Med Maastrichtom in Brusljem

je danes vreme vseh vrst. Malo dežja, malo meglic, malo sonca ... Ob cesti se vleče sivo jezero, otroci pospravljajo drobne lupine svojih majcenih jadrnic iz vode, oblečeni so v dež, neopren in majčkene oranžne jopiče. Že dolgo nisem mislila na otroške reševalne jopiče. V vsakem tiči steklenička s plinom, pokrita s topno tableto, ki v stiku z vodo razpade. Plin napolni jopič. Predvsem njegov ovratnik. Otrok plava. Tudi na visokih valovih. V nekem drugem življenju sem spraševala: A imamo jopiče? A si jih dal testirat? Misliš, da bi bilo dobro, da jima nadenem jopiče in ju privežem?

Malo naprej se pasejo lisaste, morda nizozemske, morda belgijske krave, na krožnih križiščih se najina navigacija izgublja in naju pošilja na športno in vojaško letališče, midva pa morava na potniško, kjer pristajajo in od koder vzletajo nizkocenovniki. Nič ne govoriva, v avtu je z nama pet ton molka, kljub temu da Džoni Štulić poje: Nije važno odakle sam, sve dok znadeš kuda putujem, deralo me sedam mora, gorka kora ljute nevolje, to što brodi ne mogu da prevale, čovjek umije, meni se dušo od tebe ne rastaje ...

Hvala bogu za Džonija, Džoni ve, kakšen mora biti glas, da pomaga ...

Nedelja okrog poldneva je in ob nedeljah se stvari rade zataknejo, na cestah ali v srcih. Nedelje rade pokažejo, kje in kako se bo začel ponedeljek.

Vsako nedeljo sem se vračala od babice in dedka k mami. Vse otroštvo. Vsako nedeljo me je bilo divje strah. Gledala sem luči v hišah ob cesti in mislila, da v vseh hišah živijo srečnejši od mene. Mislila sem tudi na dedkovo in babičino hišo in luč v njej.

Gledam v temno avtobusno šipo in vidim ...

Moja babica prav zdajle pripravlja večerjo. Z vrta je prinesla solato. Mogoče bo dedku spekla šnite. Ali močnik. Ne, solate ne. Solata je pretežka za zvečer. Krožnik bo postavila na pogrinjek, prav vseeno je, za kakšen obrok gre, vedno je na naši mizi pogrinjek. Vrata v dnevno sobo so odprta, vsak čas bodo poročila ... In v njih tisti komentator, ki ga babica osebno pozna ... V mojem predalu so v desnem kotu natančno zložene nogavice, v levem perilo. Na sredi moje nove hlače,

ki so iz tako finega blaga, da ne bi preživele srečanja z mojo mamo Magdaleno. Ne smem jih jemati s seboj, ker sama še ne znam prati, hlače pa je treba oprati na roke, nežno zaviti v laneno brisačo, posušiti na ravnem ... Čakajo me, da jih oblečem, ko bom čez štiri dni in pol, v petek, prišla spet domov.

V zadnjem kotu mojega predala je zelena puščica, v njej je več kot petdeset kosov dragocenosti. Šilčki, svinčniki, ravnila, šestila, flomastri, urniki, barvniki, različne radirke, celo povečevalno steklo ... Ko bom lahko sama skrbela za puščico in ko bom potrebovala geometrijsko orodje, jo bom smela vzeti s seboj v Srbotnik. Puščico mi je prinesel stric Feliks, ki je bil v Nemčiji na specializaciji. Take nima noben otrok. Takrat mi je dal tudi kotalke, te sem na srečo lahko vzela s seboj k mami. Imajo bremzo, kolesca prevlečena z gumo in posebne ležaje. To o ležajih so mi povedali otroci, ki jim jih posojam – z njimi si kupujem naklonjenost malih zmerljivcev, ki se posmehujejo mojim oblekam, mojim navadam, mojim čevljem, pačijo moje ime, da me boli ... A mi daš en krog, me sprašujejo. Kotalke se da hitro zmanjšati ali raztegniti ... Vesela sem, da imam nekaj, kar jih zanima. Njihove kotalke imajo plastična kolesca, ki se nerada in počasi premikajo. Moje so veliko hitrejše, z njimi lahko zapeljem v lužo, na suhem asfaltu ostaja za mano mokra dvotirna sled. Pazi na kotalke, mi vsakič, ko se začnem s svojim večnim malim kovčkom odpravljati na avtobus, pravi babica. Pazi nase, ne delaj neumnosti! In mi nastavi lice za poljub. Dala bi vse, da bi lahko to nedeljo ostala doma, pri njej, in z dedkom večerjala solato, makarone s paradižnikom, šnite ... saj je vseeno, kaj ...

Potrebovala sem nekaj let in svojega moža, da sem vzljubila nedelje in da mi ne postane slabo ob pogleduna avtobus. Da sem pozabila. In zdaj je po tridesetih letih nedeljski strah spet tu? Koga išče? Kaj bi rad?

Moj mož malo preklinja dela na cesti, zaradi katerih so nastale kolone, pa še večje bodo, on pa mora biti jutri zjutraj že v tovarni pri Karlstadtu, še prej pa bi lahko pogledal načrte, da se bo znal pametno zmeniti z inženirji, če bo šlo tako naprej, bo moral poklicati v hotel, da bo prišel pozno ponoči ... malo pa zaskrbljeno pogleduje proti meni in ga je strah, da se bom že spet razjokala, pa oba veva, da je, kar je, in da bo treba zdaj samo najti neki drug ritem najinih korakov, neke nove besede, neke nove poti ...