Še do brezplačne dostave.

VEDNO IN POVSOD GRE ZA MOČ. ČE JO IMAŠ, SI BOG

Foto: avtoričin FB, avgust 2015

Aleksandra Kocmut, PREHAJALEC

Kratke zgodbe

Profesor

Oblast je slast in past.

Ljudski pregovor

»Za moč gre,« je Profesor povedal svoji nemi, neumni ženi. »Vedno in povsod gre za moč. Če jo imaš, si bog.«

Vrgel je noge na mizo, vzel v roke časopis in začel listati po njem. Samo zato, da bi še malce odložil sladko opravilo, ki ga je čakalo. Pri takih rečeh se ne sme kar planiti; potem je prehitro konec – in sploh, če ni pričakovanja, odlašanja, nestrpnosti in hkrati samokontrole, tudi ni pravega užitka. Podobno kot pri fuku. Cmizdravci, ki se zarinejo v žensko in se skoraj isti hip že izlijejo – preziral jih je. Taki mehkojajčniki so živ dokaz, da ima tisti babji rek, da moški bolj misli s spodnjo glavo kot zgornjo, realno podlago.

Zgodbe se do svojega fantastičnega obrata, ko se razrešijo skrivnostno in bolj sugestivno kot naravnost, bolj v namigih kot z dokončnimi odgovori, poigravajo z za klasično fantastiko značilnimi dvoumji; postavljene so na ne vedno razvidni meji med resničnim in delirantnim, ukinjajo popolno ločenost živih in sveta mrtvih, med norostjo in paranoidno lucidnostjo ob osmišljevanju zakonov novega sveta. Kocmutovi uspe nadaljevati žanr in ga nadgraditi z vsem tistim, kar je postalo sestavni del našega življenja, računalniki, družabna omrežja in robotika so v teh svetovih že polno zastopani.
Prehajalec je tako zbirka, ki ji s sugestivnimi in skrivnostnimi, enigmatičnimi atmosferami uspe ponoviti ključna vprašanja o onstranstvu in naši sposobnosti, da bi ga mislili in razumeli.

Matej Bogataj

Medtem ko je z očmi drsel čez naslove in drobni tisk, so mu misli uhajale k prijetnim spominom. Ne da bi se zavedal, je namesto novic v mislih prebiral eno izmed pisem, ki so k njemu prikapljala v zadnjem desetletju. Nekatera še na papirju, druga po elektronski pošti, ki jo je natisnil … Hranil jih je v obtolčeni kovinski škatli zlate barve z modrim napisom Majesty. V njej je oče čuval službeno pištolo – in obtolčena je bila zato, ker jo je radovedni sin nekoč zbezal z najvišje police v očetovi omari, da je zgrmela na tla. Modrice so z njegovega telesa izginile dokaj hitro; škatla pa je ostala poškodovana za vedno; in oče je že dve desetletji pod zemljo; in kdo je Veličanstvo zdaj, a? Pod pismi je čepel čeden kupček denarja. Če bi se kdaj kaj zgodilo, če bi kdo zares – dokazano – odkril, kaj počne … no, ne bo mu hudega. Ob misli na zložene in prevezane bankovce se mu je v kotičku ust izlegel prevrnjen nasmeh, ki je njegovemu obrazu dal neskončno ciničen izraz. Potem se je nasmehnil bolj na široko, zdaj je bil videti, kot da prav zares uživa, kot da gleda izvrsten film ali leži na najlepši plaži ali ima pod sabo mlado, vročo pohotnico … kajti zdaj je mislil na pisma.

Profesor se ni zavedal, da sloni z glavo nazaj, odprtih ust, da mu po bradi teče tanek curek sline … Čutil je, kako se mu sladka napetost zliva iz žil rok, iz trebuha in dimelj naravnost v penis, kako se ta postavlja in išče pot iz ohlapnih bokserk … Kot v transu si je položil roko med noge, tedaj pa je nekdo močno potrkal na vrata.

Profesor je trznil, časopis mu je zletel iz rok in šumotaje pristal na tleh. Jebenti, kaj je zdaj to? Ob petkih nima predavanj ne govorilnih ur, kaj šele izpitnih rokov ali konzultacij. S hrbtom dlani si je obrisal usta in brado, se malce prestopil, potisnil zdaj plahneči ud nazaj v gube spodnjic in si zrahljal pas kavbojk ter jih tako spustil še malo niže na boke. Med potjo k vratom je pobral časopis, ga preganil in odložil na široko okensko polico, na kateri je sameval kaktus.

Odprl je vrata in se zastrmel v prazen hodnik. Jesenske sence so padale vanj in ga temnile, v daljavi, na koncu hodnika, je bledel pravokotnik visokega okna. In mimo tega komajda še svetlega ozadja je hipoma šinila senca, tako naglo in nepričakovano, da ni mogel presoditi, ali jo je videl skozi šipo ali pred njo. Prisluhnil je. Nobenih oddaljujočih se korakov, ki bi morali odmevati, ob tej uri in ob takem dnevu je bila univerza skoraj povsem prazna, zato se je vsak najmanjši zvok množil in odbijal po njenem votlem drobovju. Ta tišina pa je bila, kot bi ji nekdo ponudil vso prekleto stavbo v brezplačen najem – niti stare neonke na stropu, ugasnjene, niso pokljale; in iz stranišč, ki so bila, kako vulgarno, skorajda nasproti njegovega kabineta, ni prihajal znani zvok kapljanja po ceveh in umivalnikih.

Kdor koli je že potrkal, zdaj ga ni bilo več. Odšel je, zbežal ali se ugreznil v zemljo, kaj mi mar, je pomislil Profesor in se vrnil za pisalno mizo. A prijetno vzdušje je bilo pretrgano; raztreseno je pometel izpitne pole, ki so ga čakale na mizi še od prejšnjega dne, v nahrbtnik, vrgel še kratek pogled po pisarni in jo nato zapustil.

V avli se je nenaravna tišina končala. Tu so ropotale snažilke s svojimi vozički, v fotokopirnici je brnel stroj in na zunanjem stopnišču je stala skupinica študentov ter kadila – njihovi glasovi so pretrgani in zadušeni vdirali v široko vežo skupaj z vonjem po dimu. Profesor se je nakremžil, za trenutek si je zaželel, da bi še vedno kadil, da bi segel z roko v žep in začutil prijetno, gladko linijo cigaretne škatlice in hlad kovinskega vžigalnika. Kaditi je začel že kot srednješolec – predvsem zato, je sklepal, ker mu je oče to tako divje branil. Vsak dan ga je moril s tem: dihni vame, daj jakno sem (in potem jo je ovohaval, snifal kot policijski pes), brskal mu je po žepih in po predalih omar v njegovi sobi, medtem ko je bil v šoli, medtem ko je v šoli blestel, ko je dobival same petice in pohvale in priznanja in dosegal lepe uvrstitve na tekmovanjih iz jezikov in logike. Logika – ta je bila za njegovega očeta neznani planet. Zaradi te protikadilske obsedenosti se je možakar – nekdaj kajpada strasten kadilec – spremenil v gestapo. Ja, atek, dobesedno si me prisilil, da sem začel kaditi. Da sem ti dal, kar si tako vztrajno zahteval, nad čimer si se potem tako globoko naslajal; tisto tvoje samovšečno prepričanje, da imaš prav.

Ko je šel mimo skupinice, ki je vlekla dim, je gledal proč; ni maral videti te pregrehe, ki ga je še vedno mikala; in tudi študentje so potihnili, kot bi se pogovarjali o čem, kar ni za profesorska ušesa. Kot da bi bilo kaj takega sploh mogoče. Poznal jih je, eno gnilo generacijo za drugo, te gameboye, te barbiedolls. Skrite talente – tako globoko skrite, da jih ne bo nikoli nihče odkril; tako popolnoma in docela in sploh plehke, da si jih lahko prebral v minuti. Bedne s svojimi pametnimi telefoni in pametnimi računalniki in pametnimi tablicami. Kot da bi bila pamet nekaj, kar lahko vgradiš v kako napravo.

Zajahal je kolo in objel ga je hladen poznooktobrski zrak, se začesal med goste pramene njegovih dolgih las. V drevoredu se je listje odločalo, ali naj končno zapusti matično ladjo; race so dremale v ločju, polnem plastičnih vrečk in drugih odpadkov. Dan se je že izrodil v mrak, ki bo kmalu večer in nato noč, jesen je pač taka, da varčuje s popoldnevi. Pred zavetiščem je parkiral, potegnil ključavnico skozi napere in odhitel proti vhodu. Anica ga je veselo pogledala.

»O, dober večer, gospod profesor, danes ste pa malo zgodnji,« je zakokodakala, medtem ko je v veliko vedro presipala pasje brikete iz ogromne vreče. Pristopil je in poprijel težak žakelj, ga previdno nagnil, ona pa je prislonila vedro, da sta laže nasipala.

»Bom pa lahko pomagal pri hranjenju,« je rekel in ji pomežiknil; in stara gos je prav zares zardela!

V pesjakih je smrdelo, psi so bevskali, nekateri celo renčali; bilo jih je preveč na premajhnem prostoru. Smilili so se mu, imeli so preganjan in hkrati lokav, zmuzljiv pogled, njihov lajež se je zaletel že v vse na tem svetu. To so bili izobčenci, zapuščenci in izgubljenci najhujše sorte, tisti, ki jih ni maral nihče; ki niso pripadali nikomur; ki niti niso več hoteli komu pripadati. Zalezovalci smetnjakov, kralji obcestnih jarkov, duhovi zapuščenih dvorišč. Z razcapano dlako in brazgotinami, ki so pričale, da niso odraščali na plišasti blazini; z manjkajočim delom uhlja, šepavimi nogami, na eno oko slepi, škrbasti in s povešenimi repi.

Zdaj so se drenjali pred mrežami, nekateri so razvneto, drugi bolj iz navade lajali, tu in tam je kak rep pomahal sem ter tja. Anica je odpirala zgornja vratca in v korita sipala brikete. Profesor je to počel na drugi strani hodnika, pri nasprotni vrsti kletk. Ko sta opravila, je pasjim izobčencem zamenjal še vodo.

Vse to je trajalo skoraj eno uro. Vsak dan. Petsto ur javnega dela, je rekel sodnik. Še teden ali dva, pa se bo kazen iztekla. Njemu. Tem mrcinam se ne bo nikoli – no, vsaj dotlej ne, da bo iztekel pesek iz zgornje polovice njihovih peščenih ur. Po svoje je čutil do njih več kot sočutje, nekakšno naklonjenost – lepo je bilo vedeti, da ne bo nikoli tako ujet kot te uboge pare. In psi so to morali čutiti, saj so ga pogosto nepremično opazovali, kot bi mu s pogledi sporočali: Ti si na boljšem od nas. Ti lahko greš, lahko prideš, lahko delaš, kar hočeš.

Pripeljal se je domov in parkiral kolo v garaži. Ko je stopal proti vhodnim vratom, je nejevoljno ošinil podrto smreko, ki je kot kakšno truplo poležavala na njegovi zelenici. Za vrt, zelenico in brajdo je nekoč skrbela žena; potem je to delo opravljal neki tip, ki mu ga je priporočil sosed. Na črno, za nekaj evrov mesečno. Še nedavno mu je omenil, da bo treba posekati smreko, ki ji je minula zima polomila veje in napočila deblo. Očitno si ne bo opomogla, in zima se bliža, je bil rekel ta rahlo čudaški tip kratkih prstov in nemirnih oči, in Profesor je odvrnil, seveda, kar podrite jo. Potem pa je ta bedak napravil samomor. Skočil je naravnost pred drveč tovornjak, ta pa ga je sploščil in vlekel vse do bližnje avtobusne postaje, kot mu je poročal sosed. Profesor je sovražil ljudi, ki svojega dela ne opravijo do konca. Samomor! Le kaj mu pride na misel. Kaj pa smreka?

Ko je vstopil v prijetno tiho, prijetno temno hišo, so se mu grenko zategnjene ustnice sprostile in zavihale v nasmeh. Prižgal je samo najnujnejše luči – v kuhinji in kopalnici. Oprhal se je, ovit v haljo pojedel sendvič, nato pa vzel papirje in se s skodelico čaja, začinjenega s kapljo ruma, odpravil v delovno sobo. Ta je bila urejena precej podobno kot njegov kabinet na univerzi in je bila vedno njegov najljubši prostor. Tu celo neme, neumne žene ni bilo. Njena edina preostala uokvirjena fotografija je čemela na hladilniku, rahlo obledela, rahlo zaprašena. Všeč mu je bila taka, sploh ko se je spomnil njene obsedenosti s čiščenjem in pospravljanjem.

Spustil je navojnice, prižgal nočno lučko in računalnik ter se zleknil v udoben stol. Za predigro je malce pokukal na študentski forum, vendar tokrat v temi z njegovim imenom ni bilo ničesar novega. Seveda, izpit je bil že za njimi, gobcati pa si zdaj, ko čakajo na ocene, tudi nihče ne upa. Zadovoljno se je nasmehnil, čeprav je bil po drugi strani kar razočaran. Vsaj kakšno zaskrbljeno čustevce bi menda lahko prilezlo v binarni svet.

Izpil je čaj, nato pa po mizi razgrnil izpitne pole. Vsaki je namenil nekaj, čemur je pravil fotopogled. Verjel je, da že iz oblike pisave, načina, kako je kdo odgovarjal – na primer členil odgovor na odstavke, podčrtoval, prečrtaval in podobno – in vrste pisala lahko oceni, ali bo za pozitivno ali ne. Pri priči je na večino listov zapisal petice. Preostale je mukoma prebral. Da, tudi tokrat se ni motil. Še ena petica, prgišče odgovorov pa je imelo dovolj vsebine in smisla, da je podelil po ščepec šestic, sedmic in osmic.

Potem je prišel najboljši del. Testi, na katere je zapisal petico, so mu šumeli pod prsti, njihove podobe, podobe poraza, so žarele pod njegovimi priprtimi očmi. Zgrabil je pet, šest listov in si jih pritisnil na obraz. Dišali so po črnilu, po polnilu keramičnih in kemičnih pisal, eden celo po grafitu. Dišali so po nemoči, odvisnosti, podrejenosti, obupu. Vsrkaval je vonje in čakal, da ga docela napolnijo. Ko je začutil, da je že skoraj tam, je zamižal in začel teste povezovati z imeni. Tamara. Lana. Maša. Tea. Zoja. Vanesa. Vse so bile tam, vse so mu – popustil je prijem, da so listi zdrsnili na tla – ležale pred nogami. Nemočne. Neumne. Nevredne kakršne koli druge pozornosti kot te, ki jim jo je ravnokar namenjal.

Dlan mu je zdrsnila pod haljo.

V tistem trenutku je nekdo močno potrkal na vrata.

Profesor je planil pokonci, skušal se je zbrati, v možganih se mu je oblikoval alarm, ki je piskal nekaj o déja vuju in mu obenem javljal, da to ne spada več v območje sive cone normalnosti. Odhitel je po hodniku, še vedno z rahlo razprto haljo, ki je plahutala za njim in mu vzbujala občutek, da tik za njegovim hrbtom hiti še nekdo. Na vrhu stopnišča je pogledal skozi okno, ki je bilo obrnjeno na dovoz. Nikogar ni bilo videti. Po prstih se je spustil v vežo, se tiho približal vhodnim vratom in prisluhnil.

V tišini, ki ga je objela, je najprej pomislil, da je oglušel. Rahlo je povlekel sapo skozi nos in se pomiril ob vlažno hropečem mhhh. Kljub temu je bilo s tišino nekaj narobe, in piskanje alarma, ki se je zdaj zagnal s polno močjo, se je spremenilo v en sam neprekinjen cvilež. Ni bil prepričan, ali piska v njegovi glavi ali se je prav zares sprožil hišni alarm. Pogled se mu je splazil čez steno, na kateri je bil pritrjen. Skozi ozko šipo v vratih je padala bolehna svetloba. Škatle z alarmom ni bilo več na steni. Pomel si je oči, pretipal hladen omet. Ne. Ni je bilo. Oči so mu švignile h ključu, ki je tičal v ključavnici. Bil je prepričan, da je kot vedno zaklenil vrata, ko je vstopil. Zdaj pa je bil ključ obrnjen navzgor, tako kot da ga je samo potisnil v režo. Nenadoma so mu pred očmi vstala vsa grozilna pisma, ki jih je tako skrbno čuval skupaj s preostalimi – moledujočimi, prosečimi, jokavimi – in ki mu nikoli niso vzbujala resnih skrbi. Ali bi bilo mogoče, da bi kdo od teh trogloditov prav zares prišel terjat maščevanje?

Iztegnil je roko in zgrabil metlo, ki je stala v kotu za vhodnimi vrati. Nato je stisnil zobe in prijel za kljuko. Vrata so se vdala – ne le, da niso bila zaklenjena, ugreznila so se kot maslo, kar stopila so se, se uvihnila in zvila sama vase. Za njimi je ždel pravokotnik teme, ki jo je mlahavo redčila mesečina. Pred oči si je ponesel dlan, v kateri je še vedno trdno stiskal kljuko. Odprtih ust je opazoval, kako mu kovina mezi skozi prste, se mu steka proti zapestju, kaplja na tla. Skušal je nekaj reči, izdaviti nekaj človeškega, kar bi mu dalo vedeti, da je še tu, kar bi ga morda prebudilo iz te more. Pa je samo zahropel. V tistem hipu je skozenj planila močna svetloba. Zaslepila ga je. Spodnesla. Ga odvrtela v blaženo nezavest.

 

Ko se je prebudil, se je najprej pretipal. Bil je gol, sicer pa se mu je zdelo, da mu nič ne manjka. Ozrl se je okoli sebe za čim, s čimer bi se pokril, pa ni bilo ničesar. Ne njegove halje ne sobe ne hiše ne sveta, ki ga je poznal. V katerem je imel moč. V katerem je bil bog.

...

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.