Še 55 € do brezplačne dostave

TO NI »KNJIGA O SMRTI«

Zgodbe se ne vrtijo okoli smrti nič bolj kot okoli življenja. Ker pa je smrt sestavni del tega, se ji ne moremo izogniti. Zares nepričakovana je slogovna in tematska raznolikost zgodb. Naslov ene izmed njih Prinesene z vseh vetrov bi lahko v dobrem pomenu opisal celotno zbirko. Kakor upokojeni poštar, ki si je dolga leta skrivaj prisvajal pošiljke literarnih del, namenjenih literarnim natečajem, avtor niza zgodbe, ki so pisane kot življenje in bi jih le stežka stlačili na skupni imenovalec.

Ana Hancock, 3. program Radia Slovenija - Ars

Roman Rozina

Roman Rozina (1960) je pisanju zavezan vse poklicno življenje, v leposlovje pa je vstopil precej pozno. Po obdobjih novinarskega in publicističnega dela, večinoma povezanega z Zasavjem, je svoje prvo leposlovno delo izdal pri skoraj petdesetih.

Zamudništvu navkljub je njegov leposlovni knjižni opus obsežen. Pri Modrijanu je objavil romana Galerija na izviru Sončne ulice (2010) in Zločin in ljubezen (2016), zbirki kratkih zgodb Šumijo besede domače (2011) in Po cipresah diši (2019) ter novelo Kolo sreče (2018). Oba romana sta se uvrstila v deseterico za kresnika.

Roman Rozina, PO CIPRESAH DIŠI

Kratke zgodbe

Prinesene z vseh vetrov

Hanah Š., Ivan A., Mark E. Z. in Ula N. so ostali na zadnjem situ komisije, ki je izbirala najboljši knjižni prvenec. Razumljivo, da so bila njihova imena znana samo najboljšim poznavalcem literature; nominacija za nagrado ne daje pravega zaleta prepoznavnosti, še zmagovalčeva slava navadno zažari le za trenutek in nato za dolgo ali celo zmeraj ugasne. Nekateri svoje življenje usmerijo drugam, drugi se izgubijo v množici književnikov: ne več sveži glasovi in ne še literarne veličine. Običajno ostane tako za vedno.

Kvartet nominirancev se posede na nizkem odru pred očmi dvajsetih, največ tridesetih ljudi, ki jih je tja pripeljala službena dolžnost, radovednost, navijaško prijateljstvo ali zgolj želja, da bi za trenutek izstopili iz vrveža knjižnega sejma. Kramljanje, listanje po sporedu, oziranje na levo in desno, vsak po svoje ubija čas. Ob treh mladih, kakršne je pričakovati med avtorji prvencev, v oči bode zgrbljen starec. Dekle in fant na desni živahno kramljata, kot bi se že dolgo poznala, drugo dekle je nervozno, v zadregi pogleduje proti občinstvu in se nekomu komaj vidno nasmiha, starec odsotno strmi predse.
Povezovalka jih s presežniki predstavi občinstvu, s pohvalami ne skopari niti predsednica ocenjevalne žirije, ki naredi širok dramaturški lok in šele na koncu razkrije, da nagrado za najboljši prvenec prejme Ivan A. za zbirko kratkih zgodb Prinesene z vseh vetrov.
Med skromnim ploskanjem se starec težko dvigne
s stola, izgubljeno se ozira po odru in občinstvu, izzove nekaj smeha, ko se lahno prikloni. Predsednica ocenjevalcev mu preda nerodno veliko mapo s priznanjem, povezovalka mu izroči belo rožo. Sproži se nekaj bliskavic, obiskovalci vstajajo in zapuščajo prizorišče, nervozno dekle z nasmehom čestita starcu, preostala nominiranca razpravljajoč odideta z odra.
Ivan A. se čisto počasi spušča po treh položnih
stopnicah. Nima česa povedati, reče nekaj novinarjem, ki ga obstopijo, piše že dolgo, nikoli pa ni objavljal. Ne, nobenih načrtov nima, odgovori v mikrofone. To ni vprašanje zanj, se nasmehne, starce se sprašuje po zdravju in počutju.

V informativnih oddajah so tisti dan nekajkrat izgovorili njegovo ime, naslednji dan je bilo obroben podatek v časopisnih poročilih o sejemskem dogajanju, tretji dan ga ni omenjal nihče več.
V mrzli zimi sta bili objavljeni temeljitejši kritiki.
Časopisnemu ocenjevalcu se je zbirka zdela moteče raznovrstna, preveč skladna s svojim naslovom, v literarni reviji so ji peli hvalo prav zaradi mnoštva glasov.
Na tej točki naj bi se drobna zgodba končala, a
zgodilo se je veliko presenečenje: Ivan A. je za Prinesene z vseh vetrov prejel malo Prešernovo nagrado. V obrazložitvi, ki je skrivljenega starčka kovala v literarnega velikana, so hvalili zgoščeno naracijo, dovršeno kompozicijo, navdušujočo iskrenost, tekoč ritem, globok posluh in vero v človeškost, svežo simboliko, duhovite preobrate, tematsko raznolikost.
Čeprav se je Ivan A. še nekaj časa po prejemu nagrade
kar pogosto pojavljal v medijih in na literarnih prireditvah, je le redko potrjeval pripisane mu presežnike. Simpatični starček, kakor so ga poimenovali, je bil predvsem zelo nepredvidljiv. Včasih je razvlečeno obnavljal zgodbena dogajanja, drugič se je obesil na kakšno podrobnost in se trmasto vkopal vanjo, tretjič se je zdelo, da ignorira vprašanja ali jih ne razume, četrtič je tako zelo skoparil z besedami, da so preprosti kratki stavki delovali kot univerzalne modrosti.

2011, razprodano

Najbolj je ostal v spominu večerni televizijski pogovor, kjer se uvodoma sploh ni zmenil za novinarkina vprašanja, brez zunanjega povoda je nizal svoje in izposojene izreke. Ko je že tretjič zavzdihnil, da zgodbe spreminjajo ljudi, je spraševalki prekipelo, zajedljivo ga je vprašala, ali so potemtakem spremenile tudi njega. Ves čas resnobni Ivan A. se je glasno zasmejal, da je to več kot očitno: prej je bil poštar, zdaj je književnik, nekdaj je on raznašal tuje besede, danes drugi raznašajo njegove. Brez premora in nadaljnjih vprašanj je začel gostobesedno obujati spomine na čase, ko so poštarji raznašali zelo pomembne stvari: pokojnine, pisma vojakov in izseljencev, čestitke za rojstni dan in pozdrave s počitnic. Včasih je moral poslušati, ko so prejemniki na glas prebirali pravkar prejeto pismo, čemur so skoraj vedno sledila še nadrobna pojasnila o sorodstvenih vezeh. Seveda pa je od vrat do vrat raznašal tudi marnje. Na pročeljih hiš in v vežah blokov ni bilo nabiralnikov za pošto, trkal je na vrata in vstopal v stanovanja. Zakaj ji to pripoveduje, je zbegana novinarka le prekinila njegovo spominjanje. Saj je očitno, je odgovoril, takrat je živel v vrtincu zgodb, nobene potrebe ni bilo, da bi jih še pisal.
Zanimanje za simpatičnega starčka je počasi uplahnilo,
šibko je zabrbotalo samo še kakšno leto po prejemu nagrade, ko je bila ena njegovih zgodb uvrščena v antološko izdajo ugledne tuje založbe. Znova so ga klicali iz kulturnih redakcij, prejel je par vabil na predstavitve, a je vse zavračal z enakimi besedami: bolan je, star in utrujen, naj govorijo zgodbe same, ničesar jim ne zna dodati.

Ivan A. je bil resnično hudo bolan. Zdravnik ga je zaman pregovarjal, da mora na zdravljenje v bolnišnico, prepričala ga ni niti grožnja, da mu brez medicinskega posega ostane le še nekaj tednov življenja. Odgovoril je, da mu je prav.
Večino časa je preležal, buden je bral knjige, utrujen
gledal televizijo. Nekega večera je videl filmski portret človeka, ki je po nedolžnem odsedel štiri leta. Ivan A. ni vedel, kakšna sodniška napaka se je zgodila, saj je zamudil začetek oddaje, a možakar mu je bil zelo všeč. Ni bil zagrenjen, o velikanski odškodnini sploh ni želel razpravljati, na nikogar ni kazal s prstom, večkrat je ponovil, da smo ljudje zmotljivi. Portretiranec ni nikoli priznal krivde, čeprav bi si z obžalovanjem znižal kazen. Vsa dolga zaporniška leta je bil trdno prepričan, da se bo vse pojasnilo, da se bo izkazala njegova nedolžnost. V vesolje je vgrajena neka pravičnost, je modroval, včasih traja dolgo, da se prikaže – ni težko zatavati v neizmernem vesolju – a vedno se.
Ivan A. vso noč ni zatisnil očesa, čezmerno dobrodušen
portretiranec mu je delal družbo vse do jutra. Pred meseci se je z boleznijo vanj prikradla slaba vest, morda je zavedanje krivde celo priklicalo bolezen. Čutil je, da mora pojasniti resnični izvor z vseh vetrov prinesenih zgodb, a ni premogel poguma, da bi to storil vsem na očeh. V nespečni noči se je domislil, kako si bo olajšal vest in se hkrati izognil pokori mučnega obtoževanja in škodoželjnega posmehovanja. Napisal bo življenjsko zgodbo in v njej priznal svoj greh. Kuverto bo naslovil na najpomembnejšo literarno revijo, jo položil na mizico pri postelji, kjer jo bo imel neprestano na očeh. Sosedo, ki mu vsak dan prinese kosilo in poskrbi za stanovanje, bo prosil, naj odda pismo, kadar ga bo našla mrtvega. Resnica bo prišla na dan, ko bo že zagrnjen z večno temo, a v tkivo vesolja vgrajena pravičnost bo vseeno slavila.

***

Ivan A. je kot mlad pismonoša raznašal pošto v središču Ljubljane. Popoldne je skupaj z delovno uniformo odložil tudi podobo prijaznega in družabnega mladeniča, zatopil se je v branje. Bral je lahko ure in ure, dobro je bilo prav vse, kar mu je prišlo pod roke.
Z otroškim navdušenjem je občudoval receptorja
na radijski postaji, zdel se mu je najmodrejši in najbolj vseveden človek na planetu, rad bi razpolagal z vsaj majhnim delom njegovega širokega znanja. Radijski receptor je poslušal vse oddaje, poznal je ljudi, ki so prihajali na postajo, znane so mu bile celo stvari, ki iz že kakšnega razloga niso bile izgovorjene v mikrofon in poslane med ljudi.

...

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Modrijan

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.