Še do brezplačne dostave.

NAJ BO BRANJE AVTONOMNO, NAJ KNJIGA PUŠČA PRAZNE PROSTORE IN RAJE IZZIVA BRALCA K RAZMISLEKU

Foto: Lovro Rozina

Roman Rozina

Roman Rozina (1960) je pisanju zavezan vse poklicno življenje, v leposlovje pa je vstopil precej pozno. Po obdobjih novinarskega in publicističnega dela, večinoma povezanega z Zasavjem, je svoje prvo leposlovno delo izdal pri skoraj petdesetih.
Zamudništvu navkljub je njegov leposlovni knjižni opus obsežen. Pri Modrijanu je objavil romana Galerija na izviru Sončne ulice (2010) ter Zločin in ljubezen (2016), zbirki kratkih zgodb Šumijo besede domače (2011) in Po cipresah diši (2019) ter novelo Kolo sreče (2018). Oba romana sta se uvrstila v deseterico za kresnika.
Leta 2022 je Rozina prejel kresnika za roman Sto let slepote.

PO CIPRESAH DIŠI

Čakalnica

Ljudje ne marajo klicenoscev, ob njih se počutijo ogrožene. Lansko zimo sem v splošni ambulanti srečal starčka. Sam je sedel na skrajnem koncu čakalnice, kjer so stranišča, vsi sedeži nekaj metrov naokrog so bili prazni. Na drugi strani čakalnice je vladala huda gneča, nekateri so celo stali, ker ni bilo dovolj sedežev za vse. Starec jih je preplašil in odgnal z dolgimi rafali kašljanja, ki so kar prehitevali drug drugega. V pramenu svetlobe, ki se je čudežno lepo narisal skozi majhno okno visoko v steni, so lebdele kapljice sokov, ki so pršele iz njegovih ust in nosu.

Le tu in tam se je kdo od čakajočih opogumil – ali pa je bila sila prevelika – globoko zajel sapo in se z zamašenimi dihalnimi potmi kar najhitreje prebil do straniščnih vrat. Šele ko je izginil za njimi, je glasno izdihnil predolgo zadrževano sapo in že hlastno požiral straniščne vonjave. Še medicinske sestre so se tako prebijale skozi nikjer označeni ris.

Sam sem mu sédel nasproti. Nisva veliko govorila, saj ga je že po nekaj besedah vsakič napadel divji kašelj, iz njegovih prsi je prihajal zvok, kot bi se trgala tkanina ali klalo grčasto poleno. Dihal sem njegovo kužno sapo, v pljuča zajemal kiselkasto sparino, ki je puhtela iz njegovega vročičnega telesa, požiral kapljičasto vlago. A nisem zbolel ne naslednji dan ne kasneje. K zgodbam o nekakšnem protivirusnem ščitu sem napletel še razlago, da ne morem zboleti, ker toliko vem o boleznih, ker jih tako dobro poznam. Da se me izogibajo v loku, ker bi jih v primeru neuspešnega napada razkrinkal kot slabotne, nenevarne. Dozdevalo se mi je, da sem z vsemi informacijami,ki sem si jih nabral o njih, postal preprosto premočen zanje. Pomislil sem celo, da so morda bolezni tako prekleto človeške, da se spravijo le na šibkejše od sebe.

V razdobjih vznesenosti sem močno precenjeval svoje védenje in ga domišljavo primerjal z znanjem najboljših fiziologov in zdravnikov. Čakajočim pred ambulantami sem predaval o bolezenskih znakih, napovedoval možne razplete in ugibal, katera zdravila jemljejo in v kakšnih odmerkih. Prijala mi je ta čakalniška slava, čeprav ni segala dlje kot do prvega naključnega soseda.

Prismojena napihnjenost je vedno hitro popustila in spet sem iskal odgovore, kako se bolezen obnaša v organizmu, ter ugotavljal, da ne vem niti tega, kakšni so odnosi med zdravim in obolelim delom telesa. Sta solidarna ali se sovražita, si pomagata ali na ločitveno črto pošiljata horde bojevnikov? Ali z bolezensko drugačnostjo med njima zazevajo jarki ločevanja, se prejšnja harmonija razgradi v tiransko podredje, ko je enemu dano vihteti bič večvrednosti, drugemu pa upogibati in nastavljati hrbet? A kdo je gospodar, zdravi ali bolni del?

Zgodbe se ne vrtijo okoli smrti nič bolj kot okoli življenja. Ker pa je smrt sestavni del tega, se ji ne moremo izogniti. Zares nepričakovana je slogovna in tematska raznolikost zgodb. Naslov ene izmed njih Prinesene z vseh vetrov bi lahko v dobrem pomenu opisal celotno zbirko. Kakor upokojeni poštar, ki si je dolga leta skrivaj prisvajal pošiljke literarnih del, namenjenih literarnim natečajem, avtor niza zgodbe, ki so pisane kot življenje in bi jih le stežka stlačili na skupni imenovalec.

Ana Hancock, 3. program Radia Slovenija - Ars

KOLO SREČE

JOSÉJA NI IMEL NIHČE RAD. Najbrž bi se že našel kdo, ki bi ga imel, a ga je le malokdo sploh opazil. V službi se je prilepil za svojo pisalno mizo, doma se ni ganil iz stanovanja. Sodelavci so ga hitro označili za dolgočasnega stiskača, v vseh naslednjih letih pa opisa niso spreminjali. Čeprav mu tega ni nihče nikoli povedal v obraz, je poznal njihovo mnenje. Bil je užaljen, oznaka se mu je zdela površna in hudo krivična. Vsi po vrsti so spregledali, jim je molče očital, da mu je nakup stanovanja narekoval asketsko skromnost, bil je prisiljen v skrajno varčevanje.

Zadnja leta je večino prostega časa bral knjige. Prejšnji epizodi s televizijo in računalnikom sta bili le še spomin. Prvi se je odpovedal po branju članka, kako televizija poneumlja in celo fizično poškoduje možgane, drugega, ki ga je uporabljal predvsem za gledanje pornografskih filmov in igranje strategij, je ugasnil, ko se je sodelavkin sin začel zdraviti zaradi zasvojenosti z računalniškimi igrami.

Vsak drugi teden je hodil v knjižnico, kjer je prebrani kup knjig zamenjal za novega. Bil je sistematičen, vsakič je, spoštujoč abecedno zaporedje, izbiral med avtorji, katerih priimki so se začeli na določeno črko. Izbiranje je še dodatno zapletel s pravilom, da ne sme vzeti dveh knjig istega pisatelja. 8. marca 2017 je imel doma že četrtič kup knjig, ki so jih napisali avtorji s priimkom na g.

Najraje je imel zgodbe, katerih junaki so bili deležni splošnega zasmehovanja, a jim je na koncu uspelo premagati močnejše nasprotnike, osvojiti brhka dekleta, izumiti neverjetne stvari, razkriti zločinske grdobije, preživeti v nemogočih razmerah ali dokončati kakšno drugo junaštvo. Takšna je bila tudi zgodba njegove pravkar končane knjige.

Poklical je na največjo založbo in doživel šok. Tajnica uredništva ga je po dveh stavkih prekinila, da lahko pošlje rokopis, ker pa se čakanje na odgovor običajno zelo zavleče, naj medtem povpraša še pri drugih založbah. V naslednjih štirinajstih dneh je poslal rokopis na sedeminpetdeset elektronskih naslovov, ki jih je našel na spletu. Zelo hitro je prejel tri odgovore. V prvem je pisalo, da založba trenutno ne sprejema novih del, druga odgovora sta bila obsežnejša in skoraj povsem enaka. Njegovo knjigo so pripravljeni izdati, je pisalo, če pokrije stroške oblikovanja in tiska, v povračilo pa mu bo pripadel določen delež od prodanih izvodov. Največja razlika med odgovoroma je bila v višini avtorskega popusta, ki bi ga lahko uveljavil pri nakupu svoje knjige.

Preostalih štiriinpetdeset založb je molčalo.

Zagovarjam mnenje, da se knjiga z vsakim branjem piše na novo, da je nepotrebno, celo nevljudno, trositi okrog svojo naklonjenost do likov. Naj bo branje avtonomno, naj knjiga pušča prazne prostore in raje izziva bralca k razmisleku. Ko knjiga izide, jo zelo malo povezujem s seboj.

Roman Rozina, Delo

ZLOČIN IN LJUBEZEN

NAJBRŽ SEM OBSOJENA NA PISANJE PLEHKIH LJUBEZENSKIH ZGODB. Tolikšen je obseg mojih moči: vsako leto obrodi nepomemben roman in nekaj krajših časopisnih zgodb. To je moj ritem, tam teče dosegljiva meja. Tako preklemansko počasi pišem, da zadošča le še za skromno življenje, včasih pa je bilo dovolj tudi za Ninino odraščanje. Danes ne bi bilo več; je morda zato odšla?

Streti moram to otrplost, se izkopati iz letargije in začeti pisati. Dovolj je že beseda, ki se je bo oprijela druga in tretja, iz vsake lahko požene zgodba. Samo vztrajna moram biti in jih vezati, kot kovači kujejo člene v verigo.

Stara. Stara siva. Stara siva miš. Stara siva miš se. Stara siva miš se je. Stara siva miš se je zatekla. Stara siva miš se je zatekla v. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo in. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo in se. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo in se skrila. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo in se skrila za. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo in se skrila za pomivalno. Stara siva miš se je zatekla v kuhinjo in se skrila za pomivalno korito.

Ne maram miši. Bojim se jih. Groza me jih je. Junakinja zgodbe ne mara miši, se jih boji, jo je groza srečanj z njimi. Ko se v njeno kuhinjo zateče stara siva miš in se skrije za pomivalno korito, histerično zbeži iz stanovanja. Pozvoni pri prvih vratih, kjer ji razumevajoča soseda ponudi svojega hrabrega moža. Junakinja vzame precej več od tistega, za kar ji je bil posojen, zato jo on poslej kliče miška.

Bi bilo dovolj dobro za revijo?

|||

Za knjigo – precej spretno jo je s par potezami narisala na tablo – potrebujemo vsebino, torej pisatelja, oblikovalca, ki tej vsebini priskrbi knjižni format, in prodajalca, ki knjigo spravi do kupcev. Vsebina, oblika, prodaja, je zapisala v tri kroge, ki so na njeni risbi kot sateliti obkrožali knjigo. Založbo je kupila, ker namerava z njo ustvarjati dobiček, tega pa onemogočajo težave pri vseh treh sestavinah, vsaj dve bo zato treba postaviti na glavo.

Uvod je bil dovolj udaren, da si je lahko privoščila krajši dramaturški premor, zelo kratek, saj pri zgovornežih Aleševega kova ne gre izzivati sreče. Pisatelji so veličine, ki vedno in vsega dobijo premalo, vidijo se izven tega knjižnega kroga, so samooklicani umetniki, dojemajo se kot samozadostni in edino pomembni. Aleš je čakal na najmanjšo priložnost, da ji vzame besedo, ji oporeka ali zatrdi, da tako pač je, zato je brez premora nadaljevala, da so tudi izjeme in jo veseli, ker sta se ji pridružili takšni beli vrani, že dolgo založbina najbolj prodajana pisatelja, jima je polaskala, avtorja, katerih knjige ljudje berejo, zato svoje načrte opira predvsem nanju.

Opredmetenje je še najmanjša težava, je nadaljevala, čeprav je tudi pri uredniškem delu, oblikovanju, tisku in podobnih opravilih mogoče stopiti daleč naprej. Resnična katastrofa je prodaja, tu je vse narobe, od tega, da je prepuščena zgolj prodajalcem, do tega, da tudi zadnjo knjigo ponujajo kot edinstveno relikvijo, h kateri moraš pristopiti s pobožno sklonjeno glavo in jo lahko primeš le z razkuženimi rokami, namesto da bi z užitkom zagrizel vanjo. Knjiga je samo izdelek na trgovski polici in nič več. Njene besede so učinkovale, uživala je v grobni tišini, motrila Aleša, da ga bo prehitela, ko bo odprl usta, in upala, da bo odmor trajal in trajal, njene besede pa v majhnem občinstvu karseda boleče odzvanjale. Zato jo je nerazločno, nejasno Majino ugovarjanje našlo nepripravljeno, a s tako šibkimi glasovi, nepomembnimi piski skoraj mutavke, lahko opravi z enim samim zamahom. Minili so časi, ji je vzela besedo, ko je bilo sežiganje knjig škandal, zločin, obsodba, prekletstvo, danes jih s tovornjaki dnevno vozijo v velikanske papirne mline. Še kruh ni več svet, nihče več ne pobere in poljubi skorje, ki je padla na tla, najbrž ga več konča v smetnjakih kot v želodcih, bi lahko nadaljevala, rekla pa je, da je izjemnost knjige prazna domišljavost in relikt, skupaj z drugimi lahko dostopnimi stvarmi je tudi knjiga postala navadno prodajno blago. Založbo je kupila, ker namerava s knjigami zaslužiti, je ponovila, zato bodo izdelovali knjige, ki si jih bodo ljudje želeli, ki jih bodo pripravljeni plačati.

Roman Zločin in ljubezen je drugi Rozinov roman v zbirki Bralec in 100. knjiga zbirke. Leta 2017 se je uvrstil v deseterico za kresnika.

Zadovoljna se je ustavila, brez najmanjših težav je v celoti zdeklamirala, kar in kakor se je odločila, se s pogledom sprehodila po obrazih poslušalcev in se, spodbujajoč končno vprašanje, kakšen je njen načrt, spogledljivo odzibala do mize. Njena koketnost bi se v drugačnih okoliščinah zdela smešna, saj njena hoja ni premogla potrebne mehkobe, še najbolj je bila podobna vojaškemu korakanju, zibanje v bokih je bilo čezmerno, narejen smehljaj ni ublažil ostrine obraza; niso vsi zmagovalci telesno lepi, njihova privlačnost je lahko skrita globoko pod kožo.

Potrebujemo predstavo, se je, že sedeč za mizo, odzvala na Alešev kako in odgovarjanje odprla z retoričnim vprašanjem, zakaj skoraj nobene knjige ni moč prodati niti v toliko izvodih, kot uspe novodobnim komedijantom privabiti ljudi v gledališko dvorano manjšega mesta. Knjigi je treba sneti namišljeno svetost, z žarometi je treba razsvetliti samotne jazbine pisanja, iz skritih strani obskurnih časopisov jo je treba poriniti na naslovne strani tabloidov in opremiti s fotografijami. Naj drugi še naprej krošnjarijo s knjigami, k njej jih bodo hodili kupovat, v dolgih vrstah bodo čakali pred blagajno in upali, da jih ne bo zmanjkalo.

|||

Petra je našla recept, kako staromodno, vse bolj nepomembno knjigo spremeniti v prvovrsten dogodek. Bila je brez sramu, do knjige ni čutila nobenega spoštovanja, bila jo je pripravljena zlorabiti tako kot ljudi, ki jih je potrebovala za svojo predstavo. Njeno navodilo je preprosto: začetek je treba oglaševati s fanfarami in topovskimi salvami, vstop mora biti skrajno bleščeč in razkošen, vsebina ni pomembna ne zdaj ne pozneje, do konca je treba vzdrževati visoko napetost pričakovanja. Ugotovila je, da se še tako privlačen knjižni junak ne more kosati z resničnimi ljudmi, če jih nekoliko zastremo z izzivalnimi vprašanji – knjigo je treba poosebiti in s tem odpreti brezkončno območje vprašanj, ugibanj, mnenj, namigov. Četudi so njene metode vredne prezira – skupaj je zaprla obsojenega posiljevalca in žensko, o kateri so, nedvomno na njeno pobudo, začele krožiti govorice, da je žrtev spolnega zlorabljanja –, njihova učinkovitost zbuja občudovanje: za ves mesec je iz udarnih televizijskih oddaj in časopisnih naslovnic izrinila vojne spopade, menjave vlad in snežne zamete.

Vrtiljak, imenovan Zločin in ljubezen, je ob nenehnem pospeševanju dosegel zastrašujočo hitrost, konstrukcija ječi, drgeta v naporu in grozi, da se bo razpočila, da se bodo sedeži strgali z verig in poleteli kot izstreljeni iz katapulta. Edino Petra ve, ali se bo železni kolos sesedel ali pa se bo podivjana vožnja nazadnje vendarle ustavila; ona odloča o tem, ona odloča o vsem.

Vsevedni pripovedovalec, ki pozna zgodbeno resnico in jo pripoveduje, je mit. Nisem vseveden in marsikaj zamolčim. Nisem neodvisen, ampak se bojim za svoje delo, za položaj, ki ga sporočanje prinaša, za privilegij pripovedovanja, zato sem prijazen do gospodarja, brez ugovora sprejemam njegove ukaze in predloge. Čeprav nisem zaprt v sobi kot Maja ali Aleš, čeprav nimam urnika in spiska opravil kot Peter, natančno vem, kaj Petra od mene pričakuje. Pri trdih gospodarjih to zadostuje, sami že v zibelki zadavimo vsako prekucniško željo ali pomisel na izdajo.

Avtor ni zavezan eni sami temi, strast do pripovedovanja zgodb ga vodi po različnih prizoriščih, ki so včasih brezčasna in odmaknjena, drugič v literarni fikciji nezgrešljivo prepoznavamo današnji čas in tukajšnji prostor. Opredelitvam se izmika tudi njegov slog, jezik valovi med kramljajočo lahkotnostjo in zahtevnostjo, realnost pogosto poseje s kopico nenavadnosti, resnobnost zasuče v duhovitost, njegov rokopis je svež in izviren. Kljub tej nepredvidljivosti – ali pa prav zaradi nje – vztrajno širi krog svojih bralcev, medtem ko kritike in nagrade pričajo, da ga naklonjeno sprejemajo tudi strokovni ocenjevalci.

MORA

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v prejšnji rundi Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije.

Ni BIL literarni večer v Mariboru, na katerem se nisem spomnil imena enega izmed likov romana, ki sem ga predstavljal. Po blodenju med izgovori, da je roman nastal že pred letom, zdaj pa sem v nekih povsem drugih svetovih, da me načenja demenca ali da se morda samo šalim, nisem Simoni Kopinšek in ducatu nejevernih poslušalcev priznal, da sem roman  za bagatelo kupil od obubožanega pisatelja, da nisem njegov biološki oče.

NI BILO nič od navedenega in nič temu podobnega. Mora je zrasla na nasprotnem polu, hrano za svojo predstavo je črpala s povsem drugega brega. Bilo je kot v Zločinu in ljubezni, da se še malo oglašujem, izbruhnila je epidemija knjigoljubja.

BILO JE nekako tako, kot se je prikazovalo Saramagovim vandrovcem Joani Carda, Joséju Anaiçu, Marii Guavaira, Joaquimu Sassi, Pedru Orceju, psu in konjema, takrat sta bila že dva, ko so križarili pod ranjenimi Pireneji. Nikjer nikogar, negibna pustota, celo televizijski signal je nekoristno obvisel v zraku. Moral je miniti ves teden, da so ljudje, skriti za zidovi hiš, potešili najhujšo bralsko lakoto. Po nebrzdanem predajanju slastem branja so ulice počasi začele oživljati, tu in tam se je kdo odpravil v službo, šolo ali na kavo.

Kapital se je zganil nekoliko hitreje, železo je treba kovati, dokler je vroče. Ogromna nakupovalna središča in najbolj zakotne trgovine so s polic pometle kavo, jogurte in toaletni papir, da so naredile prostor za knjige, miniaturke so zložili v košare nad blagajnami, kjer so prej shranjevali cigarete. Na tržnicah so se morale solatarice umakniti bolšjakarjem, ki so jim knjige v kartonastih škatlah kopnele hitreje kot Triglavski ledenik. V papirnicah so postali največji hit zvezki s fotografijami Janje Vidmar in Primoža Suhodolčana.

Pri Modrijanu je Roman Rozina objavil tudi zbirko kratkih zgodb Šumijo besede domače (2011) in roman Galerija na izviru Sončne ulice (2010).

Izbruhnil je strašanski škandal, ker je komercialna televizija nacionalki speljala neposredne prenose iz Vilenice. V brezkrajnih oglaševalskih blokih so pisatelji pili osvežujoče Pivo, med živahnimi sprehodi grizljali Tablete proti bolečinam v sklepih, spali na sanjskih Vzmetnicah, kuhali v Posodi, kjer se nikoli nič ne prime, po kuhanju pa posodo, kjer se je ogromno prijelo, očistili z enim samim potegom Gobice. Kadar ni bilo megle, si lahko po vijoličastih kapah že na kilometer daleč prepoznal pisateljice, ki jih je poleg notranje moči odlikovala tudi telesna krasota.

Dobro obveščeni so vedeli, da je Goga Modrijanu ponujala Mazzinija za Skubica, novico, da je Mirana Likar Literi podpisala štiriletno zvestobo z možnostjo podaljšanja za dve leti, so spremljale govorice o milijonskem znesku. Tini Vrščaj, ki se je vračala z branja v Koprivnici, so v Domžalah in Litiji ob isti uri pripravljali veličastna sprejema, zaradi česar je prišlo do nemirov, posredovati je morala specialna enota policije. SAZU se je z vsemi silami vrgla na izkopavanje sorodstvenih vezi med Vladimirjem Nikolajevičem Vojnovičem, Goranom Vojnovićem, Ivanom Čonkinom in Markom Đorđićem.

Predsednik Borut Pahor je imel dva dneva v tednu povsem zapolnjena s sprejemi za pisatelje in deljenjem odlikovanj tistim, ki so izdali nove knjige, po katerih knjigah so posneli filme ali v turističnih središčih zgradili tematske parke. Novinarjem je po enem od sprejemov zaupal, da v prostem času tudi sam piše, ustvarja hamletovsko dramo, navdihnjeno z lastnimi izkušnjami.

BILO JE, dokler me ni odrešilo jutro. Dlje kot običajno sem stal pod tušem in nisem upal pogledati proti odtoku, zdelo se mi je, da morda teče tako bogato kot v Hitchcockovem Psihu. Z veliko skodelico kave in nekaj cigaretami sem naredil naslednji korak v realnost. Dokončno me je streznilo, ko sem prižgal računalnik: razpoka v nastajajočem romanu, ki jo že ves teden zaman skušam premostiti, je še vedno tam, možgani nočejo izcediti dovolj dolge in trdne brvi, da pridem čez. Aleluja!

Roman Rozina
Ob izidu romana Zločin in ljubezen septembra 2016

Z Manco Košir na predstavitvi knjige Šumijo besede domače v Modrijanovi knjigarni leta 2011 (Foto: Igor Modic)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.