Še do brezplačne dostave.

VSI MOJI GLAVNI LIKI, TUDI NAJVEČJI NEGATIVCI, SO ZMERAJ NEKAKŠNI MOJI ALTEREGI

Foto: Igor Modic

Andrej E. Skubic

Andrej E. Skubic (1967) se s svojimi deli uvršča med  vrhunske ustvarjalce tako na pisateljskem kot prevajalskem področju, uveljavlja se tudi kot dramatik. Na literarno prizorišče je stopil z romanom Grenki med (1999) in zanj prejel dve nagradi: za prvenec leta in kresnika. Dve nagradi je dobil tudi za roman Koliko si moja? (2011), nagrado Prešernovega sklada in že drugič kresnika, vmes pa je prejel še Župančičevo in Sovretovo nagrado. Leta 2015 je prejel tretjega kresnika – za roman Samo pridi domov (2014) – in objavil pripoved Igre brez meja. Leta 2017 je objavil roman Permafrost.

PERMAFROST

BRSKANJE PO PODSTREŠJU JE DEPRESIVNA STVAR, ampak nekdo mora opraviti tudi to.
Če bi bila tukaj Julija ...

Julija je nekoč igrala kitaro, in tole je bila nekoč moja soba, preden je postala očetova ropotarnica.

Bil sem mali iznajditelj. Ko sem poslušal solo Iana Paicea od Deep Purplov v The Mule, sem sklenil, da bom moral biti tudi jaz bobnar. Pri starših sem naletel na bolj slabo razumevanje koncepta rock bobnarja. »Mogoče bi mu pa lahko za začetek kupila en boben?« je dvomeče predlagala mama. Albin se ni strinjal.

Nabral sem velike okrogle škatle od Ajaxa (z močnim, trdnim kartonskim dnom), na gradbišču okrog hiše izmaknil velik sod iz vezane plošče, ostanek nekega gradbenega materiala, in nanj z risalnimi žebljički trdno napel tri plasti debelega polivinila. Sestavil sem podstavke za cel komplet. Našel sem tudi kos pločevine in iz njega s škarjami za jeklo izrezal krog (vseeno mi je bilo, da se ob robu še zmeraj poznajo sledovi flomastra, s katerim sem cahnal). V sredini sem z velikim žebljem in macolo prebil luknjo in potem to činelo pritrdil na vrh odlomljenega ročaja od metle. Ne spomnim se več, s kakšnim stojalom sem tisti štil od metle pritrdil, da je stal pokonci in je to delovalo kot činela. (Donela je sicer bolj plomf-plomf, pogrešal sem malo bolj žlahten zven.) Edino problema bas bobna na pedal nisem znal razrešiti.

Na tistih bobnih sem cel mesec, če ne dva, rastural ko sto mater. Celo Julija je enkrat osupla s kitaro prišla gor na podstrešje in me poskusila spremljati. Imela sva nekakšen jam session. Mislim, da je začela z Bridge Over Troubled Water, ampak je šlo potem hitro v druge smeri.

Potem nisva nikoli več nadaljevala. Torej, moja podstrešna otroška soba.

Devet desetin stvari iz hiše bo šlo na kosovni, ampak ne bi rad, da se vmes znajde kaj pomembnega. Stare omare in drugo še iz bloka na Zavetiški – to je mogoče kaj pomenilo njemu. Saj niti ni bil toliko škrt, samo tako letargičen, da v vseh štiridesetih letih ni hotel kupiti novih, tudi ko mu je mama to že glasno namigovala in bi bile ob njegovi profesorski plači res malenkost. Mislim, saj še pred mesecem dni je imel penzije toliko kot jaz plače; in zamenjati razpadajoče deske po utilitijih, bivših otroških sobah s ceneno, ampak čisto moderno in trdno robo iz Rutarja, Ikee – vse bi zgledalo bolj normalno od tiste edine robe, ki sta si jo z mamo lahko privoščila, ko je bil on na faksu še asistent. Ampak on – se je srčno navezal na tiste omare iz iverke s kvazi jesenovim furnirjem (v resnici s plastično tapeto). Preselil jih je iz bloka v to hišo, v mamino likalno/šivalno/ustvarjalno sobo in na podstrešje. To je bilo zanjo dovolj dobro.

Ob selitvi v hišo smo jasno nabavili novo dnevno sobo, kuhinjo, spalnico, otroško sobo in tudi njegov kabinet. Obojemu pohištvu ogrodje še zmeraj stoji trdno, edino večina vrat, prevlečenih z ultrapasom, počasi razpada, v tisto iverko pa ne bo prijel več noben nov šrauf, ker je že vsa gnila. Mama je že za časa življenja navijala, da se po tridesetih letih zamenja kuhinja: kar se očeta tiče, ni bilo šans. Danes je preveč gnilo, tudi če bi hotel podariti kakšnemu tematskemu kafiču v stilu komunizma iz šestdesetih.

Ampak hišo je ON postavil. Pohištvo je nekoč ON kupil. S prvim pufom, ki si ga je lahko privoščil kot asistent na filofaksu.

Jaz do tistega bloka na Zavetiški, njunega prvega skupnega doma, nimam kaj prida čustvenega odnosa. Vzel pa bom mizo, ki jo je omama menda še pred vojno pripeljala iz Sobote in ki že vsa ta leta stoji na podstrešju kot stojalo za razno ropotijo. Ni ravno stilna, noge in okvir so smrekova masiva, krem in zelena, plošča pa iz iverke, ne furnirane, premazana samo z lazuro; naravna patina. Ima pa šarm, če jo popravim in osvežim v originalne barve. To bo imelo dušo.

Potem je tu gora papirjev, ki jo je oče imenoval »arhiv«. Zapisniki, fotokopije, elaborati, osnutki za skripta. Zapiski kar nečesa, bogve česa, že natisnjena skripta, pičke materine. Ni dvoma, da so vmes tudi dragocene stvari, kopije redkih najdb, raziskovalno gradivo, zapisniki sej zveznih zgodovinarskih združenj, unikati ... Desetletje je samoiniciativno govoril o tem, da bo vse to pregledal, uredil, odnesel relevantne stvari v arhive, v študijske knjižnice, v star papir ...

Ampak namesto tega so se zadnjih deset let papirji v tej hiši gibali v skladu z drugim zakonom termodinamike in nazadnje dosegli stanje popolne entropije. Če bi danes poklical na oddelek za zgodovino na filofaksu, bi rabili mladega raziskovalca s polnim delovnim časom za eno leto, da vse to presortira. Jaz nisem kos tej nalogi, že klicu na oddelek za zgodovino ne. Resno mi je blizu ideja o masovni prodaji starega papirja. Ker govorim res o masi. Na recikliranje dosti dam. Ohranimo slovenske gozdove.

Pa ne morem. Rad bi to prebrskal sam, ker še vedno ne vem niti, kje so se vmes porazgubili stari družinski papirji. Niti za gradbeno dokumentacijo hiše oče ni imel pojma, kje je. Vem, ker sem ga vprašal. Potem stari mamini družinski papirji, še iz Sobote. Čudno, čeprav je bila že mama rojena v Ljubljani, sem se nekako zmeraj počutil napol Prekmurca. V Soboti se mi Lendavska ulica – tam, kjer je pred osemdesetimi leti v Kohnovi hiši v veži stala zgoraj omenjena miza s ploščo iz brušene iverke – zmeraj dotakne srca, čeprav od njene stare podobe seveda ni ostalo nič. Ampak celo večnost bi lahko strmel v Židovski blok oziroma kamne v njegovih zidovih, pobrane iz nekdanje sinagoge. (Zdaj na mestu Kohnove hiše stojijo nekakšni vila bloki. V osemdesetih, ko je bil tak stil gradnje še nekaj novega, so se mi zdeli zanimivi. Danes, po desetletjih abšlesanja, se mi zdijo precej odvratni.)

In potem, ko brskam po papirjih – škatla z mojimi pismi iz vojske.

Malo sem se zasanjal. Evo, takole smo takrat razmišljali:

V nekem gozdu tam med hribi smo nato postavili tabor. Postavili smo šotorčke iz štirih šotork – za 6 ljudi. Tak šotorček je velik kot turistični šotor za dva. Vsak je imel en podmetač in dve deki. Še isti večer smo imeli nočno vežbo – postavljanje šotora za dekontaminacijo žive sile. Nič posebnega. Spanje, ki je sledilo, pa je bilo nekaj posebnega. En drugemu rine komolec v zobe, noge za vrat, enemu glava visi v odtočni kanal. En smrči, drugi kolne v spanju, vse vzdihuje, se preriva, gomazi .... Pred spanjem še dialogi: »Nemoj da me neko gura u spavanju, imam pune džepove municije!« »Pa to imamo svi.« »Ali ja imam u džepu topovski udar!« »Beži, idiote! Van!« Zjutraj moj mitraljez pomočnik prdne tako, da pečejo oči. »Ustaj vojsko!« »Daj sveću, doktore!« »Nemoj da mi slomiš nogu, budalo!« »Moja viljuška, moja viljuška, ne mičite se! Tu negdje je! Pazite, da se neko ne ubode!« Kot bi prenočil v flajš mašini. Drugi dan ni bil nič posebnega, razvijali smo razne šotore za dekontaminacijo. Najbolj poseben doživljaj je bil, ko sva s kolegom, Sarajljijo Sašom, v gozdu iskala mesto za kakat. Nazadnje sva našla nek podrt borovec, se lepo usedla čez vodoravno vejo in skupaj pezdela in se pogovarjala o Šarlo Akrobata (Julija, ti boš razumela).

Od nekdaj mi je bilo škoda, da smo v tej državi ukinili obvezno služenje vojaškega roka. To bi Luko malo naučilo pameti.

Njegov prepoznavni avtorski trik je prvoosebna pripoved. Tako nam pusti, da pripovedovalcem zlezemo pod kožo, tako nam zlezejo pod kožo, da smo na koncu praviloma šokirani. Ker so se iz varuhov demokratičnega reda prelevili v manijake, iz neskorumpiranih odvetnikov v tajkune, iz ljudi, kakršni smo mi, v pošasti.

Petra Vidali, Večer

IGRE BREZ MEJA

KO Z ENIM OD TISTIH REŠEVALCEV – ki me, hvala bogu, dokaj prijazno gleda, čeprav ne reče niti besede, ampak zdi se, kot da mu je jasno, da je tukaj nekdo zajebal Palomba, to pa je njemu všeč – neseva drugo nosilnico proti skladišču kopališča, nočem niti za trenutek pogledati na levo, proti plaži. Plaži, na kateri je danes zaradi široka manj kopalcev, kot bi jih bilo sicer – toliko sem lahko ocenil že z morske strani –, še zmeraj pa jih je zadosti. In mi smo v takem dnevu itak največja atrakcija dneva. Zato vem, da vsi zijajo v nas.

Ne vem, kako se mi v tem trenutku uspe spomniti podobno bizarnega občutka, ki sem ga nekoč imel na neki drugi plaži. Sicer, tale plaža pred Zajčevko je res fenomenalna. Tako nore, kristalno prozorne, v globino pa turkizne vode zlepa ne vidiš nikjer. In vse skupaj v s pečinami obrobljenem zalivu, ki ima peščeno obrežje. Samo naš mali pomol, betonski, ampak delno obložen z lepim peščenjakom, se steguje globoko v zaliv in na koncu – poleg vrste manjših jadrnic, nekaterih iz mesta, nekaterih pa kar s Pantellerie ali Malte – je privezana moja barka. Take vode ni bilo niti na tisti plaži, na katero me je spomnil ta bizarni občutek. Tam pravzaprav niti pomola ni bilo, samo nekaj čolnov, na samoti zasidranih v pesek.

Z bratom sva s starši leta in leta hodila na morje na isti kraj – sindikalno letovišče očetove firme. Vsako leto se nas je tam dobivala ista druščina otrok, ki smo se srečevali samo tam, v tisti divjini, okrog katere je bilo kilometre in kilometre plaž, dostopnih samo s čolnički redkih nemških turistov, ki so jih premogli. Vse tiste plaže so bile samo naše.

Bratova druščina je bila starejša in kmalu so se lotili nabiranja školjk, lovljenja hobotnic na improvizirane harpune, prirejene iz smučarskih palic. Pri desetih letih sem bil ves ponosen, ko so mi prvič dovolili, da grem z njimi nad hobotnice. S plavutkami in maskami smo plavali okrog celega rta – bera je bila fenomenalna! Imeli smo kakšnih pet, šest hobotnic in kazalo je, da jih je naprej ob obali še več. Ampak s tistimi velikimi hobotnicami v rokah se nekako ni dalo plavati naprej.

Kot mulcu so mi naložili, da plen odnesem po bližnjici prek kopnega v tabor, oni pa bodo lovili še naprej in potem priplavali nazaj.

In sem šel, sam, z masko okrog zapestja: od vsake roke so mi visele po tri hobotnice, dlani sem imel enostavno zataknjene v njihove očiščene glave kot v žepe. Z lovkami so bile dolge toliko, da so se skoraj vlekle po tleh: moral sem malo privzdigovati roke; res kapitalni primerki. In moral sem prečkati peščeno plažo, polno tistih nemških turistov, ki so imeli dovolj denarja za tiste čolničke, gumenjake, katamarane, s katerimi so pripluli od kar nekaj kilometrov oddaljenega hotelskega naselja.

Počutil sem se kot car morskih globin. S po tremi morskimi pošastmi na vsaki roki: predstavljal sem si, kako se mogoče polovica teh benignih Nemcev zgraža, ker doslej sploh še niso pomislili, da taka grozljiva bitja plavajo pod njihovimi nogami, ko veselo čofotajo v kristalnem morju. Gotovo so zgroženi in si sploh ne bodo upali še enkrat zaplavati kam bolj na odprto – to je bila ena misel. Druga je bila: koliko od njih mi je fovš, tudi oni bi lovilitake zveri, pa jih ne morejo, ker (1) nimajo opreme, (2) se bojijo, da bi za to mogoče rabili dovoljenje, (3) si enostavno ne upajo, ker so tako lovkaste in ljigave in grabežljive. Mogoče še tretja misel pa bi lahko bila – čeprav, prisežem, na to takrat sploh nisem pomisli, to so bili časi socializma in razmišljanja samo o bivanju, ne o imetju: mogoče je kar precejšen del tistih turistov razmišljal, da se med njimi sprehajam s popolnoma svežimi, komaj očiščenimi hobotnicami v okviru kakšne reklamne akcije: da bi jih rad nemudoma prodal ali pa vsaj spodbudil folk, naj takoj jutri grejo pred hotel kupit sveže hobotnice pri Primožu Kastelicu, s. p., kjer jih bodo lahko dobili skupaj s priloženim avtentičnim lokalnim receptom.

Če bi me kdo od njih takrat slučajno ustavil in mi ponudil denar za katero od hobotnic, bi ga gotovo s prezirom zavrnil. Naj si jih nalovi sam.

Ko odloživa nosila s tistim nenavadno mirnim tipom, nazadnje vseeno zberem voljo in mu položim roko na hrbtišče dlani. Še kar topla je, in narahlo se zgane. Uf, bože moj, vsaj to, moj ulov je še živ. Narahlo mu jo stisnem, in on mi jo nazaj. Vsaj zdi se mi. Ali pa tudi ne.

Vsi moji glavni liki, tudi največji negativci, so zmeraj nekakšni moji alteregi. Da ga lahko začutim, mora zmeraj biti podaljšek nekega vidike moje osebnosti. Tega sicer potem priženem do neke skrajnosti, ki je lahko že absurdna, ampak neko tragiko mu vedno lahko daje edino to, da ga še zmeraj imam za del sebe.

Andrej E. Skubic, Playboy

SAMO PRIDI DOMOV

– PREDSTAVLJAJ SI TIPA, KI PRIDE V PISARNO z ogromno tablo pod pajsko. Na njej piše:

Benedikt Slavko Godler

RAČUNOVDSKE STORITVE

in spodaj naslov pa telefonska številka.
Pa je čisto penast na ustih.
– Glejte, kaj mi je ta kurac črkoslikar naredil, pravi in pokaže tablo. Tabla je že malo abšlesana, očitno je bila odšraufana z droga.
– Kdo je bil to?
– Rajko Pintar. Pred dvema letoma sem mu dal ta napis naredit. Pa glejte, kaj mi je napisal.
– Ja, vidim.
– In tole je meni dve leti stalo pred bajto.
Tip maha z rokami. Potem se šele usede, tablo mi položi na mizo, da prekrije vse papirje in še pol tipkovnice od računalnika.

– Lejte, naš kraj je ekonomsko propulziven. Pri nas pa v okolici je ogromno obrtnikov pa firm pa kmetov, ki rabijo računovodstvo. Trije računovodje smo v našem kraju, za vse bi moralo bit zadosti dela. Ampak potem pa ta – kurac, oprostite, saj ne vem, kako bi drugače rekel, meni napiše tako tablo. Jaz se pa čudim, zakaj imata Šuštaršič pa Žgajnar toliko dela, k meni pa noben ne pride. Sem imel reklamne akcije, pa nič. Dve leti je trajalo, preden sem enkrat sploh dobro pogruntal, kaj mi na tabli gor piše, tam zraven taglavne ceste.
– Niste vedeli, kaj vam na tabli piše?
– Ja, kaj pa čem jaz na svojo tablo gledat? Saj jaz vem, kako se pišem. Sem preveril tipografijo pa barvni vzorec, pa svojo telefonsko. Tisto z računovdskimi storitvami mi je pa nekako ušlo. Kateri normalen bi to gledal? Jaz imam v bilance za gledat, ne pa v table.
Imelo me je, da bi ga vprašal, če v tako ekonomsko propulzivnem kraju nimajo tudi kakšnega odvtnika, da bi šel rajši k njemu namesto k meni, samo sem se zadržal.
– Se pravi, da vam je povzročil škodo? pravim.
– Ja, menda da mi je povzročil škodo! Kaj pa to vam drugega zgleda? Kateri kreten bo pa nesel svoje račune vodit na firmo, ki se na ogromni tabli oglašuje: pri nas pa včasih kakšen O ali pa kakšna nula zmanjka?
Tip je imel poanto, o tem ni dvoma.
– Povzročitev škode iz malomarnosti? pravim.
– Kakšne malomarnosti? Na kakšne vi to nasedete – iz malomarnosti. On je bil od moje žene sošolec, tam v osnovni šoli, pa soseda sta bila. Njegov foter je že mojega opravljal, da mu je neke nevemkakšne funkcije speljal izpred nosa. Samo, kaj to mene briga? Jaz hočem imet z vsemi dobre odnose. Pri njih pa – sama fovšija. Potem pa vidiš, kakšno ti naredi. Namerna povzročitev škode!
Pa se skloni čisto do mene pa sika:
– Sem jaz videl v letnem poročilu Ajpesa, kako imata Šuštaršič pa Žgajnar po trikrat toliko prometa kot jaz. To je čisto jasno, da je to samo zaradi tega – prasca, lopova … Odškodnino bom postavil na razliko od mojih dejanskih prihodkov zadnji dve leti pa tretjino prihodkov vseh treh računovodij v Dolu. Tako, kot bi bilo, če me ne bi ta prasec nategnil. Naj mi on povrne. Saj ima zadosti.

Agnes se hihita.
– Obligacijski zakonik, pravi Leon. Sto oseminšestdeseti in sto devetinšestdeseti člen.
– In bosta tožila?
– Kaj pa drugega, pravi Leon.
– A lahko izbiram? Tudi jaz rabim za kruh.
Leon zija v zrak.
– Sem mu rekel, da ga bo stalo.
Agnes se obrne k njemu, potem ga poljubi na ramo.
– Si ti mogoče pogledal, kaj piše na tvoji tabli pred vrati? pravi potem.
– Na tabli pred mojimi vrati je vse v najlepšem redu.

 – Sploh ti nisem še nikoli povedal, kako sem spoznal Agnes, pravi Leon belemu angelu. Angel prikima. Leon se zastrmi predse.
– Že čisto v prvem letniku srednje šole mi je padla v oči, pravi Leon.
– Bila je tako benigno bitje. Blond, kratki lasje. Imela je neverjeten piflarski naglas, čeprav je bila iz Horjula. Moral bi slišati tisto ubijalsko izreko sičnikov in šumnikov. Kakor kadar je vprašala sosedo v klopi: »A ima
š copate?« Fenomenalna izreka. Prava punčka mamina. Ali očijeva. Rad sem se norca delal iz nje.
Leon si prižge cigareto.
– Jaz sem bil na gimnaziji dokaj frajer, pravi in izpihne dim.
– Bilo je čisto drugo okolje kot tista delavska osnovna, tam sem samo s pomočjo Stojana preživel. Tukaj sem se pa znašel kot riba v vodi. Stojan je takrat kakšno leto delal v garderobi kluba FV, to so bili zdaj že cajti hardkora, in moja pankerska kariera je bila med vsemi tistimi piflarji na gimnaziji genialna stvar. Še zmeraj mi je sicer dol viselo za muziko, sem pa hodil na tiste FV žurke natabletan in vedel, da zgledam totalno nor, ko se razmetavam po plesišču v tisti Mura obleki in s špegli, ki sem jih takrat že zamenjal z enimi še bolj butastimi. Enkrat sem odpeljal v FV skupino sošolcev, nažrl sem se tavorjev z vinom in bil tisti večer čisto odbit, poscal sem semafor na sredi križišča, pred FV-jem sem kozlal nekaj kot nekakšne ledene drobce, naredil sem fenomenalen vtis. Pa še fantov je bilo razmeroma malo – v celem razredu osem. Na Agnes sem delal vtis izkušenega, blazno kul divjaka.
– Seveda ni moglo biti v prvem letniku nič med nama. Samo ves čas sem jo nekaj zbadal pa podjebaval. Sedel sem v klopi za njo. In na tem zbadanju je pač že nekaj bilo. Tudi ona se je dosti predvidljivo odzivala. Potem, na končnem izletu po drugem letniku, pa je bila stvar že drugačna.

Foto: Igor Modic

– Agnes se je na tistem končnem izletu na morju v diskaču do ušes zatrapala v nekega Nizozemca, s katerim je plesala. Takrat so imeli ravno Queeni nov komad: I’m falling in love, I'm falling in love for the first time … Ona je bila čisto nedolžna mlada podeželska dušica. Ves čas jo je vabil ven, v temo na klopce, pa si ni upala. Rekel ji je, da pride tudi naslednji dan. In ona je edina iz razreda res šla tudi drugi dan tja, drugi smo imeli žurko v sobi v depandansi – ampak ona je bila drugi dan pripravljena, da zdaj pa bi; ta večer bo šla z njim ven, v temo na klopco, če bo spet hotel. Njega pa, kot bi lahko pričakovali, ni bilo.
– Ob štirih zjutraj je prišla iz diskača čisto zlomljena. Žurke je bilo že konec, večina folka je šla že spat, ona pa je prišla nazaj, in to
taka. Nisem je mogel pustiti same, sem jo jaz povabil ven, na zrak, v temo na otroško igrišče. Do sončnega vzhoda sva se samo pogovarjala, se eden drugemu izpovedovala. To je bilo prvič, da je nisem čisto nič zafrkaval. Celo pot s končnega izleta nazaj sva se, ko je ona na vlaku spala, prijateljsko držala za roko. Zmenila sva se, da se naslednji teden, prvi teden počitnic, dobiva v kinu. V kinu sva se poljubila. Vse ekstremno stereotipno.
– In potem sva tisto poletje hodila. In naslednje šolsko leto. In potem?
– Šla je s starši na morje. Bila je še taka preprosta punca iz Horjula, da je hodila s starši na morje. Jaz sem šel na morje s prijatelji, nisem mogel ravno z njenimi, a ne. No, in tam, ko je bila s starši na morju, se ti je ona do ušes zatrapala v nekega Hrvata, domačina. Posedala sta na skalah pred diskačem … Ko je prišla nazaj, mi je povedala, da z mano ne more hoditi, ker je šele zdaj ugotovila, kaj je prava ljubezen. Da je tisto, kar je čutila do mene, samo eno veliko spoštovanje, in da sem njej samo zelo dober prijatelj.
– Od tistega njenega velikega spoštovanja sem bil še celo šolsko leto čisto v kurcu. Še sploh zato, ker je začela kmalu po tistem hoditi spet z enim drugim sošolcem. Ampak jaz sem bil vanjo res zaljubljen. Bila je tako nedolžno bitje, pa hkrati tako nekako poduhovljeno. Samo kaj sem mogel? Po tistem sem dejansko ostajal še celo leto njen zelo dober prijatelj. Bilo pa mi je grozno gledati, kako je hodila s tistim tipom, s tistim sošolcem. Še sploh ko mi je povedala, da je z njim izgubila nedolžnost. Bil sem tako dober prijatelj, da mi je celo to povedala. Z mano je ni, v celem letu. Ni bila pripravljena.
– Dobro, ampak potem, po koncu srednje šole se nisva videla šestindvajset let. Praktično sem jo pozabil.

Skubicu je s Samo pridi domov uspelo priti tja, kamor Leonu ni: do avtentičnega dejanja.

Ana Schnabl, Pogledi

Andrej E. Skubic o romanu Samo pridi domov v spletnem videu časnika Delo ob razglasitvi finalistov za kresnika leta 2015. V finalu so bili še romani Po njihovih besedah Katarine Marinčič, Kameno seme Veronike Simoniti, Kratki roman o snegu in ljubezni Marka Sosiča in Panorama Dušana Šarotarja.

Andrej E. Skubic podpisuje roman Samo pridi domov na predstavitvi v Škofji Loki v začetku junija 2015, preden je zanj prejel tretjega kresnika. (Foto: Tit Nešović)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.