Še do brezplačne dostave.

MLADOST V ZBIRKI SVILA

Preberite odlomka iz mladostnih novel velikih evropskih romanopisk prejšnjega stoletja. Francoska pisateljica Irène Némirovsky je Ples napisala pri sedemindvajsetih, Gospa Marta Oulie pa je prvenec norveške pisateljice Sigrid Undset.

Gospa Kampf je stopila v učilnico in tako zaloputnila vrata za seboj, da so nalahno in jasno kot kraguljčki zacingljali vsi obeski na kristalnem lestencu, ko jih je zatresel prepih. Vendar Antoinette ni nehala brati in se je še naprej sklanjala tako nizko nad pult, da se je z lasmi dotikala knjige.

Mati jo je nekaj časa molče opazovala; nato je prekrižala roke na prsih in se ustopila prednjo.
»Lahko bi se zganila, ko zagledaš mater, otrok!« je zavpila nanjo. »Se ti ne zdi? Imaš zadnjico prilepljeno na stol? Kakšna vljudnost! Kje je
miss Betty
V sosednji sobi je šivalni stroj tekel v ritmu pesmi What shall I do, what shall I do when you’ll be gone away, ki jo je grulil mlad nevešč glas.
»
Miss,« je poklicala gospa Kampf, »pridite sem.«
»
Yes, Mrs. Kampf.«
Mala Angležinja z rdečimi lici, prestrašenimi blagimi očmi in zvitkom las medene barve okoli okrogle glavice se je prikradla skozi priprta vrata.

Irène Némirovsky, PLES

Prevedel Marjan Poljanec

Mati jo je nekaj časa molče opazovala; nato je prekrižala roke na prsih in se ustopila prednjo.
»Lahko bi se zganila, ko zagledaš mater, otrok!« je zavpila nanjo. »Se ti ne zdi? Imaš zadnjico prilepljeno na stol? Kakšna vljudnost! Kje je
miss Betty
V sosednji sobi je šivalni stroj tekel v ritmu pesmi
What shall I do, what shall I do when you’ll be gone away, ki jo je grulil mlad nevešč glas.
»
Miss,« je poklicala gospa Kampf, »pridite sem.«
»
Yes, Mrs. Kampf
Mala Angležinja z rdečimi lici, prestrašenimi blagimi očmi in zvitkom las medene barve okoli okrogle glavice se je prikradla skozi priprta vrata.
»Zaposlila sem vas,« je strogo začela gospa Kampf,» da bi nadzirali in poučevali mojo hčer, in ne da si šivate obleke, je tako? Ali Antoinette ne ve, da se vstane, kadar vstopi mama?«
»
Oh, Antoinette, how can you?« je zažvrgolela miss z žalostnim glasom.
Antoinette je zdaj stala na eni nogi in nerodno lovila ravnotežje. Bila je dolgo in plosko štirinajstletno dekletce z bledim obrazom te starosti in tako suhljatim, da se je zdel v očeh odraslih kakor okrogla in svetla lisa brez potez; imela je povešene veke, kolobarje pod očmi in zaprta majhna usta … Štirinajst let, prsi, ki poganjajo pod ozko obleko šolarke in so kakor moteč tujek za šibko, otroško telo … Velika stopala in preklaste noge, od črnila zapackani prsti na koncu rdečih rok, ki bodo nekoč morda postale najlepše roke na svetu, tanek vrat, kratki lasje brez barve, trdi in redki …
»Veš kaj, Antoinette, vedeš se tako, da bi človek kar obupal, uboga hči … Sedi. Še enkrat pridem noter, ti pa mi naredi veselje in takoj vstani, slišiš?«
Gospa Kampf je stopila nekaj korakov nazaj in znova odprla vrata. Antoinette je vstala počasi in tako očitno nerada, da je mati grozeče stisnila ustnice in naglo vprašala:
»Mogoče vam je to odveč, gospodična?«
»Ne, mama,« je tiho odgovorila Antoinette.
»Zakaj pa potem tako grdo gledaš?« Antoinette se je komaj nasmehnila, in še to s tako muko, da se ji je obraz boleče spačil. Odrasle je včasih tako zasovražila, da bi jih kar ubila, jim iznakazila obraz ali vsaj zakričala: »Nehajte me gnjaviti!« in potem udarila z nogo ob tla. Vendar se je staršev strašno bala že od ranega otroštva. Ko je bila manjša, si jo je mati pogosto posadila na kolena ter jo stisnila k sebi, jo božala in poljubljala, vendar je Antoinette to pozabila. Je pa globoko v sebi hranila vpitje jeznega glasu nad svojo glavo: »Ta otrok se mi kar naprej mota pod nogami!« »Spet si mi umazala obleko s svojimi umazanimi čevlji!« »Marš v kot, trapica, to te bo izučilo, razumeš?« In nekega dne … prvič … tisti dan si je zaželela umreti … med prepirom na vogalu ulice, tisti v besu in tako glasno izrečeni stavek, da so se mimoidoči obrnili: »Bi rada eno okrog ušes? Da?« In nato pekoča klofuta … Sredi ulice … Imela je enajst let, za svojo starost je bila velika … Ljudje, odrasli ljudje, to ni bilo nič … Vendar so prav takrat prišli iz šole dečki in se smejali, ko so jo gledali, češ, zdaj pa imaš, punca. Ojoj, tisto zasmehovanje, ki jo je zasledovalo, ko je s sklonjeno glavo stopala po temni jesenski ulici in so luči plesale med solzami. »Se še ne boš nehala cmeriti? … Oh, kakšna trma! … Ko te kaznujem, je to dobro zate, razumeš? Ne začenjaj me spet jeziti, ti svetujem …« Zoprneži … In še zdaj jo kot nalašč mučijo, trpinčijo in ponižujejo, ko se od jutra do večera spravljajo nanjo: »Kako držiš vilice?« (vpričo služabnika, moj bog!) in »Drži se ravno, drugače si videti vsa grbasta.« Imela je štirinajst let, bila je mlado dekle, v svojih sanjah že ljubljena in lepa ženska … Moški so jo ljubkovali in občudovali, kot v knjigah Andrea Sperelli ljubkuje Eleno in Mario ali kot Julien de Suberceaux svojo Maud de Rouvre … Ljubezen … Zadrhtela je … Gospa Kampf je še dodala:
»In če misliš, da ti plačujem Angležinjo za tako vedenje, se motiš, punčka moja …«
In malo tiše, medtem ko je popravljala pramen, ki je hčerki zakrival čelo:
»A nikar ne pozabi, da smo zdaj bogati, Antoinette …«
»
Miss, ta teden bom imela za vas veliko opravkov … Petnajstega prirejam ples …«
»Ples?« je zamrmrala Antoinette in začudeno pogledala.
»Tako je,« je smehljaje se rekla gospa Kampf, »ples …«
Ponosno je pogledala Antoinetto. Nato je z namrščenimi obrvmi skrivaj namignila na Angležinjo.
»Menda ji nisi kaj povedala?« »Nisem, mama,« je odločno rekla Antoinette.
Poznala je materino nenehno skrb. Spočetka – pred dvema letoma, leta 1926 –, ko so se preselili iz stare ulice Favart, ker je Alfred Kampf veliko pridobil ob padcu franka in nato še funta ter so pri tem obogateli, so starši vsako jutro poklicali Antoinetto v svojo sobo; mati je bila še v postelji in si je pilila nohte, oče, suh majhen Jud z ognjenimi očmi, pa se je v kopalnici zraven bril, umival in oblačil s tistimi noro hitrimi gibi, s katerimi si je nekoč pri kolegih na Borzi, nemških Judih, prislužil vzdevek ›Feuer‹.
Dolga leta se na velikih stopnicah Borze ni nikamor povzpel … Antoinette je vedela, da je bil prej uslužbenec Pariške banke, še veliko prej pa v modri uniformi njen vratar … Malo pred Antoinettinim rojstvom se je poročil s svojo ljubico, gospodično Rosino, šefovo strojepisko. Enajst let so živeli v majhnem in temnem stanovanju za Opéro-Comique. Antoinette se je spominjala, kako je zvečer delala naloge pri mizi v jedilnici, medtem ko je služkinja v kuhinji ropotaje pomivala posodo, gospa Kampf pa je prebirala romane v naslonjaču pod visečo svetilko z velikim senčnikom iz motnega stekla, kjer je gorel svetel plinski plamen. Kdaj pa kdaj je gospa Kampf globoko in nejevoljno zavzdihnila, a tako močno in nepričakovano, da je Antoinette kar poskočila na stolu. Kampf je spraševal: »Kaj ti je spet?« In Rosine je odgovarjala: »Srce me boli, ko pomislim, da so ljudje, ki živijo dobro in so srečni, medtem ko jaz preživljam svoja najlepša leta v tej umazani luknji in krpam tvoje nogavice …«
Kampf je zmigoval z rameni in ni rekel besedice. Tedaj se je Rosine največkrat obrnila k Antoinetti. »Kaj pa je tebi treba poslušati? Se te mar kaj tiče, kar govorijo odrasli?« je zlovoljno vpila. Za konec je dodala: »Veš kaj, hčerka, če čakaš, da bo oče obogatel, kot obljublja že vse od najine poroke, kar lepo čakaj, moralo bo preteči še veliko vode … Zrasla boš in kot tvoja uboga mati še naprej čakala tukaj …« Ko je izrekla besedo ›čakala‹, je njene trde, napete in čemerne poteze spreletel tako ganljiv izraz, da so se Antoinettine ustnice velikokrat nagonsko našobile k materinemu obrazu.
»Revica moja,« je nato rekla Rosine in jo pobožala po licu. Toda nekoč je vzkliknila: »Ah, daj mi že mir, na živce mi greš! Tudi ti znaš biti tako nadležna! « In Antoinette ji ni nikoli več dala drugega poljuba kot jutranjega in večernega, ki si ga starši in otroci lahko izmenjajo samodejno, tako kot neznanec seže v roko neznancu.
Potem so lepega dne nenadoma obogateli in nikoli ni mogla dobro razumeti, kako. Preselili so se v veliko svetlo stanovanje in mati si je dala pobarvati lase, da so bili kakor iz čistega zlata. Antoinette je strahoma in skrivaj pogledovala sijoče lasovje, ki ga ni več prepoznala.
»Antoinette,« je ukazovala mati, »ponovi malo. Kaj odgovoriš, ko te vprašajo, kje smo stanovali lani?«
»Neumna si,« je govoril Kampf v sosednji sobi. »Le kdo po tvojem govori z otrokom? Saj nikogar ne pozna.«
»Vem, kaj delam,« je odgovarjala gospa Kampf z zvišanim glasom. »Pa služinčad?«
»Če jo slišim reči služinčadi le besedico, bo imela opraviti z menoj. Slišiš, Antoinette? Ve, da mora molčati in se učiti, to je vse. Drugega ne zahtevava od nje …«
Obrnil se je k ženi in dodal:
»Nikar ne misli, da je neumna.« Toda brž ko je odšel, je gospa Kampf spet začela: »Če te kdo kaj vpraša, Antoinette, boš rekla, da smo vse leto živeli na jugu … Ni ti treba povedati natančneje, ali v Cannesu ali Nici, reci samo na jugu … Razen če te sprašujejo; potem raje reci Cannes, je bolj imenitno … Ampak oče ima seveda prav, predvsem moraš molčati. Majhna deklica mora z odraslimi čim manj govoriti.«
In jo je poslala proč z zamahom lepe, nekoliko zdebeljene gole lakti, kjer se je bleščala diamantna zapestnica, ki ji jo je mož pred kratkim podaril in si jo je snela le v kopalni kadi. Vsega tega se je Antoinette megleno spominjala, medtem ko je mati vprašala Angležinjo:
»Ali ima Antoinette vsaj lepo pisavo?«
»
Yes, Mrs. Kampf.«
»Zakaj?« je plaho vprašala Antoinette.
»Ker bi mi zvečer lahko pomagala pisati naslove na ovojnice,« je razložila gospa Kampf. »Poslala bom kakih dvesto vabil, razumeš? Sama ne bom zmogla …
Miss Betty, Antoinetti dovolim, da gre danes spat uro pozneje kot navadno … Si vesela, upam?« je vprašala, ko se je obrnila k hčerki.

Vendar je Antoinette molčala, ker se je spet zatopila v svoje misli, zato je gospa Kampf skomignila z rameni.
»Ta otrok je zmeraj v oblakih,« je polglasno pripomnila. »Ples – ali te misel, da tvoji starši prirejajo ples, ne navdaja s ponosom? Bojim se, da nimaš prav veliko srca, revica moja,« je končala z vzdihom in odšla.

Novela Ples je izšla leta 1930, že leto pozneje pa je dobila filmsko podobo.

Svojemu možu sem bila nezvesta.
To zapišem in potem sedim in strmim v te besede – to so vse moje misli … Nekoč sem tako zapisovala Ottovo ime in potem strmela vanj: Otto Oulie, Otto Oulie, Otto Oulie …

Sigrid Undset, GOSPA MARTA OULIE

Prevedla Marija Zlatnar Moe

26. marec 1902

Ottova pisma prihajajo tako točno kot torek in sobota. Dobre volje je in piše, ves čas napreduje. Ko jih preberem, sem vedno enako razočarana; tako neosebna so: skoraj vedno piše o domu in otrocih in potem še malo o tem, kako jim gre gori v sanatoriju, ampak to bi prav lahko bili katerikoli dom in katerikoli otroci.
Sram me je, da razmišljam tako – da se obešam na njegov poslovni rokopis in poslovni slog –, saj vendar kljub vsemu v vsakem pismu čutim, kako zelo nas tam gori pogreša, moj ubogi fant, in kako nas ima rad.

Sicer pa tudi sama ne morem spraviti skupaj enega samega naravnega in neprisiljenega pisma. Pišem skoraj samo o otrocih, pa še sama vidim, kako slabo so napisana, ta moja pisma. Otto pa tega po vsem sodeč ne opazi.

2. april 1902

Današnje Ottovo pismo je bilo bolj žalostno kot katerokoli do zdaj. Tako zelo si želi domov. Pravi, da je ves popoldan prebiral moja stara pisma in tista od fantov in si ogledoval fotografije. »Vsak večer posebej poljubim vaše slike; tista mala, ko je Henrik slikal Einarja in tebe v koči, visi nad posteljo, ampak jo vsak večer snamem in poljubim, takrat ko ugasnem luč.«
Prosi me, naj ga za veliko noč vsekakor obiščem; ja, dragi moj, saj bom prišla. O, saj te pogrešam, tudi jaz tebe, Otto. Ampak to, kar jaz pogrešam, je nemogoče, je nekaj, za kar bi dala dušo in življenje, da bi lahko izbrisala. O, da bi imela prosto,
zdravo, mirno vest!
Potem me ne bi potrlo prav nič, ne, potem bi z vsako besedo, ki bi ti jo napisala ali izrekla, od mene dobil moč in upanje in življenjsko silo, otrokom bi bila oče in mati, medtem ko te ni. Potem ne bi niti ene misli namenila sebi, samo vam, moji dragi, samo temu, da bi ti spet ozdravel, Otto. Tako skopuško se počutim, ker ves čas samo tuhtam in razglabljam o svojih zadevah, ampak ne morem odnehati niti za trenutek. In danes je prav tako hudo kot takrat, ko je bilo še čisto sveže, ali pa še huje. Kajti to moram prenašati popolnoma sama, zato je tako zakoreninjeno kakor rakava rana na duhu. In tako se na to spomnim dvajsetkrat na dan – ni mogoče prenesti, kadar Otto piše, ali sem zadnje čase kaj videla Henrika, ali nas pogosto obišče in podobno. V skoraj vsakem pismu govori o njem. In potem še vsi tisti pozdravi za Åse, »malo, zlato pikico, ki je očka skoraj ne vidi« – vedno hoče slišati vse mogoče o njej.
Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne rekla Ottu: »Åse ni tvoja hči; Henrik in jaz, ki naju najbolj ceniš in naju imaš najbolj rad, sva te prevarala; Henrik je Åsin oče.«
Ne vem, kaj bi naredil – preprosto si ne morem predstavljati. Vem samo, da bi bilo njegovo življenje popolnoma uničeno, tako da ne bi od njega ostalo nič, na kar bi se v brezmejni, strašni prizadetosti lahko oprl. Da sva prevarala njega, ki je bil sam tako zvest, v vsaki malenkosti skoraj drobnjakarsko zvest. Odkar sva se poročila, sem seveda videla, kako je živel za svoj dom, zame in za otroke – kot da bi bili njegovi posojilodajalci –, in vsako uro, ki si jo je lahko privoščil, vsak øre, ki ga je zaslužil, smo mu imeli pravico vzeti.
Verjetno o takih stvareh – nezvestobi, prevari – sploh ne razmišlja kot o nečem, kar bi se lahko zgodilo v njegovem svetu. Na obrobju njegovega obstoja se že kdaj pa kdaj pojavi kak moški, ki je ›zapeljal gospodično‹ ali prevaral ženo ali je bil poročen z ›umazanko‹, in Ottovo stališče je vedno silno preprosto in vedno pravi v teh primerih, da bi bilo treba takega človeka ustreliti ali zavezati v vrečo in vreči v reko. Ubogi Otto – in uboga jaz.

3. april 1902

Spet sem začela pisati dnevnik. Tudi takrat, ko sem bila zaljubljena v Otta, sem pisala dnevnik, ampak ne prav veliko; takrat se mi ni ljubilo razmišljati o sebi.
V starih časih sem se razjezila, če je v knjigah pisalo, da je ženska srečna samo, če živi za koga drugega. Zdaj pa pravim, tako je in amen, enako kot še vse druge obrabljene in ponošene resnice, ki sem se jim upirala v mladosti.
Zdaj razumem, kako se počuti zločinec in zakaj katoličanke klonejo in gredo k spovedi. – Nekoč sem trdila, da bi lahko zagrešila umor in živela naprej s svojo vestjo za pričo, sodnika in kazen ali pomilostitev. Ljubi bog, zdaj pa ves čas razmišljam samo, kako bi priznala – ponoči ležim v postelji in si predstavljam, na primer, da bi se eden od otrok znašel v hudi duševni stiski, ko bo odrasel, in se zaupal svoji materi – in jaz bi otroku vse povedala – v svarilo in opozorilo in pomoč in da bi ga opogumila in v odrešitev – fuj.
Kakšna radost mora biti, sedeti v spovednici in se razkriti duhovniku za rešetko, potem pa iti domov, olajšan in očiščen, z mirno vestjo. Ali se spokoriti za svoj greh v ječi.
Zdaj pa namesto tega torej pišem stran za stranjo. Ljubi bog, kakšna mevža sem postala! Domišljala sem si, da bom čez dan manj razmišljala o tem in ponoči manj bedela. Do neke mere je delovalo, ampak to bo verjetno bolj od tega, da sem imela spomladansko čiščenje.
Jutri grem v Lillehammer.

22. junij 1902

Spet poskušam pisati, ker ne morem več odgnati svojih misli. Tako je, kot da bi si vse skupaj izmislila nekakšna nadčloveška fantazija, in sicer najbolj nevzdržno in boleče in pretresljivo, kar se da. Še malo, pa se bom spreobrnila in spet začela verjeti v božjo previdnost.
Prevarala sem moža, ki je bil mlad in lep in prijazen in zvest in dober in plemenit – z njegovim najboljšim prijateljem, ki je njegov družabnik in moj bratranec, ki ga poznam, odkar sva bila otroka, ki je nekoč pripeljal mene in Otta skupaj. Zdaj pa Otto leži tam gori na Grefsnu in ima tuberkulozo in moj ljubimec plačuje zanj in preživlja nas vse. In Otto o tem nima pojma, in kadarkoli ga obiščem, govori, kako izvrsten prijatelj je Henrik, in o tem, kako sijajno ženo ima. Ne nazadnje se skoraj zdi, da je izmed mojih štirih otrok njegovemu srcu najljubši prav tisti, ki sva mu ga podtaknila, prav o njem hoče vedno poslušati.
Za vso to žalost sem izvedela, ko sem bila za veliko noč pri Ottu. Hotel je domov, in ko sem rekla, da je bolje, če ostane tam, dokler ne bo povsem ozdravel, je odgovoril, da tega Henriku ne more narediti; takrat ko je šel gor, je mislil, da bo v nekaj mesecih ozdravel, tako da se bo lahko vrnil v podjetje. In tako sem izvedela, da je Henrik vložil ves svoj kapital v malo Ottovo podjetje. Vedno sem mislila, da je Otto
nekaj podedoval po mojem tastu, čeprav ni bilo veliko; ampak dobil ni torej nič. Saj podjetje je raslo in imel je dobre zveze, a premalo denarja, da bi lahko delovalo, in čeprav je Otto zelo sposoben podjetnik, sam pravi, da se je Henrik takrat izkazal za zelo dobrega prijatelja.
»Dokler sem bil zdrav, sem delal kot konj,« je rekel Otto, »in nisem imel slabe vesti, ko je Henrik predlagal, naj grem, ampak ne morem leta in leta ležati tukaj, v tako rekoč najdražjem zdravilišču v državi.«
Takrat bi mu skoraj vse povedala, tisti trenutek, ko sem izvedela, je bilo tako strašno. Lahko sem se samo strinjala z Ottom; predlagala sem, da bi najeli hišo zunaj mesta in da bi jaz skrbela zanj, tako dobro, ja, tako dobro – bog ve, kako sem ga prosila. To je bilo tudi zato, ker bi tako rada nekaj naredila zanj, in Otto je bil zelo ganjen, z glavo na moji rami je jokal in me božal po licih in dlaneh. Ampak zaradi otrok ni hotel – in razumela sem, da si ubožec ni upal živeti tako, kot bi moral živeti zdaj. Grozno je videti, kako trpi in se oklepa življenja, zdaj ga je strah.
Vrnil se je z mano in je bil doma tri tedne. Vesela sem bila, da je tam, kajti skoraj nisem več zdržala sama, ampak pri bogu, kako je bilo tudi strašno. In gledati, kako se boji, da bo okužil otroke, oni pa so se obešali nanj …
Vsak dan je šel v pisarno in slišala sem veliko o Henriku in Otto ga je pripeljal domov na večerjo in na kosilo. Saj za Henrika ni bilo nič laže in to mi je bilo v uteho. Človek postane zloben, v tišini sem ugotavljala, ali je Henrik v zadnjih dveh letih kaj posivel, ampak pri najboljši volji nisem mogla videti, da bi se po prihodu iz Anglije kaj spremenil.
Otto je zdaj na Grefsnu, takoj po prihodu je izkašljal veliko krvi in še vedno leži.
Po počitnicah sem dobila službo na svoji stari šoli. Tega sem seveda zelo vesela, zdaj lahko jaz in otroci živimo skoraj brez pomoči podjetja. Po drugi strani sem se zelo polenila, ker mi je bilo zadnja leta tako lepo. V bistvu bi najraje sedela v naslanjaču in cele dneve razglabljala o sebi, groza me je, da bom spet morala delati.
Tisti večer, ko je bilo odločeno, da bo Otto odslej ležal na Grefsnu, je prišel Henrik k meni v otroško sobo, kjer sem sedela: »Dokler je Otto bolan, se morava delati, kot da med nama ni nič, Marta,« je rekel. »Morava!«
Prav ima, obesiti ga je treba.

25. junij 1902

Jutri bo Åse stara eno leto. To je bilo najdaljše leto v mojem življenju. Slabo vest imam pred svojo malčico, mislim, da ji nisem dovolj dobra mati. Niti drugim trem, mimogrede – naš dom je daleč od tistega, kar bi moral biti.
O, moji zlati otroci, zbrala se bom, vi bi vendar morali videti samo nasmehe in sonce in doma slišati samo lepe besede. Zadnje čase nam je začelo iti vse narobe. Ne samo zato, ker sta fanta zrasla, ne prideta se več pocrkljat kakor včasih – ko jih popoldne zberem okoli sebe, vse tri starejše, mi ne položijo več glave v naročje in na prsi, in se ne prerekajo več, kdo bo dobil največji del mame.
Bojim se jutrišnjega dne. Otrok vendar ne morem oropati rojstnodnevne zabave. Einar in Halfred sta prišla in sitnarila, naj jima pomagam izbezati kovance iz hranilnikov, punčki sta hotela kupiti darila. Morala sem se zbrati, da nisem postala nepotrpežljiva, in to sta seveda opazila. Nekoliko v zadregi sta se odkradla. Ubogi malčki … Pa tudi k Ottu moram jutri.

Irène Némirovsky pri 25 letih. Umrla je leta 1942 v Auschwitzu.

Sigrid Undset s sinom. Leta 1928 je postala šele tretja ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.