Prevedla Breda Biščak

Od tu, kjer sedim

se zgodba Arturja Manja niti ne sliši tako slabo.

Le poglejte ga: ves poštirkan sedi na luksuzni okrogli sedežni garnituri v hotelski veži, v modri obleki in beli srajci, s prekrižanimi nogami, z ene mu visi zloščen mokasin. Drža – mladostna. Njegova vitka silhueta pravzaprav še vedno pripada njegovi mlajši različici, on pa pri bližajočih se petdesetih spominja na bronaste kipe v mestnih parkih, ki kljub kolenu, zdrsanemu od otroških rok, ki se ga dotikajo za srečo, tako lepo izgubljajo barvo, da se naposled ujemajo z barvo dreves. Tudi Artur Manj, v mladih letih zlatolasec rožnate polti, je obledel kakor garnitura, na kateri sedi, medtem ko s prstom potrkava po kolenu in strmi v starinsko uro z nihalom. Njegov dolgi patricijski nos je venomer ožgan od sonca (celo v oblačnem oktobrskem New Yorku). Razbarvani svetli lasje, predolgi na temenu, prekratki na sencih – portret starega očeta. Vodeno modre oči, prav nič drugačne. Le napnite ušesa: morda boste slišali enakomerno oglašanje zaskrbljenosti, tiktak, tiktak, medtem ko Artur Manj strmi v uro, ki žal ne tiktaka. Nehala je teči pred petnajstimi leti. Artur Manj tega ne ve; čeprav je že v zrelih letih, še vedno verjame, da so organizatorji literarnih večerov točni in da se lahko zanese na uslužbence, da niso pozabili naviti ure v hotelski veži. Sam ure ne nosi; njegova vera je neomajna. Golo naključje je pripomoglo, da se je hotelska ura ustavila ob pol sedmih, skoraj natanko takrat, ko naj bi ga pospremili na literarni večer. Ubogi revež ne ve, da je ura že tri četrt na sedem.

Medtem ko čaka, po veži brenči mladenka v rjavi volneni obleki; pripada vrsti tvidastega kolibrija in najprej opraši eno skupino turistov, nato pa še drugo. Obraz pomoli v grozd stolov in mu zastavi vprašanje, nato pa, nezadovoljna z odgovorom, odbrenči drugam. Manj je ne opazi. Preveč si da opravka s pokvarjeno uro. Mladenka stopi do receptorja, nato do dvigala, kjer preplaši skupino načičkanih dam, ki se odpravljajo v gledališče. Manjev mokasin se ziblje sem in tja. Če bi bil Manj pozornejši, bi morda slišal, kaj ženska vneto sprašuje, in razumel, zakaj je nagovorila vse druge v veži, ne pa tudi njega:

»Se opravičujem, ste vi gospodična Artur?«

Problem – ki se v tej veži ne bo razrešil – je namreč v tem, da organizatorka misli, da je Artur Manj ženska.

V njen zagovor je treba povedati, da je prebrala samo en njegov roman, pa še tega v elektronski obliki, v kateri ni bila objavljena njegova fotografija, in se ji je zdela pripovedovalka tako očarljiva, tako prepričljiva, da bi z gotovostjo lahko zatrdila, da je roman napisala ženska; domnevala je, da so avtorici, ki je Američanka (organizatorka je Japonka), pač dali nenavadno žensko ime. Za Arturja Manja je to ena redkih odličnih literarnih ocen. Zdaj, ko sedi na okrogli sedežni garnituri, iz katere središča poganja naoljena palma, mu ne koristi kaj dosti. Ura je namreč že deset do sedmih. Artur Manj je tu že tri dni; v New York je prišel, da bi povezoval pogovor s slavnim pisateljem znanstvenofantastičnih romanov H. H. H. Mandernom in svetu predstavil njegovo najnovejše delo, v katerem je avtor za osrednji lik znova izbral izredno priljubljenega holmesovskega robota Peabodyja. V svetu knjig takšna novica zasluži objavo na prvi strani časopisov in v literarnem zakulisju žvenketa precej denarja. Denarja v glasu, ki je povsem nepričakovano poklical Manja in ga vprašal, ali pozna delo H. H. H. Manderna in ali bi bil pripravljen z njim voditi literarni večer. Denarja v sporočilih piarovca, ki Manja poduči, katerih vprašanj H. H. H. Mandernu absolutno ne sme postaviti (o ženi, hčerki, slabo ocenjeni pesniški zbirki). Denarja, vloženega v izbiro prizorišča literarnega večera in v reklamne plakate, s katerimi so prelepili celotno sosesko Greenwich Village. Denarja, vloženega v napihljivo lutko Peabodyja, ki se pred gledališčem bori z vetrom. Denarja, vloženega celo v plačilo hotela, v katerem so Arturja nastanili in mu pokazali goro jabolk za »dobrodošlico«, s katerimi si lahko kadarkoli, noč in dan, brezplačno postreže. V svetu, kjer večina ljudi prebere eno knjigo na leto, se vložijo visoke vsote v upanje, da je to ta knjiga in da se bo večer izkazal za veličastno lansiranje knjige. In pri tem so odvisni od Arturja Manja.

On pa še vedno vestno bolšči v uro, ki se je ustavila. Ne opazi, da zraven njega klavrno stoji organizatorka. Ne opazi, da si poravna šal, nato pa zapusti hotel skozi vrtljiva vrata, ki zacvilijo kot pralni stroj. Le poglejte, kako se mu lasje redčijo na temenu, kako hitro mežika z očmi. Le poglejte njegovo deško vero.