bil videti kot lesen kol v obleki; celo njegova plešasta glava je dajala vtis, kot da je votla.

»Da, da. Vse je res. Zdaj smo spet v fazi fermentacije. Kaj fermentiramo? Ob podpori lokalne partije smo s kmetij dobili zalogo želoda in koruze, vsega skupaj trideset ton. To bo dovolj za enomesečno oskrbo s pasto.«

Ne enoletno – enomesečno. V resnici je torej šlo za to: ljudem, ki so že pozabili, kakšen je okus sojine paste, in ki česa takega morda že dolgo niso niti videli, naj bi Yunmo razglašal laž, da je proizvodnja v tovarni spet na normalni ravni. Čeprav to ne bi bilo prvič, da bi bil nekoliko ustvarjalen glede resnice. Kar nekaj bralcev časopisa je imelo za Yunmoja svoje ime – gospod Nakladač. In celo sam je moral priznati, da ne povsem neutemeljeno.

Yunmo je odvil pokrov termovke, jo dvignil k ustom in nagnil. Bil je alkohol. Zanj je bil alkohol mazivo, potrebno za pisanje nakladaških člankov, ki so mu jih naložili, in tako globoko zakoreninjena razvada, da se ni več spomnil časa brez nje.

»Yunmo, si tukaj?«

Nekdo je pobutal po vratih. Preden je Yunmo utegnil priviti pokrov na termovko, je planil v sobo Song, splošni zdravnik v bolnišnici. Moža sta bila prijatelja še iz otroških let, ko sta skupaj skakala naokrog na hoduljah iz sladkornega trsa in v srednji šoli skupaj delala v laboratoriju. Že res, da sta si bila telesno vse prej kot podobna – Yunmo je bil visok in krepko raščen z nekoliko grobimi potezami, pri Songu pa je bilo vse drobno in elegantno – a sta si bila kljub temu še vedno enako blizu in pogosto zaupna drug z drugim.

»Kaj pa je?«

Osupel ob pogledu na Songov bledi, znojni obraz je Yunmo hitro vstal s stola.

»Yunmo, moraš mi pomagati. Mojega strica so pravkar aretirali.«

»Kaj? Misliš tistega, ki je inženir v tovarni sojine paste?«

»Menda so prišli ponj, ko je delal zunaj na polju, ves umazan. Kaj naj storimo?«

»Najprej začni od začetka in mi vse razloži, korak za korakom. Zakaj se je to zgodilo?«

»Zanemarjanje dolžnosti – tako so rekli, tega ga dolžijo. Ti si napisal tisti članek o njem, precej dobro ga poznaš, ne? Prosim te, pomagaj, kakorkoli moreš.«

Videti je bilo, da je Songa šok popolnoma spodnesel. Bela pena na njegovih ustnicah in tresoče se noge so še prejasno kazale, kako resna je zadeva. Yunmo je v naglici skočil v kuhinjo po skodelo mrzle vode.

»Na, popij tole, sedi in se pogovoriva.«

Yunmo je izvlekel cigarete in vžigalnik. Ves čas se ni mogel otresti podobe Go Insika, glavnega tehnika v tovarni za predelavo soje, moža šibke postave in z očmi, ki so bile za debelimi očali zmerom videti nekoliko zabuhle.

2

Yunmo je prvič slišal za Go Insika pred tremi leti, skoraj natanko isti avgustovski teden je bil kot zdaj. Tudi tistega dne je k njemu prišel Song, zaradi Go Insika. Človek, katerega je imenoval stric, je bil v resnici njegov daljni sorodnik, vendar je bil njun odnos dosti tesnejši, kot bi lahko sklepali iz družinskega drevesa.

Ko je Song študiral medicino v Pjongjangu, mu je prav Insik omogočil, da se je lahko nemoteno posvečal študiju; prihranjena mu je bila osamljenost, kakršno so pogosto občutili sinovi vdov, pa tudi težave internatskega življenja. Kadarkoli se je s šolo kam odpravljal, mu je Insik pripravil hrano za na pot. Brez besed je pomolil ženi nakupovalno mrežo in oči za debelimi stekli so se mu nagubale v smehljaj.

Ta nasmeh je bil njegova komunikacija; redko se je odločil spregovoriti. Tak je pač bil: mož redkih besed, a z očitno neskončno mero tople človeške ljubeznivosti. Saj tudi njegova žena ni bila nerazumevajoča do potreb njegovega nečaka, ne bi pa povabila Songa živet k njima, če ne bi mož tako vztrajal. A seveda je bil tudi Insikov položaj takrat zelo drugačen od sedanjega.

Na kolidžu je študiral kmetijski inženiring; potem je postal član komiteja za lahko industrijo z nalogo, nadzirati tehnično službo. Z drugimi besedami, o njem in njegovi družini bi lahko rekli, da sta dobro preskrbljena. Marsikdo na njegovem mestu ne bi bil pripravljen deliti bogastva z drugimi; Go Insik pa ni bil tak. Kadar je šlo za dobroto, ni bil eden tistih, ki znajo delati stvari napol, in za Songa je skrbel in ga podpiral s pravo očetovsko ljubeznijo, vsak dan ves čas študija. In ko je Song diplomiral, si nobeden od njiju ne bi mogel misliti, da se bosta prej kot v treh letih oba skupaj znašla v mestu N.!

Ko je prišlo na dan, da je Insikov svak, o katerem so bili vsi prepričani, da ga je v vihri korejske vojne ubila bomba, v resnici prebegnil na Jug, so Insika vrgli v isti koš s tistimi, ki so »prikrajali svojo preteklost«, in ga poslali iz Pjongjanga v N., da bi mu tam »vcepili prave revolucionarne ideale«.

Ta neobetavni začetek Insikovega življenja v tem kraju je napeljal Songa na razmislek o resničnosti rekla »Čim večje je tvoje srce, tem večje bo tvoje gorje«. Izjemna usposobljenost na področju kmetijskega inženiringa je Insiku prinesla mesto glavnega tehnika v tovarni sojine paste, ki bi bilo sicer ocenjeno kot previsoko zanj, v vseh drugih pogledih pa je bilo njegovo življenje trnova pot.

 

Ko je Song teti poslednjič zatisnil oči, mu je njena glava ležala v naročju; njene ustnice so bile samo še brezbarvna črta. Izdihnila je manj kot dve leti po šoku, ko je morala iz Pjongjanga, ne da bi zdravnikom uspelo ugotoviti kakršenkoli medicinski vzrok za to.

»V tem žalostnem stanju si se znašel zaradi mojega brata, vem,« je rekla Insiku, »a rotim te, trudi se, kolikor moreš, da se vrneš na prejšnji položaj.«

Nepretrgano zroč v moža s pogledom, v katerem se je risala krivda, in oklepajoč se zapestij svojih otrok, ni spregovorila nobene besede več.

Glava vsake družine, kjer ni več gospodinje, je brez dvoma v žalostnem stanju, enako tudi otroci, ki ostanejo brez matere. Razumljivo je bilo zelo težko za Insikovo hčer, ki je morala takoj po končani srednji šoli prevzeti skrb za mlajšega brata ter ob tem še skupaj z očetom delati v laboratoriju tovarne sojine paste. A še višjo ceno je plačal Insik, kajti njegovo delo pri nadzoru tovarniške tehnologije je zdaj po nalogu partije obremenila še odgovornejša naloga: izkrčiti in pripraviti določeno zemljišče za poljedelstvo.

Prvič v življenju je bil Insik prisiljen lastnoročno oprati delovno uniformo in si, sedeč na pragu gorske koče, zakrpati nogavice. Vendar ta priprava zemlje za poljedelstvo ni bila brez ugodnosti; če bi bilo tako, bi bili pripravljeni živeti sami v preprosti koči na neprijazni in nenaseljeni gori samo ljudje, omadeževani z zločinom. Ne, prednosti so bile: štiristo pjongov zemlje za osebno rabo pod pogojem, da zaradi časa in truda za njihovo obdelavo ne bodo trpele njegove osnovne zadolžitve.

»Seveda so tistim na odgovornih mestih dosegljive tudi dodatne ugodnosti.« Tako je Insiku povedal mestni partijski sekretar, ko ga je obvestil o novih zadolžitvah. »Vendar ne pozabi, da je narava teh ugodnosti močno odvisna od tega, kako se boš izkazal pri tej nalogi.«

...

SEDEM BOLEČIH, KRUTIH OSEBNIH ZGODB LJUDI IZ RAZLIČNIH DRUŽBENIH OKOLIJ

Bandi, OBTOŽBA

Prepovedane zgodbe iz Severne Koreje

Iz angleščine prevedla Maja Kraigher

Kako je Obtožba prišla iz Severne Koreje

Kim Seong Dong, novinar, revija Wolganjoseon

Južnokorejska izdaja tega literarnega dela, ki je ostra kritika in satira severnokorejskega režima in ga je napisal človek, ki še vedno živi in dela pod tem režimom, je prva takšna v zgodovini – odkar je polotok razdeljen, še ni izšlo nič takega. Resda je že bilo objavljenih nekaj podobno kritičnih spominov in literarnih del severnokorejskih prebežnikov, vendar so bila vsa napisana po begu njihovih avtorjev v svobodni svet.

V rokopisu je Obtožba obsegala sedemsto petdeset listov papirja s po dvesto črkami. Dobro se vidi, kako močno je pritiskal s svinčnikom, obledeli papir pa govori o dolgotrajnem nastajanju dela. Gre za zbirko kratkih zgodb, sedem vsega skupaj. Čeprav vsaka obravnava drug dogodek in v vsaki nastopajo drugačni ljudje, je na zbirko mogoče gledati kot na omnibus, saj vse povezuje skupna krovna tema – kritika Kim Il Sungovega časa.

Pri vsaki zgodbi najdemo na koncu datum. Sklepamo, da je to dan, ko je pisatelj zgodbo dokončal. Poročilo o prebegu, kronološko prva zgodba, je datirana z decembrom 1989.

Kronološko zadnja zgodba v zbirki je Pandemonij. V njej se postopno lušči lišp dobrohotnosti in razkriva okrutnost Kim Il Sungove diktature; datirana je z decembrom 1995, torej je bila dokončana po smrti samozvanega Velikega vodje. Vidimo torej, da je Bandi v svojih delih že dolgo kritiziral severnokorejsko oblast, ki je prešla iz Kim Il Sungovih rok v Kim Jong Ilove in iz Kim Jong Ilovih v roke Kim Jong Una, pod čigar režimom Bandi trenutno živi.

Bandi je član Centralnega komiteja Društva pisateljev Joseona, severnokorejskega državno priznanega pisateljskega združenja. Najpomembnejši instrument nadzora nad umetnostjo, tako književno kot likovno, je Oddelek za propagando in agitacijo Joseonske delavske stranke, katere predsednik je postal Kim Jong Il približno v istem času, kot je bil imenovan za naslednika. Pisatelji, za katere je članstvo v Generalnem združenju za literaturo in likovno umetnost obvezno, dobivajo smernice za primerne teme od Oddelka za propagando in agitacijo, ki tudi cenzurira njihova dela. Centralni komite Društva pisateljev Joseona pa je Generalnemu združenju za literaturo in likovno umetnost podrejena organizacija, specializirana za joseonsko književnost.

Ta sistem strogega nadzora pomeni, da v Severni Koreji pisateljski talent še zdaleč ni edini kriterij za to, da lahko postaneš pisatelj. Kot pri vseh prestižnih položajih sta tam najpomembnejša dejavnika družinsko poreklo in socialni status. Priložnosti za objavo del so redke in časopisi in revije namenjajo literaturi malo prostora, zato imajo pisatelji, ki jim uspe kaj objaviti, izjemno visok status.

Kot pri vseh prestižnih položajih sta tam najpomembnejša dejavnika družinsko poreklo in socialni status.

Kim Seong Min, ki zdaj dela pri radiu Svobodna Severna Koreja s sedežem v Seulu, je začel z objavo dvanajstih pesmi leta 2004; pred prebegom je bil dejaven kot pesnik in dramatik v rojstni Severni Koreji, kjer je bil tudi član Generalnega združenja za literaturo in likovno umetnost Joseona. Podobno je bilo s prebežnikom Jang Jin Seongom, ki se je uveljavil s pesniško zbirko Prodajam hčer za sto vonov iz leta 2008.

V Severni Koreji je tradicionalna pot do statusa pisatelja objava kakega dela v časopisu ali reviji, ki ju izdaja Centralni komite tega združenja. Tudi Bandi je prehodil to pot. (Zaradi zaščite Bandijeve identitete so biografski podatki prirejeni.)

Rodil se je v severovzhodni provinci Korejskega polotoka Hamgyeongu, ki meji na severu na Joseon in Rusijo. Ko je izbruhnila korejska vojna – vojna, za katere začetek Južna Koreja navaja datum 25. 6. in ki jo je Sever oklical za »domovinsko osvobodilno vojno« – je bil še otrok. Književnost ga je privlačila že od mladih nog; po dvajsetem letu je doživel prve objave svojih del v severnokorejskih revijah in si začel graditi ime.

Kljub temu je postavil sanje o pisateljski karieri na stranski tir in se odločil za življenje med delavci. A veselje do književnosti ga ni minilo, zato je vsak prosti trenutek, ki si ga je lahko privoščil, posvetil pisanju zgodb in pesmi. Njegov talent je bil preprosto prevelik, da bi ostal neodkrit. Spodbujen s priznanji in spodbudami svojih bližnjih se je včlanil v Generalno združenje za literaturo in likovno umetnost Joseona in kmalu postal stalen sodelavec njegove periodike.

V letih po 1990, času hude lakote, ki je bila posledica katastrofalne gospodarske politike prejšnjih desetletij in so jo še poslabšale poplave, je bil Bandi priča številnim prizorom bede in pomanjkanja, prizadela ga je smrt več prijateljev in kolegov. Vse to je v njem zbudilo globoka razmišljanja o družbi, v kateri je živel, in o lastni vlogi v njej. Zato je začel zapisovati življenja ljudi, ki so jih lakota in družbena protislovja pahnila v prezgodnjo smrt ali ki so bili prisiljeni zapustiti domove in se potikati po deželi, da bi preživeli. Ko je Bandi prijel za svinčnik, je to storil zato, da bi razkril in obtožil sistem.

Ko je Bandi prijel za svinčnik, je to storil zato, da bi razkril in obtožil sistem.

Bandi je prevzel vlogo glasnika zatiranega severnokorejskega ljudstva, žrtve severnokorejskega socializma, sistema, polnega notranjih protislovij, v katerem posameznike označuje družbeni status, ki jim ga določi rojstvo, in so lahko spoznani za krive zgolj zaradi sorodstvenih vezi. Zbiral je primere, v katerih so bili državljani prisiljeni pogoltniti to mučno realnost, ne da bi mogli izustiti eno samo besedo pritožbe, in jih nizal v zgodbe. V vsaki je opisal resnično situacijo, ob kateri je bilo težko udejanjiti literarno odličnost; toda Bandi je štel za svojo dolžnost, da kot pisatelj ustvari delo, ki bo, da tako rečemo, vredno resničnih dogodkov, ki jih opisuje. Odveč je reči, da je bil ta proces dolg in naporen.

S časom so se te zgodbe in pesmi sestavile v kar zajetno delo, ki pa je imelo vedno samo enega bralca – samega Bandija. Še preden je vzel v roko svinčnik, se je moral zavedati, da v tisti družbi drugače ni mogoče. In vendar je še naprej pisal in potrpežljivo upal, da pride čas, ko bo drugače, ko bo njegova obtožba severnokorejskega sistema lahko svobodno zakrožila po svetu onstran meja države. Možnost za uresničitev teh sanj se je pokazala, ko se je njegova sorodnica odločila za prebeg.

Obiskala je Bandija in mu previdno zaupala, da bo čez tri dni poskusila prebegniti na Kitajsko. Tudi on je že razmišljal o prebegu, a se v skrbi za ženo in otroke ni mogel odločiti zanj. Zato je v sorodničinem načrtovanem begu videl odlično priložnost, da bi zunanji svet lahko spoznal njegovo pisanje. Opisal ji je svoje delo, saj je presodil, da je človeku, ki namerava zapustiti državo in ki mu je dovolj blizu, da mu zaupa, varno razkriti njegovo disidentsko naravo.

Ženski, ki je nameravala popolnoma sama pobegniti iz Severne Koreje, je potisnil v roke rokopis zgodb in pesmi, kritičnih do režima, pod katerim sta oba trpela. A ker ni bilo nikakršnega jamstva, da se ji bo beg posrečil, nista mogla tvegati, da bi padel v roke severnokorejski mejni policiji; tako se je sorodnica vrnila domov brez njega in obljubila, da bo poslala ponj, takoj ko bo mogoče.

In spet je minilo nekaj mesecev.

Bandijeva sorodnica je sicer prišla čez mejo na Kitajsko, vendar jo je kmalu prijela skupina kitajskih vojakov. Na srečo so opazili njeno urejenost, tako drugačno od večine prebežnikov, ki so jih dotlej srečali, in sklepali, da mora biti iz ugledne družine. Zato je niso poslali nazaj čez mejo, ampak zahtevali podkupnino v znesku 10 milijonov severnokorejskih vonov ali 50.000 juanov (okrog 6500 evrov).

Ženska jim je razložila, da toliko gotovine nima pri sebi, in prosila, naj ji dovolijo poklicati nekaj ljudi, ki bi ji morda lahko priskrbeli denar. Medtem ko so se pogajali o tem, je šel poveljnik enote v Yanji in se tam sešel s človekom, ki je tihotapil severnokorejske begunce čez mejo. Povedal mu je, da so pridržali neko žensko in da jo nameravajo izpustiti, če dobijo podkupnino, zato ga je prosil, naj se pozanima o njenih povezavah.

Po naključju je bil ta človek star znanec predstavnika nevladne organizacije Solidarnost in človekove pravice prebežnikov iz Severne Koreje Do Hui Yuna. Ko je Do izvedel za dogodek, se je takoj zavzel za rešitev Bandijeve sorodnice, da je ne bi poslali nazaj v Severno Korejo. Problem pa je bil zahtevani znesek; Do Hui Yun je s težavo napraskal že denar, potreben za delovanje organizacije, katere predstavnik je bil. Nekaj časa si je razbijal glavo, potem pa poklical moškega, ki je občasno doniral denar za potrebe organizacije, in mu razložil položaj. Mož mu je posodil 10 milijonov vonov, ki naj bi mu jih Do pozneje vrnil, ko bi se – kot je upal – položaj organizacije izboljšal. S tem denarjem je Do dosegel, da so žensko izpustili in da je prišla iz Kitajske v Južno Korejo. Tako je Do postal del zgodbe pisatelja Bandija.

Toda do povezave ni prišlo takoj. Ko je ženska dobila uradno dovoljenje za vstop v Republiko Korejo in so jo usmerili v Center za pomoč beguncem iz Severne Koreje, je Do v trenutku pozabil nanjo. Navsezadnje je bila samo ena iz množice prebežnikov, ki jim je pomagal in ki so redko še prišli v stik z njim, ko so enkrat zapustili Center.

A tokrat je bilo drugače. Ženska je po odhodu iz Centra večkrat poskusila navezati stik z Dojem in nazadnje sta se dogovorila, da jo obišče v njenem novem domu v enem izmed satelitskih mest Seula. Tam mu je ponudila kuverto z denarjem in pojasnila, da je to edini način, kako lahko izrazi hvaležnost. Do je ni hotel sprejeti, saj je vedel, da je ta denar del sredstev, ki jih je dobila za nastanitev v novi državi.

Toda njena vztrajnost ni bila nič manjša od Dojeve. Prosila ga je, naj ji naredi uslugo in vzame denar za pokritje stroškov. Ko je Do vprašal, kakšno uslugo ima v mislih, je prvič slišal ime Bandi. Ženska je rekla: »Če bi imela med begom rokopis pri sebi, bi ga vojaki našli in oba z Bandijem bi bila zdaj mrtva.« In še: »Obljubila sem mu, da ga bom nekako spravila ven, in zdaj čaka.« Poleg tega je natančno opisala, kako ugleden državni pisatelj je Bandi.

Ženska je rekla: »Če bi imela med begom rokopis pri sebi, bi ga vojaki našli in oba z Bandijem bi bila zdaj mrtva.«

Doja je obšel nenavaden občutek, nekakšna slutnja, da se mu taka priložnost verjetno ne bo nikoli več ponudila. Ženska je napisala pismo in prosila Doja, naj ga spravi do Bandija. Človeku, ki mu bo to pismo prinesel, bo dovolj zaupal, da mu bo izročil dragoceni rokopis, je rekla.

Do je odšel iz njene hiše s pismom in kuverto z denarjem ter sklepom, da mora vsaj poskusiti. Vendar naloga ni bila lahka. V tistem času je bilo stanje na meji napeto in težko je bilo najti človeka, ki bi lahko upal, da bo brez nadlegovanja prepotoval vso pot do Bandijevega bivališča.

In v resnici se je načrt morda uresničil zgolj po zaslugi neverjetnega naključja. Neki kitajski prijatelj je povedal Doju, da se odpravlja na obisk k sorodnikom v Severni Koreji, in ti so živeli v istem mestecu kot Bandi. Kitajski prijatelj je Doju zagotovil, da bo lahko obiskal tudi njega – enkrat v času kosila ali odmora, dovolj na kratko, da ne bo pritegnil pozornosti. Do je soglašal z načrtom, je pa prijatelju svetoval, naj Bandijev rokopis zanesljivo skrije med severnokorejske propagandne knjige, kot so na primer Izbrana dela Kim Il Sunga ali Dediščina Kim Jong Ilovih del.

Tako je Bandija nekaj mesecev po sorodničinem uspešnem prebegu obiskal Dojev prijatelj in mu izročil pismo, zavito v plastično vrečko.

Bandi ga je pazljivo prebral in se globoko zamislil. Menda je sprva omahoval, ali naj slu zaupa ali ne, a čez nekaj časa je le šel po zavoj z rokopisom, ki ga je imel dobro skritega. Kitajec je pozneje opisal izraz na Bandijevem obrazu, ko mu je predal rokopis, kot izraz človeka, ki je storil, kar je moral storiti, zdaj pa mu je čisto vseeno, kako umre – umrl bo v vsakem primeru. In tako je rokopis pripotoval skozi Kitajsko do Do Hui Yuna, skrit med Izbranimi deli Kim Il Sunga.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.