Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo kriminalni roman Umor v centralnem komiteju Manuela Vázqueza Montalbána.

NEKJE V TISTEM BLODNJAKU ULIC SE SKRIVA POŠAST, KI GA HOČE UNIČITI

Martin Michael Driessen, PELIKAN

Komedija

Prevedla Mateja Seliškar Kenda

Foto: © Hollandse Hoogte

Martin Michael Driessen

ANDREJ JE NEKDAJ IGRAL V PRVI POSTAVI NOGOMETNE EKIPE, najprej v napadu in pozneje kot vratar. Bil je zelo visok mladenič, kar pa mu v golu ni pretirano koristilo, ker je bil neroden in v resnici niti najmanj športen tip. Njemu samemu se je zdela njegova več kot povprečna višina od nekdaj nekaj posebnega, dokler mu ni postalo jasno, da se zaradi nje in zaradi izrazito velikega nosu ter velikanskih stopal zdi ljudem smešen. Tega jim ni nikoli odpustil.
     Vsak dan je porabil približno pet ur, da je razporedil in raznesel pošto; slednje je najraje opravil sredi dneva, ne v jutranjem hladu. Opoldne so namreč skoraj vsi meščani dremali za zaprtimi polkni in je imel vse kraljestvo izključno zase, le sem ter tja je naletel na kakšno mačko. Pošto je prevažal na biciklu z visokim ogrodjem, z dvojno prečko, s košaro za pakete nad prednjim kolesom in vrečo iz poliestra na vsaki strani prtljažnika. Na svoje delo je bil ponosen, saj je povezovalo mestece z zunanjim svetom, čeprav je bila izmenjava pošte med obema skromna. Svoj težki bicikel z običajno skoraj praznimi vrečami je potiskal navzgor po najbolj strmih uličicah, ga nosil, kjer je bilo to potrebno, sploh po stopnicah, in se na koncu obhoda zapeljal še navzdol po asfaltirani Ulici Nikole Zrinskega proti pristanišču, kjer je stanoval. Šele tam je snel črno čepico in priklenil bicikel, ki je bil last poštnega urada, na prečke pred oknom svojega polkletnega stanovanja.
     Že razmeroma zgodaj v karieri je pošto začel tudi odpirati. Rad je sanjaril, kako bi ga maršal Tito odlikoval za njegovo opreznost, če bi se izkazalo, da je razkrinkal kakšno kapitalistično zaroto. Kuverte je odpiral s paro doma v svoji mali kuhinji in jih potem, ko je pozorno preštudiral njihovo vsebino na jedilni mizi, prevlečeni z ultrapasom, previdno zalepil nazaj. Čeprav ni nikoli odkril ničesar vsaj kolikor toliko razburljivega, mu je bila že sama obrtniška spretnost pri izvrševanju tega opravila v veliko zadovoljstvo. O zarotah žal ni bilo ne duha ne sluha, saj se je svet prav grdo spremenil, odkar je pred leti umrl Tito, kmalu za njim pa še Gracia Monaška. (str. 12–14)

JOSIPOVA ŽENA JE BILA NAVADNA POŠAST. Znaki slaboumnosti, ki so se začeli kazati že kmalu po poroki, bi ženina morali vznemiriti. Toda pri mladem dekletu z bujnim oprsjem in prijaznim, okroglim obrazkom očitno pomanjkanje inteligence ne vzbuja nujno nelagodja, še posebej ne pri moškem, ki si po preživetih vojnih grozotah ne želi drugega kot nezapletenega, mirnega življenja. Da se je prvi otrok, Mirko, rodil kot mongoloid, ki so ga pokopali samo pol leta pozneje, mu ni vzelo poguma. Toda kmalu je na svet prišla Katarina z zajčjo ustnico, ki je svoje prve besede spregovorila šele pri šestih letih. Bila je divja in motena deklica, a sem ter tja je Josip ob njej vendarle začutil nekaj podobnega človeški bližini, zlasti kadar je vzela zdravila in sta skupaj zlagala veliko sestavljanko – vedno isto, z belo kobilo in belim žrebičkom sredi travnika, polnega regrata. S svojo punčko ni imel težav, če bi bila sama, bi bilo njuno življenje lahko prav prijetno. Toda njegova žena se je spremenila v nekaj povsem neslutenega, v žensko, ki je ni več prepoznal. Preklinjala je, tulila, se neprestano pritoževala in bila povrh vsega še bolestno ljubosumna. Z njo ni mogel več po cesti, ne da bi ga napadla, če je slučajno pozdravil sosedo; če je ni pozdravil in je s pobešenim pogledom oddrsal mimo, pa mu je zasikala, da je soseda gotovo opazila, kako se je moral zadrževati, da ni buljil vanjo. Po njenem mnenju so vzpenjačo uporabljale samo nizkotne inozemske lovače, pripravljene dati tudi noge narazen, da jim ne bi bilo treba plačati za vozovnico. Bolj ko je postajala brezoblična in zavaljena, bolj se je zdelo, da v lastni odvratnosti naravnost uživa. Njen obraz je postajal vse bolj okrogel, obenem pa temen in razbrazdan kot oreh, in da je bilo vse le še slabše, so njene svetlo modre oči kljub omenjenim spremembam ostale takšne kot pri mladenki, ki ji je nekoč dvoril. Sosedje so mu nekaj časa pomagali, kolikor so mu pač lahko, a na koncu je Josip ostal bolj ali manj sam s svojim neizbežnim gorjem. (str. 19–20)

Tukaj se je rodil. Tukaj je, razen v zadnjih vojnih letih, preživel vse svoje življenje. Trojna tirnica pod njegovimi nogami je kot puščica kazala v srčiko njegovega obstoja, v obalno mestece. Poznal ga je do potankosti: kupole cerkve svete Anastazije, streho vojvodske palače z njenimi belimi kipi, antene na strehah in terasah, turško utrdbo, ki jo z ovinkom obide široka magistralna cesta, nova betonska naselja na sivkastih pobočjih, električne žice in dolge vrste barčic na privezih vzdolž glavne ulice, očarljiv gozd jamborov na jahtah v marini, zaliv z dvema nenaseljenima kamnitima otočkoma, prostrano morje, po katerem se v daljavi vozijo križarke in tovorne ladje, naložene s pisanimi kontejnerji.
     To je njegovo mesto, tukaj je odrasel in zahvaljujoč Jani v daljnem Zagrebu je tudi dovolj močan, da nastavlja lice peklu v lastni hiši. Nikjer drugje ne bi hotel živeti. Toda nekje v tistem blodnjaku ulic se skriva pošast, ki ga hoče uničiti.

(str. 41)

BIL JE MAREC IN PELIKANI SE ŠE NISO VRNILI. Očitno so to zelo izbirčni ptiči in gotovo obstajajo še toplejši konci sveta, toda lepše in prijetneje kot v njihovem mestu seveda ne more biti nikjer. Dnevi niso bili tako vroči kot poleti in noči so bile še hladne, ampak pravega mraza ni bilo več. Mesto je graciozno ležalo ob zalivu, se kopalo v domala brezčasni lepoti in se razgledovalo po modrem morju, ribiških barkah in jahtah, ki so prihajale in odhajale, bilo je kot kakšna ostarela dama, ki je nekdaj plesala valček z mladim Francem Jožefom in zdaj opazuje vragolije mladine na plesišču. V tem letnem času v mesto ni zašel skoraj noben turist in ljudje so uživali, saj jim najprikupnejših kotičkov še ni bilo treba deliti s tujci. Zdaj je ob večerih v staro mestno jedro prihajala predvsem mladež iz okoliških blokovskih naselij, dostikrat na rohnečih mopedih, da si poišče zabavo, ki je v predmestju ni bilo, saj je bilo le tukaj najti kavarnice, lokale z jedmi na žaru in celo bar z igralnimi avtomati. V Beogradu so pravkar odprli prvi McDonald's, ampak prestolnica je bila nedosegljivo daleč.
     Josip je kot vsako soboto zvečer posedal na terasi kavarne Rubin in srkal svoje pivo. Okoli njega so kot vedno sedeli stari tovariši, prijatelji, sosedje. Možje, ki jih bo moral prositi za pomoč, če se ne bo hitro domislil boljše rešitve. Izsiljevalec namreč še naprej zahteva denar, zdaj kar dvakrat toliko kot prej. Zadnjič je v pismo vtaknil celo fotografijo, ki jo je očitno hranil za hujše čase: Josipa med Janinimi nogami. A četudi bi bil pripravljen plačati, mu je denarja zmanjkalo. Moral si ga bo izposoditi. Ali pa se posvetovati z nekom, ki je bolj prebrisan od njega in bi zadevo razrešil drugače. Poleg njega je sedel Marković, voznik avtobusa. Pil je kokakolo, ker je bil še v službi. Bil je krepak možak, ki je vedno nosil telovnik in smrdel po česnu. Nista bila prav tesna prijatelja in poleg tega se je Josipu zdel butast in tudi zaslužil je odločno premalo, da bi si bilo mogoče denar izposoditi od njega. Knević, lekarnar, je resda premožen, a kaj ko je nadut in prepričan, da ima v imenu vse terase pravico pojasnjevati novice iz sveta in domovine. Ni človek, ki bi mu Josip hotel biti karkoli dolžan. Schmitz iz fotografskega studia bi morda lahko prišel v poštev; starec je bil dobričina in prilagodljiv. Njegova težava je le v tem, da je med vojno kolaboriral z Nemci in da je zagrizen antisemit. Vsak od možakarjev na terasi je sicer imel svojo preteklost. Vse sporne reči so odrinili na stran, ker v tako majhnem mestu človeku kaj drugega že ne preostane. Schmitz je takrat davno napravil celo fotoreportažo njegove poroke, ampak Josip kljub temu ni mogel zaupati človeku s sumljivo vojno preteklostjo.
     Sonce je zahajalo in iskalo vedno nižje luknje v temačnih krošnjah platan na trgu, medtem ko je Knević glasno komentiral ameriške predsedniške volitve in napovedal, da bo zmagal Dukakis. (str. 53–54)

ANDREJ SE JE ŽE VEČ TEDNOV VESELIL RIBOLOVA. Tuđman ga je večkrat prestavil, ker je bila vremenska napoved preslaba, čeprav je Andrej tiste noči dostikrat videl svetlobne kroge drugih ribiških bark daleč stran od obale. Mogoče je bil Tuđman iz sebe zaradi zadnjega izsiljevalskega pisma. Kar se tega tiče, si možaku res ni treba beliti glave, si je mislil Andrej, saj sploh ni imel namena iti gledat pod betonski zidak, ali je pustil denar pod njim ali ne. S to zgodbo je zaključil. Zdaj je v Josipu Tuđmanu videl prijatelja, in prijatelji si česa takšnega ne počnejo. Vprašal ga je, kaj mora vzeti s sabo, kako se mora obleči.
     »Toplo,« mu je rekel Tuđman. »Za vse ostalo bom poskrbel jaz.«
     Tuđmanova ladjica je bila modro bela lesena barka z zunanjim motorjem. Takoj ko sta izplula iz pristanišča, je začel po diagonali pritrjevati dve dolgi cevi, na katerih so visele velike karbidne svetilke, in pripravljati trnke. Andrej je sedel na klop, ki mu jo je pokazal, in se trdno držal za sedalo, obdan s hladilnimi torbami in vsemi mogočimi ribiškimi zadevščinami.
     »Kam greva?« je vprašal, ko je Tuđman končno poprijel za krmilo in sta se začela oddaljevati od obale.
     »Na Pag,« se je glasil odgovor. »Tam poznam izvrsten kotiček. Skoraj nihče ne ve zanj.«
     Prehitela sta nekaj drugih, očitno slabše obveščenih nočnih ribičev in začela prečkati mračno ožino, ki ju je ločevala od otoka.
     »Čez kakšne tri četrt ure bova tam,« je rekel Tuđman.
     Barka je enakomerno sledila svoji smeri prek mirne črne vode in Andrej si je naposled le upal izpustiti klop in se nekoliko bolj sproščeno razgledati okrog sebe.
     Bolj ko so luči ob obali izginjale, več se je na nebu svetlikalo zvezd; nikoli si ni mislil, da jih je toliko.
     »Zdaj bova zaplula med čeri,« je rekel Tuđman in zmanjšal hitrost. »Dobro moram paziti.«
     »Je nevarno?« je vprašal Andrej.
     »Ne, ne zares. Poznam pot.«
     Nekoliko pozneje je ustavil motor in vrgel sidro.
     Videti je bilo, kot bi se nad bledimi obrisi apnenčastih pečin in temačnim, črnim morjem nenadoma prižgalo na tisoče novih zvezd, ki jih je privabila nenadna tišina: Andreju se je zdelo grozljivo, počutil se je, kot bi ga nebesni svod hotel zmečkati. Nad sabo je videl vedno več zadušljivih rojev zvezd.
     »Lepo, kajne?« je vprašal Tuđman in sedel na klopco nasproti njega. »Tukaj se človek res umiri.«
     »Ja, prečudovito,« je dahnil Andrej.
     »Še malo, pa bom prižgal luči. Potem ko se bodo ribe začele bližati lučem, bova morala biti nekaj časa čisto tiho. Že najmanjši šum jih lahko odžene.«
     »Prav,« je rekel Andrej.
     »Lovila bova s štirimi palicami. Dve sta zate, dve sta moji. Če na trnek uloviš kakšno večjo ribo, ti jo bom pomagal potegniti ven. Tukaj so prave pošasti.«
     »Prav,« je spet prikimal Andrej in se trudil ne misliti na pošasti.
     Tuđman je vstal in prižgal svetilke, ki so visele tik nad katranasto črno vodno gladino. Njuno barko so zdaj obkrožali štirje razsvetljeni ovali svetlobe. Andreju se je zdelo, da se je nebo nenadoma umaknilo in počutil se je nekoliko bolje.
     Trnke sta vrgla daleč na morje. Andrej je vprašal, kaj imata za vabo.
     »Ribo,« je rekel Tuđman, »ribe pridejo na ribe.«
     Nocoj očitno ne, je prešinilo Andreja, ko se po pol ure še vedno ni nič zgodilo.
     »Ne prijemljejo,« je poklapano rekel Tuđman.
     Andrej je pomislil, da je morda trenutek primeren, da bi mu povedal za svoje težave, kot mož možu.
     »Veš, velik problem imam, že več let,« je začel.
     Tuđman ga je pogledal prek rame in vprašujoče pomignil z brado, preden se je spet osredotočil na svoj nepremični plovec.
     »Nekdo me izsiljuje.«
     »Kako pa to?« je čez čas vprašal Tuđman. »Si ga kaj polomil?«
     »Ne ... ja, nekoč mogoče res. Ampak tega je že dolgo.«
     »Vsi kdaj naredimo kaj, za kar ni opravičila,« je dejal Tuđman. »Ampak vse zastara. V nekem trenutku je izsiljevanja zmeraj konec.«
     »Pa ga ni konec,« je odkimal Andrej. »Baraba me zdaj izsiljuje že več let in še kar ne neha. Skoraj vsak mesec mu moram dostaviti denar.«
     »Kako to misliš?« je vprašal Tuđman in silovito dvignil palico, da bi na trnek namestil novo vabo.
     »Pustiti ga moram pod električnim drogom gori na hribu.«
     »Tega se je pa pametno spomnil,« je rekel Tuđman, »tisti teren je navadno zapuščen. Dobro ga poznam, severno od vzpenjače leži.«
     »Ja. Jasno, da je tip pameten. Ampak zaradi tega ni to, kar počne, nič manj podlo.«
     »Mogoče pa denar res potrebuje,« je ugibal Tuđman.
     »In če ga? Pa naj gara za svoj denar. Tudi jaz moram zanj trdo delati.«
     Raznašanje pošte ni ravno trdo delo, je sam pri sebi pripomnil Josip.
     »Ljudje lahko drug drugemu naredijo veliko dobrega,« je čez čas rekel, »pa tudi veliko slabega. In najtežje je, da nikoli ne moreš vedeti, kaj ima drugi za bregom. Povedal sem ti že za Jano, se spomniš?«
     »Seveda.«

     »Tudi ona ima cel kup težav. Zlato srce ima, in zaradi tega jo drugi kdaj izkoristijo. Zdaj ima dolgove. In čeprav ima zlato srce, se zgodi, da v trenutkih, ko ne vidi izhoda, včasih, kako naj rečem, kaj namigne ...«
     »O čem?« je vprašal Andrej, potem ko Tuđman že nekaj minut ni rekel več nič.
     »O tem, kako mi mora biti res veliko do tega, da moja žena nikoli ne bi izvedela za najino zvezo. Da ji je jasno, da žene nikoli ne bi zapustil tako zaradi najine hčerke kot zaradi sramote, ki bi jo s tem priklical nadse, ampak da mi je konec koncev podarila najlepša leta svojega življenja, ne da bi od tega karkoli imela. Da moram razumeti, da ima tudi ona kot ženska svoje pravice in potrebe.«
     »Svoja najlepša leta?« je vprašal Andrej. »Sem mislil, da ni več tako mlada?«
     Očitno so njegove besede Tuđmana užalile.
     »Jana je mlada in lepa, od znotraj in od zunaj,« je rekel, »in samo upam lahko, da bo nekoč takšna ljubezen namenjena tudi tebi.«
     »Ja, to upam tudi sam,« je vdan v usodo rekel Andrej.
     »Veš, če je ženski res kaj do tebe ... Ko bi ti vedel, kaj vse je pripravljena narediti zame. Ni je čez pravo ljubezen.«
     Čisto mogoče, je pomislil Andrej, ampak po mojem te babnica drži za jajca.
     Svetloba karbidnih svetilk je morda res prosevala daleč v globino, toda fant ni videl drugega kot svetel odsev na gladini. In če je svetlobni snop privabljal ribe, potem te niso kazale niti najmanjšega namena, da bi se pustile ujeti. Pomislil je, da verjetno ne bo nikoli več dobil priložnosti, da bi se zaupno pogovoril s Tuđmanom, zato je tvegal.
     »Pa tvoja žena ... je bila tudi ona tvoja prava ljubezen, ko si jo oženil?«
     »Ja in ne,« je čez čas odvrnil Tuđman. »Čim prej sem se hotel poročiti, se preseliti na svoje, si ustvariti družino. Mislim, da sem bil res zaljubljen vanjo. Saj veš, kako pravijo: prva ženska v tvojem življenju ti naredi luknjo v srce in skoznjo zdrsnejo vse druge ... samo enkrat si mlad.«
     Potem pa upam, da zame še ni prepozno, si je mislil Andrej. Še nikoli nisem bil zaljubljen.
     »Ampak lahko bi bilo tudi katero drugo dekle,« je nadaljeval Tuđman. »Njena sestra, na primer. Večino stvari, ki jih ljudje naredimo, bi zlahka nadomestilo kaj drugega.«
     »Torej hočeš reči, da v življenju kar nekaj počnemo?« je vprašal Andrej. »Po mojem je na koncu koncev res tako,« je resno dejal Tuđman. »Razen če ne spoznaš svoje velike ljubezni, tako kot sem jo jaz.«
     Andrej je za trenutek mislil, da je prijel za vabo, toda trenutek je bil že mimo. Ura je bila pol štirih; še ena ura ali malo več, pa bo sonce spet vzšlo. Nebo nad Velebitom je bilo videti že nekoliko svetlejše, toda okoli njiju je bilo temneje kot prej.
     Naenkrat jih je zagledal: dvojno, nato pa že trojno vrsto svetlobo oddajajočih točk, ki so se počasi zibale sem ter tja. Včasih so se med sabo tudi zamenjale.
     »Josip,« je šepnil, »tjale poglej ... kaj je to? Kaj nevarnega?«
     Videti je bilo, kot bi se živo rumene svetlobne točke pripravljale, da obkrožijo njuno barko.
     Josip mu ni odgovoril, ampak se je presedel na drugo stran svoje klopi; ker se je barka nagnila, so soji svetilk osvetlili vodo v daljavi in naposled tudi sumljive prikazni na njej.
     »Pelikani,« je rekel Josip.
     Bilo jih je na desetine in vsi so strmeli v njuno barko. Zdaj ko so bili osvetljeni, so Andreja spominjali na tribunal plavajočih inkvizitorjev. Večina je svoje kljune pritiskala k prsim, njihove velike golše pa so bile videti kot ovratniki sodniških tog. Drugi so visoko dvigovali glave, da se jim je golša pobešala in se je ostra konica zgornjega kljuna razločno izrisovala v žarki svetlobi. Vsi so krila držali visoko nad hrbti, kot bi hoteli biti vsak hip pripravljeni na vzlet.
     »Grozljive živali,« je pripomnil Andrej.
     »Zakaj le?« se je začudil Josip in oddrsal nazaj do svoje palice, zaradi česar so se svetlobni snopi usmerili bližje barki in od ptičev ni bilo več videti drugega kot zibajoče se pare svetlikajočih se okroglih očk.
     »Lepe živali so. Dostikrat prenočijo v tem zalivu. Ali veš, zakaj so simbol krščanstva?«
     »Ne,« je rekel Andrej.
     »Zaradi darovanja samega sebe in ponovnega vstajenja. V pradavnini so ljudje namreč mislili, da svoje mladiče hranijo s krvjo iz svojih prsi. V resnici pa jih samo izdatno gostijo z zalogo rib v svojih golšah ... Toda zaradi te zmote je pelikan postal tudi simbol krvodajalstva. Tako sem za to zgodbo tudi izvedel, včasih sem bil krvodajalec.«
     »Jaz tudi,« je rekel Andrej.
     »Res? No, potem si tudi sam nekakšen pelikan ...«
     »Kri sem daroval samo zato, ker so mi plačali.«
     »Ja, denar je tudi v mojem primeru odigral pomembno vlogo,« je priznal Josip. »Ampak seveda gre za dobro delo. Brez transfuzije tudi ti ne bi preživel tiste nesreče.«
     »Preživel je ne bi brez tebe. Pelikani z vsem skupaj nimajo nobene zveze. Še vedno se mi zdijo zoprni.« Josip je ujel ribico, ki je zatavala k barki, nič večja od njegove dlani. Snel jo je s trnka in pri priči vrgel nazaj v vodo. (str. 155–162)

ANDREJ JE IZVLEKEL SVOJ FOTOAPARAT, naravnal objektiv proti bližajočemu se vagonu in izostril sliko. Vagon je bil še daleč, a fant je takoj videl, da je natrpan do zadnjega kotička: glave, ramena in roke so molele skozi spuščena okna, ljudje so stali tudi na stopnicah in se oklepali zunanjih držal ter ležali ali sedeli celo na strehi. Vagon ga je spominjal na sadež, na katerem gomazi mrčes. Pripravil se je, da dokumentira svoj prispevek k evakuaciji.
     Toda fotografiranje se je izteklo povsem drugače, kot si je zamislil. Ukrivljena pot srbskega izstrelka in ravna pot spuščajočega se vagona sta se prekrižali točno v trenutku, ko je pritisnil na sprožilec.
     Josip je videl eksplozijo in vagona sta se ustavila, čeprav še zdaleč nista bila na sredini proge, nakar sta se začela počasi pomikati vzvratno, voda iz prestreljenega rezervoarja pa je v sunkih brizgala na tire. Tudi iz tolikšne razdalje je slišal počasi zamirajoče kričanje in jok ljudi v spodnjem vagonu, ki jih je zdaj spet gnalo navzdol k vstopni postaji. Andrejev vagon se mu je vztrajno bližal, toda ni opazil, da bi fant stal za krmilom. Med praznimi vrzelmi med utori, kjer je razneslo šipe oken, je zdaj videl samo pobočje hriba in sukajoč se dim za vagonom.
(str. 196)

Romana, napisanega v prijetno tekočem slogu z zabavnimi vložki, ne moremo odložiti, pa ne samo zaradi humornih prizorov v zelo verodostojnem in nam tako znanem jadranskem miljeju, temveč tudi zaradi zlovešče slutnje, da se deželi slabo piše in da bodo ljudje tako ali drugače izigrani. Naslov romana pa namiguje na pelikana v starozavezni prerokbi: »Kajti to je dan Gospodovega maščevanja, […] njihova dežela bo goreča smola, […] polastila se je bosta pelikan in jež.« (Iz 34,8.9.11)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.