Še do brezplačne dostave.

PREKLETSTVO, KI OBDA VSE SAMODRŽCE: SVOJE NASLAJANJE NAD OBLASTJO MORAJO VSELEJ DELITI S KROGOM LIZUNOV IN VETROGONČIČEV

Vladimir Vauhnik v Berlinu s svojo prijateljico ›Urško‹ (leta 1939 ali 1940)

Vladimir Vauhnik, POD KRINKO

1. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti

2. Med izdajalci, vohuni in junaki

Prevedel Štefan Vevar
Spremno besedo napisal Marijan F. Kranjc

Predgovor

O drugi svetovni vojni bodo gotovo napisane še mnoge knjige, saj skorajda ni bilo področja človeškega delovanja, v katero to največje svetovno dogajanje ne bi revolucionarno zarezalo. Toda človeštvo sprva še ne bo zlahka dojemljivo za spomine te vrste, kakor je tudi bolniku, ki za las uide smrti, potrebno daljše okrevanje, da se naposled docela zave grozeče smrtne nevarnosti. Po težkem in smrtno nevarnem pretresu si mora človeštvo najprej ponovno pridobiti sposobnost dojemanja in najti svoj mir, šele potem bo lahko pravilno razumelo ta na videz neogibni pojav v človeškem vsakdanjiku. Za to pa je vsekakor potreben čas in upamo lahko, da naslednjega velikega konflikta ne bomo dočakali.

Med deli o drugi svetovni vojni so bodo poleg razprav povsem vojaškoznanstvene narave, denimo o tehnični izvedbi množičnih operacij, pojavili tudi številni zapisi, ki se bodo posvečali predvsem osebnim presojam, občutkom in doživljanju v okviru tega ali onega glavnega ali postranskega vojnega dogajanja. Brali bomo lahko tako o novih izkušnjah pri tehnični izvedbi zračnih napadov, o preskrbi velikanskih bojnih enot, kakor tudi o ohromitvi podmorniške vojne, o bistvu koncentracijskih taborišč in o njihovem povratnem učinkovanju na etični red različnih narodnih skupnosti. Vojna je tako globoko posegla v način življenja in v vse človekovo dejanje in nehanje, da se bo marsikdo – še zlasti, če jo je močneje občutil – čutil poklicanega za to, da potomstvu zapusti pisno izročilo o svojih spoznanjih, izkušnjah, in mu tudi svetuje za prihodnost.

Bilo mi je dano, da sem čas priprave na to vojno preživel v ›oddelku za njeno načrtovanje in snovanje‹ – v Berlinu – in da sem tu potem še prvi dve leti vojne spremljal uresničevanje teh načrtov. Mesto vojaškega atašeja samo po sebi še ni tako pomembno, da bi upravičevalo objavo knjige o tem dogajanju. Toda v tej vojni so bili posamezni narodi kar po vrsti vabljeni na ples smrti, in zato so morali njihovi predstavniki tudi leta potrpežljivo čakati v predsobi njihovih poznejših sovražnikov na usodno povabilo. Med tem čakanjem smo bili kot poznavalci tamkajšnje države in njenega vojnega potenciala poklicani za to, da ne le utemeljimo in razložimo vsak večji vojaški dogodek, temveč da smo pri tem tudi daljnovidni in znamo pravočasno spregledati vsako nevarnost, ki bi pretila lastni državi. Pri tem smo morali vseskozi imeti pred očmi, da sta lahko napačno predvidevanje in zgrešena presoja tudi usodna za lastno državo. Zato smo si skušali pomagati na vse načine, da bi bili kos tej nalogi in bi prišli do želenega cilja.

Naj se sliši še tako nenavadno, a največjo pomoč pri tem, da sem si lahko priskrbel potrebne podatke za svoje napovedi, so mi bile prav znane razvade povzpetnikov, ki obdajo vsakega samodržca – pregrehe, ki jim pravimo nečimrnost, zavist in klepetavost. Po drugi strani sem bil bržkone tudi sam preveč zgovoren in sem moral odgovarjati za napake in razvade okolja, v katerem sem živel, saj sem se po začetku vojne z Jugoslavijo kmalu seznanil s skoraj neznanim zasebnim zaporom šefa gestapa Himmlerja v Berlinu. To je bil nenavaden zapor v kleti glavnega urada gestapa, ki je sprejemal le tiste ›goste‹, o katerih zunanji svet ni smel nič vedeti. Med petletno vojno so vanj privedli veliko zapornikov, a jih le malo izpustili. Med temi redkimi sem bil tudi jaz.

Da kaže poraženca po vojni le obtoževati in pri njem videti le vse slabo in škodljivo, je v resnici del dobre manire ter priča o politični zrelosti in spretnosti. In če smo mu bili v času negotovosti glede izida vojne nemara naklonjeni ali smo bili z njim celo v prijateljskih odnosih, se moramo potem še toliko bolj potruditi, da bi dokazali, da je naše tedanje vedenje lahko sovražniku samo škodovalo. Rad bi se ognil takim pogledom povojnega časa in vse dogodke s svojo tedanjo držo vred prikazal tako, kakor so se v tistem času zares zgodili. Ob tem mi gotovo ne bo prihranjeno sumničenje, da sem v nekaterih primerih nastopal kot nemški prijatelj ali tudi kot občudovalec njihovih vojaških uspehov. Toda cilji naposled vselej opravičijo sredstva zanje, zato so te slabosti in napake razumljive – in ker se jih zavedam, tudi opravičljive. Da bi ostal pri stvari, si bom tudi prizadeval za to, da bi se ognil dandanes še zmeraj neogibnim čustvom sovraštva, maščevalnosti in škodoželjnosti spričo nesreče, ki se je zgrnila nad milijone, in bom to nalogo rajši prepustil drugim.

Na večino medvojnih dogodkov smo v tistem času gledali s povsem drugačnimi očmi, kakor jih vidimo danes, ko sta obe strani že zdavnaj odkrili svoje karte. Tudi njihov pomen danes presojamo drugače, saj vemo, kako so denimo vplivali na nasprotno stran in s tem na nadaljnji potek vojne. V teh skromnih zapiskih skušam posamezne dogodke prikazovati in jih razlagati tako, kakor sem jih videl v času njihovega poteka. Tako bom še jasneje opozoril na napake, ki se človeku zlahka primerijo pri tako negotovem delu. Nič ni lažjega kot po vojni pisati zgodovino in se delati velikega stratega.

V temelju ta knjiga nima ravno lepega cilja, saj zvečine razgalja slabosti, hibe in grehe mnogih znanih mož in žena in celih slojev prebivalstva, ki so bili pomagali sovražni obveščevalni službi in posredno prispevali k želenemu izidu vojne. Žal moram omeniti veliko, nemara preveč vpletenih – prijateljev in sovražnikov; toda večina mi tega ne bo več zamerila, saj so že dolgo ali tudi nedolgo pred koncem vojne postali žrtev nasilne oblasti, ki so jo rušili ali hoteli zrušiti, in so končali v koncentracijskih taboriščih ali pred sodiščem stranke. Tisti redki, ki so preživeli in danes sodoživljajo strahotno bedo, ki je legla na njihov opeharjeni narod, se bržkone ne bodo grizli zaradi odkritij v tej knjižici. Zagotovo ni hotel nihče od njih škodovati, temveč zgolj koristiti lastnemu narodu. Obstaja pa še tretja skupina udeleženih, katerih imena so tesno povezana s posameznimi dogodki in jih bom neizogibno zamolčal. Pri tem gre le za tiste, ki danes opravljajo odgovorne naloge v svojih državah in imajo gotovo drugačne poglede kot takrat, ko se je vojna šele pripravljala ali je bila v začetni fazi. Ne bi namreč kazalo spodkopavati zasilnega, tako mukoma doseženega ravnovesja v tem, še zmeraj negotovem povojnem času. Isto velja za razlage o delovanju in učinkih obveščevalne službe v ožjem pomenu besede, kajti ta neljuba organizacija že po svoji tradiciji po vojni nikoli do kraja ne razkrije svojih kart, temveč se raje neopazno umakne v ozadje. Zato bodo na tem področju kajpak ostale nekatere vrzeli.

Vojna za vsak narod, ki se vanjo vplete, pomeni konec neke epohe. Naj se vrne iz nje kot zmagovalec ali kot poraženec, se mu z njo sesuje življenjski red, pri čemer propadejo tudi njegovi predstavniki, na starih razvalinah pa potem nastane nov, domnevno boljši red za prihodnje rodove. Narodi pri tem spoznavajo svoje slabosti in jih skušajo odpravljati, da bi lahko v prihodnosti živeli srečneje, a tudi zato, da v prihodnji vojni ne bi bili poraženi. Zato je končana vojna tudi dober vir za zbiranje, urejanje in tudi izrabo izkušenj. Novi tehnični dosežki, denimo atomska vojna, bodo nemara lahko spremenili obličje prihodnje vojne, toda načela njenega duhovnega načrtovanja, sprožanja, izvedbe in izrabe bodo še naprej ostala nespremenjena, taka, kakršna so opredelili Clausewitz, Napoleon in Moltke. Gotovo bo morala tudi obveščevalna služba, ta neogibni in strah zbujajoči spremljevalni pojav vsakega pripravljajočega se novega konflikta, ubirati nova pota, ob tem pa vendarle upoštevati marsikatero izkušnjo iz zadnje vojne. Protiobveščevalna služba pa se bo kot veja obveščevalne službe v prihodnosti bržkone bolj posvečala duševni in psihični naravi vojskujočih se narodov in se ne nazadnje spoprijela tudi s preveliko klepetavostjo, kar razkriva prav to moje delce.

Druga svetovna vojna je končana, tretja je – kakor je videti – na začetku priprav, ki potekajo s še večjo vnemo in temeljitostjo kot pri minuli, ki jo imajo mnogi kljub njenemu dolgemu trajanju za nedokončano. Morda je prav to prizadevanje najboljše jamstvo za to, da se ji bo vendarle mogoče ogniti.

Bern, o božiču 1945

Vladimir Vauhnik, v prvi svetovni vojni pripadnik 17. pehotnega
polka avstro-ogrske vojske in pozneje Maistrov borec

Iz spremne besede

Da bi izvedeli resnico o Vauhniku, moramo pojasniti, kako je predstavljen slovenski javnosti. Vladimir Vauhnik je namreč v emigraciji (v Švici) napisal svoje spomine, in sicer v nemščini. To besedilo je pozneje njegov brat Miloš prevedel in slovenska inačica z značilnim naslovom Nevidna fronta je izšla 1965 v Argentini, deset let po Vauhnikovi smrti. Očitno je, da je ›prirejene‹ Vauhnikove spomine izdala emigrantska skupina okrog lista Svobodna Slovenija. Uvod je napisal dr. Frido Pogačnik, Vauhnikov prijatelj (in svetnik veleposlaništva v Berlinu), kratek zapis je dodal njegov sodelavec ›general Ivan Prezelj‹, nekatera poglavja ali pa samo podatke je samovoljno dodal bivši časnikar Janko Hafner ali nekdo iz kroga izdajateljev. To nam v svojih spominih pove tudi dr. Miloš Vauhnik. Tako je tej izdaji dodano poglavje ›Ljubljana, važno središče obveščevalne službe‹ (str. 209–220), ki sta mu v drobnem tisku dodana zapisa ›Dejstva o katynskem pokolju‹ in ›Pokolj Slovenske narodne vojske‹. Seveda je še nekaj drugih dodatkov in samovoljnih posegov v avtorske pravice, tako da si izdaji nista povsem podobni. Osebno se mi zdi najverodostojnejša izvirna inačica v nemščini, ki je zdaj v prevodu na voljo tudi slovenski javnosti.

Marijan F. Kranjc,
generalmajor v pokoju
V Ljubljani, 16. oktobra 2017

Brata Miloš in Viktor Vauhnik, med vojno (verjetno 1943) v ljubljanskem Tivoliju

Nič ni lažjega kot po vojni pisati zgodovino in se delati velikega stratega.

Goebbelsov klepetavi krog, nomenklatura stranke in aristokracija

Zgodovina nas uči, da so se v vseh časih kot narodni voditelji obdržali le pripadniki tistih slojev, ki so bili skozi generacije vzgajani za to in so smisel za vladanje domala že prinesli s seboj na svet. Pri tem ne mislimo le na razne vladarske hiše, temveč tudi na širše sloje, kakor jih denimo pozna angleška zgodovina, deloma pa tudi nemška in predvsem avstrijska. Posamezniki, ki so se brez tega temeljnega pogoja zavihteli na oblast in postali narodni voditelji, so ta uspeh zvečine dolgovali le ugodnim okoliščinam, najsi ob tem pomislimo na Julija Cezarja, Oliverja Cromwella, Napoleona ali v novejšem času na Lenina in za konec še Hitlerja in Mussolinija. Toda vsi taki ›samouki‹ so kot narodni voditelji odpovedali tisti hip, ko so se iztekle okoliščine, iz katerih so zrasli do višav, ali pa se spremenile; to pa najbolje dokazuje, da niso bili sami iz sebe usposobljeni za vladanje.

S takim narodnim voditeljem ali diktatorjem pa pride na površje tudi cel sloj ljudi, ki se lahko pohvalijo z eno sámo zaslugo: da so pravočasno sprevideli položaj in se mu pridružili. Potem plavajo s tokom in pri tem jim rase ugled, kakor se pač tudi ta tok iz skromnega potočka neizbežno razrase v reko in ta v veletok in naposled v vseh ovir osvobojeni ocean – simbol neomejenega samodrštva. V resnici gre pri tem za prekletstvo, ki obda vse samodržce: svoje naslajanje nad oblastjo morajo vselej deliti s krogom lizunov in vetrogončičev ali sploh fanatikov in povzpetnikov. In njihova velika nesreča je v tem, da jim prav ti krogi, katerih zaščitniki in redniki so, bodisi iz neznanja ali nesposobnosti ali tudi pokvarjenosti s svojimi dejanji bolj škodijo kot koristijo ter jim prej ali slej tudi izkopljejo grob. Tudi v Hitlerjevi okolici ni moglo biti nič drugače; dovolj je že, če samo pomislimo na Himmlerja.

S takim narodnim voditeljem ali diktatorjem pa pride na površje tudi cel sloj ljudi, ki se lahko pohvalijo z eno sámo zaslugo: da so pravočasno sprevideli položaj in se mu pridružili. Potem plavajo s tokom in pri tem jim rase ugled, kakor se pač tudi ta tok iz skromnega potočka neizbežno razrase v reko in ta v veletok in naposled v vseh ovir osvobojeni ocean – simbol neomejenega samodrštva.

Med Hitlerjevo šestletno oblastjo v Nemčiji – od leta 1933 do začetka vojne – bi lahko njegove množične privržence in predvsem najbližje sodelavce razdelili na štiri skupine: na a) fanatike, ki so se povzpeli na podlagi svojega sodelovanja v času boja; b) tiste, ki so postali vplivni zaradi svojega premoženja ali položaja; c) tiste, ki so se morali prilagoditi, da si zagotovijo preživetje; in č) tiste, ki jih je želja po tem, da bi nemškemu narodu pomagali do vzpona, pripravila tudi k temu, da so služili Hitlerju – samo da bi se krepila tudi Nemčija. Glavna skupina pa so vendarle bili resnični prvoborci, bodisi z besedo ali revolverjem, in ti so kmalu tudi izoblikovali vodilni sloj, ki so mu v tujini zvečini pravili ›strankarski bonci‹.

Tudi ti niso bili nič drugačni od povzpetnikov iz nekdanjih časov, le da so bili poleg običajnih napak, ki so jih imeli, še precej surovi, maščevalni, nezaupljivi in brez razumevanja za ljudi, kar je bilo kajpak povezano z njihovo dolgotrajno dejavnostjo v času ilegalnega boja. Predvsem pa so podžigali staro in kronično bolezen nemškega naroda – samoprecenjevanje, ki je v zavedanju o doseženi moči pripeljalo domala do smešne nečimrnosti in mu v napihnjeni samohvali skoraj ni bilo konca. Prizadevali so si za to, da bi bili videti pomembni in nezamenljivi, da bi posnemali firerja ter zbujali strah in spoštovanje. Pogoj za to pa je bil, da so morali zbujati vtis, da so na tekočem o vseh problemih političnega, vojaškega in gospodarskega življenja in da natančno poznajo tudi namene vodstva rajha. Ko je človek počasi spregledal to slabost novih dostojanstvenikov, mu ni bilo težko razbrati, kaj zares vedo in kaj si zgolj domišljajo, če je le znal pokaditi njihovi nečimrnosti in se narediti, da veliko da na njihovo sodbo. Zdaj ko se je vojna iztekla v svoj pričakovani konec, lahko mirno trdimo, da kaže predvsem v klepetavosti in neprevidnosti ter tudi nezadostni izobraženosti firerjevega sloja videti razlog za to, da ni med vojno v Nemčiji nobena skrivnost resnično ostala skrivnost. Že zaradi te svoje temeljne napake so strankarski hierarhi postali prvi grobarji svojega lastnega režima in Tretjega rajha.

Kakor samega Hitlerja pa je tudi vsakega njegovega ministra obdajala skupina stremuhov, podrepnikov in le redko prepričanih privržencev, ki so tekmovali za njegovo naklonjenost ter jo povečini tudi zlorabljali za materialne koristi. Pri tem moramo najprej omeniti najbližje sodelavce propagandnega ministra dr. Goebbelsa. Bil je nedvomno dorasel svoji nalogi v stranki in v državnem vodstvu, neutrudno marljiv in delaven, obenem pa nezaupljiv in v prostem pogovoru prav nič klepetav. Da so bile njegova šibka točka velike umetnice, mu kot ministru za narodno prebujanje sploh ni bilo mogoče prehudo zameriti, saj se je sicer moral zavzemati za gledališče, film, radio itn. V resnici je bil razlog za to tudi na drugi strani, saj se je veliko bolj čednih kakor dejanskih umetnic trudilo za njegovo priporočilo, še zlasti če je šlo za obetavno vlogo v filmu ali v novi gledališki uprizoritvi.

Zato se je začel okoli njegove simpatične žene kmalu zbirati večji umetniški krog, katerega središče je bolj kakor žena bila njena ločena sestra gospa Quandt. Tako je bilo v tej družbi kmalu mogoče srečati denimo Anny Ondra, Jenny Jugo, Hilde Krahl in druge bolj ali manj znane filmske zvezde, in tudi trdno računati s tem, da so

se filmski režiserji že zganili in te dame angažirali za večje vloge. Usoda je hotela, da je še mladostna gospa Quandt vrgla oko na mladega diplomata neke sosednje države, na kar je ta kmalu vstopil v to izbrano družbo. Med vojno so kajpak tudi v teh krogih veliko govorili o vojni in zdelo se je, da gospa Goebbels svoji sestri kar prepogosto zaupa skrbi, ki tiščijo njenega moža. In kar je izvedela ta prijazna ženska, je večidel izvedel tudi mladi diplomat, bržkone pa tudi druge prijateljice in s svojim tankim sluhom na koncu še tuja obveščevalna služba. Zvečine je šlo le za nedolžna priznanja o prevelikem delu, včasih tudi za omembe njegovih neposrednih namenov in srečanj s firerjem, včasih za njegove vtise iz glavnega štaba in tako naprej, toda ravno ta na videz nedolžna opažanja so lahko skupaj z drugimi ugotovitvami in govoricami tu in nam porodila pravo sklepanje ali razlago o nečem zelo pomembnem. Če bi bil premeteni Goebbels vedel, kako sleherna njegova doma izrečena misel naglo dobi odmev v najrazličnejših tonih, bi bil zagotovo dvakrat zapahnil vsa vrata svojega doma.

Naj na tem mestu – ko smo že ravno pri umetnikih – omenim še drugo skupino, ki pa se je pogosto zbrala pri meni in zanesla v moj dom prijetno razpoloženje. Ker se je namreč začela tudi moja mala prijateljica vzpenjati po umetniški lestvi, mi je bilo dano – in to mi je bilo več kot ljubo – spoznati zares širok umetniški krog in med drugim tudi prisluhniti pogovorom, ki so se pletli v njem in so bili še zlasti zanimivi tedaj, kadar je šlo za ugledne filmske režiserje in gledališke kritike. Ti povečini sploh niso pripadali novi smeri v umetniškem svetu, zato Goebbelsu in njegovim varovancem skoraj niso privoščili lepe besede, vendar so res veliko vedeli o tem, kaj se dogaja v njihovem svetu. In kako tudi ne bi! Le kje je vendar več intrig, zavisti in nelojalnega tekmovanja kakor prav v umetniških krogih in le zakaj naj bi se bili nemški tovariši v tem razlikovali od drugih!? Ko si tako slišal obe plati zvona, nisi bil več daleč od resnice in si laže ubral pravo pot.

***

Tujca, ki se je dlje časa mudil v Nemčiji, je gotovo bodlo v oči vedenje strankarske hierarhije. Prav v letih tik pred vojno je bilo v glavnem mestu rajha in tudi v posameznih gavih videti skoraj le še uniformirane moške, med katerimi je bil kakšen skromen civilist bolj klavrna figura. Da so bili pripadniki SS in partijskih organov stalno uniformirani, je še bilo nekako razumljivo, nenavadno pa je bilo, da so tudi običajni pripadniki strankinih oddelkov SA izrabili vsako priložnost, da si nataknejo uniformo. Za tisoče nemških mož je delovanje v stranki sčasoma postalo njihov glavni poklic in v skladu s tem so tudi hitreje ali počasneje napredovali od Scharführerja prek Sturmbannführerja do Oberführerja. Toda njihov ideal je bil, da bi se nekoč dokopali do Gruppenführerja ali Obergruppenführerja, s čimer bi se izenačili z generalom korpusa v vojski. Vsekakor je bilo tudi veliko strankarskih mož, ki so z ozirom na svoj civilni položaj ali zaradi posebnih zaslug, ki so jih imeli, pri priči preskočili nekaj strankarskih stopnic in bili potem zato še toliko bolj omamljeni od lastne veljave. Z utrjevanjem in dograjevanjem režima pa se je razvijala tudi uniforma. Medtem ko je bila prva leta po prevzemu oblasti še precej skromna in je še zelo spominjala na čase boja, je pozneje postajala vse bolj ugledna, okrašena in tudi bolj prilagojena družbenim zahtevam. Kdor je imel priložnost videti pripadnike stranke pri slovesnih nastopih, kakor denimo na praznovanju Hitlerjevega rojstnega dneva ali na državnem sprejemu, ki so ga pripravili v čast jugoslovanskemu knezu namestniku, videti njihove črne paradne uniforme, ki se skoraj niso razlikovale od fraka brez škricev, resnično ni mogel ostati ravnodušen. Ti možje so v stranki našli smisel življenja in tudi svojega zasebnega življenja odtlej niso mogli več ločevati od nje. Temu se je pridružila še okoliščina, da je višji položaj v stranki pomenil tudi večjo materialno blaginjo, in tako so imeli možje še tehtnejši vzrok, da se docela posvetijo stranki ter se tako hitreje prebijejo do višjih strankarskih položajev. Če pa si te može vprašal, kakšni so njihovi pravi cilji, si jih zvečine spravil v veliko zadrego.

Z njihovim vzponom v stranki se je povečala tudi potreba po drugih časteh, položajih in naslovih, saj so hoteli tudi v družbi veliko pomeniti. In tako so postajali upravni svetniki v podjetjih, predsedniki kakšnih družb ali člani odborov; največja počastitev pa je bilo imenovanje za častnega konzula kake tuje države. Zvenelo je vendar čisto drugače, če so takega strankarskega moža v družbi ogovarjali z generalnim konzulom ali tudi zgolj konzulom in če je imel povrhu še diplomatski potni list in si je lahko za frak poleg strankarske značke pripel še lično odlikovanje. Pri tem se sploh niso menili za to, ali je odlikovanje podelila denimo Romunija ali Jugoslavija ali Nikaragva ali Siam. Poglavitno je bilo, da je bil srečnež tako deležen diplomatskega naziva. Veliko bi jih z največjim veseljem žrtvovalo goro denarja za to, da bi se dokopali do take časti, in najbrž se ne motim, če trdim, da jih ni bilo malo, ki jim je to tudi uspelo.

[...]

Da bi stranka obvladovala nemški Rajh in vse sloje s silo pripojenih narodov, je morala zgraditi velikanski aparat, ki ga je potem še širila in krepila. Toda temu aparatu je – najsi je bil navzven videti še tako zlita celota – manjkala homogenost in notranja trdnost, ker se je opiral predvsem na nasilje in ob tem na denar. Zato je bila njegova moč tudi le navidezna in je temeljila bolj na predsodkih kot na resničnosti, kar se je tudi kmalu pokazalo, že ob prvih večjih nasprotnih udarcih. Aroganca, pomanjkanje prave mere, nestrpnost in zaničevanje šibkejšega so bile glavne napake vodilnega sloja nacistične oblastniške politike. Ko se je temu po prvih lahkih uspehih pridružilo še bahaštvo in lahkomiselna klepetavost v okviru nove teorije o nadljudstvu, je resnično kazalo podvomiti o tem, da bi bili res poklicani za to, da zgradijo novi svetovni red. Zato tudi niso mogli prestati preizkušnje in tudi ne preživeti v drugi svetovni vojni.

Za firerja mora biti človek pač rojen, a tudi vzgojen.

Žrtev, ki jih vsem udeležencem pobere sodobna vojna, ni mogoče poplačati niti z največjimi zmagami

Zares blažena dežela, tale Švica, in kako očarljiv kraj, njeno glavno mesto Bern, sem si rekel, ko sem prvikrat brezskrbno pohajkoval po ulicah tega mesta. Torej je vendarle še obstajala dežela, v kateri so ljudje lahko normalno živeli. Okusno sezidane hiše s pisanimi cvetličnimi nišami pod okni, dobro vzdrževane ulice, poti, železnice in prekopi, založene trgovine, kjer se je še dalo kupiti blago, ki se mu je bilo treba drugod že zdavnaj odreči, udobne in privlačne restavracije, kavarne, slaščičarne in točilnice, kjer se človeku ni bilo treba bati, da bi prišel prepozno, in še zlasti pravi čudež – jasno razsvetljene ulice zvečer, česar Evropa že celih pet let ni več poznala –, vse to je tako prevzelo vsakega prišleka iz držav vojskujočih se sil, da se mu je spočetka zdelo, kot da je v pravljični deželi. Vojno sem namreč okušal od njenih prvih dni, ko sem še v Berlinu doživel kritične dneve, in odtlej sem se kajpak privadil zatemnjevanju, živilskim nakaznicam, omejitvam v prometu, strogemu policijskemu nadzoru, letalskim alarmom in letalskim napadom, vsem mogočim vojnim odredbam, nadziranju vsakega pogovora in navsezadnje tudi ozračju splošnega nezaupanja, ki se je polastilo vseh narodov in slojev vladajočih in podjarmljenih množic. Lepi Švici je bilo vse to prihranjeno in že ob pogledu na nedotaknjene kolodvore, mostove in razpotegnjene industrijske obrate si se zavedel, da vsaka vojna, naj bo videti še tako pravična, na koncu ›izkaže pasivno bilanco‹. Znan je izrek, da je izgubljena vojna največja nesreča, druga največja nesreča pa je zmagovita vojna. Šele zdaj sem začutil pravo zadoščenje za ves svoj trud, ki sem ga vložil pred tremi leti, da bi vojno odvrnil od svoje države in ji prizanesel s trpljenjem, mukami, pomanjkanjem, žrtvami in razdejanjem, ki jih neogibno vselej prinese s seboj. Kako zlahka se država zaplete v vojno in kako težko se potem izkoplje iz nje! Žrtev, ki jih vsem udeležencem pobere sodobna vojna, ni mogoče poplačati niti z največjimi zmagami.

Ena zadnjih fotografij Vladimirja Vauhnika, posneta v Bernu leta 1945

Vladimir Vauhnik: Pod krinko (Aleš Učakar in Magda Tušar, Sobotno branje, 7. april 2018)
______

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.