LEPO JE PLESATI PO ULICAH, VENDAR JE VAŠ OČE ŠE VEDNO MRTEV, VAŠA SESTRA JE BILA POSILJENA. TEŽKO JE BITI SREČEN VEČ KOT EN DAN ...

»Britanci radi razmišljamo, da smo ›junaki‹ druge svetovne vojne, ampak mi smo tisti, ki smo poslali 14 tisoč Slovencev nazaj čez mejo, mi smo pobili pol milijona nemških civilistov, ko smo metali bombe na civilne cilje, to je bilo že takrat vojni zločin. Nismo nobeni junaki, takšni smo kot vsi drugi,« je Keith Lowe aprila 2015, ko je gostoval v Sloveniji, samokritično poudaril med odmevnim pogovorom z novinarjem Ervinom Hladnikom - Milharčičem v Klubu Cankarjevega doma. (Foto: Metod Bočko)

Kolikor sam vem, ni v nobenem jeziku izšlo delo, ki bi nadrobno opisovalo dogajanje po vsej celini – tako na Vzhodu kot na Zahodu – v tem prelomnem in nemirnem času.
S to knjigo bi želel vsaj delno popraviti to stanje. V njej ne bom poskusil pojasniti, kako se je celina nazadnje le dvignila iz pepela in kako se je poskušala ponovno zgraditi na fizični, gospodarski in moralni ravni, kakor so to storili mnogi drugi avtorji. Ne bom se osredotočil na nürnberške procese ali Marshallov načrt ali na katerikoli drug poskus, da bi zacelili rane, ki jih je zadala vojna. V knjigi obravnavam obdobje, preden so bili takšni poskusi rehabilitacije sploh mogoči, ko so bile razmere v večini Evrope še vedno izredno spremenljive in je bila že najmanjša provokacija dovolj, da se je znova razplamtelo nasilje. Na neki način poskušam doseči nemogoče – opisati kaos. V ta namen bom opozoril na različne elemente kaosa in nakazal načine, kako so bili med seboj prepleteni.

Predstavljajte si svet brez ustanov. Svet, v katerem se zdi, da so se meje med državami razblinile, za njimi pa je ostala samo neskončna pokrajina, čez katero tavajo ljudje, da bi našli skupnosti, ki jih več ni. Tudi oblasti ne delujejo več, ne na državni ne na lokalni ravni. V njem ni šol ali univerz, ne knjižnic ali arhivov, ne da se priti do kakršnihkoli informacij. V njem ni kinematografov ali gledališč in vsekakor ni televizije. Občasno se sicer oglaša radio, toda signal je oddaljen, besede pa skoraj vedno v tujem jeziku. Nihče že tedne ni videl časopisa. V njem ni železniških povezav ali motornih vozil, ne telefonov ne telegramov in ne poštnih uradov, nobenih oblik komunikacije, če odmislimo besede, ki se širijo od ust do ust.

V njem ni bank, kar pa ne povzroča prevelikih težav, saj je denar izgubil vrednost. V njem ni trgovin, kajti nihče nima česa prodajati. V njem se nič ne proizvaja: pomembne tovarne in podjetja, ki so svojčas delovali, so porušeni ali razdejani, tako kot večina drugih zgradb. V njem ni nobenega orodja razen tistega, ki se da izkopati izpod ruševin. V njem ni hrane.
     Javni red in mir tako rekoč ne obstajata več, saj ne policija ne sodstvo ne delujeta. Za nekatera območja se zdi, da ni več jasnega razločevanja med tem, kaj je prav in kaj narobe. Ljudje si prilastijo, kar jim pride pod roke, ne glede na to, čigavo je – čut za lastnino je dejansko večinoma izpuhtel. Stvari pripadajo le tistim, ki so dovolj močni, da jih obdržijo v svojih rokah, in tistim, ki so jih pripravljeni braniti z lastnim življenjem. Po ulicah se potikajo oboroženi moški, ki si prilastijo, kar hočejo, in grozijo vsakomur, ki jim prekriža pot. Ženske vseh slojev in starosti se prostituirajo za hrano in zaščito. Sram je izginil. Morala je izginila. Treba je le preživeti.
     Sodobne generacije si težko predstavljajo, da bi takšen svet lahko obstajal kjerkoli drugje razen v domišljiji hollywoodskih scenaristov. Na svetu pa vendarle še vedno živi več sto tisoč oseb, ki so takšne razmere doživele na lastni koži – ne nekje v odročnih predelih sveta, marveč v osrčju območja, ki že desetletja velja za eno najbolj stabilnih in razvitih na svetu. V letih 1944 in 1945 se je dobršen del Evrope znašel v kaosu, ki je trajal več mesecev. Druga svetovna vojna – nedvomno najbolj uničevalna v zgodovini – ni porušila le fizične infrastrukture, temveč tudi ustanove, ki so države držale skupaj. Politični sistem je razpadel do te mere, da so ameriški opazovalci opozarjali na možnost, da se državljanska vojna razplamti po vsej Evropi. Namerna drobitev skupnosti je med sosede zasejala nepopravljivo nezaupanje; zaradi vsesplošne lakote se posamezniki niso več ozirali na moralo. »Evropa,« so marca 1945 zapisali v New York Timesu, »je v stanju, ki ga noben Američan ne more razumeti.« Spremenila se je v »novo temno celino«.
     Da se je Evropi uspelo izvleči iz brezna ter se razviti v strpno in gospodarsko uspešno celino, se zdi malodane čudež. Ko se človek ozira nazaj, na vse podvige povojne obnove – vnovično izgradnjo cest, železniških prog, tovarn, celo celotnih mest – ga mika, da bi opazil le napredek. Občudovanja vredno je tudi politično prerojenje na Zahodu, še zlasti v Nemčiji, ki si je ponovno pridobila ugled in se v le nekaj letih prerodila iz izobčenega naroda v odgovorno članico družine evropskih narodov. V povojnih letih se je znova pojavila želja po mednarodnem sodelovanju, ki ne bi prineslo le gospodarskega razcveta, marveč tudi mir. Desetletja po letu 1945 veljajo za najdaljše obdobje mednarodnega miru v Evropi po zatonu rimskega cesarstva.
     Ne gre se torej čuditi, da mnogi avtorji, ki obravnavajo povojno obdobje – tako zgodovinarji kakor državniki in ekonomisti – menijo, da se je prav v tem času Evropa dvignila kakor feniks iz pepela uničenja. V skladu s takšnim pogledom konec vojne ni prinesel le konca represije in nasilja, marveč tudi duhovno, moralno in gospodarsko prerojenje celotne celine. Nemci pravijo mesecem po vojni Stunde Null (dobesedno »ura nič«; nov začetek), pri čemer imajo v mislih čas, ko je Evropa obrnila nov list in se je zgodovina lahko začela pisati na novo.
     Vendar pa človeku ni treba imeti pretirano bujne domišljije, da ugotovi, da je takšen pogled na povojno zgodovino nedvomno rožnat. Za začetek lahko zatrdimo, da se vojna ni kratko malo končala s Hitlerjevim porazom. Konflikt, ki se je razbesnel v drugo svetovno vojno in zajemal številne manjše državljanske spore, je potreboval mesece, če ne celo leta, da je zamrl, in različni konci Evrope so konec vojne dočakali ob različnem času. Na Siciliji in jugu Italije, denimo, se je vojna pravzaprav končala jeseni 1943. V Franciji se je za večino civilnega prebivalstva to zgodilo leto pozneje, jeseni 1944. Toda v mnogih predelih vzhodne Evrope se je nasilje nadaljevalo še po dnevu zmage. V Jugoslaviji so se Titove čete borile z nemškimi enotami vsaj do 15. maja 1945. V Grčiji, Jugoslaviji in na Poljskem je državljanska vojna, ki jo je sprožila nemška zasedba, divjala še leta po tistem, ko je bilo druge svetovne vojne že konec; v Ukrajini in baltskih državah so se narodno zavedni partizani borili proti sovjetskim četam še v petdesetih letih.
     Nekateri Poljaki trdijo, da se je druga svetovna vojna dejansko končala šele pred kratkim: glede na to, da se je uradno začela, ko so njihovo deželo zasedli tako nacisti kot Sovjeti, se je končala šele leta 1989, ko je Poljsko zapustil zadnji sovjetski tank. Podobno menijo mnogi prebivalci baltskih dežel: leta 2005 se estonski in litovski predsednik nista hotela udeležiti slovesnosti, ki so jo ob šestdeseti obletnici zmage priredili v Moskvi, češ da so vsaj v njuni državi osvoboditev dočakali šele na začetku devetdesetih let. Če človek pomisli še na hladno vojno, med katero sta bili vzhodna in zahodna Evropa stalno v sporu, in upore več držav proti sovjetski nadvladi, potem se zdi trditev, da so povojna leta tvorila obdobje neprekinjenega miru, hudo pretirana.

Prav tako vprašljiva je predstava o Stunde Null. Evropa vsekakor ni obrnila novega lista v svoji zgodovini, naj so si nemški državniki to še tako močno želeli. Po vojni so Evropo preplavili valovi maščevanja in povračilnih ukrepov skoraj na vseh življenjskih področjih. Narodom sta bila odvzeta ozemlje in lastnina, vlade in ustanove so doživele čistke in cele skupnosti so bile ustrahovane zaradi tega, kar naj bi storile med vojno. Mnogokrat so se ljudje najhuje maščevali posameznikom. Nemške državljane po vsej Evropi so pretepli, aretirali, zasužnjili ali kratko malo umorili. Vojake in policiste, ki so kolaborirali z nacisti, so aretirali in mučili. Ženske, ki so spale z nemškimi vojaki, so slekli, obrili, premazali s katranom in gnali po ulicah. Na milijone Nemk, Madžark in Avstrijk so posilili. Evropa je po vojni vse prej kot obrnila nov list: tako skupnostim kot narodom so se godile nove in nove krivice, med katerimi mnoge še danes niso pozabljene.
     S koncem vojne Evropa prav tako ni dočakala nove dobe medetničnega sožitja. Nasprotno, v nekaterih predelih so se etnične napetosti samo še povečale. Judi so še vedno doživljali šikaniranje, tako kot so ga med vojno. Manjšine so povsod znova postale tarče političnih napadov in ponekod so se zgodila grozodejstva, ostudna, kakor da bi jih zagrešili nacisti. Po vojni se je odvilo tudi sklepno dejanje vseh nacističnih prizadevanj, da bi kategorizirali in osamili različne rase. Med letoma 1945 in 1947 se je zgodilo eno največjih etničnih čiščenj na svetu: iz rodnih držav je bilo izgnanih več deset milijonov moških, žensk in otrok. Častilci »evropskega čudeža« le redko razpravljajo o tej tematiki, še redkeje jo razumejo: tudi tisti, ki so slišali za izgon Nemcev, ne vedo dosti o podobnih izgonih drugih manjšin v vzhodni Evropi. Kulturni raznolikosti, ki je bila še pred vojno in celo med njo sestavni del evropske krajine, je bil smrtni udarec zadan po koncu vojne.
     Dejstvo, da se je sredi vsega tega začela obnova Evrope, je zato toliko bolj občudovanja vredno. Toda precej časa je minilo, da se je vojna res končala, in prav tako precej, da se je obnova res začela. Ljudje, ki so živeli med ruševinami razdejanih evropskih mest, so se bolj ubadali z malenkostmi vsakodnevnega preživetja kakor pa s ponovno postavitvijo stebrov družbe. Po vseh letih trpljenja so bili lačni, užaloščeni ob izgubah bližnjih in zagrenjeni – preden se jim je zdelo smiselno lotiti se obnove, so potrebovali čas, da so dali duška svoji jezi, se zatopili v misli in žalovali.
     Čas so potrebovale tudi nove oblasti, ki so prevzele vajeti po vsej Evropi. Najprej so se lotile imenovanja zastopnikov in svetov po posamičnih območjih v državi, ne pa odstranjevanja ruševin, popravila železniških prog in vnovičnega odprtja tovarn. Sveti so si nato morali pridobiti zaupanje ljudi, od katerih se jih je v šestih letih organiziranih grozodejstev večina naučila, naj bodo do vseh ustanov izredno previdni. V takšnih razmerah bi vzpostavitev zasilnega javnega reda in miru, kaj šele materialna obnova, težko bila kaj več kot pobožne želje. Za takšne podvige so imele dovolj avtoritete ali delovne sile le zunanje organizacije – zavezniška vojska, Združeni narodi, Rdeči križ. In kjer takšnih organizacij ni bilo, je zavladal kaos.

Iz Uvoda

Želim si, da bi knjiga odprla razpravo, kako so ti dogodki vplivali na celino med najbolj bolečimi fazami njenega preporoda, in – glede na to, da obstajajo številne možnosti za nadaljnje raziskave – morda spodbudila druge, da tematiko globlje preučijo. Če je preteklost tuja dežela, potem ima to obdobje v evropski zgodovini še mnoge prostrane pokrajine, ki so označene le z opozorilom »Tukaj bivajo zmaji«.

ZA VOJNI ČAS JE ZNAČILNO, da se najsrhljivejša grozodejstva ne zgodijo med bojem, marveč potem, ko je boja konec. Vojak lahko s srditim vojskovanjem resda maščuje smrt padlih tovarišev, vendar pa to veliko laže stori, ko je sovražnik poražen, razorožen ter prepuščen na milost in nemilost nasprotniku. Vojak ima največ moči, ko mu predajo nadzor nad ujetniki, sovražnik pa je takrat najbolj nemočen.
     Prav zato, da ne bi prihajalo do zlorabe moči, je mednarodna skupnost leta 1929 zasnovala tretjo ženevsko konvencijo. V njej ni le prepovedala nasilnega ali ponižujočega ravnanja z vojnimi ujetniki, temveč tudi predpisala, kakšne morajo biti njihove nastanitev, prehrana in oskrba. Toda med drugo svetovno vojno so ta pravila tako redno kršile vse strani, da so kmalu postala nesmiselna. Nemška vojska je svoje ujetnike, še zlasti na vzhodni fronti, usmrtila, ponižala in izstradala – in ko so se razmere spremenile, ni bilo presenetljivo, da so nasprotniki želeli ravnati z ujetimi Nemci na precej podoben način.
     Winston Churchill je v svoji zgodovini vojne, ki obsega več knjig, zapisal zgodbo, ki ne razkriva le tedanjega prevladujočega odnosa do vojnih ujetnikov, marveč tudi tendenco po maščevanju na najvišjih ravneh. Dogodek se je pripetil na prvi konferenci »treh velikih voditeljev« v Teheranu konec leta 1943. Drugi dan konference je Churchill večerjal s Stalinom in Rooseveltom, ko je Stalin predlagal, da nazdravijo likvidaciji »vsaj 50.000, morebiti 100.000 članov nemškega poveljujočega osebja«. Churchillu, ki je vedel vse o množičnem poboju poljskih častnikov v Katinu na začetku vojne, se je predlog zastudil, zato je suhoparno odvrnil, da britansko ljudstvo množičnih pobojev ne bo nikdar dopustilo.Ko je Stalin še naprej vztrajal, da jih je 50.000 »treba ustreliti«, se Churchill ni mogel več zadržati. »Raje vidim, da me tu in zdaj odvedejo na vrt in me ustrelijo,« je dejal, »kakor pa da svojo čast in čast svoje dežele oblatim s tako zloglasnim dejanjem.«
     Roosevelt je želel razelektriti ozračje, zato je posegel vmes z neumestnim predlogom, naj sklenejo kompromis in ustrelijo, recimo, 49.000 oseb. Dozdeva se, da si je privoščil šalo, ki pa je bila zelo neokusna glede na to, kar je vedel o Stalinovi preteklosti. Churchill še ni utegnil odpreti ust, ko je svoje dodal še Rooseveltov sin Elliott, ki je bil prav tako na večerji. »Poglejte,« je dejal Stalinu, »ko bodo naše čete prihitele z zahoda, vaše pa bodo še vedno prihajale z vzhoda, bomo celotno zadevo rešili mimogrede, a ne? Ruski, ameriški in britanski vojaki bodo z večino teh 50.000 mož opravili v boju in upam, da ne bodo poskrbeli le za teh 50.000 vojnih zločincev, marveč tudi za na tisoče drugih nacistov.«
     V tej točki je Stalin vstal, objel Elliotta in z njim nazdravil. Churchill se je zgrozil. »Kolikor ste mi pri srcu, Elliott,« je dejal, »vam ne morem oprostiti te tako zlohotne izjave. Le kako si drznete reči kaj takega!« Planil je pokonci in odvihral iz obednice, Stalin in njegov zunanji minister Vjačeslav Molotov pa sta pohitela za njim, rekoč, da jemlje stvari veliko preresno – saj so se zgolj »šalili«.

Anekdoto omenjajo mnogi zgodovinarji, njene interpretacije pa so različne: navajajo jo kot dokaz Stalinove neusmiljenosti, izraz Rooseveltove naivnosti in ilustracijo pojemajoče Churchillove moči, saj se je znašel v senci drugih dveh predsednikov. Najbolj zgovorni so vsekakor Rooseveltovi komentarji, saj so tudi najbolj nepričakovani. Dejansko se zdi, da je Roosevelta zamisel o usmrtitvi 50.000 nemških ujetnikov prevzela, saj je to bila tako rekoč prva stvar, ki jo je omenil, ko so se vsi trije znova srečali na drugi konferenci na Jalti komaj leto dni pozneje. Če človek jemlje njegove komentarje dobesedno in temu doda še njegove vsem znane predsodke do Nemcev, potem se nam tedanji ameriški predsednik začne dozdevati prav tako neusmiljen kakor Stalin.
     Ravnanje z nemškimi vojnimi ujetniki leta 1945 je že od nekdaj sporno, saj postavlja pod vprašaj prav tiste vrednote, za katere so se po lastnih besedah bojevali zavezniki. Stalin, Roosevelt in Churchill so razpravljali o neizogibni slabi strani osvoboditve: procesu, v katerem milijoni Evropejcev niso dočakali osvoboditve, marveč ujetništvo; več tisočim pa ni prinesel odrešitve, temveč smrt. Churchill, ki je vedno imel občutek za zanamce, je doumel, da to ni vprašanje, ki ga gre jemati zlahka. Če so osvobojene sužnje zalotili med kovanjem maščevanja, je bila ena stvar, toda če so pri tem dobili mogočne svetovne voditelje, je bilo nekaj povsem drugega.
     Po vojni je bila usoda nemških ujetnikov docela v rokah njihovih muhastih ječarjev. Ali je njihova nebogljenost pri slednjih izzvala usmiljenje, prezir ali zgolj brezbrižnost, ni bilo odvisno samo od sreče, temveč tudi od odnosa, ki je prevladoval v različnih zavezniških vojskah na vseh hierarhičnih ravneh.

Vojni ujetniki pod Američani

Med vojno so zavezniki zajeli več kot 11 milijonov nemških vojakov. Glede na razsežnost bitk na ruski fronti bi človek pričakoval, da so večino ujetnikov zajeli Sovjeti, v resnici pa se je v rokah rdečearmejcev znašla manj kot tretjina vseh vojnih ujetnikov, in sicer le okoli 3.155.000 vojakov. Več ujetnikov so zajeli Američani (okoli 3,8 milijona) in Britanci (3,7 milijona). Celo Francozom je uspelo pod ključ spraviti četrt milijona mož, čeprav so Nemce zavojevali manj kot leto dni in so imeli relativno majhno vojsko.
     Razlike v številkah nam več kot o relativni izurjenosti Sovjetov povedo o nemškem strahu pred njimi. V poslednjih dneh vojne so nemški vojaki storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da ne bi padli v roke rdečearmejcem. Mnoge enote so se borile še dolgo po tistem, ko bi se bilo smiselno predati, kratko malo zato, ker so se bale, kaj se jim bo zgodilo, če jih zajamejo Sovjeti; spet druge so storile vse, da bi se oddaljile od vzhodne fronte in se raje predale Britancem ali Američanom. Tik pred kapitulacijo je bilo takšno ravnanje značilno za nemško vojsko na vseh ravneh: ko je načelnik generalštaba, general Alfred August Jodl, prispel pred Eisenhowerjev štab, da bi podpisal sporazum o kapitulaciji, je s podpisom namenoma zavlačeval dva dni, da bi nemške čete pridobile čim več časa za premik proti zahodu. V Jugoslaviji Nemci in Hrvati niso spoštovali ukazov, naj se 8. maja predajo, in so se borili še ves teden, da bi se čim bolj približali avstrijski meji. Na koncu vojne je število vojakov, ki so se predali zahodnim zaveznikom – Američani so samo aprila in maja 1945 zajeli okoli 1,8 milijona mož – skokovito naraslo, medtem ko na vzhodu do podobnega porasta ni prišlo.
     Zdi se, da je precejšnje število nemških vojakov, ki so se predali zahodnim zaveznikom, Britance in Američane presenetilo. Začasno so jih spravili v šestnajst ogromnih ograd v zahodni Nemčiji; njihovo skupno ime je bilo Rheinwiesenlager (»renska travniška taborišča«). V večini takšnih taborišč je bilo prostora za 100.000 mož, toda ob kapitulaciji so jih v mnogih morali naseliti bistveno več. V ogrado pri Sinzigu so, denimo, strpali več kot 118.000 ujetnikov; v tisti pri Remagenu je njihovo število hitro preraslo 134.000. Nekatera manjša taborišča so bila še bolj natrpana. V Bohlu, denimo, je bilo prostora za 10.000 oseb, a so vanj spravili trikrat toliko ujetnikov. Kmalu je postalo jasno, da so zavezniki le s težavo kos nalogi, in zavezniški poveljniki so si nenehno izmenjavali depeše, v katerih so zahtevali, naj jim nemudoma dajo na razpolago več sredstev.
     V kakšnih razmerah so morali živeti ujetniki, lahko vsaj približno razberemo iz tedaj posnetih fotografij in prvoosebnih izpovedi, ki so jih po vojni zbrali akademiki in nemške vladne agencije. Ujetniki niso živeli v »taboriščih« v tradicionalnem pomenu besede, saj v njih skoraj ni bilo šotorov ali barak: živeli so kratko malo na kosu zemlje, obdanem z bodečo žico. Bili so brez zavetja, dan in noč izpostavljeni vremenskim razmeram. »Običajno ležim na zemlji,« je zapisal neki ujetnik, ki je med bivanjem v ogromni rheinberški ogradi pisal dnevnik na toaletni papir.

Kadar je vroče, se splazim v votlino v zemlji. Na sebi imam plašč in škornje, vojaško čepico pa si povlečem čez ušesa; vojaška torba, v kateri hranim srebrno žlico in vilice, mi služi za blazino. Kadar divja nevihta, se ena od sten votline zruši name. Dež mi povsem premoči plašč in nogavice. [...] Koliko časa bomo morali še bivati brez zavetja, brez odej ali šotorov? Svojčas je imel vsak nemški vojak zatočišče pred vremenskimi neprilikami. Še pes se lahko pred dežjem umakne v pesjak. Po šestih tednih si želimo le, da bi dobili streho nad glavo. Še divjak ima boljše bivališče.

Poleg pomanjkanja zavetja je ujetnike pestilo še pomanjkanje odej in primernih oblačil. Nosili so le tisto, kar so imeli na sebi, ko so jih zajeli, in večini so odvzeli standardno vojaško opremo. Temu, kar jim je ostalo, »pogosto še primitivna oblačila ne bi mogli reči. Bili so brez plaščev, brez čepic, brez suknjiča, mnogi so bili le v civilu in navadnih čevljih.« V Heidesheimu so bivali štirinajstletniki, ki so imeli na sebi zgolj pižamo. Aretirali so jih ponoči kot morebitne »volkodlake« – s tem izrazom so označevali fanatične nasprotnike, ki so se upirali vse do konca – in jih v spalnih oblačilih odvedli naravnost v taborišče.
     Strahotno pa ni bilo le pomanjkanje oblačil in zavetja, marveč tudi higiene. Ujetniki se niso imeli kje umivati, namesto stranišč pa so uporabljali luknje v zemlji, ki jih je bilo premalo. Po besedah ujetnikov iz Rheinberga taborišče »ni bilo nič drugega kot velikanski odtočni kanal, kjer se je vsakdo usral, kjer je pač stal«. V Bad Kreuznachu so se deli taborišča spremenili »tako rekoč v morje urina«, v katerem so vojaki morali spati. Toaletnega papirja je tako zelo primanjkovalo, da so ujetniki namesto njega pogosto uporabljali nemške bankovce, zaradi česar so se le redki zgražali, saj so se že raznesle govorice, da bodo nemško valuto vzeli iz obtoka.
     Veliko skrbi jim je povzročalo tudi pomanjkanje hrane. Zaradi velike koncentracije ujetnikov si je ob odprtju taborišča v Remagenu eno samo štruco kruha kot edini obrok razdelilo petindvajset mož. Pozneje si jo je razdelilo deset ujetnikov, kar pa še ni bilo dovolj, da bi jih obdržala pri življenju. V Bad Kreuznachu so bili brez kruha šest tednov, tako da je nastala prava senzacija, ko so ga končno dobili. Do tedaj je dnevni obrok hrane vseboval »tri žlice zelenjave, žlico ribe, eno ali dve suhi slivi, žlico marmelade ter štiri do šest keksov«. V Bad Hersfeldu so ujetniki zaužili le 800 kalorij na dan, zaradi česar se jih je petina spremenila v »okostnjake«. Kot dopolnilo svoji uborni prehrani so bili ujetniki prisiljeni po dolgem in počez prehoditi taborišče, da bi našli kakršnokoli divjo rastlino, in tako ne manjka zapisov o moških, ki so si nad majhnimi tabornimi ognji kuhali juho iz velikih kopriv in regrata. Mnogi so s pločevinkami rili po zemlji, da bi našli repo, ki so jo pojedli surovo, zaradi česar je v taborišču izbruhnila griža.
     Še večje težave jim je povzročalo pomanjkanje vode. »Tri dni in pol smo bili povsem brez vode,« je dejal George Weiss, popravljavec tankov.

Pili smo lastni urin. Ogabno je bilo, toda kaj nam je preostalo drugega? Nekateri so se plazili po tleh in lizali zemljo, da bi dobili nekaj vlage. Tako sem oslabel, da sem bil že povsem na koncu, ko smo končno dobili nekaj malega vode. Če je takrat ne bi bilo, bi najverjetneje umrl. Toda povsem blizu je bil Ren.

V Bad Kreuznachu je eno samo pipo uporabljalo več kot 56.000 mož, vodo pa so jim vsak dan k ogradi na obodu taborišča dostavili s tovornjaki. V Buderichu je več kot 75.000 ujetnikov imelo na razpolago pet pip, ki so jih vsak večer odprli samo za eno uro. Ko so ameriškega poveljnika taborišča vprašali, zakaj morajo ujetniki prenašati tako nečloveške razmere, naj bi ta odgovoril: »Da bodo enkrat za vselej izgubili veselje do vojskovanja.«
     Nikakor ne preseneča, da je bila v takšnih taboriščih smrtnost visoka, še zlasti med možmi, ki so bili ranjeni ali izčrpani od boja. Toda natančen podatek o tem, kako visoka, je že od nekdaj jabolko spora. James Bacque je v svoji sporni knjigi Druge izgube namignil, da so bile Rooseveltove neokusne šale o poboju Nemcev simptomatične za kulturo maščevanja, ki naj bi jo gojila celotna administracija ZDA. Zatrdil je, da je v ameriškem ujetništvu umrlo 800.000 nemških ujetnikov – številka, ki bi maščevalnost Američanov postavila ob bok najhujšim sovjetskim in nacističnim vojnim grozodejstvom. Ta absurdno visoki podatek, kot tudi mnoge druge Bacquove trditve, so pozneje temeljito izpodbijali akademiki iz več držav. Uradna številka je več kot 160-krat nižja: po podatkih nemške vladne komisije, ki ji je predsedoval Erich Maschke, naj bi v Rheinwiesenlagerju umrlo samo 4537 mož. Drugi akademiki dopuščajo možnost, da bi dejansko število smrtnih žrtev lahko bilo bistveno višje, še zlasti če človek pomisli na tedanje kaotične razmere, ki niso bile naklonjene vodenju natančnih evidenc. V splošnem velja, da skupno število žrtev ne more biti višje od 50.000 ali 60.000.
     To pa še ne pomeni, da do tako visokih izgub, kot jih omenja Bacque, ni prišlo, marveč da jih je Bacque pripisal napačnemu bojnemu polju. Resnično strahotne stvari se, kot običajno, niso pripetile na zahodu, marveč na vzhodu. (Nemški vojni ujetniki, str. 131–136)

V začasni ogradi pri Remagenu v zadnjem tednu vojne le nekaj sto ameriških vojakov straži več kot 100.000 zajetih Nemcev.

V Sinzigu so morali nemški ujetniki po koncu vojne še vedno bivati v luknjah, skopanih v zemljo.

     Res pa je tudi, da so Judi storili veliko manj maščevalnih dejanj kot katerakoli druga skupina v povojni Evropi. A tisti, ki so se vendarle odločili, da bodo ubrali pot maščevanja, so ji sledili do konca in šli tako daleč, da so bili pripravljeni tvegati tako lastno življenje kot življenje nedolžnih ljudi. Dejstvo, da je dr. Grinberg na zboru v Dachauu tako zavzeto govoril o maščevanju, nam razkriva, da je bila med tamkajšnjimi Judi želja po maščevanju zelo močna. In kot vemo, so si željo potešili tako taboriščniki kot ameriške čete.
     Maščevanje Judov je še vedno izredno občutljiva tema. Po vojni se je večina Judov uprla skušnjavi iz razlogov, pojasnjenih v govoru dr. Grinberga – ker se niso hoteli pogrezniti v enako moralno greznico kakor sami nacisti. V današnjem času Judi podcenjujejo obseg maščevanja iz nekoliko drugačnih razlogov: skrbi jih, kako bi svet lahko dojemal njihova dejanja. Ljudje drugih veroizpovedi sploh ne morejo razumeti, zakaj so Judi tako zelo zaskrbljeni zaradi lastne podobe. Glede na to, da so morali stoletja prenašati antisemitske žaljivke in so jim podtikali teorije zarote, ki so dosegle vrhunec v sovražni nacistični kampanji v letih 1933–1945, je razumljivo, da se hočejo izogniti kakršnikoli nepotrebni polemiki. Raziskave kažejo, da kadarkoli se vname polemika, kot denimo glede Izraela, v Evropi takoj vznikne tradicionalni antisemitizem, o čemer priča tudi niz napadov na Jude, ki so se zvrstili po izraelski vojni v južnem Libanonu leta 2006.
     Potemtakem ne preseneča, da je knjiga o judovskem maščevanju, ki jo je v devetdesetih izdal novinar John Sack, povzročila pravo razburjenje med judovsko skupnostjo, še zlasti v Ameriki. Sack je intervjuval več Judov, ki so se po vojni znašli na pomembnem položaju v poljskem sistemu ujetniških taborišč in so priznali, da so mučili nemške ujetnike. Njegovo delo, resda napisano v senzacionalističnem slogu, je podkrepljeno z dokaznim gradivom, vsi intervjuji pa posneti in na razpolago javnosti. Kljub temu njegov agent knjige ni hotel zastopati, njegov ameriški založnik, ki je avtorju plačal honorar že vnaprej, pa se je zelo pozno odločil, da knjige ne bo izdal. Tudi revija, ki je odkupila pravice za objavo besedila v podlistku, je članek o knjigi umaknila dva dni pred napovedano objavo. Čeprav je Sack po rodu Jud, so mu tako v tisku kot na televiziji očitali, da je antisemit in da zanika holokavst. Knjiga je naletela na polemične odzive tudi v Evropi: na Poljskem se je Sackov poljski založnik premislil in je ni izdal, ker se je zbal negativne publicitete, enako se je zgodilo v Nemčiji. Sackova knjiga je nerahločutna in slabo napisana – in je, tako kot knjiga Jamesa Bacqua o nemških vojnih ujetnikih, obveljala za nevarno, saj so v njej dejansko zrna resnice.
     Priznati, da je do povojnega maščevanja dejansko prišlo, je vsakemu zgodovinarju izredno nelagodno, celo kadar vprašanje ni občutljivo z nacionalnega ali verskega vidika; o tem je najbrž nemogoče razpravljati, ne da bi komu stopili na prste. Najprej se pojavi bojazen, da zgodovinar delno legitimira dejanje že s tem, ko ga označi za povračilno. Ko se, denimo, sovjetsko posiljevanje Nemk prikaže kot maščevanje, postane razumljivejše in morda do neke mere celo sprejemljivejše. Tako kot Nemci so bile tudi Nemke, tako se glasi argumentacija, del nacističnega režima in posilstvo je bilo potemtakem nekaj, kar so si same nakopale. Takšno argumentacijo je svojčas uporabljalo mnogo Sovjetov.

     In obratno, maščevanje se lahko zdi tako grozno, da zasenči izvorno hudobijo. Če uporabimo isti primer: množična posilstva v Nemčiji se sodobnim bralcem lahko zdijo tako odvratna, da bodo pozabili, da so bile mnoge posiljene ženske del zlohotnega režima. Včasih pomislimo, da se grozodejstva, zagrešena v imenu nacizma – celo tako velik zločin, kot je holokavst – vsaj delno »izbrišejo« s trpljenjem nemškega ljudstva po vojni. Prav tega se bojijo mnogi akademiki v Nemčiji. Leta 1992, denimo, je predvajanje prelomnega dokumentarnega filma o množičnih posilstvih razjarilo nemški tisk: ogorčeni komentatorji so trdili, da dokumentarnega filma sploh ne bi smeli predvajati, saj bodo Nemci, če bodo nase začeli gledati kot na žrtve vojnih zločinov, pozabili na dejstvo, da so vojne zločine storili tudi sami.
     Da bi se izognili nihanju od ene skrajnosti k drugi, mnogi zgodovinarji goljufajo. Številne zgodovinske monografije o drugi svetovni vojni, denimo, maščevanja po koncu vojne ne obravnavajo; na podoben način v večini knjig, v katerih je opisano posiljevanje in pobijanje Nemcev po vojni, ni niti kratke omembe vojnih grozodejstev v vzhodni Evropi, iz katerih se je porodila na videz nepotešljiva sla po maščevanju. Če maščevanje ločimo od njegovega širšega konteksta, potem ni mogoče razumeti, zakaj so ljudje po vojni ravnali, kot so pač ravnali. Gledano z današnjega političnega zornega kota, nastane še ena težava, in sicer pričkanje, kdo je večja žrtev.
     In prej ali slej se argumentacija konča pri vprašanju narodnosti ali politične pripadnosti. Razumljivo je, da se Poljaki in Čehi razžalostijo, ko začnejo zgodovinarji govoriti o trpljenju etničnih Nemcev, saj so bili sami več let primorani prenašati okrutno okupacijo, za katero so bili odgovorni mnogi od teh Nemcev. Francoski komunisti vzkipijo, ko desničarji opozarjajo na njihove ekscese, saj je bila prav francoska desnica na čelu aretacij, mučenja in usmrtitve več deset tisoč komunističnih odpornikov. Rusi odpravijo jezo nad povojnim ravnanjem z romunskimi in madžarskimi civilisti, rekoč, da se Romunija in Madžarska sploh ne bi smeli spustiti v boj s Sovjetsko zvezo. In tako naprej.
     V resnici so se v moralni kloaki, nastali z vojno, znašli vsi. Vse narodnosti in vse politične skupine so obenem bile – seveda do zelo različne mere – tako žrtve kot storilke nasilnih dejanj. Če se zgodovinarji še danes trudijo, da bi ta vprašanja videli v različnih barvnih odtenkih, ki jih je treba uzreti, da bi vprašanja docela razumeli, je najbrž skoraj neizogibno, da je bila večina tedanjih ljudi, še vedno posurovelih zaradi vojnih dogodkov, sposobna videti stvari zgolj črno-bele. Politična in narodnostna polarizacija, ki smo ji danes občasno še vedno priča, je bila leta 1945 izredno močna in vseprisotna.
     A dejstvo, da argumentacija o povojnem nasilju tako pogosto zvodeni v vprašanje rase ali politike, ni naključje. Opozarja nas, da se za samo vojno kot tudi za obdobjem takoj po njej skrivajo nekatere globlje tematike. Ne glede na to, kako zelo se je ljudem po vsej Evropi po mislih motalo maščevanje in do katere mere je spodbudilo njihova dejanja, maščevanje samo po sebi ne more dokončno pojasniti nasilja, do katerega je prišlo po vojni. Na delu so bile tudi druge, veliko bolj ideološke sile. Včasih nasilje ni bilo odziv na drastične spremembe, ki jih je povzročila vojna, marveč njihovo nadaljevanje. Včasih maščevanje ni bilo končni cilj, marveč sredstvo za dosego še radikalnejših ciljev. (Namen maščevanja, str. 198–202)

»In kaj smo se iz vsega tega naučili?« je na koncu vprašal Ervin Hladnik Milharčič, hip zatem pa tudi odgovoril sam, in sicer s citatom agenta Cie iz filma Preberi in zažgi: »Da ne bomo tega naredili nikoli več.« Lowe se je ob tem namuznil, vsakemu zgodovinarju je jasno, da rek Historia magistra vitae est drži samo v latinskih vadnicah. Nauk moje knjige je, da so po vojni vsi prizadejali veliko gorja, je rekel. Niso bili samo Nemci tisti, tudi Poljaki, Slovenci, tudi Britanci, ki se imamo za junake, smo poslali v smrt vojne ujetnike v Jugoslaviji. »Pobijali in pretepali so čisto navadni ljudje, krvoločnost se lahko prebudi v vsakomer, vsak ima v sebi nekakšen moralni sprožilec, ki se lahko aktivira – ali pa tudi ne. To je dokazal Stanley Milgram s svojimi psihološkimi poskusi v šestdesetih in sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike.«

Živeti z mitom o Evropi (zapisala Agata Tomažič po pogovoru v Cankarjevem domu), Pogledi, 30. april 2015

Keith Lowe in Ervin Hladnik - Milharčič, Cankarjev dom, Ljubljana, 15. april 2015

keithlowehistory.com

Kadarkoli slišite politika, novinarja ali diplomata omeniti drugo svetovno vojno, si želim, da vam zazvonijo vsi alarmi. Kajti kadar javne osebnosti govorijo o drugi svetovni vojni, ne govorijo o tem, kaj se je dejansko zgodilo, ampak priklicujejo mit. Tako da kadarkoli slišite, da politik omenja vojno, se vprašajte, kaj pravzaprav želi doseči. Vas poskuša navdihniti? To je neškodljivo. Ali vas skuša prestrašiti? Skuša povezati ljudi? Tudi to je, spet, relativno neškodljivo. Ali pa želi ljudi pravzaprav razdvojiti?

Predvsem bi rad, da se spomnite in da spomnite vsakogar, ki ga poznate – da se je druga svetovna vojna končala. Živimo v drugačnem svetu, z drugačnimi vrednotami in drugačnimi problemi. In ti problemi ne bodo nikoli rešeni, vsekakor pa ne bodo rešeni na miren način, če je edino, kar lahko naredimo, to, da oživljamo drugo svetovno vojno. Veste, zgodovina je kaotičen posel, še posebej zgodovina druge svetovne vojne. Tu ni zato, da bi se počutili dobro. Pogosto je grda in neprijetna in obupno zapletena. Polna je sivih lis. Če bi se le zmogli naučiti, da to sprejmemo, potem bi bil ta svet, naš svet, mnogo bolj miroljuben prostor.

Iz zaključka predavanja Keitha Lowa v Atenah decembra 2014