Še 55 € do brezplačne dostave

KOT DA NE BI NIKOLI OBSTAJALA

Wiera Gran (1916–2007), lepotica, znamenita židovska (poljska) pevka in filmska igralka

Agata Tuszyńska, OBTOŽENA: WIERA GRAN

Prevedla Tatjana Jamnik

Knjiga o Wieri je na Poljskem izšla leta 2010 in dvignila veliko prahu. Njeni rojaki niso o Wieri vedeli skoraj nič, v resnici so že zdavnaj pozabili nanjo. Nekateri, kot smo izvedeli v intervjuju z avtorico knjige, ki ga je novembra 2013 v Delu objavil Branko Soban, so jo celo namerno izbrisali iz spomina. »Bila je popolnoma pozabljena, izbrisana iz poljske glasbe in poljskega kulturnega življenja,« je povedala Tuszyńska. »Ko sem prvič slišala zanjo, sem ravno pisala novo knjigo o mojem židovskem poreklu, o moji družini in mojih skrivnostih. Imela sem polne roke dela. Končala sem eno knjigo, pa še eno. Leta 2003 sem spet prišla v Pariz. Takrat sem se spomnila nanjo in jo poklicala. Nisem vedela, ali je sploh še živa. Toda zavrtela sem telefon in Vera Gran se je oglasila. Takrat sem prvič slišala njen glas. Poskusila sem se srečati z njo, a ni hotela. Izgovarjala se je, da ne more ven, da je stara in bolna. V resnici je bila predvsem zelo prestrašena in depresivna. In nezaupljiva. Živela je v svojih spominih. Iz dneva v dan je premlevala, kaj se ji je zgodilo v getu in kasneje po vojni. Zelo sem se zelo trudila, da bi jo prepričala, da bi govorila z menoj. In nazadnje mi je to le uspelo.«

Nikoli ni rekla »moj pianist« ...

Nikoli ni rekla »moj pianist«, čeprav je o njem veliko govorila.
Nikoli ni rekel »moja pevka«.
Nikoli ni nič povedal o njej v javnosti.

Izpovedi Władysława Szpilmana v procesu Wiere Gran niso zapustile sodne dvorane. Jeseni 1946 so izšli njegovi spomini na okupacijo z naslovom Smrt mesta. V njih sploh ne omenja njenega imena.

Zamisel za knjigo se je porodila kmalu po osvoboditvi, v tesnem stanovanju na ulici Targowi, kjer je imela sedež prva povojna radijska postaja. Jerzy Waldorff je Szpilmana tam srečal prvič po letu 1939. Ni vedel, kako je preživel. Nekaj časa sta stanovala pod klavirjem. Szpilman je igral in pripovedoval. Waldorff je, kot je povedal, v tem fascinantnem poročilu videl »prerez raznotere nemške krivde« in »vse vrste trpljenja, ki so ga Nemci prizadejali zavojevanim narodom«.
Odlomke spominov je že poleti 1946 objavila revija Przekrój. Jerzy Waldorff: Szpilmanovi spomini. Knjiga je izšla čez nekaj mesecev. To je eno prvih tovrstnih pretresljivih pričevanj o prizadevanju židovske družine v okupirani Varšavi, da bi obstala. Močna obtožilna karta.

Władysławu je uspelo preživeti. Več kot pol stoletja pozneje je Roman Polański iz njegove usode ustvaril filmski simbol. Vendar tudi on kljub podobni izkušnji ni bil zmožen pojasniti, kaj je bistvo življenjskega nagona, kaj ga izzove. Kaj reši obsojenega v nemogoči situaciji? Kaj je tisti skrivnostni gen preživetja, ki je v tedanjih razmerah pomagal ne umreti? Ne pustiti se ubiti, ko so pobijali druge, iti z drugimi na Umschlagplatz in ne biti vkrcan v vagon, za preživetje igrati klavir.
Kako se to dela? Kako se lahko znajdeš na pravem mestu, ne bližje, ne dlje, ampak točno tam, do koder seže roka rešitelja? In kako se ji prepustiti, ko brat in sestre, mati in oče odhajajo na pot v smrt? Kako si lahko takrat dovoliš preživeti? Pa pozneje? Motati se med neznanci, umirati od lakote, doseči meje in spet naleteti na koga, ki te nahrani in ti da svoj plašč. Kako to izvesti? In ali so to samo naključja?
Kako naj se soočiš z občutkom krivde? Ali z občutkom poraza. Morda pa teh vozlov, ki takrat nastajajo, ni mogoče razvezati?

Film Varšavski Robinzon, ki sta ga po Szpilmanovih spominih posnela Czesław Miłosz in Jerzy Andrzejewski, je izmaličila cenzura in nikoli ni bil dokončan. Iz filma Nepodjarmljeno mesto, ki je nazadnje nastal, je Miłosz v znamenje protesta umaknil svoje ime.
Leta 1988 je v Nemčiji izšla knjiga Władysława Szpilmana Pianist. V kratkem času je postala svetovna uspešnica. Prevedli so jo v več kot ducat jezikov. Na Poljskem so jo ponatisnili leta 2000.
Jerzy Waldorff, čigar ime je bilo odstranjeno z naslovnice, njegova vloga pri pisanju pa zamolčana, je v feljtonu, objavljenem v časniku Życie Warszawy, o Szpilmanu napisal, da je prevarant, plagiator in tat. Szpilmanov sin Andrzej, ustvarjalec »nove verzije« spominov, je v zameno za ustrezno plačilo dosegel, da se je Waldorff odrekel vsem materialnim in moralnim pravicam do dela. Władysław Szpilman je umrl julija 2000, pred premiero Pianista Romana Polańskega. Tri leta pozneje je film v Hollywoodu dobil tri oskarje – za scenarij, režijo in glavno vlogo Adriena Brodyja.

Geto je osrednje prizorišče pianistove zgodbe iz časov okupacije. Avtor pripoveduje o hromečem občutku zaprtosti, toliko krutejšem, ker ustvarja videz svobode. Še v sanjah so se poljski prijatelji pojavljali s trakovi na nadlakteh, kot da bi bil to neizogiben detajl garderobe, kakor kravata. Niti kruh niti denar nista bila varna pred vsemogočnimi ušmi. Ob večerih se mu je dogajalo, da se je spotaknil ob truplo, ki je ležalo na ulici. Zapomnil si je zvok zlatih dvajsetdolarskih kovancev, ki so jih preštevali tihotapci in so bili glasnejši od klavirja, ki ga je igral v kavarni Nowoczesna na Nowolipkah.
Precej prostora posveča kavarni Sztuka, ki ji pravi največji lokal v getu, z vsestranskimi ambicijami. Hvali pevski talent Marysie Ajzensztadt, trdeč, da bi bila slavna, če bi ji uspelo preživeti. Omenja kolega pianista Goldfederja, vse udeležence Živega dnevnika, satirične kronike geta, posebnosti scene na Lesznem. Piše celo: Velik uspeh je požela moja parafraza valčka iz opere Casanova Ludomirja Różyckega, za katerega je besedilo napisal Władysław Szlengel. Niti besede o Wieri Gran. Niti o tem, da je to pesem v getu napisal posebej zanjo.

Natan Gross je leta 2002 po mednarodnem uspehu knjige in filma Pianist napisal:
V tem dokumentarnem zapisu manjka ime glavne zvezde Sztuke – Wiere Gran. Srce mi je začelo močneje biti. Ne samo zato, ker je bil Szpilman stalni klavirski spremljevalec te priljubljene šansonjerke, ampak ker je ves nepopisni uspeh pesmi, ki jo je Szlengel napisal za Wiero Gran, pripisal sebi. Brez odrske interpretacije Wiere Gran, za katero je bil Njen prvi ples paradna točka, ne bi nihče opazil niti Szlenglovega besedila niti Szpilmanovega glasbenega aranžmaja.

Wiero je izločil iz svoje knjige. Pregnal, izselil iz življenja. Prečrtal iz svoje usode, kot da se njuni poti nikoli ne bi prekrižali.
Ne morem se delati, da se to ni zgodilo. Še posebej v situaciji, ko bi njegova beseda lahko rešila njeno dobro ime.
V javnem prostoru enostavno ni priznaval, da jo pozna. Na smrt jo je zamolčal.

Je bila to oblika protesta? Distanciranja od obtožb, ki so jo bremenile? Izničenja njunih skupnih vojnih nastopov, da ga slučajno ne bi potegnilo v umazani krog obrekovanja? Kaj narekuje takšno odločitev – previdnost, preudarnost, strah? Kaj lahko povzroči, da se odvrnemo od tovarišev iz časov zaničevanja?
Bi se blato, s katerim so jo obmetavali, lahko prilepilo tudi nanj? Po naključju ali morda iz konkretnih razlogov? Morda pa je tudi njegovo preživetje dosti stalo? Je morda poznala njegovo ceno? Se je bal njenih pregreh ali morda svojih? Čigavega madeža, čigavih obtožb ali njihovih okruškov?

V letih 1946–1948 so potekala zaslišanja, zadeva je začela postajati glasna. Poskušam razumeti, da se ni hotel identificirati z njo. V knjigi tudi ne omenja Józefa Lipskega, ki je nastopal v Sztuki in mu je bilo prav tako očitano sodelovanje z gestapom. Zelo očitno ni hotel sugerirati nobenih, niti najbolj oddaljenih primerjav, hotel se je izogniti vsem, četudi naključnim povezavam.
Zakaj? Ker so Wiero obtoževali? Ker je bil ljubosumen na njeno priljubljenost, talent, zanimanje zanjo? Jo je hotel diskreditirati? Ji odvzeti – kaj? Geto je bil preteklost, zdaj je on vladal, vsaj vpliven je bil …

Toliko mesecev – več kot eno leto – sta se v getu videvala vsak dan. Skupaj sta delala. Vadila, nastopala. Nastopala in pobirala aplavze. Jedla, se bala in se družno potila. Vsaj tako se zdi. Dogovarjala sta se za gibe, takte in refrene, gotovo sta govorila tudi o novih odredbah, premikih na fronti, njihovih odmevih v getu, znakih, o tem, kaj naj bi se zgodilo, kaj se mora zgoditi oziroma kaj se lahko zgodi. Sta se posvetovala drug z drugim? Kaj storiti, pobegniti ali ostati, in kako? Ko si soočen z nevarnostjo in v podobnih situacijah, se verjetno pogovarjaš, zastavljaš vprašanja, držiš za roko ali gumb … Izseljevanje, preseljevanje, skušnjava kruha, zanju ne tako nepremagljiva, ostati z družino, pa vendar ne mirovati, kam potovati, v neznano, v službo … ali bodo tam rabili umetnike? Kako je to, če se bojiš skupaj, blizu, ko si mlad – ženska in moški? Nihče nikoli ni namignil, da bi bil ta tandem lahko kako drugačen kot posloven. Včasih se sprašujem, ali finale obojestranskega sovraštva ne priča prav o tem.
Družila sta se v najtežjih časih. Kaj se je zgodilo? In kdaj? Kdo je koga prizadel? Kdo je vedel preveč ali ne tistega, kar bi moral?
Pa po vojni? Bi obtožbo o nekom, ki sem ga poznala tako od blizu in tako dolgo, da sem lahko vedela, česa je zmožen, sprejela s takšno lahkoto, kar tako? Poznal jo je iz geta, izza kulis Sztuke, z vaj ali poznih trenutkov po nastopu, ko se je občinstvo že razšlo, onadva pa sta počivala po napornem petju in igranju in se počasi odpravljala domov, se pripravljala na odhod v turobni mrak … Je Szpilman uporabil to vedenje?
Zakaj je zaupal govoricam in ne kolegici z odra, s katero je preživel veliko težkih trenutkov? Komu bi verjela jaz? Je kleveta dovolj, da preživeli odrečeš pomoč? Zakaj ji je pomoč raje odklonil? Jo je morda moral zaradi lastne vesti? Ali bi sama po vojni vzela Wiero v službo?

Kaj se je med Wiero in Szpilmanom zgodilo v tistem dobrem letu getovskega skupnega dela in življenja drug ob drugem? Kako se je Sztuka spremenila, ko so začele prihajati slabe novice? Kako bledijo šale, slabi lojalnost, pojema aplavz?
Je mogoče, da si je Szpilman poleti 1942 kupil kapo židovskega policaja? Če ja, zakaj? Zaradi bojazni, slutenj, strahu? So ga v policijo vpoklicali ali pa se je morda javil sam? Če je sploh bil policaj, za to nimam dokazov. Potem ko so odpeljali njegove bližnje ali pred tem? Je verjel, da si je življenje mogoče kupiti, ali samo zaradi občutka varnosti? Za kako dolgo? Kako so takrat razmišljali o tem? Kako razmišljaš, če doživljaš nekaj, česar se ne da izmisliti? Dotlej neobstoječo izkušnjo bližajoče se pogube.

str. 185–190

Plakata za nastop Wiere Gran
© Agata Tuszyńska (zapuščina W. Gran)

Władysław Szpilman v snemalnem studiu Poljskega radia v Varšavi (avgust 1946)
© Poljska tiskovna agencija

Wiera Gran na vratih pariškega stanovanja na 61 rue Chardon-Lagache
© Agata Tuszyńska

Občudovala sem njeno borbenost in odločenost. Poskušala sem jo poslušati in ji prinašati olajšanje. Brez sodelovanja Wiere Gran te knjige ne bi bilo. Brez njenega dovoljenja, navzočnosti, večurnih pogovorov in monologov se ne bi približala njenemu svetu in skrivnosti.
Hvaležna sem usodi, da mi je ponudila to možnost.

Agata Tuszyńska

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Modrijan

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.