Prevedla Maja Kraigher

Gozdnata pokrajina, ki se razprostira

čez dve grofiji in več mestnih okrajev, dremava gmota zelenja, ki jo pretrga le sem in tja kak borovec, ki je sam samcat pognal v višave, preklasta pokveka s štrlečimi vejicami na obeh straneh, razporejenimi kot križi. Veter, ki se je ujel vanjo, šumota kot morje v daljavi in visoka, vitka debla smrek so tako tesno skupaj, da je njihovo lubje soboljevinasto rjavo, saj postaja svetloba, ki vstopa v območje nesvetlobe, temnejša in temnejša. Ob najbolj odročnem vstopu v prostrano območje zlovešče gore se pod resjem in robidovjem duši lesena koča, kjer je v tistih poblaznelih dneh turobne odrevenelosti razpadala in smrdela mrtva koza. Takrat je v srcih ljudi gozd izgubil svoje staro ime in nekdanjo nedolžnost.

Ellen, vdova, se ni pridružila moškim in ženskam, ki so se, oklepajoč se zadnjih drobcev upanja, s psi in palicami odpravili na iskalno akcijo. Vendar sanja o tem, sanja, da je v Clooshkem gozdu, teka sem in tja, kliče, kliče tiste iskalce, do katerih ne more, saj visoka drevesa niso več pri miru, ampak se premikajo kot velikani, velikani z grotesknimi in prepletenimi koreninami, z bodičastimi zelenimi šapami, ki se stegujejo, da bi jo opraskale, in se zbudi v znoju in ne more zakričati, izustiti krika, ki je navrel v njej. Potem vstane in gre v kuhinjo pogret mleko. Gleda lesket teme za velikim oknom, rastline, zaspano mlahave pelargonije in kaktuse, gleda svoj veliki novi medeninasti zapah, bleščeč kot kaka šatulja, in potem je naenkrat povsem budna in, kot spet in spet pripoveduje, proti njej stopa Eily, mrtva ženska z dolgimi lasmi, in pravi: »Zakaj, zakaj mi nisi pomagala?« »Kinderschreck,« ji odgovori. »Kinderschreck,« in se poskuša z dvignjenimi rokami ubraniti njenega pogleda, svetlobe oči, ki so kot razlomljeno zlato, kot sveče, ki dogorevajo.

|||

Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku, in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem

otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakristiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi.

Bil je deset- in enajst- in dvanajstleten otrok, in potem ni bil več otrok, ker se je naučil krutih reči, ki jih je spoznal v ustanovah, poimenovanih po svetnikih.

Ko je vzel puško, mu je bilo deset let. Vzel jo je, da ga ne bi bilo strah. Zaradi tega so ga spravili pod ključ. Takrat je prvič začutil puško, prvič zaznal občutek moči. Bila je težka. Ko jo je postavil pokonci, je bila višja od njega. Ni vedel, ali bo imel pogum za strel. Roke so se mu tresle, ko jo je nabil, a nabil jo je z znanjem, o katerem ni vedel, da ga ima. Potem jo je stisnil k sebi in ji dal ime, poimenoval jo je Rod. Nisem nameraval ubijati, samo prestrašiti enega človeka. Hotel je to povedati, vendar ni mogel, ker so ga tepli in kričali nanj in ga vlekli proč. Paznik je bil tam, policist, pa njegov oče in Joe Mangan, hudobnež, ki je vrgel lopato vanj in ga obtožil, da se je vozil s kolesom po njegovem svežem betonu in ga uničil. V resnici se po njem ni vozil on, ampak Paul, sin samega Joeja Mangana, obtožili pa so njega. Za vse, karkoli je kdo storil slabega, so obdolžili njega, in nikogar ni bilo, ki bi se postavil zanj, ker je bila njegova mati mrtva. Rekli so, da je mrtva, pa ni bila, živo so jo pokopali, zadušili so jo. Odpeljali so ga po veliko kamnitih stopnicah do mrzle sobe visoko zgoraj in mu jo pokazali, kako leži na gladki plošči brez barve na licih in brez diha. Zunaj je snežilo. Zaradi snega je bila bela ona in je bil bel svet. Mrtva pa ni bila. To so mu samo tako rekli, ker je bil njen ljubljenček. Ljubosumni so bili, to je bilo. Položili so jo v krsto in jo pokopali. Ponoči se je izmuznil ven in šel in govoril z njo, in ona mu je odgovarjala. Zlezel je skozi okno in tekel čez polja do groba na bregu jezera. Bil je krosist in je tudi že dobil medaljo. Razgrebel je zemljo in naredil luknjo, da je lahko govoril z materjo in ga je ona lahko slišala. Obljubila mu je, da se bo vrnila in ga rešila,ko ne bo tako utrujena. On je načrtoval, da bo predtem pobegnil, živel v gozdu in jedel oreške in jagodičje, pozimi pa beračil za hrano od hiše do hiše. Nadel si bo skrivno ime, Caoilte, gozdno ime.