Še do brezplačne dostave.

ČUVATI SE MORAMO NACIONALNIH SIREN. NE SMEMO JIH POSLUŠATI, V UŠESA SI MORAMO NALITI VODE, SI VANJE ZATLAČITI VOSEK!

Znano je, da Nemci do svojih travm dolgo niso imeli ›lastninskih pravic‹. Resnica o drugi svetovni vojni je bila dolga leta brez nians, povsem jasno je bilo, kdo je bil plenilec in kdo žrtev. A ravno zato, ker je bilo zaželeno, da se nekatere stvari ne bi niti mislile niti izgovorile, so znotraj (ne le) nemške družbe živele sive pege; ena od njih, velika in zelo siva, so bili tudi dezerterji.

Kristina Jurkovič

Bundesarchiv, B 145 Bild-F030757-0016 /Schaack, Lothar/CC-BY-SA 3.0

Siegfried Lenz (19262014)

 

Siegfried Lenz, PREBEŽNIK

Prevedla Ana Jasmina Oseban
Spremno besedo napisala Kristina Jurkovič

VOJAKA STA SE PREBIJALA SKOZI MRAK, se spotikala, preklinjala in butala ob drevesna debla, vendar sta napredovala. Nihče ju ni videl in nihče jima ne bi mogel preprečiti, da bi se malce ulegla ter zadremala in v snu vse pozabila in premagala strah, ki je obema težil srce, čeprav tega nista hotela priznati. Vendar sta šla naprej, gnana od navade, vlekel ju je Willijev ukaz.
Vsa potna sta prispela na rob gozda. Obstala sta vrh vzpetine. Pred njima se je razprostiral barjanski travnik, na drugi strani sta zagledala umetni nasip železnice. Tiri so se bleščali kot mrtvi kovinski črvi. Proska se je usedel na podrto deblo in rekel:
»Si ti ne boš nič odpočil?«
Mlečnozobec je prisedel k njemu. Orožje sta vzela v naročje kot otroka.
»Tu ni tako temno,« je rekel Proska, »misliš, da si lahko eno prižgem?«
»Jaz na tvojem mestu je ne bi. Pri prvi iskrici, ki jo zagledajo, bodo streljali.«
»Očitno so tu nadvse angažirani.«
»In nepredvidljivi. Včasih se mi zdi, da nas prav mučijo, s tem ko nas puščajo živeti.«
»Po čem to sklepaš?« je vprašal Proska. Poskusil je prepoznati Mlečnozobčev obraz.
»Nas je sedem. Njih mora biti več kot sto. Najmanjši problem bi jim bil požgati bunker z nami vred. Nekega dne bodo to najbrž tudi naredili. Zanima me samo, kaj jih še zadržuje.«
Proska je za hip pomolčal in nato rekel:
»Verjetno si se že sprijaznil s tem, da ne boš več prišel od tod. Zakaj sploh ždiš v tej prekleti divjini?«
Mlečnozobec je odvrnil:
»Moj oče je padel pri Varšavi.
Mama se boji zame, ampak bi umrla, če bi dezertiral. Mogoče ostajam zaradi nje. Ti si bil menda na fronti, in če si tam, nimaš šans ali pa so tako neznatne, da o begu sploh ne razmišljaš. Tu je drugače.«
Proska je rekel:
»Moramo zdržati. Ko vidim tega Willija, me sicer vse mine. Že v preteklosti sem bil včasih na meji, ali bi se sploh vrnil v oporišče. Ampak me je nekaj vedno znova prisililo k temu.«
»Tako imenovana dolžnost,« se je posmehnil Mlečnozobec. »Pod kožo so nam jo vbrizgali. Obnoreli so nas z njo, nam vzeli vso samostojnost. S prefinjeno injekcijo dolžnostnega seruma so nas hoteli omamiti. Komaj nekdo zapiska na domovinsko piščal, že stotero poslušalcem zaripne obraz in se posuši grlo, da hlepijo samo še po žganju nacionalne zavesti! Tako vendar je.
Potem pa se vsevprek nazdravlja očetnjavi in zaprisega, in že si se ujel v past.«
»Si študent?« je vprašal Proska.
»Ja. – In potem ta ubogljivost. Kar Stehaufa poglej, tega zlobnega bebca. S tabo lahko dela, kar se mu zahoče. Ne zdržim več, Walter. Če me bo še enkrat tako mučil kot ta teden, se bom pobral.«
»Kaj pa ti je naredil?«
»Spet je bil natreskan, ko sem se vrnil s patrulje, in prisilil me je, da sem prebrodil latrino, in to ne enkrat, ampak štirikrat.
Hvala bogu je bil Bedrač v bližini. S strojnico nama je besno ustrelil nad glavo. Potem se je Willi usral in zbežal v bunker.«
»Kakšen prašič,« je rekel Proska. »Samo naj poskusi kaj takega z mano, tako ga bom. – Si bil zraven, ko je v hrbet ustrelil župnika?«
»Zunaj sem bil in sem videl, kako je moški padel v jarek.«

»Stehauf trdi, da je v žepih jope skrival palice dinamita.«
»Tega ne vem. Možno.«
Proska je počasi vstal, si z zadnjice povlekel vlažne hlače, katerih blago se je prilepilo na kožo, in rekel:
»Če bom tu še en mesec, se mi bo strgalo.
Potem greva lahko skupaj. Tudi sam ne vem več, zakaj sem sploh tu. Komu na ljubo čakam na milostni strel? Svoji sestri? Marii? Ona se ima dobro. Zdaj verjetno leži pod pernico z mojim svakom, on pa jo ščipa v bedra s svojimi raskavimi dlanmi. Rogalskemu? To je moj svak. Njemu bi šlo enako dobro, tudi če mene ne bi bilo tu. Hilde? To je ženska, s katero včasih … no, saj veš. Bog ve za koga se slači nocoj. Za Nemčijo? Kaj sploh je to, Nemčija – kdo je to?«
»Točno tako,« je vznemirjeno krehnil Mlečnozobec, »kdo sploh je ta Nemčija, o kateri vsi stalno trobijo? Danton je vreščal, da očetnjave ne moreš odnesti s sabo na podplatih. Jaz jo lahko! Razumeš? Nemčija ni blažena iluzija, ampak stvar, ki jo lahko okusiš, čutiš, režeš. Očetnjavo lahko odnesem s sabo pod srajco, in če mi odpihnejo življenje iz betice, tudi zame ni več Nemčije. Ne razumi me narobe: seveda obstaja dežela, v kateri sem se rodil in ki mi je posebej ljuba. Rad jo imam, ker so mi domači njeni kotički, njene steze, ker sem to deželo sprejel v svoje srce.
Ampak si ne bi hotel zaradi nobenega kotička ali steze dati odpihniti betice kot moj oče. On je namreč govoričil o ›dolžnosti‹, o ›pripravljenosti‹ ali kakor se ta retorični strup že imenuje. A razumeš, Walter: tudi midva sva Nemčija, ne samo vsi drugi, in bila bi čista norost, če bi se midva, ki sva Nemčija, žrtvovala za Nemčijo, torej zase. To bi bilo enako, kot če bi si medved odrezal kos lastne krače, v bolečinah ugriznil vanjo in ob tem samemu sebi prigovarjal, da se pač mora žrtvovati.«
»Res je, Wolfgang. Kako si pa prišel do teh sklepov?«
»Ne na domačem vrtu pa tudi v predavalnici ne, ampak tu. Do takih sklepov lahko prideš samo tu. Že od nekdaj sem volk samotar, samemu sebi čisto zadosti. Nikoli nisem imel prijateljice, ki bi me pričakovala z negovanim, odišavljenim telesom. Samo sebe sem imel, drugega nič. Toda kdor si enkrat pride pod nož in nekajkrat dobro zareže, bo sprevidel, da noža ne sme več izpustiti iz rok. Vse življenje ima čas za nadaljnje operacije. In veš, kateri ljudje so samim sebi najboljši kirurgi? Tisti, ki si sami v tišini postavijo diagnozo in se zavlečejo v svoje samotarstvo in tam z brutalno iskrenostjo prisluškujejo svojemu utripu.«
»Ne razumem te povsem, Wolfgang. Si študiral medicino?«
»Glej, Walter: v svetu se moramo ravnati po tem, kar je dobro. Vem, da to zveni banalno. Ampak ker ima zlo veliko obrazov, je okužena načela nujno vedno znova revidirati, odkrivati poškodovana mesta in zatesnjevati špranje v posledicah naših dognanj. In to zahteva neznansko mero analitičnih sposobnosti in radikalno odkritost do samega sebe. Človek mora biti dovolj močan, da brcne v ta zadnjo kakšno stvar, za katero si je prej prizadeval dvajset let, ko sprevidi, da ni samo zmotna, ampak tudi zlobna, podla, nevarna in morilska. Verjetno veš, kaj hočem reči. Čuvati se moramo nacionalnih siren.
Ne smemo jih poslušati, v ušesa si moramo naliti vode, si vanje zatlačiti vosek! Poleg svobode zagovarjam tudi skepso. Gnojilo svobode bi morali z garami navoziti v svoja srca in tja zasaditi skepso. Me razumeš? Malo se razburjam, kaj? Nič čudnega! Ti si prvi, ki mu sploh zaupam, Walter. Vedeti moraš, da zato marsikaj prihaja na površje. – Svoji materi pišem pisma o tolažbi. Ona potrebuje ta pisma, meni pa je vsaka beseda tolažbe odvratna; čutim jo kot izdajstvo. Tega mi verjetno ne bi pripisal, kaj?«
Proska se je z lopatasto dlanjo lopnil po vratu. Za nizkim čelom se mu je mrzlično vrtelo kolesje misli in videti je bilo, kot da je to vrtenje v njem sprožilo nekaj, kar je dotlej ždelo v plašnem krču. Čutil je nekakšno osvoboditev, željo po dejavnosti; na lepem se je pred njim razgrnila pot. Počasi, oklevajoče je iztegnil roko in jo položil Mlečnozobcu na ramo.
Potem je rekel:
»Ne znam se izražati tako kot ti, Wolfgang.
Bi ti pa rad povedal, da se lahko vedno zaneseš name. Če te bo kdo hotel mučiti, pridi k meni. V teh krajih smo odvisni drug od drugega.«
»Ne,« je patetično rekel Wolfgang, »drug od drugega nismo odvisni samo v teh krajih. Možje, ki razmišljajo kot midva, bi se morali vsepovsod povezati. Skupnost tistih, ki so doumeli, je majhna. Ker mi vsi …«

(str. 71–75)

Lenz nam z zgodbo prebežnika Walterja Proske sporoča (in to sporočilo v njegovih poznejših delih še zasledimo), da zgolj dejanje etične refleksije ne zadostuje za spremembo; da šele dejanje, ki izide iz te refleksije, da prevzemanje odgovornosti, ki sámo po sebi vedno implicira tudi možnost krivde, razkrije pravi značaj človeka – in da ga komaj ta močna naveza popelje v osebno svobodo.

Z likoma Wolfganga in Walterja pisatelj tudi prenese težo s kolektivnega na individualno. V intenzivnih trinajstih letih nacistične dresure nacije, da koraka kot eden in ničesar ne misli, se je pomembnost posameznika izgubila, s tem pa tudi njegovo zavedanje o nujnosti prevzemanja subjektivne odgovornosti. Podlegel je postroju skupinske norosti. Tudi zato je Lenz v Prebežniku vsak lik posebej poslal skozi njegovo osebno hišo strahov, iz katere se je vrnil, če je ostal živ, za vedno spremenjen.

Založba Hoffman und Campe je imela Siegfrieda Lenza za nekakšnega hišnega zavetnika: njegove knjige so se vedno dobro prodajale, tudi kadar so bile kritike slabe, a tudi v tem primeru je hiša še naprej zvesto natisnila vse, kar je Lenz kdajkoli napisal – tudi postumno, kot se je to zgodilo z romanom Prebežnik (Der Überläufer), ki je bil ob izidu leta 2016 prava senzacija. Rokopis so našli med avtorjevo zapuščino v Nemškem literarnem arhivu v Marbachu, nemški izid pa je založba pospremila z daljšim ›pojasnilom‹ o nastanku romana in o tem, zakaj je takratni urednik Otto Görner založbi objavo odsvetoval. A to, sicer povsem korektno pojasnilo založbe je kakor freska: pod njo se skriva mentaliteta, ki je tako globoko proniknila v vse pore nemške družbe, da je bila kljub končani drugi svetovni vojni še dolgo del njenega sveta.

Siegfried Lenz ni po naključju veljal za klasika nemške književnosti že za časa svojega življenja. Pri bralcih je bil priljubljen kot le malokdo. Njihovo naklonjenost si je pridobil s prizanesljivim tonom, s katerim je tematiziral osrednja vprašanja povojne in tudi moderne nemške družbe: vprašanja vesti, dolžnosti, poraza, odgovornosti, pogum za premislek in odločitev. Kot razpreda v eseju O bolečini (Über den Schmerz), je literatura »shramba spoznanj o človeku«. Morda je to njena najpomembnejša naloga: rešiti pred pozabo, kar je bilo utrpeto, četudi ob tem potemni podoba človeka.

Siegfried Lenz je pisatelj Spomina; svet je doživljal skozi izkušnjo bolečine, ki ji je v svojem opusu namenil spominsko mesto. Moramo tudi zato prebrati Prebežnika? Seveda, tudi zato.

Kristina Jurković

PROSKA JE POČEL, KAR MU JE UKAZAL CIVILIST: hodil je pred njim, ni se poskušal obračati, sproščeno in ravnodušno je ubogal vsak ukaz. Ko je civilist ukazal: Na desno, je zavil na desno, brez premisleka, ne da bi iskal priložnosti za beg. Poznal je sicer vrsto trikov, s katerimi bi lahko premotil svojega mrkega, preklastega stražarja, vendar se je zavedal, da to ne bi imelo nobenega smisla.
Neslišno sta stopala po mehkih tleh. Civilist je Prosko očitno gnal proti reki, saj ga je usmerjal ravno tja, od koder je proti njima vel čist, osvežujoč vonj, vonj po reki. Preklež je smrdel po žganju. Na levo oko je bil slep, pri ciljanju mu ni bilo treba več mižati nanj. Strojnica se mu je drgnila ob jopo.
Pred reko se je Proska ustavil in se zazrl v vodo. V vodi je zagledal svoj obraz in nebo. V tistem se je nad njegovo ramo prikazala partizanova glava in prežeče premotrila odsev na gladini.
»Ti,« je rekel.
Proska je obrnil glavo na stran.
»Kaj je?« je vprašal Proska.
»Naprej, kar lepo ob reki.«
»Kaj boš naredil z mano?«
Preklež se je zarežal in molčal. Krožil je okoli Proske kot pes ovčar okoli črede, ni ga izpustil iz svojega še zdravega očesa.
»Žejen sem,« se je oglasil asistent.
»Tu,« je rekel, »pij, voda, veliko vode.«
Proska je legel na tla, se oprl na trup in pil. Roke so se mu tresle in zaprl je oči, med hladnimi požirki je globoko zajemal sapo. Voda je bila skoraj brez okusa.
Naenkrat je na tilniku začutil škorenj, in ta škorenj je pritiskal nanj. Prisiljen se je bil zakobaliti na tla, rama se mu je zmočila. Nad njim je stal civilist in mu pomignil, naj vstane.
»Ti! Dovolj za pit. Naprej.«
Ko se je Proska pobral na noge, se je partizan nehote umaknil nekaj korakov nazaj. To je naredil povsem nagonsko, da bi ustvaril razdaljo, ki bi mu za primer morebitnega napada omogočala dovolj preglednosti in časa. V mešanem gozdiču so odjeknili streli. Majhne eksplozije v naglem sosledju so dokončno predramile barje. Prestrašene ptice so se pognale iz skrivališč. Vsule so se iz drevesnih krošenj kot črne iskre. Reka je bila zelena in mirna. Ni pljuskala na bregove.
»Naprej,« je rekel preklež, čeprav se Proska sploh ni ustavljal. Oglasil se je za vsak primer, Proska pa je hodil pred njim, hodil s težko glavo, z dlanmi na hrbtu, z malce naprej upognjenim telesom. V daljavi se je kazal železniški most. Nosilci podpornih obokov so se motno lesketali. Šla sta do mosta. Povzpela sta se na železniški nasip, pod njunimi koraki so se prestavljali in hreščali prodniki. Signalni znak, vislice zanesljivosti, je dvignjen kazal prost prehod. Nihče ni pričakoval vlakov.
»Naprej,« je ukazal stražar, ko je Proska upočasnil korak. Lačen je bil. Če bi zdaj kadil, bi ga navdala omotica. Omotica ga bo navdala tudi brez kajenja. Vendar to še ni bilo na vrsti. Tisti hip je čutil samo rahlo oslabela kolena. Proska ni spraševal, ali je civilist tisti dan kaj jedel, zdelo se mu je preveč samoumevno, da je. Ujetniki so vselej žrtev iste zmote: samoumevno jim je, da so njihovi stražarji na boljšem.

»Stoj,« je ukazal partizan. Ustavila sta se pred hiško tamašgrodskega progovnega čuvaja. Hiška že dolgo ni bila opleskana. Imela je eno sámo nadstropje. Za enim od oken se je prikazal poln, lenoben obraz, obraz, iz katerega se otroci norčujejo in tekajo za njim, saj je videti tako komičen. Ustnice tega obraza so se premaknile, in čeprav ni ven prišel niti glas, je Proskov stražar očitno razumel, kaj je bilo notri izrečeno. Pahnil je ujetnika predse.
»Naprej.«
Vrata so se priprla, v reži pa je nenadno kot luna vzšel obraz. Še zmeraj je bil poln, ne pa več lenoben. Proski je glava zalebdela v oblaku alkohola.
»Pridi,« je rekel lunoličnik.
»Ti naprej,« je ukazal drugi.
Prosko sta odvedla v pusto pisarno. V sobi so stali štirje stoli, po eden v vsakem kotu. Sedišča so bila zdrgnjena od zadnjic progovnega čuvaja in njegovih pomočnikov. Na enem od stolov je sedel silak, ki je pretepel Zwiczosa in ustrelil Almo. Silak je žvečil in mlaskajoč pogoltnil grižljaj, ki ga je ravno prežvečil do konca. Pod njegovim stolom je mirno ležala strojnica.
Gnetel je velik kos kruha in si metal svaljke v usta, kakor jeklar meče oglje v peč. Proska še svoj živ dan ni videl takega orjaka. Lunoličnik se je usedel, usedel pa se je tudi možak, ki je pripeljal Prosko. En stol je bil še prost, vendar Proska ni imel toliko poguma, da bi kar sedel nanj. Zato je stal.
Stal je nekje v sredini prostora, ne vedoč, kateri od moških bo prvi spregovoril. Najljubše bi mu bilo, če bi začel silak. O njem je imel Proska občutek, da je rojen v luči resnice, od silaka ni pričakoval nobenega pretvarjanja, nobenih laži, nobenega cinizma. Zmes poštenosti in bicepsa, dostojne preproščine in medvedje moči.
Proska je čakal, podplati so ga pekli. Nepotrpežljivost mu ni bila v pomoč. Nepotrpežljivost mu še nikoli ni bila v pomoč. Proska je spoštoval čas, nekakšne podzavestne ponižnosti pred tem elementom se je naučil že kot otrok. Potrpežljivost iz samoobrambe. Vratna vena mu je trzala. Potisnil je brado naprej, vratne mišice so se napele, trzanje je prenehalo.
Lunoličnik je obliznil cigaretni papirček, silak si je v naročje položil strojnico, Proskov čuvaj pa je tratil vid svojega edinega očesa na okenskem križu. Proski se je zazdelo, da poleg vonja po žganju v prostoru lebdi tudi vonj po konjih. Morda se je držal silaka? Proska ga je zelo natančno opazoval. Motril je to orjaško pojavo, ta strahotni rezultat enega samega spočetja. Da, ta možak bi vsekakor utegnil širiti vonj po konjih.
Lunoličnik si je prižgal cigareto, puhnil dim v Prosko in nepričakovano spregovoril:
»Jutri.
Danes ne. Jutri zjutraj, ko se megla dvigne z nasipa. Razumel?«
»Ne,« je rekel Proska. Potisnil je dlani v žepe, takoj se je malce sprostil, zdaj ko je padla prva beseda. Na lepem si je to lahko privoščil, je lahko tvegal potisniti pesti v hlačne žepe. Skril je pesti pred sovražniki, in dobro je vedel, zakaj.
Proska je ponovil:
»Ne, nisem razumel.«

(str. 157–160)

Napovednik filma Prebežnik (2020) nemškega režiserja Floriana Gallenbergerja, dobitnika oskarja za kratki film Quiero ser ... leta 2001; v naših kinih si je bilo mogoče ogledati njegovo Kolonijo (2015). V vlogi Walterja Proske je zaigral Jannis Niewöhner, film so posneli na Poljskem.

Dela Siegfrieda Lenza so literarne predloge številnih filmov in serij, leta 2019 je bil posnet tudi film po romanu Nemška ura (slovenski prevod je izšel leta 1970).

Nemški literarni kritik Marcel Reich-Ranicki (19202013). Umrl je 18. septembra 2013, dobro leto pred Siegfriedom Lenzem. 2. junija je bila 100. obletnica njegovega rojstva.

Marcel Reich-Ranicki o Siegfriedu Lenzu v avtobiografiji Moje življenje

Moje izvidniško popotovanje se je začelo decembra 1957 v Hamburgu. Nekdo je radijski postaji Norddeutscher Rundfunk omenil, da bi se morda izplačalo z mano opraviti daljši intervju. Takoj sem se strinjal, saj znesek v zahodnih markah, ki so mi ga v Varšavi namenili, ni zadoščal za več kot prenočevanje v cenenih hotelih. Pred hišo radijske postaje, kjer naj bi počakal, se mi je približal moški, zelo mlad, zelo svetlolas in malce plašen. On naj bi z mano izvedel intervju. Bo začetnik kos takšni nalogi? Hitro se je izkazalo: izvedel jo je rutinirano in izvrstno. Honorar je bil čeden.

Po pogovoru je čisto mimogrede, in kot se mi je zazdelo, zaupno omenil, da je objavil že dve, da, celo tri »knjižice«, ki niso ostale povsem brez odmeva. Da je bila tretja izmed teh knjižic prava prodajna uspešnica, mi je zadržani mladenič zamolčal. In da bo samo nekaj let pozneje napisal enega najuspešnejših nemških romanov po letu 1945, Nemška ura, tega tedaj nobeden od naju ni mogel slutiti. Kljub hladnemu vremenu sva šla na sprehod po Rothenbaumchaussee, nato me je Siegfried Lenz naslednji dan povabil na kosilo. Hrana je bila zelo okusna, pogovor napet. Govorila sva o Kafki. Poslušal sem in povsem pozabil na to, kaj jem. Ob desertu sem se spomnil, da bi se vendarle spodobilo gostiteljico pohvaliti za dobro hrano, in rekel: »Zrezek je bil odličen.« To pa je bila mučna zmota. Za mizo je zavladala tišina. Kar sem pojedel, namreč ni bil zrezek, temveč biftek ali kotlet. Neprijetno, zares.

Na mojo zmoto so me še pogosto spominjali, leto za letom. Kadar koli pa so mi očitali, da sem biftek presenetljivo zamenjal za zrezek (ali obratno), me je Lenz, uvideven človek, nemudoma začel zagovarjati. Poudaril je, da sva tedaj razpravljala o pomembni temi, o Franzu Kafki s čimer je najbrž hotel reči, da mi je zaradi te okoliščine greh mogoče oprostiti. Vendar Lenz še do danes ne ve, da je bil ves čas v zmoti. Medtem ko sem sedel za njegovo mizo in jedel ter se pogovarjal z njim, namreč niti slučajno nisem razmišljal o Kafki. Razmišljal sem o svoji prihodnosti v Nemčiji.

Spraševal sem se, kako bi se ta mladi mož do mene obnašal, če bi čez nekaj mesecev proseče potrkal na njegova vrata. Medtem ko sem razpredal o Kafkovem trpljenju zaradi judovstva (da ne rečem: predaval), sem si sam odgovarjal na vprašanje, ki sem si ga zastavljal. On, ta svetlolasi in malce plašni mladenič, me bo odpeljal do vseh potencialnih delodajalcev v Hamburgu, do založnikov, urednikov in radijcev. On jim bo popihal na dušo, naj mi vendar zaupajo kakšno delo. On bo o moji zadevi pisno obvestil svoje kolege v Kölnu in Frankfurtu, v Münchnu in Baden-Badnu. Izčrpno mi bo svetoval in brez vsakršnega cirkusa posodil toliko denarja, kot ga bom potreboval. Pomislil sem: dokler v tej deželi živijo ljudje kot Siegfried Lenz, si lahko upam pripotovati brez prebite pare v žepu. Tukaj ne bom propadel. Od kod je izviralo moje zaupanje v človeka, ki sem ga prvič v življenju videl šele dan prej? Ne vem. Vsekakor pa vem, da se nisem motil, da se je vse odvilo tako, kakor sem domneval in kot sem upal. Tega nikoli ne bom pozabil.

Vem pa tudi, da sem Siegfrieda Lenza nekoč prizadel, kar ga je, tako se mi zdi, dolgo bolelo. V knjigi Nemška književnost na Zahodu in Vzhodu, objavljeni leta 1963, sem, kot se spodobi, eno poglavje posvetil tudi njegovemu delu. Zapisal sem marsikaj prijaznega in spoštljivega, kakšno reč pa tudi bolj skeptično. Prepričan sem bil, da drugače ne gre, prijateljstvo me ne sme skorumpirati. Tako je v središču poglavja o Lenzu teza, da gre za pripovednika, čigar talent najbolje pride do izraza v kratki zgodbi ali noveli, redkeje pa v romanu: je rojeni šprinter, ki si je vbil v glavo, da se mora dokazati tudi kot maratonec.

Noben romanopisec česa takega ne prebere rad. Nič ne pomaga, če spomnimo na druge odlične primere iz preteklosti: tudi Čehov, Maupassant in Hemingway so bili močnejši v kratkih epskih oblikah kot v romanu. Ne pomaga, če spomnimo na avtorje iz sedanjosti Marie Luise Kaschnitz ali Heinricha Bölla, za katera to velja v enaki meri.

Bi moral, pišoč o Lenzu, zamolčati svoje resnično mnenje, ki ga ni mogel ovreči še tako popularen in slaven roman, kot je Nemška ura? V letih in desetletjih sem ob raznovrstnih priložnostih, še zlasti jubilejih, z veseljem pisal in govoril o Lenzu, vendar sem se izognil temu, da bi katero koli njegovo delo še vključil v literarno kritično razpravo. Siegfried Lenz ima za to strogo vzdržnost veliko razumevanja. Tudi za to sem mu hvaležen.

Prevedla Ana Jasmina Oseban

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.