Še 55 € do brezplačne dostave

ISKANJE POTI K SREČI

Z dekanom Fakultete za naravoslovje in tehnologijo prof. dr. Dragom Ocepkom in industrijskim kemikom dr. Miho Japljem (Arhiv Aleksandre Kornhauser - Frazer)

Po znanje v prestolnico kemije naravnih spojin

V petdesetih letih sta bili na svetu dve vodilni središči kemije naravnih spojin – Tokio in Basel. V Tokiu je blestela raziskovalna skupina, ki jo je na tokijski univerzi vodil profesor Koji Nakanishi do leta 1969, ko so ga Američani zvabili na Univerzo Columbia in ga čez deset let izvolili za Centennial Professor of Chemistry, profesorja kemije stoletja. In to je res bil, saj se nihče ni mogel kosati z njim niti po številu znanstvenih objav – blizu osemsto – niti po kakovosti več kot dvesto znanstvenih odkritij na področju kemije naravnih spojin. Njegovi učbeniki kemije naravnih spojin tudi niso imeli konkurence. Seveda me je mikala misel, da bi se nekako prerinila do obiska njegove skupine, a je bil takrat Tokio zame še nedosegljivo daleč – niti slutila nisem, da se bom čez desetletja pogosto vračala vanj.

Drugo mednarodno svetišče kemije naravnih spojin pa je bil takrat zame mnogo bližji švicarski Basel – ta ni bil le sedež svetovno najmočnejših farmacevtskih industrij, imel je tudi sijajen inštitut za organsko kemijo v okviru bazelske univerze, ki ga je vodil profesor Tadeus Reichstein, Nobelov nagrajenec za raziskave naravnih spojin, tedaj prava kemijska legenda. In ker sem že takrat verjela, da moram ciljati visoko, ker bom tako ali tako nižje zadela, sem kar njemu poslala pisno prošnjo, da bi obiskala njegov inštitut in spoznala metode in tehnike njihovih raziskav. Napisala sem jo z lepo ročno pisavo in seveda priložila dokument o nagradi DAAD. Kar bo, pa bo – sem si rekla. In je bilo! Kar hitro sem dobila odgovor, da bom dobrodošla.

Spominjam se, da sem na njegov inštitut v Basel prišla v četrtek. Sprejela me je inštitutska tajnica, mi ponudila kavo in pokazala mojo mizo v laboratoriju, predala zalogaj informativnega gradiva, me predstavila kolegom, s katerimi se bom srečevala, opozorila na moj program za tisti mesec, nazadnje pa še opravičila profesorja Reichsteina, da me žal ne more sprejeti.

Bila sem prvič, a zagotovo ne zadnjič, navdušena nad izjemno švicarsko urejenostjo in premišljenim podrobnim načrtom za delo – malo pa se mi je zdelo tudi zlagano, da je opravičevala profesorja. Mislila sem si, naj mi ne tvezi, da bo eden največjih znanstvenikov, še bogataš povrhu, zapravljal čas za ubogo začetnico od kdo ve kod, ki vsiljivo prihaja sitnarit v to svetišče znanosti.

Še istega dne so me že vključili v svoje eksperimente in res odprto pokazali, kaj in kako delajo svoje analize in sinteze naravnih spojin. Takrat namreč ni bilo dovolj izvleči čim bolj čiste spojine iz rastlin, za dokaz njihove zgradbe je bilo treba razviti tudi njihovo kemijsko sintezo – to pa je bilo veliko bolj zahtevno in zlasti dolgotrajno, kot so sodobne predvsem spektroskopske metode ugotavljanja strukture spojin.

Moje začetno delo se je nadaljevalo v petek in tudi vso soboto. V nedeljo pa me je tista tajnica poklicala in dejala, da bi me profesor lahko sprejel in – če se strinjam – bo prišla pome. Odpeljala me je v bazelsko bolnišnico na očesni oddelek v sobo, kjer je ležal Tadeus Reichstein. Povedal mi je, da je bil v petek operiran na očeh in tisto nedeljo so mu sneli obvezo, tako me je lahko sprejel. In potem se je pogovarjal z menoj – najprej sproščeno, da sem se znebila napetosti, potem pa tako poglobljeno in prijateljsko, da sem dobila kar dve lekciji: eno za raziskovalno delo v tistih časih in drugo, vseživljenjsko, da moraš, kdorkoli in karkoli že si, ostati skromna in topla osebnost. V tem je bil Reichstein res Steinreich.

 

Aleksandra Kornhauser Frazer, POTI IN SREČANJA

Z leti sem spoznavala, da je bilo zame vsako delo ustvarjalno, da me je včasih sicer počasi, a vedno v pravi smeri vodilo k ciljem. In vselej umirilo.

S predsednikom Milanom Kučanom leta 2000. Podelitev srebrnega častnega znaka svobode Republike Slovenije.

Nevarnosti angleščine iz slovarja

Leto zatem mi je moja odločna mentorica profesorica Perparjeva rekla: »Vse bolj kaže, da prevladuje angleška znanost, torej bo treba pokukati tudi v Anglijo ali v Ameriko. V Londonu menda raziskujejo uporabo alkaloidov rženih rožičkov za zdravljenje raka.«

Res so tedaj na široko preučevali možnosti za zdravljenje raka tudi z rastlinskimi izvlečki. Prednjačil je Inštitut za raziskovanje raka na londonski univerzi, ustanovljen že leta 1909, ki je še danes z več kot tisoč raziskovalci vodilni evropski inštitut za raziskovanje zdravljenja rakavih obolenj. Njegova današnja področja so genetske raziskave različnih vrst raka za razvoj ciljanih metod zdravljenja, razvoj molekularnih tehnik za nadzor zdravljenja ter razvoj učinkovitih sredstev za kemoterapijo. Proti koncu petdesetih let je prevladovalo zadnje področje, ki je vključevalo tudi raziskave možnosti za kemoterapijo raka z alkaloidi rženih rožičkov. Kot nosilni avtor teh raziskav je bil v celi vrst objav naveden G. M. Timmis.

Mentorica mi je naročila, naj mu pišem in ga podobno kot profesorja Reichsteina prosim za sprejem. To pot sem se kar uprla. Za Reichsteina je bilo enostavno – nemščino sem že tedaj obvladala skoraj kot slovenščino, o angleščini pa nisem imela pojma. Pismo bi s pomočjo kakega prevajalca že lahko poslala – a kaj bi bilo Londonu?

Pa je zanjo značilni odgovor kar priletel: »Pismo naj ti le pomaga sestaviti kak prevajalec. V Londonu pa ne bo problem – kemija ima svoj svetovni jezik, za tisto malo obrobnega pogovora pa sem te že prijavila v dvomesečni tečaj angleščine.«

Seveda mi še na misel ni prišlo, da bi se upirala – Fifa je bila za nas general. In tako sem šla na tisti tečaj v okviru tedanje Delavske univerze, ki je nudila dopolnilno izobraževanje. Dvakrat na teden zvečer po dve uri sem se gulila tisto začetniško angleščino. Strašno imenitno se nam je zdelo, da smo imeli jezikovni laboratorij: s traku smo poslušali angleške stavke in jih ponavljali – to je bilo snemano, zato je lahko sledilo kritično poslušanje našega spakovanja, še posebej za naše pojme nemogoče izgovorjave besedice the.

O angleščini velja zmotno prepričanje, da se je hitro naučiš. To drži za tisto najbolj osnovno, na pol polomljeno besedičenje, ki mu pravijo pidgin English.

V primerjavi s slovensko slovnico je angleška res zelo enostavna – tako na primer nima dvojine, pri samostalnikih ne pozna ne spolov ne sklonov. Vendar je tista prava angleščina, tisti elegantni jezik, ki sem ga dvajset let spoznavala v Oxfordu, kot simfonija v primerjavi s ceneno popevko.

Odgovor na mojo prošnjo je prišel hitro: Dobrodošla! Takrat še ni bilo danes vsesplošnega sovraštva do tujcev, angleški znanstveniki so bili že tedaj še posebej odprti. In tako sem se polna pričakovanj, a tudi strahu, odpravila na Otok. Nekaj izgovorjave sem se v tistem tečaju le naučila – za jezike imam dober posluh. Nisem pa imela niti pojma o oblikovanju stavkov. Te sem krojila kar po slovensko in besedo za besedo ob pomoči slovarja prevajala v angleščino.

Kljub temu je nekako šlo. Na inštitutu so zame pripravili enomesečni program, ki pa ni bil enostaven. Vsak večer sem se še dolgo v noč učila osnov fiziologije, da bi vsaj približno razumela, kako poskušajo alkaloide rženega rožička vključiti v procese zdravljenja raka v organizmu. Naporen je bil tisti mesec. Kljub temu sem se v skupini profesorja Timmisa tako udomačila, da so me kar sprejeli za svojo – no, napol svojo, kajti čisto za svojo te Angleži ne sprejmejo tako hitro.

Za svoje vsakdanje kemijsko delo v laboratoriju na tistem obisku nisem veliko pridobila, sem pa močno razširila raziskovalno obzorje in spoznala, da so moje raziskave samo majhen drobec v velikem mehanizmu celotnega procesa – pa da se moram tega zavedati in na vse možne načine iskati in vzpostavljati povezave. Tudi ta inštitut je bil tesno povezan s prenosom dosežkov v prakso – v tem primeru v bolnišnice.

Na moj zadnji večer pred odhodom so mi priredili prijetno farewell party (poslovilno zabavo), na kateri je imel profesor Timmis zelo lep govor z željo, da bi to prijateljstvo ostalo. Seveda sem se mu tudi jaz lepo zahvalila in obenem povedala z besedami profesorice Perparjeve, da nam bo v veliko veselje pozdraviti pri nas tako veliko glavo, kot je profesor Timmis. Pa sem tole lepo dobesedno iz slovenščine prevedla v angleščino, tisto veliko glavo z big head.

Iz knjige Poti in srečanja. Zadnja fotografija je s predstavitve knjige v Sokolskem domu v Škofji Loki 15. januarja 2019.

Še danes čutim grobno tišino, ki je ob tem nastala. Vsi so me gledali z odprtimi usti. Profesor Timmis je očitno slutil, za kaj gre, in me vprašal, kaj mislim s tistim big head. Pa sem skušala pojasniti, da to pomeni veliko osebnost, vrhunsko inteligenco, svetovne dosežke, tudi slavo. Vsi so se vidno oddahnili, profesor Timmis pa je z nasmeškom pripomnil: »No, v angleščini ima malo drugačen pomen.« In zabava se je veselo nadaljevala, poslovili smo se kar z objemanjem, kar je bilo takrat v Angliji redkost. Pravzaprav je še danes – Angleži so prepričani, da čustev ne kaže pretirano razkazovati.

Komaj sem čakala, da pridem domov – stanovala sem pri zelo tradicionalni angleški meščanski družini. Kar brez pozdrava sem odprla vrata in zaklicala: »Kaj pomeni big head?« »Good Lord! (Za božjo voljo!) Pa vam menda ni kdo rekel big head?« »No, meni ne – ampak jaz sem to rekla ... profesorju Timmisu ...« V strogi vljudnosti vzgojeni reveži so bili najprej brez sape, potem pa so mi le počasi dopovedali, da big head pomeni praznoglav domišljav tepec.

Sledilo je seveda opravičevanje, vendar se je ta vesela zgodba še dolgo prenašala v tisti skupini. In vsa pisma, ki mi jih je poslal profesor Timmis, so podpisana: Yours Big Head.

Kot sem tudi pozneje spoznavala, ima angleščina kar precej izražanja s prispodobami. Kmalu zatem sem dobila povabilo na enotedenski seminar o kemiji naravnih spojin v Oxfordu. Samo dvajset udeležencev je bilo izbranih in namestili so nas v Novi kolidž (New College) na robu Oxforda – nam tujcem se je zdelo malo čudno ime za kolidž, ki je bil ustanovljen leta 1379. Ker so želeli, da bi se najprej dobro spoznali med seboj, so nam zabičali, naj se družimo v kolidžu, mesto pa si bomo ogledali skupaj ob koncu tedna.

Po slovenski tradiciji sem za vodjo seminarja prinesla s seboj darilo – veliko srce iz medenjaka na prtičku iz idrijske čipke. Ko sem mu ga izročila, je dejal: »Oh, you went to town!« Dobesedno prevedeno: »Oh, šli ste v mesto!« Bila sem užaljena, da me tega obtožuje in seveda odločno trdila, da sem bila disciplinirano ves čas samo v kolidžu. Šele pozneje sem razvozlala, da tisto v resnici pomeni, kot da bi mi rekli: »Oh, preveč ste radodarni!« Ko je med tednom ta vodja seminarja v razpravi rekel »I am all at sea ...«, kar pomeni »Zbegan sem ...«, sem seveda spet dobesedno prevedla »Jaz sem ves na morju ...« in si rekla: »V bližini Oxforda ni morja, torej tale mož ni čisto pri pravi ...« Le počasi sem dojela, da poznati besede še ne pomeni prepoznati sporočila. Navsezadnje je tako v vseh jezikih. Tudi Anglež bi bil v zagati, če bi dobesedno prevedel »Pojdi se solit!« ali pa »Oh, križana gora!« Res ne vem, kako bi se znašel s prevodom »crucified mountain« ...

Oddaja Spomini (TV Slovenija, 4 deli: oktober 2019).

Bodi sam svoje sreče kovač!

Kar krčevito sem premišljala, kaj bi svetovala, če bi me kdo povprašal za smer, v katero hoditi po takih poteh. Pa bi bilo z nasveti težko. Zagotovo bi bil pravi odgovor: po tisti, ki jo sam občuti kot svojo. Seveda ni poti brez trnja – tudi v tej knjigi opisane velike osebnosti so imele po večini težko mladost, velikokrat so živele v revščini, doživljale so podcenjevanje, oviranje pri ustvarjalnem delu, podtikanja in tisoče oblik zavisti, celo poskuse izničenja dosežkov. Tudi sama sem dobila dobro merico tega. Proti obupavanju pomaga želja, kar strast, po ustvarjalnosti, garanje kot način življenja ter lasten sistem vrednot, ki deluje kot jeklen oklep – udarci manj bolijo, zalučano blato odpade, še medalje zdrsnejo.

Če pa bi morala izbrati eno samo usmeritev, bi bila to nuja po mednarodni odprtosti. Slovenci imamo prelepo deželo, zelo kakovostno življenje, tudi varnost. Na tem koščku smo se ohranili, ne da bi se zaprti izrodili, ker smo skozi vso zgodovino sprejemali tujce in jih posvojili ter poslovenili. Moja hči ima slovenske, nemške, švicarske, madžarske in italijanske gene, pa bi težko našli bolj globoko prepričano Slovenko. In spoznanje, da so najbolj bistri prav mešanci, drži tudi za ljudi. Naš največji sovražnik je težnja po zapiranju v svoje obzidje. Vsak zaprt sistem se izrodi. Tam postane marsikateri Slovenec poniglav, samovšečen in zavisten Slovencelj. Zlasti v politiki, a ne samo v njej, vsiljuje svoja merila, ki so pogosto merila spletkarske palanke.

Življenjsko potrebujemo mednarodni meter. Odprimo okna in vrata, naj bo prepih, ki osveži zrak! Tisto, kar ima težo, bo ostalo – ono drugo, namišljeno, brez resnične teže, naj odpihne veter! V taki svežini bo manj možnosti za napihovanje, spletkarjenje, ovaduštvo, pljuvanje na vse, kar štrli iz povprečja. Saj ne, da v večjih družbah tega ni, vendar tam lahko samo pritajeno tli, širša družbena klima, če je demokratična, ne dopušča razraščanja poniglavosti v prevladujočo nekulturo.

Mladi naj kar gredo po svetu, a doma poskrbimo za take razmere, da se bodo radi vračali, bogatili naše znanje in širili obzorje. Prav vsi, ki so se odselili, bi se želeli vrniti v domovino, kjer so ostale njihove korenine. Če ne prej, hočejo vsaj umreti doma. Kri – najsi družinska najsi narodova – ni voda.

Ob prebiranju poti teh zapovedi se vedno znova srečam sama s seboj. Komentar so že vsi zapisi v tej knjigi. Če pa naj bi še kaj poudarila, naj se omejim na začetek in konec zapovedi.

Po prvi zapovedi je moj bog delo. Če je bog tisti, h kateremu se zatekaš v hudih preizkušnjah, potem to kar drži. Pa ne le, da je bilo v vsem mojem življenju prav delo tisti most, ki me je v krizah vodil čez najhujše prepade v preživetje, delo je tudi osmislilo vsak moj dan. Z leti sem spoznavala, da je bilo zame vsako delo ustvarjalno, da me je včasih sicer počasi, a vedno v pravi smeri vodilo k ciljem. In vselej umirilo.

In konec zapovedi: Bodi sam svoje sreče kovač!

Bistveno je biti optimist in verjeti, da je vse dobro dosegljivo, da do vsega lahko tlakujemo pot, le poiskati jo je treba. In začeti takoj s prvim korakom. Ni pomembno, kako majhen je ta korak, pa da je do cilja še daleč, le da je korak v pravi smeri. Pa nič zato, če so vmes tudi padci – tisti padci, iz katerih se hitro poberemo, so bistveni za človekovo življenjsko silo, za močno osebnost.

Prav nazadnje pa še stara modrost:

Vsak dan je srečen, če ga srečnega narediš!

10 Aleksandrinih zapovedi. Življenjske usmeritve Aleksandre Kornhauser Frazer, kakor jih je ob njeni devetdesetletnici zapisal vnuk Matej. »Meni služijo kot ogledalo. Morda bodo še komu za presojo, zlasti pa v spodbudo.«

Aleksandra Kornhauser Frazer je umrla 17. maja 2020 v 94. letu starosti.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Modrijan

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.